Reduta je bila ob Šentjakobski cerkvi. Strelišče je bilo pod gradom na sedanji Streliški ulici.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

Res je. Bilo je leta 2014 se mi zdi. Končno je ena ugotovila. To potrjuje, da si zakon 🙂 Tudi tebi jaz izrekam sožalje.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

Danes je bila na radiu ena huda bejba, ki je imela seksi glas. In je razlagala o teh bonih. Na radiu SLO1 je bla okol 8ih zjutraj.

poslano v temi :: Vavčerji- vloga

ŠIBA NEZGOD Ne le v vojni, tudi v miru se je zdelo mesto kakor trdnjava, ki je v njej treba vedno oprezati za sovražnikom. Podnevi in ponoči so bili vsi dohodi v Ljubljano zastraženi. Čuvaj na Gradu se je ogledoval, če bi se kje pojavil dim, saj je bil ogenj najstrašnejši in najnevarnejši sovražnik. V tesno stisnjenih mestih je bilo pri obrtnikih nagomilanih polno hitro gorljivih surovin. Hiše, ki so bile sredi 17. stoletja na Rebri, Žabjeku in v Rožni ulici še lesene, so imele v podstrešjih dosti lesenega opaža. Dimniki so bili leseni. Strehe so bile krite s skodlami, deskami ali slamo. Vsak meščan je pazil na ogenj in luč po hiši. V znak budnosti je grajski čuvaj na malem zvonu z roko ponovil bitje ure velikega zvona. Za primer požara je na malem zvonu bil plat zvona ter v smeri požara izobesil rdečo zastavo, ponoči pa rdečo luč. Tak čuvaj je bil tudi na vzhodnem trdnjavskem stolpu na Šancah, ki je z zvonom opozoril svojega tovariša, če bi ta sam ne mogel opaziti nevarnosti. Spodaj v mestu je pazil na ogenj nočni stražar, ki je v dokaz, da ni zaspal izkliceval ure ter pazil, da ni bilo tatvin in zločinov in je pri tem bil v pomoč stražam. Helebarda je bila že izza srednjega veka njegovo znamenje. Ime nočnega čuvaja je dobil šele v 18. stoletju. Na službo čuvaja so se prijavljali manjši obrtniki, da so si povečali dohodek. 4 MAJ 1524 Požar uničil na Novem trgu vse hiše do Nemških vrat. Mestni očetje so prepovedali graditi iz lesa. Iz vrst meščanov so postavili stalne nočne stražarje in opustili straže po hišah. Imenovali so 1 sodnika, 2 člana notranjega občinskega sveta za požarne nadzornike na Mestnem trgu. Ko je bila nevarnost pri kraju in škoda popravljena, so radi pozabili na varnostne ukrepe. Pri nezadostni pripravljenosti in pri zaostali tehnični opremi so požari stoletja uničevali premoženje in življenje meščanov. Vsi meščani so bili dolžni pomagati gasiti, zato so bili poklicni gasilci odveč. 1546 Prepovedali so voziti v mesto nad 3 tovore sena. 1676 Požarni gasilski red je natančno določil, kako se je treba obnašati in kaj mora vsak storiti, ko je v mestu zagorelo. Župan, mestni sodnik in svetovalci so šli takoj na kraj požara, da so lahko brž ukrenili vse potrebno. Meščani, ki jim ni pretila nevarnost ognja, so šli s primernim orodjem na kraj požara, ali pa so poslali tja koga drugega, tudi žensko s škafom ali čim podobnim. Mestna vrata so takoj zaprli, da bi se tujci ne vtihotapili in ne ukradli ognju otetega blaga ter povzročali zmede. Če je bil ogenj zunaj mesta, so poslali tja 25 izkušenih mož, da vodijo gasilska dela in ohranijo ljudem imetje. Na bitje plat zvona so šli vsi rokodelci s pomočniki in cehovskim mojstrom z vso opremo, sekirami, škafi pred rotovž, kjer so prejeli navodila. V sili so šli takoj na kraj požara. Opekarji in dninarji so iz shranišč pri Špitalskih vratih, vicedomski hiši in kruharni pri Tranči prinesli požarne mačke, greblje in lestve za dimnikarje, zidarje, tesarje in kamnoseke. Njim so se pridružili še kovači, kleparji, ostrogarji in nožarji. Trnovčani so šli na rotovž po vedra, korce za vodo in 4 hodnične plahte. Plahte so dobro namočili in jih razgrnili po ognju najbližjih strehah ter jih spotoma škropili, da so ostale mokre. Vozniki in hišni hlapci so odpeljali na kraj požara brizgalno in 4 sode. Sodi so bili vedno polni vode. Za tekmovalno urnost so prejeli denarne nagrade. Ko je bil ogenj udušen, so odnesli v hranišča orodje in posodje. Orodje in posodje ni bilo vedno pri roki, ker so si ga zasebniki in gradbeniki radi posodili in ga niso vrnili. Kdor se je ob požaru skril, tega so kaznovali na telesu in premoženju ali ga iz Ljubljane izgnali. Mestni sodnik je zaradi preprečitve požarov dal vsakega četrt leta pregledati dimnike po mestu. Večkrat je razglasil, da mora vsak hišni posestnik, zlasti od vode bolj oddaljeni na Starem trgu, v Hrenovi in Rožni ulici ter drugod imeti pred hišo, v levi in pod streho sodček z vodo, posebno ob poletni suši. Sodnik je skrbel, da ni imel nikdo v mestu več kot 1 ali največ 2 voza sena in slame in še to le na dobro zavarovanem kraju. V predmestju in v Trnovem treti lan je bilo prepovedano. Gasilski red je določeval, naj se pravočasno podro hiše in strehe, ako bi veter tako pihal, da bi se ogenj mogel razširiti na tisto stran. +++ 1735 Dodelili so četrtnim mojstrom po 32 ljudi, ki so prvi prišli na kraj požara, pomagali gasiti, skrbeli za gasilsko orodje in varovali premoženje ponesrečencev. Vsak je naročil svoji služkinji, da je hitela s škafom k požaru. Če ne, je izgubila pravico do plače. Pomočniki in rokodelski učenci so bili ob tedenski zaslužek, če niso sodelovali. Poškodovane in razbite škafe je povrnil magistrat. Vsake 3 mesece so imeli pred rotovžem gasilske vaje. 1773 Kranjsko deželno glavarstvo je izdalo nov požarni in gasilski red. Določal je, da se smejo ognjišča staviti le ob zidani steni. Zidani dimniki morajo biti izpeljani vsaj 3 čevlje nad streho. Stavbe je treba kriti z opeko. Skodle na starih hišah je treba opustiti. Odpraviti je treba lesene hodnike, altane in lesene žlebove. Na podstrešjih se ne sme spravljati orodje, pohištvo, prazne posode in pepel v lesenih posodah. Žerjavica se mora zvečer pograbiti in pokriti s pepelom. Drva se ne smejo čez noč v peči sušiti. V podstrešju in hlevu se ne sme s trskami ali z žerjavico svetiti in ne kaditi tobak. Tobak je prepovedano kaditi tudi na cestah. Na cestah nisi smel z odprto lučjo na drugo stran. Prestopek se kaznuje s 3 meseci prisilne delavnice v železju in okovih. Po okoliščinah pride grešnik na sramotni oder ob 3 tedenskih sejmih. Pse in mačke je treba zvečer odstraniti od peči in ognja, ker so že večkrat zanesli iskre na podstrešje ali v seno in slamo. +++ V Ljubljani ni smelo biti senikov, sena pa je bilo lahko pri posameznikih največ 4 cente ali 1 voz sena in 1 voz slame pod obokom, v hlevu ali v drugih od ognja oddaljenih krajih. Vsa ostala zaloga je morala ostati pred mestom. Navaden meščan ni smel imeti nad 5 sežnjev drv. Presežek je spravil pred mestom. Sodarji, kolarji, pivovarnarji, mizarji, strugarji, kiparji, milarji, svečarji in drugi, ki delajo z ognjem in so mestu v nadlego in nečast, se morajo preseliti v predmestja. Lesa ne sme imeti nikdo več na zalogi, kakor ga porabi v 14 dneh. Milarji in svečarji ne smejo topiti loja ponoči. Smodnika, žvepla in smole ne smejo hraniti tam, koder se hodi z lučjo. Hišni posestniki naj imajo po več usnjenih veder, označenih z imeni, da se ob požarih ne zamenjajo. Vsak naj ima 2 medeninasti ali vsaj leseni ročni brizgalni, uporabno lestev, lopato, kramp in motiko. V svojo in v varnost drugih naj imajo duhovske ustanove, kakor pač zmorejo, 2 ali vsaj 1 brizgalno na vozu in prevozni sod. Ko kličejo mestni čuvaji ponoči ure, morajo biti pozorni na dim ali smrad ter zbuditi gospodarja. Ako že gori, je treba takoj trobiti in obvestiti četrtnega mojstra. Tudi ob nevarnosti nenadne povodnji. Za ogenj v mestu se da z dvema streloma znak na Gradu. Če gori zunaj mesta pa z enim strelom. Vrh tega se izobesi na stolpu na Gradu v prvem primeru rdečo zastavo, za ogenj v predmestju rumeno, ponoči pa 2 svetilki in sicer na tisto stran, kjer gori. Ravnalec ure na Gradu s trobilom označi kraj nesreče. Da se preprečijo nesreče in tatvine v temi, se takoj po danem znamenju za ogenj pred vsako hišo prižgejo svetilke, ki gorijo vso noč. Oborožena straža krojaškega, jermenarskega in sedlarskega ceha pazi na pohištvo, ki se postavi v krogu. Čolnarji morajo za reševanje blaga imeti 4 ladje. Mestnim vratarjem pri straženju pomaga krznarski in tkalski ceh, da ne silijo v mesto za gašenje nesposobni. Upravno osebje naj gre takoj v pisarne ob požaru, da spravijo arhive in spise v obokane ali varne prostore. Delo pri brizgalnah je zaupano zvonarjem in puškarjem. Brizgalne morajo goniti solomerci in sodarji. +++ 1340 Potres prizadel več krajev Evrope. 1348 Potres prizadel več krajev Evrope. 1371 Požar je hudo prizadel Gornji, Stari in Mestni trg. Na rotovžu so bile uničene važne listine. 1373 Pogorel je dober del Ljubljane. 1382 Gorel je del Ljubljane od zgornjih do spodnjih vrat, špitalska cerkev, Šenklavž in minoritski samostan (Vodnikov trg). Ker je tudi povodenj napravila veliko škodo, so po teh nesrečah meščani tako obubožali, da so se trdovratno odtegovali prispevku za poročni dar vojvodi Leopoldu, ki se je ženil z Virido Milansko. 1493 Julija je gorel predel od Čevljarskega mostu do Šenklavža. Našlo je smrt 19 oseb. Zgorela sta škofijski in kapiteljski arhiv. 1506 Požar v Ljubljani. 1509 Potres. 1511 Potres. 1524 Maja je požar uničil Novi trg do Nemških vrat. Zgorel je tudi les, ki so ga pripravili za novi, po potresu 1511 porušeni Lontovž. Poslej so prepovedali graditi karkoli v mestu iz lesa. 1528 Julija so prišli Turki do Ljubljane. Predmestja so izropali in požgali. 1583 Spomladi je gorelo okoli Križank. Križanska cerkev, dve hiši v Salendrovi ulici, Nemška (Križevniška) ulica in križanski marof v Krakovem so goreli. 1603 V šentpetrskem predmestju je 53 hiš zgorelo. 1618 Gorele so hiše in čolni krakovskih ribičev. 1623 Pogorel je del šentpetrskega predmestja pred Špitalskim mostom (Tromostovje). Nekaj škode je bilo okrog Šenklavža (kresija). Za požrtvovalnost pri reševanju ljudi in blaga je dobil neki zidar 15 goldinarjev nagrade. 1629 Pred Špitalskim mostom je zgorelo 26 hiš in avguštinska cerkev na Gorici. 1631 Zgorel je avguštinski samostan na Gorici. 1634 Zgorel je Čevljarski most z lesenimi lopami. 17 SEP 1660 Zgorelo je 15 lesenih hiš na Gornjem trgu v bližini Pisanih vrat. Ker je bil v bližini cesarski smodniški stolp so meščani bežali iz Ljubljane. V zahvalo, da ni bilo hujše nesreče so kasneje postavili na kraju požara cerkev svetega Florijana in leta 1672 postavili temeljni kamen za to cerkev. 1676 Marca je bil požar pri Šptalskih vratih (tromostovje). Razširil se je do jahalnice (filharmonija) in za kapucinskim samostanom do klarisinj (nebotičnik). 40 hiš je bilo uničeno. Uničena je bila ulica na Kraljevski gori sredi Turjaškega vrta (Šubičeva ulica). Zgoreli so 3 otroci in ženska. 1685 Za vrtom klaris je v Galovih ulicah uničil požar 5 hiš. 1686 Aprila je strela udarila v smodnišnico na Gradu. Bila je strašna eksplozija in razdejanje. Vse hiše so bile poškodovane. Popokale so vse šipe. Razpadle so peči. Dim je bil gost, da je bila popolna tema. Kljub nalivu je gorel grajski gozd. 1712 V Trnovem je ogenj uničil 8 hiš. 1714 V šentjanškem predmestju je zgorelo 30 hiš (območje med rogom in zmajskim mostom). 15 MAR 1751 Glede na cesarsko odločbo je kresijsko glavarstvo za Gorenjsko sprožilo vprašanje, da se ustanovi v Ljubljani gasilsko društvo. Meščanom je zadostoval gasilski red in zato na ustanovitev društva niso mislili. 1767 V Hrenovi, Rožni in Florijanski ulici je zgorelo 70 hiš. 5 tednov pozneje na dan po malem šmarnu je ogenj v okolici jezuitskega seminarja uničil 72 hiš. Cesarica Marija Terezija je dala za pogorelce 8000 goldinarjev in 3 leta oprostitve od kontribucije. 1770 V Krakovem je zgorelo 51 hiš. 28 JUN 1774 Se je v komaj obnovljeni vasi Krakovo vnel v hiši smodnik. Bil je najhujši požar v Ljubljani. Veter je zanesel ogenj na šentjakobsko stran. Kmalu so bila v palmenih vsa jezuitska poslopja s cerkvijo in 58 hiš v okolici svetega Jakoba s kapelo svete Rozalije na Rebri. V Krakovem je zgorelo 51 hiš. Tak obseg požara je nastal zaradi vetra in strahu, da se vžge skladišče smodnika na grajskem pobočju. Meščani in vojaki so v strahu bežali iz mesta, namesto da bi gasili. Ogenj je uničil pol mesta. Zastrašeni po 2 požarnih katastrofah so avgusta prosili mestni očetje pri kranjskem deželnem glavarstvu, naj naroči priorju in konventu očetov avguštincev pred Špitalskimi vrati, da obe leseni hiši pred mostom v pol leta prezidajo z opeko ali kamnom. Magistrat bo sicer dal podreti obe lesenjači, kjer ob nevarnih okoliščinah pečejo kruh, v vinski pivnici pa je že dlje časa zatočišče sumljivih in pregrešnih razuzdancev. Jeseni 1774 je gorelo v šentpetrskem predmestju. 1780 Strela je udarila v Trnovo. Pogorelo je 22 posestnikov. Za pogorelce so pobirali milodare v puščicah in jim prepovedali, da prosjačijo. Ravnalcu ure so zaradi nepazljivosti odtrgali 1 tedensko plačo v korist požarne blagajne. 1781 Magistrat je obnovil naročilo iz leta 1732, da se morajo mestni vozniki ob alarmu zbrati s svojo vprego na določenih krajih. Ubogljivost si je zagotovil z grožnjo, da dobi nepokornik 25 batin. 1790 Hišni lastniki si kljub predpisu iz leta 1773 še niso omislili požarnih svetilk. Zato so jim iznova ukazali, da morajo imeti nalito in pripravljeno svetilko, da jo prižgejo ob požaru. 1798 Spomladi je požar uničil 32 hiš v Krakovem. 16 hiš so razkrili, da ogenj ni šel naprej. Požar se ni razširil čez vodo v mesto. 1800 Na veliko noč je v Trnovem zgorelo 72 hiš. Poleti so nastavili drugega čuvaja v stolpu na Gradu. Naročili so mu, da mora biti ponoči in podnevi ure, paziti na ogenj zlasti v šentpetrskem predmestju, na Zgornjih in Spodnjih Poljanah, v Udmatu, Mostah in v predilni tovarni, da mora sprožiti top, biti plat zvona ter vsak večer ob času zvoniti polne četrt ure s potepinskim zvonom.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

OBLEKA Izza 12. stoletja so se začeli moški čisto briti. V poznem srednjem veku ni bilo bistvene razlike med meščansko in kmečko obleko. 18 MAJ 1487 Kancler oglejskega patriarha je bil v gosteh pri majšperski gospodarici. Imela je z zlatom, s čipkami, biseri in dragim kamenjem okrašeno obleko. O zlatem pasu, ki je oklepal njeno bujno telo, pravi, da ni še lepšega videl. Še iz rimskih časov pa notri v 16. stoletje so tudi pri nas bolj cenili rdeči rubin in zeleni smaragd nego prozorni diamant. 1555 V Katekizmu poučuje Trubar, da je lepota lepe ženske v njeni notranjosti, ne pa v tim spletanu ali v tim krišpanu (kodranju) tih las inu v tim obešanu tiga zlata inu flinderlinov (blestečega nakita) okoli sebe ali na oblačilu tiga granta. 1562 Prebivalci Kranjske, Štajerske in Koroške sledijo po značaju in lastnostih Nemcem, se nemško oblačijo, le da nosijo ženske dolge tančice na glavi. Da bi se ločile od navadnega ljudstva, so po nemškem načinu začele nositi črne svilene čepice. Bele tančice so od nekdaj doma po Kranjski, tudi pri kmeticah, le da so iz bolj grobe tkanine, toda zgibane in kodrane. 1588 Nadvojvoda Karel I. je prepovedal zlate in srebrne zaponke, zlate vrvice, laške in francoske steklene izdelke, pozlačene in posrebrene vozove ter vprego več kot 4 konj v kočijo, ker to odpravlja ježo in se to dela iz napuha kot iz potrebe. Stanovi in plemiči ne smejo imeti pozlačenih ostrog in stremen. V drugi polovici 17. stoletja so pri ženskah priljubljeni klobučevinasti, z zlatimi vrvicami okrašeni klobuki. Izza srednjega veka do začetka 19. stoletja je bila avba pravo žensko pokrivalo. V starejši dobi so bile avbe obrobljene s pisano kožuhovino. 1600 Blago na avbah je pretkano z zlatimi nitmi in obloženo z zlatimi pločicami. V začetku 18. stoletja je že izrazita kranjska avba, tej ob strani pa sredi 18. stoletja tudi avba z nizozemskimi čipkami. Iz davnine je znana bela platnena peča, ki so zanjo ženske uporabljale tančično blago, včasih tudi svilo. 1604 Peče z zlatimi, rdečimi in črnimi svilenimi nitmi. V 16. stoletju so prišli v navado žepni robci, pozneje ovratni robci. Z modo dolgih las pod Ludvikom XIV. se pojavijo spalne čepice, ki so bile potrebne, ko so ponoči odložili toplo lasuljo. 1665 Pojavila se je ovratna urica. 1673 Policijski red Leopolda I. je naperjen zoper potratnost in zlorabo dragocenega blaga, ko višji stanovi niti v blagu niti v obleki ne morejo več iznajti obleke, ki bi jo nižji, zlasti ženske, takoj ne posnemale in ponaredile. Višji bi se radi izognili stroškom in bi se radi nosili manj drago, pa ne morejo, da bi ne bili prezirani ter so prisiljeni zato nadaljevati z višjimi izdatki. To zlo je prišlo od spodaj, ki sili potem višje v posnemanje. Policijski red razdeljuje prebivalstvo v 5 razredov. Za vsakega je točno določeno, kakega nakita, obleke in opreme ne sme in kaj more imeti, koliko sme potrošiti za poročno pojedino, kako sme biti oblečeno služabništvo, kako drage smejo biti čipke, kak sme biti namizni pribor, kak prstan in verižica, kaki zastori in preproge, kaka kočija in kožuhovina. Kuharice so smele nositi srebrne pasove le ob praznikih. Kmetje niso smeli imeti podloge iz volčje in lisičje kože. Zadovoljni so morali biti z ovčino. Prepovedani so jim bili svileni obrobki. Njihove ženitnine in sedmine s pijačo niso smele stati nad 10 goldinarjev, botrina ne več kot 5 goldinarjev. Fiskal se je smel v kuhinji prepričati, če se niso pripravljale višjim stanovom pridržane jedi. S skromnostjo v obleki, nakitu in pri pojedinah so nameravali omejiti tuji uvoz in pospeševati domačo proizvodnjo. 1727 Imeli so kožuhe iz lisičje, ovčje, polšje, volčje, risove in kunine kože. 1765 Cesarski odlok prepoveduje štajerskim ženam uporabljanje barvanja z ličili. 1790 Turjaška grofica se je ponašala s kožuhom iz sobolovine. Posebej se omenjajo ogrski in poljski kožuhi, usnjena kamižola iz kože divjega kozla, irhaste hlače, usnjen ženski steznik, spalni plašči, spalne hlače, kopalni plašči in brokatni telovniki. 1821 Francoz Jean Paul Bres piše, da so ženske v Ljubljani ljubke in da se nosijo kakor Parižanke. Vendar pa lepotice iz preprostega ljudstva ostajajo rajši pri stari kranjski noši, ki ni brez čara.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

res je sem hotel to napisati, pa sem se raje zadržal, da ne bo mončiko kap

poslano v temi :: Sunbeam

njega je le ena, mene pa skor vse

poslano v temi :: Sunbeam

VRTOVI Plemiči in bogati meščani so imeli v predmestjih svoje vrtove in v njih majhne hišice za poletno bivanje, poleg tega pa za okras templje, razvaline, piramide, skale, hribe, vodopade, kipe, vaze, umetna jezera in jame. V vrtovih grofa Turjaškega je bila lepa kraška jama, vodometi, kamenit vodnjak, marmorni kipi, redke cvetlice in rastline, eremitska hišica, ribniki z labodi in fazani. Ob sprehajalnih potek je bilo sadno drevje. Tu je bila tudi jahalnica in strelišče za plemstvo. Vrtovi so bili dostopni le plemstvu. 1707 Jakob Šelenburg je vrtove grofa Turjaškega in kneza Eggenberga odkupil in jih združil s samostanom uršulink. Na Studencu pri Fužinah in na Igu so si Turjačani uredili obzidan živalski vrt, ki so ga napolnili z racami, zajci, jeleni in srnami. Sem so hodili odstreljevat živali za zabavo, plemiškim mladim pa je bila to vaja v ravnanju z orožjem. Ob koncu 18. stoletja so bili Cojzovi vrtovi s 6 orali zemlje edino večje sprehajališče v Ljubljani 1789 Žiga Cojz je odprl vrtove za splošnost. Raztezali so se od križišča Rimske in Tržaške in vzhodno do Prešernove (Bleiweisove) ceste do južnega obzidja nunskega vrta. Cojz je kupil vrt od grofa Lamberga ter ga olepšal in dopolnil z domačimi in tujimi drevesi, z gozdiči in grmiči, drevoredi, vodometi, gredicami in stezami kot pravi botanični vrt. Bilo je nad 2500 dreves. 1817 Cojzove vrtove je kupil trgovec, ki je drevje posekal in park spremenil v travnik in sadovnjak. 1890 Cojzovi vrtovi so bili zazidani. Po vrtovih sta izpeljani Gregorčičeva in Erjavčeva cesta. +++ Meščani so hodili na zrak na Prule in Lepi pot. Lepi pot je bila z lipovim drevoredom zasajena poljska pot, ki je držala od Rimske ceste pri Snežniški ulici na jug proti Gradaščici. Namesto nje so malenkost bolj vzhodno odprli Groharjevo cesto. 1810 V Kurji vasi so zasadili botanični vrt. Zanj so porabili prst s kapucinskega vrta v Zvezdi, ki so jo začeli urejati ob priliki Ljubljanskega kongresa in jo zasadili leta 1822. 1812 Na kraju podrtega obzidja od Špitalskega do Mesarskega (Zmajski) mostu so zadaj za škofijo uredili prvo javno sprehajališče v mestu, pozneje Šolski drevored. 1815 Po francoskih načrtih so s prispevki meščanov dovršili velik del Lattermanovega drevoreda. Na sprehodih in izletih so se zabavali z igrami, šalami, godbo, petjem in plesom.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

https://www.dnevnik.si/1042747232 upor

poslano v temi :: Danes se spominjamo Maistrovih upornikov

Minilo je že 100 let od upora slovenskih vojakov proti srbskim, ki se je končal s krvjo in je bil dolgo časa Slovencem neznan. Dogajanje je v tistem času skoraj v celoti cenzurirala tukajšnja oblast, vesti pa so počasi pricurljale iz graških časopisov. V uradnem dnevniku je dogajanje tiste noči opisano nekako takole: »V noči na 23. julij 1919 so se vojaki konjeniškega, topniškega, tržaškega in mariborskega pešpolka uprli in streljajoč drveli proti Staremu mostu. Upornikov je bilo okrog 1500, zvestih je ostalo le 130 slovenskih vojakov.« Kaj je bil vzrok? Bojda naj bi se nek srbski oficir v mariborski vojašnici fizično znašal nad slovenskim vojakom, kasneje je pretepel še nekaj drugih, štiri pa je dal zapreti. Ostali dogajanja niso mirno prenesli in so s puškami izsilili izpust tovarišev. Upor dobro povzemajo tudi vzkliki, ki jih je bilo med tem slišati iz ust vojakov; kot pišejo zgodovinarji, so klicali: »Nočemo za poveljnike niti Srbe, niti Nemčurje, živijo Republika, nočemo kralja,« in pa »Srbe na vrbe,«, »Nočemo Srbov,«, »Živela slovenska republika«. Streli pred zapori so sprožili verigo dogodkov in po vsem mestu je bilo slišati bojevanje, kmalu pa so se vojakom desnega brega reke Drave pridružili tudi vojaki levega brega iz meljske vojašnice. Ko so se uporniki napotili proti središču mesta, so jih srbski vojaki s strojnico, ki so jo namestili v Veliki kavarni oziroma današnjem Salonu uporabnih umetnosti, krvavo ustavili. Pri štetju vojakov naslednjega jutra je bilo mogoče ugotoviti, da manjka kar 224 slovenskih vojakov – 136 so jih našteli v zaporu, usoda preostalih pa ne bo nikdar zares znana. Šele kasneje se je izvedelo, da so trupla padlih vojakov na Starem mostu srbski vojaki zjutraj preprosto pometli v reko Dravo, ki je povsem izbrisala sledi. V času pred uporniško nočjo so se spremembe v škodo slovenskih vojakov kar vrstile, oblasti so zmanjševale njihove plače in odvzele frontni dodatek, Slovencem pa je bilo prepovedano nositi nekatere statusne simbole, kot so vojaške kape in podobno. Nezadovoljstvo je tlelo in nasilje srbskih vojakov nad slovenskimi je sodu izbilo dno. Bili so prvi, ki so spoznali, kakšen podn bo kraljevina SHS in kasneje stara Jugoslavija. Uprli so se tiranom. Slava jim ! VIR: https://maribor24.si/lokalno/krvave-sledi-starega-mostu UPOR

poslano v temi :: Danes se spominjamo Maistrovih upornikov