Prav tako je osvojil Rudolf Regensbergov grad Baldern z zvijačo. Nekega vročega poletnega dne prijaše Rudolf s krdelom konjikov pred grad, kakor bi ga hotel napasti. Ali za vsakim konjikom je sedel še dober pešec na konju. Ko prijaše blizu gradu, poskačejo pešci raz konje, ne da bi jih opazili varuhi v gradu, ker jih je zakrival prah, ki je vihral izpod konjskih kopit. Pešci se poskrijejo po grmovji ob potu, konjiki pa jezdijo pred grad, vihte svoje sablje in pozivajo grajske vojake na boj. Oni v gradu poslušajo nekaj časa, ker pa vidijo, da je Rudolfovih konjikov le malo, zasedejo konja, odpro vrata, spuste most doli in napadejo sovražnike. Ti se branijo nekaj časa, potem pa izbeže. Regensberžani jo udero za njimi, pa ne potegnejo ni mosta kvišku in ne zapro vrat. Med tem, ko dirjajo Regensberžani za Rudolfovimi konjiki, pa pridejo Rudolfovi pešci iz grmovja in si osvoje grad. Po dolgem begu se vrnejo Regensbergovi konjiki proti gradu. Ali vrata najdejo zaprta in tuje vojake na zidovji. Posvetujejo se med seboj, kaj bi. Zdaj pa prijahajo Rudolfovi konjiki, ki so bili bežali prej, za njimi. Iz grada pridero pešci in tako jih primejo od obeh strani, da se morajo podati brez boja.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

https://youtu.be/GZnOzcDY75g

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Rudolf ni prelival rad krvi. Kolikor je mogel, izkušal je polastiti se gradov z zvijačo. Blizu mesta Züricha imel je Regensberžan svoj grad. S tega je napadal trgovce iz mesta in jim je jemal blago. Dolgo je premišljal Rudolf, kako bi se polastil gradu. Regensberžan je imelj najraje konje belce, zato je nakupil in naropal za svoje konjike samih belcev. Poleg tega je imel tudi 12 belih psov, s katerimi je hodil na lov. Rudolf si tudi nakupi 12 konjev belcev in 12 belih psov. Na konje posadi svoje najbolje vojake in jih skrije s psi v gozd, oddelku meščanov pa zapove, naj bodo pripravljeni. Nekega dne odjaše Regensberžan s svojimi psi na lov. Ko je bil že jahal mimo skritih Rudolfovih vojakov, zdirja Rudolf s svojimi belci in belimi psi proti gradu, meščani pa za njim, kakor bi ga podili. Regensbergovi vojaki, kolikor jih je bilo doma v gradu, mislili so, da pode meščani njihovega gospoda. Hitro spuste most, ki je vodil čez okop pred gradom, doli, da bi pustili svojega gospoda noter. Rudolf prijaha pred grad in meščani njemu za petami. Rudolfovi belci in meščani pridirjajo na tak način skoro vkupaj v grad. Varuhi v gradu zapazijo prekasno, komu so odprli vrata, branijo se hrabro, ali kmalu onemorejo, morajo se podati in Regensberžanov grad Uetliberg je bil Rudolfov.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

https://youtu.be/RMD4CcG7zF4

poslano v temi :: HRVAŠKA

Slava ji.

poslano v temi :: Umrla je Linda Manz

Nič ne piše o tem.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Stolp se imenuje po danski kraljici Margareti, ki je danski Estoniji vladala. Ona je dala zgraditi obrambni zid okoli Tallinna. Debela pa se imenuje zato, ker ima stolp debele zidove. Del tega obzidja so tudi mestna vrata Viru na 1:28

poslano v temi :: ESTONIJA

Jaz se ne valjam v denarju.

poslano v temi :: Odštevamo

Se vidi, da se valjate v dnarju.

poslano v temi :: Odštevamo

Ker Rudolfovi sovražniki niso mogli nikakor priti mu do živega, zato so napadali njegove podložne, odganjali črede ter napravljali kvara, kolikor so le mogli. Posebno rad mu je nagajal Toggenburžan. Na Rudolfovem posestvu blizu meje Toggenburgove je pasel pastir svojo čredo na planini. Čreda je bila pastirjevo edino imetje. Nekega dne je bil Toggenburžan na lovu. Po nesreči se je pasla čreda blizu meje. Opoludne se zberejo lovci na bližnji planini k počitku. Krepčali so se z jedjo, pridno so krožile polne čaše med njimi. Ko so bili že nekoliko vinjeni, pravi šaljivec kazaje na pastirjevo čredo: Lovili smo dopoludne, ujeli pa nismo nič. Doma se nam bodo smejali, če pridemo prazni domu. Glejte tam na Rudolfovem je divjačine dovelj. Pa velika je, da je ni lahko zgrešiti ! Vsi se zakrohotajo tem besedam. Vinski bratci začno streljati s pušicami med čredo, da je ležalo kmalu 10 najlepših krav mrtvih na tleh. Zastonj je tarnal pastir in prosil, naj se ga usmilijo, komaj jim je odnesel sam pete in odpodil še ostalo živad. Tako mu je nagajal čestokrat Toggenburžan, zato se odloči Rudolf napasti ga v njegovem gradu. Toggenburžan je imel trden grad. Stal je na visoki skali. Strma gora ga je branila z ene strani, od drugih treh pa prepad, da ni bilo mogoče do njega. Dolgo je oblegal Rudolf grad, a ni ga mogel dobiti v pest. Zanašal se je, da bo prisilila lakota Toggenburžana, naj se poda. Ali nekega dne vržejo sovražniki več košev svežih rib v tabor oblegovalcev, da bi pokazali, kako dobro se jim še godi. Da rib v gradu niso mogli loviti, bilo je gotovo. Kako jih pa morejo dobiti iz doline, bilo je pa težko dognati. Preiskovali so na vse strani, ali niso mogli najti pota, po kterem bi mogli nositi živež v grad. Med Rudolfovimi vojaki je bil tudi pastir, kteremu so bili postreljali krave na planini. Ta se je bil zarotil, da bo še plačal Toggenburžanu njegovo hudobijo. Lazil je cele dni okolo gradu, kako bi mogel vanj. Naposled zapazi, da pelje ozka, strma steza po skali v grad. Poskuša in poskuša, dokler se mu ne posreči. Vesel pove novico Rudolfu. Ta zbere izmed svojih krdelo gorjancev, vajenih strmih potov po skalah. Neko noč, ko je bučal vihar okolo gradu, spleza pastir z gorjanci po strmi stezi kvišku. Toggenburžanovi vojaki v nevihti niso slutili nevarnosti. Naenkrat nastane vrišč in ropot. Rudolf napade grad od spredaj, pastir pa od zadej in kmalu je bil grad v njegovih rokah. Da ga podreti, da ga ni bilo mogoče več sezidati. Tako je ukrotil Toggenburžana.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE