Pošlji vabilo za prijateljstvo
Pošlji zasebno sporočilo
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/dojencek/ Dojenček Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj Dojenček.
Če boš taka, boš šla na zagovor v palačo Habsburg. 🙂poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE
Nekdo je prišel k cesarju v obleki iz francoskega sukna.
Jožef II. stopi k njemu, potiplje njegovo obleko in ga vpraša:
Odkod imate to sukno?
S Francoskega.
Kaj bi nosili, če bi takega ne bilo?
Pomagal bi si s tem, ki bi se utegnilo dobiti doma.
In vi hočete službo v mojih deželah? reče Jožef mrzko ter se obrne.
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE
Cesar Jožef II. je vprašal profesorja, ki se mu je prišel poklonit:
Kterih jezikov učite mlade plemiče v Terezijanišči?
Profesor mu odgovori:
Francoskega, italijanskega in angleškega jezika!
Zakaj pa ne češkega? vpraša Jožef dalje, ki je sicer nemški jezik najbolj širil po šolah, saj imam več čeških podložnikov nego francoskih in angleških.
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE
Za svojega bivanja na Kranjskem se je cesar Jožef II. izprehajal nekega dne preprosto oblečen, da bi ga vsakdo ne poznal, ob travnikih in njivah nekje tam na Dolenjskem.
Na jedni teh njiv je ugledal kmeta, ki je ravno sejal pšenico.
Bog daj dobro srečo! ogovori cesar kmetiča.
Kako je očka?
Ali boste pridelali kaj prida?
Kmet se popraska za ušesi ter odgovori čmerno:
No, no, če pride, ne pride, če ne pride pa pride.
Čuden odgovor.
Cesar misli in misli, kako bi si raztolmačil te kmetove besede, a ne more pogoditi prave.
Zatorej veli kmetu, naj mu reši zastavico.
Šegavi kmetič, ki ni kaj zaupal gospodi, brani se in brani in šele ko se mu cesar razodene, razloži mu stvar takole:
Vidite presvetli cesar, tukajle blizu moje njive na oni strmi pečini gnezdi silno veliko divjih golobov, katerim gre moja pšenica posebno v slast.
Če tedaj pridejo golobje zobat pšenico, tedaj je ne pride mnogo v moj skedenj, da bi jo omlatil.
Če se mi pa posreči, da preženem požrešne ptice, pride tudi pšenica v moje shrambe.
To si treba zapomniti, misli cesar sam v sebi ter pravi kmetiču:
Dobro ste jo pogodili, oče, nate 5 tolarjev za zastavico, ali proti temu, da živemu človeku ne poveste rešitve svoje uganke, dokler mene stokrat ne vidite v svoji hiši, sicer zapadete glavo!
Že dobro! odgovori kmet, spravi tolarje ter seje dalje, a cesar se vrne domov.
Takoj potem je bila velika pojedina pri cesarji v Ljubljani, h kateri je bilo povabljeno mnogo imenitne gospode.
Pri tej priliki pravi cesar zbrani gospodi, da pove zastavico, katere gotovo ne ugane nihče.
Napravijo veliko stavo ter določijo čas, do kdaj bi bilo treba uganiti zastavico.
Ministri in svetovalci ter vsa druga imenitna gospoda si beli lase z zastavico.
Če pride ne pride, če ne pride pa pride, ali zastonj, vsa njih bistroumnost je brezuspešna.
Dobila pa se je vendar zvita glavica, kateri je bilo dobro znano, da cesar rad občuje nepoznan s preprostim ljudstvom, in ta zvita glava je bil cesarjev prvi svetovalec.
Ta prehodi vso okolico ter pozveduje, s kom je cesar občeval v zadnjem času.
Da cesar zastavice ni sam izumil, o tem je bil prepričan.
Naposled res naleti na kmeta, kateri se sicer uda, da je cesarju zastavil omenjeno uganko, rešitve pa svetovalcu nikakor neče povedati, spominjaje se cesarjeve grožnje.
Cesarski svetovalec mu ponudi 10, 50, 100 srebrnih tolarjev, ali vse zastonj.
Vsota dveh sto tolarjev pa vendar zavede kmeta do izpovedbe.
Vesel se vrne cesarski svetovalec domov, a ne menj vesel spravi zviti kmetič lahko zaslužene srebrnjake.
Dan, ko bi se bila morala uganiti zastavica, pride.
Cesar se zbrani gospodi nagajivo posmehuje, ker si je v svesti, da zastavice nihče ne ugane.
Ali kako se začudi cesar, ko mu prvi svetovalec ugane zastavico, a še bolj se razjezi, ko mu na njega zahtevo izpove, kako je prišel do prave rešitve.
Pošljejo orožnike po kmeta, ki je tudi pričakoval kaj tacega.
Vzemivši 200 tolarjev, katere mu je podaril svetovalec, odide radovoljno z orožniki.
Glej, glej, tak mož beseda si! nagovori ga cesar ostro, ali ti nisem ukazal molčati, dokler me ne vidiš stokrat v svoji hiši?
Dane besede nikakor nisem prelomil, odgovori kmet.
Glejte, cesarost !
Ko sem vas videl desetkrat, nisem se hotel udati, ko sem vas petdesetkrat, tudi ne in takisto ne, ko sem vas videl stokrat.
A ko sem vas videl dvestokrat, povedal sem šele skrivnost.
Kdo je tedaj prelomil besedo?
Nesramni lažnik! vzklikne cesar, saj me niti jedenkrat ni bilo v tvoji hiši, kako bi me bil tedaj videl dvestokrat?
Motite se, presvetli cesar, odreže se kmetič pogumno ter strese tolarje iz vrečice na mizo, ali ni na vsakem izmed teh tolarjev vaša podoba, in ali ni tukajle 200 tolarjev.
Blagovolite jih prešteti in potlej povejte, ali vas nisem videl dvestokrat v svoji hiši?
Vsa gospoda se nasmeje kmetovi zvijači, in ko ukaže cesar kmalu odšteti še 100 tolarjev za njegovo prekanjenost, smeje se kmetič še najbolj.
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE
Jožef je zvedel, da ravna graščak silno strogo in nečloveški s podložniki kmeti.
Hotel se je sam prepričati, ali je to res.
Preobleče se torej za navadnega delavca ter gre h kmetu onega graščaka.
Ker je bilo že pozno na večer, naprosi kmeta prenočišča ter obljubi zato drugi dan namesto njega iti h graščaku na tlako.
Kmet je s tem zadovoljen, in takoj se spravi Jožef spat.
Zjutraj zgodaj pride kmet cesarja klicat naj vstane ter gre h graščaku kosit.
Jožef mu odgovori, da se ne mudi, ker je čas za tlako po cesarskih postavah šele ob devetih.
Kmet mu pritrdi, a dostavi, da se njegov graščak nič ne ozira na to določilo, temveč zahteva, da morajo biti vsi delavci s svitom vred na delu, drugače čaka vsakega ostra kazen.
Jožef ga potolaži, naj bo brez skrbi, on že napravi, da bo prav.
Mirno ostane torej Jožef do devetih doma.
Ko pa ob devetih pride s koso na rami na graščakov travnik, zagrmi graščak nanj, ali ne veš kdaj je treba priti na delo.
Ko mu Jožef odgovori, da se drži cesarskega zakona, ki določuje začetek tlake na deveto uro, ukaže graščak, naj ga zvežejo in mu naštejejo 50 gorkih.
S tem je prikipela cesarjeva jeza do vrhunca.
Da se spoznati, ukaže vsem delavcem oditi domov, graščaku pa naloži ostro kazen.
Od tega dne se kmetom v tem kraji ni bilo treba bati graščaka.
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE |
poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE