Kaj je skrkutnik?

poslano v temi :: Skrkutnik

Meja je bila že določena pred plabiscitom. Na plebiscitu se je šlo le za par nepomembnih vasi ob meji. Tko da je bil plebiscit le pesek v oči navadnim ljudem.

poslano v temi :: Koroški Slovenci - izdajalci, zaradi njih je Slovenija izgubila Koroško!

Danke.

poslano v temi :: Danes je bil prvi delovni dan

v operaterja

poslano v temi :: Danes je bil prvi delovni dan

Cel dan poslušati babji čvek in petje v službi je zelo naporno.

poslano v temi :: Danes je bil prvi delovni dan

Cesar Franc I. je po letu pogosto bival v Badnu. Zvečer je večkrat hodil na sprehod. Spremljal ga je navadno le en spremljevalec. Nekega dne sreča cesar 4 pogrebce, ki so mrliča nesli na pokopališče. Nobenega človeka ni bilo, ki bi ga bil spremil do groba. Cesar zmaja z glavo in reče svojemu spremljevalcu: »To mora gotovo ubožec biti, ker nima človeka, ki bi za njim žaloval. Jaz sem deželni oče premožnim in ubogim. Pridruživa se midva pogrebcem!« Pobožno odkrije cesar sivo glavo, gre za rakvijo in moli za rajnega. To vidijo nekateri. Hitro se pridružijo. Čim dalje gredo, tem bolj raste vrsta pogrebcev. Tri leta po tem dogodku umrje tudi cesar Franc. Obžalovali so njegovo smrt vsi narodi velikega avstrijskega cesarstva.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

V bitvah pri Aspernu in Vagramu je padlo veliko vojakov. V Ulrihskirhnu, prijaznem trgu na Moravskem polju, je bila glavna bolnica za ponesrečene vojake. Sila v bolnici je prikipela že do vrhunca. Manjkalo je namreč ljudi, ki bi stregli ranjenim vojakom. Marsikdo bi bil moral v bolečinah in obupnosti umreti, ko bi ljubi Bog v tej veliki sili ne poslal ranjencem rešilnega angelja in tolažnika v človeški podobi. Bil je to namreč župnik iz Ulrihskirhna. Noč in dan je hodil okrog bolnikov ali pa klečal poleg njih na tleh. Nobene, še tako velike rane in nobene bolezni se ni ustrašil. Po več dni je prav malo ali pa nič jedel in komaj po jedno uro spal in če je prišel za kratek čas zopet v svoje župnišče, našel je tamkaj celo kopico ubogih sirot, kojih očetje so padli v vojski. Bilo je pet ura popoludne. V skromnem stanovanju župnikovem je vladala grobna tihota. Na naslonjaču je župnik trdno spal. Trikrat 24 ur ni zatisnil očesa. Sedaj vstopi v sobo mož plemenite postave ter postoji pred spečim župnikom. V tem trenotku je nekdo pocukal tujca za suknjo. Ta se ozre ter zapazi poleg sebe šestletnega dečka. Skrbno pravi tujcu: »Ti moraš proč od tod, da ne bodeš zbudil gospoda župnika.« Med tem so prišle tudi vse druge sirote z vrta ter so radovedno ogledovale tujca. Ta se ozre proti njim in jih takole nagovori: »Ljubi otroci, vaš oče je bolehen, ima z ranjenimi vojaki mnogo opraviti ter je prereven, da bi vas vse vzdrževal. Jaz sem pa bogat gospod ter sem prišel semkaj, da vas vzamem se sabo na Dunaj in za vas skrbim. Ako ste zadovoljni iti z mano?« »Ne maramo z Vami. Mi ostanemo raje tu!« zakriče vsi jednoglasno. Neka mala deklica je začela jokati in to je zbudilo trudnega župnika. Ko je otroke poslal na vrt, pravi tujec: »Oprostite, gospod župnik, da sem Vas zbudil iz sladkega spanja, kojega ste tako zelo potrebni.« »Ni res. Storil sem napačno, da sem se pustil premagati od zaspanca. Večer se dela in prav ob tem času bolniki največ trpe in mene najbolj potrebujejo. Ali vas smem vprašati za Vaše ime?« »Moje ime? No, jaz se imenujem Franc.« Gospod župnik stopi bliže in vpraša: »Pa Vaš priimek?« »Najprvo sem se imenoval Franc II., zdaj pa se imenujem Franc I.« Gospod župnik ostrmi na te besede, vladar pa nadaljuje: »Ali je to kaj čudnega, če pridem sem, da se zahvalim temu možu, kateremu sem dolžan toliko hvalo?« Te besede je govoril cesar s prirojeno ljubeznjivostjo. Župnik je bil ginjen do solz nad to ljubeznjivostjo svojega dobrega vladarja. Ponižno se prikloni in pravi: »Vaše Veličanstvo, ta milost, to ponižanje!« »Oh! Imenujte mi še kaj tako blagih mož, kakor ste Vi, v mojem kraljestvu in našel jih bodem v revnih, s slamo pokritih kočah, v podzemeljskih stanovanjih in v najvišjih nadstropjih« seže mu naglo dobri cesar v besedo. Ko je prišel cesar črez nekaj let zopet v Ulrihskirhen, ni našel župnika več živega. Obiskal je njegov grob na pokopališču. Na priprostem križu je stalo zapisano župnikovo ime Avguštin Gall, in pod imenom so pa stale besede: »Umrl v svojem poklicu na vročinski bolezni leta 1809.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

bolj se mi zdi nevarno, ker so same ženske okoli mene

poslano v temi :: Danes je bil prvi delovni dan

Če je zaposlitvena rehabilitacija, delovna doba ne teče.

poslano v temi :: Danes je bil prvi delovni dan

Hvala. Pravzaprav med tem iščem naprej, ker mi tu še eno leto ne bo tekla delovna doba.

poslano v temi :: Danes je bil prvi delovni dan