Vrl častnik, ki se je odlikoval v mnogih bojih, je bil povikšan v višjo službo. Zato bi bil pa moral iti tudi iz glavnega mesta v neki zelo oddaljeni kraj, kjer je bila vojaška posadka. To je tedaj veliko stalo. Častnik si pa kot družinski oče poprej ni mogel ničesar prihraniti. Vzame torej odlok, s katerim je bil povikšan v službi, in ga nese nazaj v dvorno pisarno. Cesar Franc je moža dobro poznal, in ko zve, zakaj ne gre v daljni kraj kot načelnik posadke, sede in napiše, naj mu blagajna izplača 500 goldinarjev potnine. Hvaležno sprejme častnik nakaznico in jo nese v cesarsko blagajno, da mu uradnik izplača nakazano vsoto. Pa kako se začudi, ko blagajničar vzame kupček bankovcev in začne šteti: 100, 500, 1000, 2000, 3000, 4000, 5000! »Čujte, gospod uradnik, to mora biti pomota. Moj dobri vladar mi je podaril le 500 goldinarjev« pravi častnik. »Tukaj je nakazanih 5000. Kar mi Veličanstvo ukaže, to moram storiti.« Častnik vzame 5000 goldinarjev in gre zopet do svojega vladarja, da mu razodene pomoto. Smehljaje ga tolaži cesar in pravi: »Kar sem zapisal, ostane zapisano, če je tudi jedna ničla več. Česar vi ne bodete rabili, potrebovali bodo vaši otroci.« Ginjeno se zahvali častnik, rekoč: »In ko bi mogel pet tisočkrat umreti, rad bi umrl za predobrega cesarja in svojo domovino.« Tako udanih podložnikov je imel Franc I. povsod v svojem cesarstvu.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Leta 1800, ko je v Avstriji vladal cesar Franc, je bilo 6 moravskih brambovcev v ječi v Brnu. Kot vojaški uporniki so bili obsojeni na smrt. Vsak dan so morali biti pripravljeni na pot v večnost. Tedaj pa zve za nje grof Leopold Berthold, znan kot rešilni angelj v nesrečah. Blagi plemenitaš je porabil vse svoje lepe zmožnosti in vse svoje premoženje za dela krščanske ljubezni do bližnjega. Grof natančneje poizveduje, kaj so zakrivili obsojenci in zve, da so vsi očetje mnogobrojnih družin, da so zelo hrepeneli priti na svoj dom in so poskušali ubežati. S tem so se pa hudo pregrešili zoper vojaške postave. Blagemu grofu so se v srce smilile njih družine in sklene brambovce rešiti. Takoj ukaže napreči konje v sani. Bilo je namreč po zimi in sneg je naletaval. Naravnost na Dunaj jo krene Berthold in kmalu po polnoči prisopihajo konji na cesarski dvor. Grof gre naravnost do cesarskega komornika, pove mu, zakaj prihaja, in hoče govoriti s cesarjem. »Prepozno je gospod grof. Njih Veličanstvo so imeli danes mnogo trudapolnih opravil. Sedaj že počivajo.« »Seveda. Veličanstvo počivajo in jutri vstanejo okrepčani. Mojih 6 brambovcev pa se ne prebudi več, ako jim prepozno prinesem pomiloščenje!« pravi grof. »Morda bi nama cesarica svetovala ali pomagala,« pravi komornik, ki so se mu smilili nesrečni brambovci. »Prosim pojdite z menoj!« Takoj gresta do cesaričnega stanovanja, kjer so bila še vsa okna razsvetljena. Bila pa je pri cesarici njena mati Karolina, kraljica napolitanska. Z zgovornimi besedami jame Berthold zopet pripovedovati vzrok svojega prihoda. Do solz ganejo besede visoko gospo. Cesarica takoj namigne grofu, da gresta do cesarjevega stanovanja. Tu pokliče cesarja Franca in mu predstavi grofa Bertholda in pove njegovo prošnjo. Cesarju je bilo že dobro znano grofovo plemenito delovanje. Vedel je tudi, da je on najzvestejši njegov podložnik. Zato je pripravljen takoj uslišati njegovo prošnjo. »Ako ni prepozno, jih pomilostim« pravi cesar, vstane iz postelje in sede k pisalni mizici, da napiše pomiloščenje. S hvaležnim srcem sprejme grof cesarjevo pisanje. Solze hvaležnosti mu zaigrajo v očeh. Cesar Franc kmalu zopet sladko zaspi in sanja o brambovcih, ki jih je srečne storil z jedno samo besedo. Imenoval je pozneje te sanje najlepše v svojem življenju. Grof Berthold pa je hitel še ponoči proti Brnu, kamor je dospel še o pravem času. Pomiloščenje je izročil poveljniku trdnjave ter tako rešil šestim družinam njih očete. Pozneje je bil imenovan za nadzornika vseh vojaških bolnic. Leta 1809 je sam stregel na Velehradu nekemu bolniku, ki je imel vročinsko bolezen. Kmalu potem je sam zbolel za to boleznijo in umrl. Vse svoje žive dni je pomagal potrebnemu bližnjiku in zanj je dal tudi svoje življenje. Bog mu je povrnil!

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

FRANC I. Cesar Franc se je vojskoval s Francozi. V tem hudem času so cesarju podložniki dajali mnogo radovoljnih darov, da jih je obračal domovini v brambo. Pride tudi priprost kmet v cesarjev dvor. Hotel je govoriti s cesarjem. Ko pride pred cesarja, reče: »Tudi jaz sem Vam nekaj prinesel.« Položi polno mošnjo na mizo in se odpravlja. Cesar se temu darilu začudi in vpraša: »Kdo si in odkod?« »Tega nikomur ne povem«, odgovori kmet, poslovi se in odide. Cesarja zdaj še bolj mika zvedeti kaj o priprostem kmetiču. Hitro pošlje služabnike za njim, naj bi ga povpraševali po imenu in domu. Kmetič se jim pa posmeje in pravi: »Ali menite, da bom vam povedal, kar še cesarju nisem hotel!«

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Glede na to, da je Jožica tvoja punca, tega pač ne smem.

poslano v temi :: Mončika

Hvala tebi. Lupčkaaaaaa.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Jožef II. je bil ljubljenec ljudstva, ki dolgo ni hotelo verjeti, da je res umrl. Vedno je ljudstvo upalo, da se zopet prikaže ter pomore ljudem. Sosebno ganljiva pa je ljubezen ubogih Slovakov do Jožefa. Slovaki si še sedaj kaj radi pripovedujejo o dobrem cesarji Jožefu, ki je svojo zlato obleko podaril siromakom, sam pa hodil ogrnjen v star plašč. Ali ko je hotel pomagati tožnemu slovaškemu narodu, izginil je v valovih reke Morave. Toda utonil ni in tudi ni umrl do danes. Od tega časa morajo slovaški dečki hoditi daleč po svetu in iskati dobrega cesarja Jožefa. V slovo pravijo slovaškim dečkom: Kjer komu izmed vas podare belega pšeničnega kruha, tam ste našli sled dobrega cesarja, in kjer vas kdo prijazno pozdravi, tam cesar Jožef ni več daleč.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Cesar Jožef pride nekoč v kaznilnico v Brnu. Tamkaj vpraša vsakega kaznjenca posebej, zakaj je bil kaznovan. Vsak je govoril tako, da se je zdelo, kakor da je čisto po nedolžnem obsojen v ječo. Naposled pride cesar pred jednega, ki solznih očij in ves skesan prizna, da se je dal zavesti v toliko zločinstvo in da je kazni v resnici vreden. »Takoj mi odpravite tega malopridneža, sicer pokvari vso častno in pošteno družbo« reče cesar in pomilosti jetnika.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Na lovu blizu Dunaja pusti Jožef spremljevalce same. Ko pride zopet na cesto, doide kmeta. Cesar ga nagovori: Kam greš, prijatelj? Kmet pove, da gre v mesto kupovat nekaj potrebnih rečij. Cesar, kterega kmet ne pozna, pridruži se mu, in oba gresta skupaj v mesto. Kmet reče med drugim, da bi rad kdaj videl tudi cesarja, o katerem je slišal že toliko lepega. Jožef odgovori: No, če želiš videti cesarja, pojdi le z menoj, jaz grem naravnost do njega! Kmet vpraša dalje: Kako pa naj spoznam cesarja? Jožef odgovori: Ko prideva v mesto, glej samo, kdor se ne bo odkril, ko se mu bodo vsi drugi odkrivali, tisti je cesar! Ko prideta v mesto, odkrivajo se jim vsi Dunajčani spoštljivo, le kmet in njegov tovariš obdržita klobuk na glavi. Ko prideta že blizu cesarskega gradu, vpraša cesar kmeta: No, veš li zdaj, kdo je cesar? Kmet odgovori: Ne vem, kako bi rekel. Pa zdi se mi, da je jeden izmed naju.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

https://youtu.be/OeopHemuZtM

poslano v temi :: V spomin

https://youtu.be/sKfqHsiHWJU

poslano v temi :: V spomin