Pošlji vabilo za prijateljstvo
Pošlji zasebno sporočilo
Za fotografiranje je prazno mesto brez motečih elementov - ljudi pravljica za slikanje.
poslano v temi :: Mesto duhov
SLOVO OD DOMA
Dne 20. aprila 1854 je nastopila princezinja Elizabeta v spremstvu svojih staršev, bratov in sester pot na Dunaj ter vzela slovo od rojstnega kraja.
Poprej je bila v domači kapeli še pri sveti maši in potem se je začela visoka nevesta poslovljati od svojcev.
Tudi najnižji dekli je podala ljubeznivo svojo roko v slovo ter se ji priporočala, da jo ohrani v spominu.
Nobeno oko ni ostalo suho, vse je jokalo, najbolj pa nevesta.
Potem so se prišli poslovljat od nje kralja Maksimilijan in Ludovik, vsak s svojo soprogo, kraljevi princi in princezinje.
Tudi župan glavnega mesta je prišel k nji ter ji sporočil najboljša voščila, srečo in blagoslov vseh prebivavcev.
Najbolj ginljiv je pa bil trenotek, ko je pokleknila pred svoje starše ter jih prosila blagoslova.
Iskreno sta objemala oče in mati svojo hčer, ki njima je vedno delala le veselje, ter jo goreče pritiskala na srce.
Na cesti se je nabrala ta čas ogromna množica ljudi.
Vse je hotelo ljubeznivo cesarsko nevesto še enkrat videti in jo pozdraviti.
Kar pridrdra lepa kočija iz dvora in gromoviti slava – klici so ji zaorili v pozdrav.
Princezinja je na vse strani prijazno odzdravljala.
Premagana od čuta domoljubja, vstane v vozu, zalita s solzami po obrazu ter namigne z robcem svojim ljubljenim Monakovcem zadnji pozdrav.
Vse je bilo ginjeno do solz in vsakdo je mislil, da ga zapušča najdražji član svoje družine.
Bil je četrtek, dan 20. aprila 1854, ko je 17 letna princeza Elizabeta kot krasna, srečna in vesela nevesta v spremstvu svojih staršev, brata in sestre zapustila svojo domovino bavarsko ter se odpeljala v drugo svojo domovino, v prestolnico mogočnih avstrijskih cesarjev ob široki Donavi.
Od Stravbinga na bavarsko avstrijski meji do cesarske prestolnice vozila se je na zalenih valovih donavskih, ki dotlej ni nosil dragocenejšega bisera, kakor je bila roža bavarska, in ni videl večjega slavja, kakor iste dni, ko so stotisočere množice navdušenih Avstrijcev pozdravljale prihodnjo svojo vladarico, prevzvišeno soprogo preljubljenega cesarja.
V Pasavi, na deželni meji, so prihodnjo cesarico pozdravili prvi avstrijski zastopniki ter klicali očarujoči nevesti:
»Prijazna kakor naše livade, trdna kakor naše gore je zvestoba vsega avstrijskega prebivavstva.
Iz globočine src kličemo Vaši kraljevski visokosti: Dobro došli!«
V Lincu je nevesto pozdravil cesarski ženin ter se naprej odpeljal, da na Dunaju med gromom topov in nepopisnim veseljem neštetih množic radosti poln objame svojo izvoljenko.
Solze veselja v očeh neveste, njen deviški smehljaj, njena ljubka prijaznost so si v trenotku osvojile vsa srca vriskajočega prebivavstva.
Dne 22. aprila, ob 11. uri dopoldne so pripeljali ta dragoceni biser na Dunaj.
Po poti od Nussdorfa do Schönbruna, kjer se je vozila visoka nevesta, je bilo vse postljano s cvetlicami, vse v zastavah in velikanskih slavolokih.
Po vseh cerkvah je zvonilo in ljudstvo je navdušeno pozdravljalo visoki par.
poslano v temi :: CESARICA ELIZABETA
To, da hodi na pol naga je slabo.
Reci ji naj hodi naga.
poslano v temi :: Punca hodi v stanovanju na pol "naga", radiatoje da itak na max, jaz pa vse to plačujem!
ZAROKA
Kakor se prikaže na jasnem večernem nebu zvezda za zvezdo, da je razsvitljeno vse nebo, tako se je prikazala tudi na nebu življenja cesarja Franca Jožefa svetla zvezda, ki je razširjala s svojim bleskom luč in blagoslov ter postala danica srečne bodočnosti.
Te blagodejne zvezde pa niso našli na kaki visoki zvezdarni, ampak v prijetni dolini Ischelski.
Ta svetla zvezda je bila presvetla cesarica Elizabeta.
V tem krasnem kopališču so preživeli starši našega cesarja poletje leta 1853.
Semkaj je prišel tudi cesar Franc Jožef, da bi praznoval v rodbinskih krogih svoj rojstni dan.
Vojvodinja Ludovika Viljelmina Bavarska in njene hčerke so bivale tudi tačas v Ischlu.
Mati cesarjeva, nadvojvodinja Zofija, je priredila svojemu sinu na čast domači ples, na kateri je prišla tudi vojvodinja Ludovika s svojimi ljubeznivimi hčerkami.
Ker je vedela kakšna je Dojenček, ji je prepovedala priti na ples.
Da prečudovita Elizabeta ne bi točila solze.
Vladar se je s svojimi nečakinjami prav prijetno zabaval.
Najmlajšo Elizabeto, naprosi za ples ter ji podari krasen cvetlični šopek.
Po dunajski navadi se daje tak šopek le nevestam.
To je presenetilo vse prisotne in to presenečenje se je izpremenilo v začudenje, ko stopi cesar po plesu k svoji materi in ji pravi:
»Izbral sem si princezinjo Elizabeto.
Ta in nobena druga bo moja žena!«
Ob jednem naprosi svojo mater, da naj snubi zanj pri Elizabeti, vendar brez pritiska.
Mati rada vstreže sinovi prošnji, tembolj, ker se ji je Elizabeta zaradi njenih lepih čednosti posebno dopadla.
Princezinja Elizabeta sprva ni mogla verjeti, da bi bila to resnica.
Z naivnim in neverjetnim glasom odgovori:
»To je nemogoče, jaz sem tako nevidno bitje!«
Ko se pa prepriča, da misli cesar resno, mu da z veseljem svojo besedo in srce.
Ko je šla drugi dan cela družina v cerkev, je dovolila nadvojvodinja svoji najmlajši nečakinji, hoditi pred njo.
Vsi nadvojvode so spoznali takoj, da bo Elizabeta bodoča cesarica avstrijska.
Po sveti maši stopi cesar s svojo zaročenko pred duhovnika in mu reče:
»Gospod župnik, prosim, blagoslovite naju, ta je moja nevesta!«
poslano v temi :: CESARICA ELIZABETA |
poslano v temi :: GLASBENA SKRINJICA