Narobe so napisali. Po moje ni Ljubljana ampak je Piran.

poslano v temi :: No, pa še mal moje zgodnje zgodovine

Glede na to, da je St. Clair College ali to pomeni, da si cerkvena?

poslano v temi :: Evo mene iz lanskoletne diplome v videu hehe

13ga pa le ni bil rojen

poslano v temi :: Potujmo po Sloveniji

Za Orle sem si verjetno narobe zapomnil. Je pa bil Orlov vrh njegovo posestvo. To je tam, kjer so domobrance pokopavali.

poslano v temi :: Potujmo po Sloveniji

https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEef_Orel orel

poslano v temi :: Potujmo po Sloveniji

Pred leti sem v neki knjigi prebral, da se Orle imenujejo po posestniku in podžupanu Jožetu Orlu, ker naj bi Orle spadale pod njegovo posest.

poslano v temi :: Potujmo po Sloveniji

Mnogi imenujejo Orlje tudi Češnjevo naselje. Tu naj bi uspevalo in bilo doma najboljše češnjevo žganje v Sloveniji.

poslano v temi :: Potujmo po Sloveniji

OTROCI Bog je blagoslovil zakon s tremi hčerkami in enim sinom. Dne 5. marca 1855 se je rodila nadvojvodinja Zofija Friderika Doroteja, ki je pa umrla že 29. maja 1857 v Budi. Dne 12. julija 1856 je bila rojena druga hčerka, nadvojvodinja Gizela Ludovika Marija, poročena z bavarskim princem Leopoldom dne 20. aprila 1873. Tretja hčerka, nadvojvodinja Marija Valerija Matilda Amalija je zagledala luč sveta dne 22. aprila 1868, poročena dne 31. Julija 1890 z nadvojvodom Francem Salvatorjem, sinom nadvojvode Karola Salvatorja. Dne 21. avgusta 1858 je zagledal v Leksenburgu blizu Dunaja cesarjevič Rudolf luč sveta. Ni mogoče popisati veselja, še manj pa povedati, koliko dobrega sta storila oče in mati ob tej priliki. Cesarjevič Rudolf Franc Karol Jožef se je poročil dne 10. majnika 1881 z belgijsko princezinjo Štefanijo, rojeno dne 21. maja 1864. Dne 2. septembra 1883 se je rodila cesarjeviču hčerka Elizabeta Marija Henrijeta Štefanija. Rudolf je bil največje veselje svojih staršev, ponos in upanje avstro – ogerske monarhije. Žal, da je umrl mnogo prezgodaj, v veliko žalost svojih staršev in vseh narodov dne 30. Januvarja 1889. Od smrti cesarjevičeve ni bila cesarica nikdar več vesela. Grozno jo je zadela vest o smrti in vendar je bila cesarju v teh hudih dneh najboljša tolažnica, dasi je sama trpela grozne muke v svojem ranjenem materinem srcu. Z občudovanjem gledamo podobo vladarice, katera je kazala v nesrečnih dnevih toliko moči in velikodušnosti, kakor je ne vidimo nikjer. V dnevih brezmejne nesreče, katera je zadela s smrtjo prestolonaslednikovo cesarsko hišo in vse avstrijske narode, je moralo njeno trpeče materino srce molčati. Videli smo vzvišeno gospo, kako junaško je obvladala nepopisno gorje, ki je prevzelo njeno dušo, da je mogla prihiteti na pomoč potrtemu cesarskemu soprogu, ga tolažiti, vspodbujevati. Njeno materino srce se ni smelo oglašati, biti je morala močna opora žalujočega cesarja, in bila je, kakoršne svet do tedaj še ni videl. Ko so kmalu po nesrečnem dogodku prišli ljudski zastopniki k cesarju, da izrazijo silno žalost, ki je napolnila vse avstrijske narode, je cesar odgovoril plakajoč: »Koliko se imam v teh težkih dnevih svoji iskreno ljubljeni ženi, cesarici, zahvaliti, kako velika opora mi je bila ona, tega vam ne morem opisati, ne dovolj toplo povedati. Ne morem dovolj zahvaliti nebes, da so mi dala tako družico v življenju. Povejte to drugim, čim bolj to razširite, tembolj vam bodem hvaležen.« In te družice ni več! Ni je več one, ki mu je stala na strani kakor angelj varuh v težkih dneh ter mu znala ljubko lajšati težave. Ko so bili njeni otroci še majhni, je bila vsako jutro ona prva pri njih posteljah ter jih prebudila iz spanja z gorečim poljubom. Po noči je prišla večkrat k njim in presrečna poslušala dihanje malih ljubljencev. Če se je pa kedaj pripetilo, da je kateri otrok kaj obolel ter moral ostati v postelji, je bilo dostikrat treba cesarskega njenega soproga, da jo je pregovoril, naj ostavi za par ur mladega bolnika ter si odpočije. To se je posrečilo prav težko kdaj njenemu spremstvu, in celo cesarju je bilo često skoro nemogoče. Dnevi, ko so polagali že bolj odrastli njeni otroci v navzočnosti cesarjevi izpite, kateri so bili dostikrat prav težki, taki dnevi so bili za cesarico polni skrbi in ob jednem polni radosti. V skrbeh za izid izpraševanja je bila dostikrat do solz ganjena, ko je čula iz ust visokega soproga, da sta Gizela in Valerija izpite zopet prav pridno napravili. Telesno in še posebno duševno razvijanje svojih otrok je cesarica opazovala z vidnim veseljem in tistimi ponosnimi čutili, ki jih pozna le materino srce.

poslano v temi :: CESARICA ELIZABETA

Te dni zelje tlačim.

poslano v temi :: Mončika

https://youtu.be/j0rjw_yPPqY

poslano v temi :: Pesmi Veselega Decembra