Pošlji vabilo za prijateljstvo
Pošlji zasebno sporočilo
https://translate.google.com/translate?hl=sl&sl=en&u=https://en.wikipedia.org/wiki/T%25C3%25ADr_na_n%25C3%2593g&prev=search&pto=aue tir na nog
poslano v temi :: MUSIC BOX
največ pove številka 13
poslano v temi :: Število umrlih na Švedskem v letih od 2010-2020, številke povedo vse
Hudi udarci so že zadeli našo vladajočo hišo.
Brata cesarjevega, cesarja Maksimilijana, so ustrelili, nadepolni cesarjevič Rudolf je prerano umrl, sestra cesarice, vojvodinja Alencon, je zgorela v Parizu v dobrodelnem bazarju, osemnajstletna hčerka nadvojvode Albrehta, Matilda, je leta 1867. umrla vsled opeklin, ko se je njej zapalila obleka; nadvojvoda Viljem, topničarski nadzornik, je umrl leta 1894. vsled nesrečnega padca s konja; leta 1895. se je ponesrečil nadvojvoda Ladislav v Agyjajskem logu na Ogerskem na lovu.
Izprožila se mu je puška in strel je nadvojvodo smrtno ranil.
Umevno je torej, da so taki udarci pretresli poleg Nj. Veličanstva tudi visoko njegovo gospo, katera si je iskala tolažila ponajveč na potovanju.
Tako se je hotela tudi sedaj razvedriti v romantični Švici, na obali prekrasnega Lemanskega jezera, kjer ji je prebodel dne 10. kimovca Nje usmiljeno srce laški anarhist L u c c h e n i.
Uboga žena!
Svetla krona, ki si jo, oboževana in ljubljena od podložnih narodov ter spoštovana od vsega sveta, nosila tolikim dostojanstvom, premenila se ji je v trnjevo krono mučenice!
Ti, ki si bila svojim narodom poosebljena lepota, milina in dobrota, morala si zgubiti svoje dragoceno življenje na toti krut način pod jeklom zločinca — zveri v človeški podobi!
Daleč od domovine morala si dahniti svoj zadnji vzdihljej, daleč od svojcev si se morala preseliti v večnost, ne da bi bila mogla sporočiti zadnje pozdrave svojemu ljubljenemu soprogu, ne da bi bila mogla pogledati še enkrat v častitljivo lice in v milo oko Njemu, ki Ti je bil zvest sodrug v življenju, ki je najuzornejši glavar svojim dragim, in ki je pretrpel toliko, da moramo hvaliti Previdnost božjo, ki Mu je podelila toliko moči, da ni obnemogel pod težo udarcev.
Ko je umrl prestolonaslednik Rudolf in je brezmejna žalost stiskala očetovsko srce, dal je naš vladar proglasiti javno, da je bila sama cesarica, katera ga je tolažila v njegovi najtrpkeji bolesti.
Sedaj pa Mu je uropana tudi ona in sicer ne vsled naravne smrti — temveč vsled krute roke; kaj čuda, da je cesar, ko je zvedel to grozno novico, bolestno vskliknil:
„Torej tudi najhujše Me je moralo zadeti."
Usmiljenja vreden mož!
Usojena Ti je bila kupa trpljenja, napolnjena do vrha, a Ti si jo izpil sedaj do dna!
Ubogi cesar! Bog Ga tolaži!
To so vzdihi iz globočine src, ki čutijo, ki trpe in pošiljajo k vsemogočnemu vladarju vseh vladarjev goreče prošnje, da bi v neizmerni žalosti tolažil predragega nam vladarja, da bi Mu olajšal neizrecno gorje ter ulival hladeči balzam udanosti in moralnega poguma na skeleče rane krvavečega srca.
In tudi Ti, blaga žena, ki si se ločila od nas toli nepričakovano, ki Ti duh plava tam gori v jasnih višinah in ki stojiš pred prestolom božjim, obdana z vencem mučeništva, tudi Ti, ki gledaš doli na Njega, ki plaka za Teboj, in na nas, katerih duše je zagrnila tema žalosti in groze, tudi Ti spoji z našimi prošnjami svojo prošnjo:
Bog ohrani,
Bog obvaruj,
Nam Cesarja,
Avstrijo
poslano v temi :: CESARICA ELIZABETA
Mogočna Avstrija je zatopljena v globoko žalost; nje preblaga vladarica, narodom svojim najboljša mati, je umrla grozne, nepričakovane smrti, ki ji jo je zadala ostudna roka nečloveškega morivca.
Meseca septembra 1898.10. dan ostane neizbrisno zapisan v zgodovini človeštva.
Ob njem se bodo zgražali potomci naši, kakor se zgražamo mi: tega dne je premagala živalska strast človeški čut, ona peklenska strast po krvi in smrti plemenitih človeških src, ki je dvignila nabrušeno bodalo nad prsi najboljše, najblažje, najdostojanstvenejše žene, ter ji zadala ob meji trpljenja polnega, s solzami prebridkih žalosti porošenega življenja naglo, grozno smrt.
Kar je čutečega človeštva, to si zastira obličje pred tem groznim zlodejstvom.
Srce, ki je bilo vrelec naj plemenitejših dejanj in svetih čustev, najčistejšega človekoljubja in najglobočje materinske ljubezni, najvzornejše zakonske zvestobe in vdanosti, ki je umiralo pod neznosno pezo sedem žalostnih bolesti — to srce je moralo zastati, in njega sveta, gorka kri je porosila smrtno orožje v nečloveški roki!
Zemlja naj bi vrgla to pošastno bitje iz svojih mej!
S cesarico Elizabeto ni zapala nasilni zavratni smrti politiška oseba, ki bi bila v napotje komurkoli; ž njo ni umrla žena, ki bi izrabljala mogočnost in silo svojega najvišjega dostojanstva — s cesarico Elizabeto je ugasnila blaga žena, katere življenje opleta nevenljiv venec blagih, milosrčnih dejanj, ki so sušila solze gorja in siromaštva, ki so tešila toliko in toliko nesrečnikov, ki so jo krasila lepše nego zlati, v biserih in demantih se lesketajoči diadem ob nje cesarskem čelu!
Umrlo je na božji zemlji, ustvarjeni v bivališče ljudem, najčistejše človekoljubje strašne smrti, in na njega grobu se ostudno reži pravici in poštenju v objokano, ovenelo lice bestijalni nestvor s krvavim bodalom v pesti.
In kdaj pride smrt temu predrznemu grohotu?
In kdaj bo stalo zopet človeštvo čisto na zemlji?
Ali ne pada nižje in nižje?
Beda pritiska na človeštvo z mogočno, neprebitno silo.
Krvave solze mučenja točijo ljudje in z žuljavimi, koščenimi, izmučenimi rokami si postiljajo smrtne postelje.
In v tej socijalni bedi zabijo, da imajo v sebi tudi nekaj dušne moči, ki naj razklene v pest stisnjeno roko, da se poprime poštenega dela in poštenega orodja!
V temnih kleteh stiskajo taki bolni ljudje glave, in v srcih jim plameni ogenj sovraštva do vsakega, ki se imenuje človek, in v rokah jim bliskajo brušeni noži. In žrtva takega nečloveka, katerega vse bitje je pronikla polehnost po nedolžni krvi in želja po zbujenju strahu med mogočniki, žrtva take propalice je bila tam na tuji zemlji, iščoča zdravja dragocenemu svojemu življenju, cesarica naša, preljubljena soproga cesarja Franca Jožefa I.
To smrtno jeklo je zadelo milijone zvestih avstrijskih državljanov:
Vsa ta srca krvave v neznosni boli.
Ali kako krvavi in koliko trpi šele srce našega vladarja?
Petdeseto leto njegovega preslavnega vladanja se nagiblje h koncu.
Vsi narodi, ki jih je vodila pol stoletja premodra roka cesarja Franca Jožefa I., so se dvignili, da Mu v jubilejskem letu na najslavnostnejše načine izkažejo neomajno vdanost in najglobočjo ljubezen — a en mahljaj peklenskega človeka je končal to vseobče veselje in je zadel zadnji, najgroznejši udarec Njegovemu bolnemu srcu, ob katerem so že pluli vsi najostrejši, najneusmiljenejši viharji žalosti in trpljenja polnega življenja.
In kako žalosten dan bo dan 2. grudna letošnjega leta!
Tam na zlatem prestolu, odkoder je vladala cesarska dvojica štiriinštirideset let od petdesetih avstrijskim narodom, tam bo ob desnici cesarjevi prazno mesto!
V duhu bo zrl osiveli naš cesar ob svoji strani bledo, v smrti počivajoče obličje predrage soproge in videl bo prebodeno njeno srce!
In nikogar ne bo, da bi Mu — kakor mu je cesarica prej toliko in tolikokrat v najbridkejših trenutkih — pogladil globoke gube skrbi in žalosti čestitljivega obličja ter odprl sončnim žarkom pot v mračno dušo?
O, pač!
V ljubezni, vdanosti in v zvestobi združeni narodi avstrijski, ki so vsekdar čutili veselje in žalost visoke cesarske rodbine, bodo združeni kot danes tudi oni dan in vse bodoče čase v najsvetejši, najgorečji molitvi, da naj vladar vseh vladarjev,
On, ki bo najpravičnejše kaznoval grozoviti ta čin, On, ki je ukrenil v vseprevidnosti in vsemodrosti svoji tudi to, da naj vlije uteho v predobrotno vladarjevo srce in da naj Mu da moči, da ga ne potare peza žali in bolii!
Učiteljstvo slovensko, ki je vsekdar budilo in krepilo med slovensko mladino in med narodom slovenskim ljubezen, zvestobo in vdanost do presvetlega cesarja in prejasne njegove rodbine, bo s še večjo vnemo, s strastnim navdušenjem in z navdušeno strastjo takisto delalo v bodoče.
Tako stoji slovenski narod med vsemi avstrijskimi narodi ob teh žalostnih, pretožnih hipih v prvih vrstah in globoko čuti veliko cesarjevo bolest.
Iz naših slovenskih učilnic lijejo topli žarki domoljubja in neomajne zvestobe širom slovenske domovine — bodi ta otroška vdanost, ta srčna ljubezen kaplja hladilnega olja v globoko rano zlatega cesarjevega srca! ^
poslano v temi :: CESARICA ELIZABETA
Hudobni morivec ni ušel pravici.
Ujela sta ga dva voznika, ki sta bila priči napadu.
Izročila sta ga orožnikom.
Ko so ga peljali v stražnico, se ni branil; šel je vesel in popeval; orožnikom je rekel: „Mislim, da sem dobro zadel; upam, da sem jo pač umoril."
Ko so ga pred komisijo izpraševali, so zvedeli, da je Italijan, pristojen v Parmo, in da mu je ime Luigi Luccheni.
Morivec Luccheni je srednje postave; krepkega in gibkega trupla, zarujavelega lica.
Ima majhne, rujave brke.
Pogled njegov je zloben in temen.
Izgleda kakor rojen hudodelec.
Oblečen je kakor laški delavci: ima modro srajco, temno obleko in majhen, črn klobuk.
Zadnja poročila trdijo, da ni bil rojen v Parizu, temveč na Laškem v Borgo San Donnino v provinciji Parma, in sicer leta 1873.
Oče mu je neznan, mati je neka dekla Luigia Luccheni iz Borgo San Donnino.
Leta 1893 bi moral iti v vojake, a je pobegnil.
Pozneje se je sam prijavil, je bil obsojen, a takoj zopet pomiloščen in uvrščen v konjeniški polk Monferrato v Parmi.
Leta 1896 je šel v Švico, kjer je postal anarhist.
Prepotoval je Nemčijo in Avstrijo, bil je tudi v Budimpešti in v Trstu.
V Budimpešti je videl prvikrat cesarico Elizabeto ter si jo dobro vtisnil v spomin.
Pred izpraševalnimi sodniki se je obnašal jako uporno; mej drugim je rekel, da je že od svojega trinajstega leta anarhist, in če bi vsak anarhist storil tako svojo dolžnost, je rekel, kakor on, bi kmalu zginila vsa meščanska družba.
„Vem sicer", je dalje rekel, „da jeden umor ne izda veliko, toda dal sem vsaj vzgled, kako morajo delati drugi."
Prav nič se ni kesal svojega groznega zločina.
Ko je drugo jutro prišel stražnik k njemu v ječo, mu je veselo zaklical: ,,Dobro jutro! Kako ste kaj spali? Jaz sem spal jako dobro."
Izjavil je tudi, da je prišel iz tega namena v Genevo, da umori kako visoko osebo.
Hudobneža ne bode doletela kazen, kakoršno je zaslužil, ker po švicarskih zakonih ne morejo obsoditi nikogar na smrt.
Največja kazen je dosmrtna ječa.
Cesarico so položili na oder v sobi, kjer je umrla; toda noter ni smel nihče razven njenega spremstva.
Na Dunaj so jo prepeljali v četrtek, dne 15. septembra.
poslano v temi :: CESARICA ELIZABETA
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/moncika/ mončika Ni prava pesem. SB bi me v žlici vode utopil, če bi me le lahko. 😛poslano v temi :: Današnja pesem |
poslano v temi :: GLASBENA SKRINJICA