@Andrej: te nihče ni poveda pravila 3K? Vse, kar ima krmilo, krila ali klitoris je ceneje rentat.

poslano v temi :: Z ženo imam same probleme

Manjka zgolj še disclaimer: Vsaka podobnost z boss babe diplomantkami, ki strežejo v barih je zgolj naključna. 🤣

poslano v temi :: res dandanes amo par procentov moških nateguje vse ženske kot berem

@ja pa ja de Pa še prav imaš. V praksi to res ne deluje. Če bi mož na vprašanje o sedežni začel z metaanalizo spolnih razlik v percepciji udobja, bi se zakon iztekel hitreje od dostave. 🤣 In priznam tudi, da če bi ji moral razlagati, kakšen vpliv bo njeno vedenje imelo na bodočo izbiro partnerjev pri hčeri, bi o tej ženski govorili v pretekliku.🫣

poslano v temi :: res dandanes amo par procentov moških nateguje vse ženske kot berem

@ste imeli možnost Tu velja zamenjati enoto analize. Ženska v stiski išče prostor, kjer bo slišana. Moški išče prostor, kjer bo viden. "Karkoli naredim, ni prav" je izrek nekoga, čigar vložek ne resonira z izidom. Ura terapije brez konca pri ženski ni patologija, ampak metoda, ki ji odgovarja; pri moškem ista ura postane ponovna izpostavitev, ker ozaveščanje brez učinka zanj ni razrešitev. Iz tega izhaja struktura potreb: predvidljivost, tišina kot legitimno stanje, pristojnost nad nekim delom skupnega prostora, možnost umika brez sankcij. V odnosu to pomeni partnerico, ki zveze ne predeluje nenehno. V instituciji pomeni delovno skupnost s pravili, mentorsko strukturo in jasno vizijo. Mesto, iz katerega se moški vrne bolj kompetenten, ne le bolj opolnomočen. Manjkajoči člen, ki ga sistem skoraj nikoli ne naslovi, je učinkovita zaščita pred neutemeljenimi obtožbami. Za moškega je to del varnosti v istem registru, kot je za žensko zaščita pred fizično grožnjo. Brez tega vsaka inštitucija, ki ga sprejme, taistemu moškemu učinkuje kot past. Statistika je jasna: ovire pri povezanosti in pripadnosti so pogosteje na ženski strani kot na moški. Kljub temu živimo v družbi, kjer se o nasilju govori skoraj izključno kot o nasilju nad ženskami. To je deloma upravičeno, hkrati pa sila nesorazmerno. Če nasilje pogledamo kot celoto, ne le partnersko, so kumulativno v 81% primerov žrtev nasilja moški. Doktrina ničelne tolerance nasilja pade že na pojmovni ravni: pod deklarativno površino ne gre za ničelno toleranco do nasilja, ampak za ničelno toleranco do prisile nad ženskami. To dvoje ni isto. Si je v nasprotju. Je legitimacija enosmernega nasilja brez odgovornosti, vključno s tisto prisilo, ki bi v skrajnih primerih morala ostati legitimna (npr. v okviru resocializacije). Diskurz, ki sva ga z @8409 odprla, zato presega golo zrcalo paradigmi enosmernega nasilja. Na psiho-socialni ravni odpira prostor za to, kar MGTOW, Red Pill in sorodna radikalizirana gibanja spretno izrabljajo. Kam naj se sicer običajni moški zateče po solidarnost - v družbi, ki ženske odgovornosti praktično ne tematizira? Zato rešitev niso varne hiše za moške. Rešitev je varno okolje, v katerem krive obtožbe ne ustvarijo položaja, v katerem sta radikalizacija ali samomor edina izbira. In to ni patetika. Je statistika.

poslano v temi :: res dandanes amo par procentov moških nateguje vse ženske kot berem

@ste imeli možnost: Reciva tako: na področju psihoterapije poteka že kar nekaj časa debata o tem, da v večini primerov pri moških psihoanalitični pristop ne prinaša rezultatov. Veliko bolje se obnese t.i. vedenjsko kognitivni pristop, ki pa se - glej ga zlomka - veliko slabše obnese pri ženskah. Podobno je na simbolni ravni: simbolna raven je namreč za moškega zelo pomebna (pri ženskah izrazito manj). Kaj varna hiša simbolizira? Nemoč. Za ženske to (socio-kulturno) ni odvračalno. Za moške pa. Zapor je z moškega na simbolni ravni ugodnejša izbira. Ali "brušenje" v kaki komuni. Nekaj, iz kjer se lahko vrne kot bolj kompetenten.

poslano v temi :: res dandanes amo par procentov moških nateguje vse ženske kot berem

@ste imeli možnost imaš deloma prav. Pride pa tu prav epistemska kalibracija: je reševati moške težave na ženski način res prava pot? To ni filozofsko vprašanje. To so vedeli (izmed znanih) Dr. Rugelj, Don Perino in še mnogi drugi (manj znani). In v tej luči tudi isti argument simetrično postane sam sebi protiargument. Ponuditi drugemu nekaj, za kar vnaprej veš, da ne bo sprejel, samo zato, da bi na koncu lahko rekel "Pa saj si imel možnost" ni znamenje skrbi, temveč izogibanje težavi in t.i. virtue signaling.

poslano v temi :: res dandanes amo par procentov moških nateguje vse ženske kot berem

@8409 Prevladujoči okvir družinskega nasilja je enosmeren: moški storilec, ženska žrtev. Znanost, npr. Johnsonova tipologija in raziskave bidirekcionalnega nasilja, kaže kompleksnejšo sliko: pogosto vzajemno in reaktivno dinamiko para. To ne zanika resnih, večinsko moško-storjenih oblik (huda poškodba, umor). Pravi le, da enosmerni okvir izbriše tako moške žrtve kot dejansko dinamiko odnosa. Najčistejši test je znotraj-orientacijska primerjava, kjer je spol storilca de facto fiksiran. Pri hudem fizičnem nasilju so deleži viktimizacije: lezbijke 29,4 %, heteroseksualne ženske 23,6 %, geji 16,4 %, heteroseksualni moški 13,9 %. Iz tega sledi nelagoden sklep: v homoseksualnih zvezah so ženske bolj viktimizirane kot moški. Storilke so ženske. Okvir, ki nasilje razume kot enosmeren moški pojav, tega rezultata ne zmore pojasniti. Še bolj povedna je razlika 23,6 % proti 13,9 % v heteroseksualnih zvezah - torej ob pretežno moškem storilcu v prvem in pretežno ženski v drugem primeru. Razlika je realna, a precej manjša, kot bi pričakovali ob enosmernem modelu. Vprašanje, ki sledi, je neizogibno: koliko nasilja nad moškimi v heteroseksualnih zvezah enostavno uide radarju? Primer iz prakse: javno dostopni samopresejalni vprašalnik Društva za nenasilno komunikacijo je vsebinsko zgrajen okoli tipične ženske izkušnje nasilja. Ne gre za slovnični spol , gre za postavke. Moška žrtev se skozenj komajda prepozna. Posledica ni, da nasilja nad moškimi ni. Posledica je, da ga orodje ne zazna. Intake, ki ga lahko smiselno izpolni le polovica populacije, ni nevtralen. Je vgrajena slepa pega. Organizacija, ki ima nenasilno komunikacijo v imenu, bi morala zaznavati oboje. Cena tega okvira ni simbolna, ampak operativna: slabša preventiva, slabša detekcija, slabša obravnava. Potrebujemo model, ki dinamiko para presoja po dejstvih, ne po vnaprej dodeljenih vlogah.

poslano v temi :: res dandanes amo par procentov moških nateguje vse ženske kot berem

@ajga desko Ničesar takšnega se ne spomnim. Je pa fajno izhodišče za opravljanje taka izjava. Sočna, a ne?

poslano v temi :: res dandanes amo par procentov moških nateguje vse ženske kot berem

@superioren desič če to leti name, bi jim seveda najbolj privoščil nekoga po približno mojem vzoru, saj si zaslužijo moškega z zdravim pogledom na življenje in odnose.

poslano v temi :: res dandanes amo par procentov moških nateguje vse ženske kot berem

Kdor izdeluje avtomobile, potrebuje ljudi, ki si jih lahko privoščijo. Zato je Henry Ford leta 1914 podvojil plače. Ne iz plemenitosti, temveč iz lastnega interesa. Umetno inteligenco uporabljam pri vsakdanjem delu, najsi bo to pri analizi groženj, pri forenziki, pri opravilih, ki jih brez nje ne bi zmogel v takem obsegu. Ne pišem iz strahu pred tehnologijo. Pišem iz skrbi. Zdi se, da je prav vsak laboratorij UI v San Franciscu na Forda pozabil. UI nadomešča drago delo, marže rastejo, delničarji so zadovoljni. Drži. Za šest četrtletij. Potem zmanjka kupcev. Odpuščeni delavci z znanjem niso bili zgolj stroškovna postavka. Bili so tudi tisti, ki sklepajo SaaS-naročnine in odplačujejo stanovanja. Plačano delo je hkrati vhod v proizvodnjo in vir povpraševanja. Kdor odreže eno, ubije drugo. Kar je za posamezno podjetje racionalno, je v seštevku samomorilno. Klasična napaka kompozicije. Tisti vsem znani kliše, da „pri parnem stroju je vendar tudi šlo", tokrat zgreši bistvo: ob vsakem dosedanjem prelomu se je delo selilo v naslednji sektor - polje, tovarna, pisarna, delo z znanjem. UI prvič vstopa v vse te ravni hkrati. Kam naj odpuščeni odvetnik, računovodja, pisec, programer? Odgovora nima nihče. Matematika je neprijetna: strukturne prilagoditve, razširitev lastništva nad UI-kapitalom, ločitev dohodka od plače, preureditev izobraževanja - vse to potrebuje 10 do 20 let. Disrupcija pa se približuje v 3 do 5 letih. In nihče ne more izstopiti. Podjetje, ki ne avtomatizira, izgublja trg. Država, ki regulira, izgublja kapital. Laboratorij, ki naredi premor, zaostaja. Vsi tečemo hitreje, nihče ne napreduje, izstop je bogokleten. Red Queen fenomen na ravni celotne civilizacije. Ford je imel prednost, ki je mi nimamo: lahko je deloval sam. Današnje rešitve zahtevajo koordinacijo. Med konkurenti, državami, sektorji. Trgi zmorejo marsikaj, a koordinacije ne. Razprava o UI se vrti okoli napačnega vprašanja. Da stroj opravi delo, je trivialno. Pravo vprašanje je: Kdo bo izdelke stroja kupil? Kdor nima odgovora, nima poslovnega modela, ampak shared fantasy z vgrajenim datumom propada. Henry Ford je leta 1914 razumel več ekonomije kot povprečen - tudi slovenski - direktor leta 2026. Sam se umetne inteligence ne bojim. Bojim se ljudi, ki je ne razumejo dovolj, da bi se vprašali, komu bodo prodajali, ko ne bo več kupcev.

poslano v temi :: Kdor odpušča kupce, bo kupec odpuščanja