Pošlji vabilo za prijateljstvo
Pošlji zasebno sporočilo
Rule #1: dokler govorimo o narcisih, so v centru pozornosti oni. Torej nismo zaključili odnosa in prenesli fokusa. In brez tega ni "ozdravitve".
Rule #2: Sprejmi svojo lastno poškodovanost. Zaceli rano, ki je odprla pot narcisu v tvoje življenje. Sicer so vrata, skozi katera izročaš kontrolo drugemu, široko odprta.
Rul #3: ... to be coninued ...
poslano v temi :: Narcisi
ANATOMIJA NEVIDNE PASTI: Zakaj sistem zlomi otroke visoko konfliktnih ločitev točno takrat, ko bi morali odrasti
Družinska sodišča in centri za socialno delo delujejo na navidezno logični predpostavki: ko otrok dopolni 18 let, postane odrasel, s tem pa se pravni in finančni spori med staršema končajo. V zdravih družinah to drži. V visoko konfliktnih ločitvah, ki jih poganja patološka potreba po moči in nadzoru, pa je polnoletnost nekaj povsem drugega.
Je sprožilec za popoln sistemski in finančni kolaps.
V tem kolapsu mladi odrasli ostane ujet kot talec matematike, zakonodaje in nepredelanih travm, kot tudi nepredelanih travm odraslih.
Da bi razumeli, zakaj ti mladi ljudje čez noč ohromijo, opustijo študij in ostanejo ujeti v svojih otroških sobah, moramo razstaviti tri nevidne pasti, ki se sprožijo hkrati.
1. Psihološka past: Temna stran "Sivega kamna"
Ko se eden od staršev (tarčni starš) poskuša zaščititi pred nenehnimi napadi, manipulacijami in iskanjem konflikta s strani bivšega partnerja, pogosto poseže po nasvetu psihologov: postane popolnoma neodziven. Uporabi metodo t. i. "sivega kamna" (Grey Rock). Ne prepira se več, umakne čustva, odgovarja strogo tehnično.
Z vidika osebnega preživetja je to smiselno. Z vidika družinskega sistema pa je to katastrofa.
Starš z izrazito potrebo po dominaciji (ekskluzivni starš, pri katerem otrok primarno živi) se namreč hrani z reakcijami in konfliktom.
Pomembno je razumeti, da ta starš ni zlobna abstrakcija ali pošast. Je človek z globokimi, resničnimi potrebami po varnosti, lastni vrednosti, statusu in moči. Ker pa do teh potreb nima zdravega dostopa in ne zmore pristne ranljivosti, jih hrani prek t. i. reketnih čustev (nenehna užaljenost, mučeništvo, dramatičen bes), kompenzacije in absolutnega nadzora nad drugimi.
Ko mu drugi starš odreče to čustveno "hrano", njegova potreba ne izgine. Preprosto se obrne k najbližjemu, najmehkejšemu viru: k otroku. Zgodi se tihi prenos zlorabe.
Ekskluzivni starš otroka nevede spremeni v svojega čustvenega surogata, v orodje za vzbujanje občutka krivde in tolažnika.
Za otroka je optika te situacije uničujoča. Vidi starša, ki se je umaknil (tarčnega), kot hladnega in nezainteresiranega, medtem ko ekskluzivni starš mojstrsko odigra vlogo zapuščene, požrtvovalne žrtve. Da bi ohranil mir v hiši, mora otrok ponotranjiti to izkrivljeno realnost.
2. Pravna past: Prepoved "Kuhinjske mize"
V zdravi družini se starši s 15-letnikom za domačo mizo povsem odprto pogovarjajo o proračunu, stroških bližajočega se študija in logistiki. Sistem pa v visoko konfliktnih ločitvah to naravno, nujno komunikacijo obravnava kot nevarnost in jo prepoveduje pod pretvezo, da je treba "otroka izločiti iz konflikta".
Če tarčni starš skoraj odraslemu otroku neposredno pojasni matematično realnost: "Za tvoj šolski izlet imam na voljo toliko, pomagajva si poiskati rešitev za razliko. Si pripravljen poprijeti za kako počitniško delo?" institucije to pogosto napadejo kot nedopustno "obremenjevanje otroka". Zato tarčni starš obmolkne.
S tem sistem sam ustvari vsiljen trikotnik. Ekskluzivnemu staršu podeli monopol nad informacijami.
Otrok, ki bi moral trenirati za resnično življenje, je izoliran v sterilnem mehurčku, kjer dobi le tiste informacije, ki jih prefiltrira ekskluzivni starš. Ko pri 18 letih ta mehurček poči, mladi odrasli nima zgrajenega neposrednega, varnega kanala komunikacije do drugega starša. Ostane z občutkom, da je popolnoma sam v svetu, ki se zdi tuj.
3. Ekonomska past: Matematični šok in iluzija brezplačnosti
To je tista surova plast, na kateri se zlomijo vse psihološke teorije. Ko otrok postane polnoleten in preide na univerzo, zakonodaja predvideva, da samostojno terja preživnino od obeh staršev. V tistem trenutku se v gospodinjstvu ekskluzivnega starša sproži nevidna finančna bomba, ki je povprečen opazovalec ne razume.
Da bi jo razumeli, moramo pogledati številke.
Socialni sistem stroške mladoletnih otrok maskira z nevidnimi subvencijami (brezplačen prevoz, poceni prehrana, učbeniki). Z vstopom na univerzo se te ugodnosti spremenijo v surove tržne položnice. A pravi udarec pride drugje: v matematiki socialnega cenzusa.
Predstavljajte si gospodinjstvo s tremi otroki in 2.400 evri razpoložljivega dohodka. Sistem ta dohodek deli s 4 osebami, kar pomeni 600 evrov na člana. Družina je prepoznana kot socialno ogrožena in prejema visoke otroške dodatke ter maksimalno subvencijo za vrtec in šolo.
Ko pa najstarejši otrok postane polnoleten in pravno "izstopi" iz tega izračuna, se istih 2.400 evrov nenadoma deli le še na 3 osebe. Dohodek na člana matematično skoči na 800 evrov.
Družina na papirju čez noč "obogati". Država ukine ali drastično zniža transferje za preostale mlajše otroke. Čez noč na mizo priletijo položnice za polno ceno vrtca in šolske malice. Ker pa fiksni življenjski stroški (npr. 850 evrov tržne najemnine skupaj s stroški - izven LJ seveda) ostanejo povsem enaki, postane gospodinjstvo ekskluzivnega starša dejansko plačilno nesposobno, čeprav se njegova osnovna plača ni dvignila niti za cent.
Talec situacije: Ekstremna parentifikacija
V tej točki se odigra končna tragedija. Ekskluzivni starš tega sistemskega šoka ne razume. V paniki za preživetje poišče krivca – in edini logični krivec v njegovi percepciji je odhod mladega odraslega in dejstvo, da preživnina po novem pripada njemu in ne več gospodinjstvu.
Mladi odrasli to stisko vidi.
Natančno ve, da če bo uveljavil svojo pravico do samostojnosti, študija in svoje preživnine napram ekskluzivnemu staršu, slednji ne bo mogel plačati najemnine za stanovanje, v katerem živijo mlajši sorojenci.
Hkrati si ne upa prositi za pomoč tarčnega starša, saj njun odnos nikoli ni bil zgrajen, vsak stik pa bi bil razumljen kot veleizdaja.
Rezultat ni zlobna manipulacija, temveč ekstremna parentifikacija. Mladi odrasli žrtvuje samega sebe. Zavrne finančno pomoč drugega starša. Opusti študijske ambicije. Ostane doma in svoj študentski zaslužek prelije v najemnino ekskluzivnega starša, da bi preprečil propad družine. Sistem, ki naj bi ga zaščitil, ga je spremenil v doživljenjskega ujetnika.
DEKODER REALNOSTI: Kaj to pomeni za vas?
Ta matrika deluje neodvisno od tega, ali vanjo verjamete ali ne. Njene posledice so neizprosne. Glede na vašo vlogo v sistemu, to besedilo prinaša povsem specifično ogledalo:
Za "mladega odraslega" (ki čuti neizmerno krivdo in sram):
To besedilo je vaša odveza. Krivda, ki vas hromi in vas sili, da se odpovedujete svoji prihodnosti, ni vaša. Niste odgovorni za to, da sistem socialnih transferjev kaznuje vaše odraščanje, in niste rešitelj finančne stiske vašega skrbnika.
Vaš odpor do drugega starša ni nujno vaš lasten, temveč je produkt let usmerjenega filtriranja realnosti.
Imate pravico do lastnega življenja, četudi vaš odhod zamaje strukturo, ki vas drži nazaj.
Za tarčnega starša (tistega na obrobju):
Vaš boj za "dokazovanje resnice" in "zdravljenje" odnosa z nekdanjim partnerjem je izgubljen. Prenehati morate z iluzijami in preiti na paliativno starševstvo. Nehajte upati, da bo drugi strani "nekoč kliknilo", saj za to nima ne psiholoških ne finančnih kapacitet.
Vaša edina naloga je ustvariti ločen, asimetričen in varen "rešilni čoln" – logistično in finančno infrastrukturo, v katero se bo vaš odrasli otrok lahko umaknil, ko se bo prejšnje gospodinjstvo zlomilo pod težo matematike. In to morate storiti tiho, ne da bi tekmovali za pozornost.
Za strokovnega delavca (CSD, sodišče, mediatorja):
Nehajte obravnavati 15-letnike kot nemočne triletnike. Najstniki zorijo v mesecih. Z vsiljevanjem pravila "popolne izločitve iz konflikta" najstnike oropate edinega neposrednega stika z realnostjo in jih prepuščate informacijskemu monopolu enega starša. Poglejte finančno matematiko preboja cenzusa – agresija in stiska ekskluzivnega starša pogosto nista zgolj patologija, temveč surova panika pred plačilno nesposobnostjo, ki jo povzroči sam socialni sistem.
Če želite resnično zaščititi najstnika, mu dovolite brati komunikacijo in razumeti položnice.
Za člane širše družine (stare starše, sorodnike antagonistične strani):
Razumljivo je, da vidite stisko svojega sorodnika in za to krivite tistega, ki je odšel. Vendar vas to besedilo prosi, da pogledate številke in transferje. Zlom, ki ga opazujete, ni vedno posledica zlobnih namenov drugega starša, temveč sistemskega padca ob polnoletnosti.
Če boste pri mladem odraslem spodbujali občutek, da mora ostati doma in finančno reševati svojega starša, mu s tem ne pomagate – režete mu krila, preden je sploh poskusil poleteti.
Za sodelavca, prijatelja ali zunanjega opazovalca:
Ko vaš sodelavec ali sodelavka zjutraj strmi v prazen zaslon in je vidno izčrpan(-a), vedite, da verjetno igra tridimenzionalni šah s sistemom, kateri ga poskuša uničiti. Njegov ali njen nekdanji partner ni le "težaven". Ta človek ga dobesedno sili, da mora vsakodnevno mentalno, prek skrbno kodiranih e-mailov, blažiti izbruhe, računati socialne cenzuse in graditi nevidne mostove do otroka, ki ga sploh ne sme poklicati.
Ne potrebuje vašega pavšalnega nasveta v stilu "saj se bosta že zmenila". Potrebuje samo vaše razumevanje, da bije vojno, v kateri ne more zmagati, ne sme pa je izgubiti.
poslano v temi :: Narcisi
@svetilnik
Je pa res, da sem prej poizkušal narediti vse, kar je bilo v moji moči, da bi rešil zakon.
Same here. Pa ne bi ravno rekel, da mi ni žal. Bi razdelil na več plasti.
1. Ne, vztrajanje v odnosu ne bi bilo dobro za nikogar - ne za otroke, ne zanjo, ne zame.
2. Ne, izčrpal sem vse možnosti, ki so mi bilr narazpolagi in ni bilo indikatorjev, ki bi kazsli na potencial za spremembo na bolje.
3. Ne, nimam spominov, ki bi v meni zbujali nostalgijo in hrepenenje po vrnitvi v tisto dinamiko.
4. Da, žal mi je, da se ni obneslo. Izgubil sem marsikaj, kar mi je pomembno, tako na konkretni ravni, kot na ravni potenciala. Vložil sem ogromno lastnih virov na različnih ravneh, ki so se porazgubili. In vse to je sprožilec žalosti, otožnosti, krivde, sramu, jeze, nemoči.
Sem odžaloval. A spomin je močno boleč in je pustil izrazit pečat, ki ga ni mogoče izbrisati. In se je bilo treba nsučiti shajati s tem. Torej, ne zanikati žalosti, otožnosti, obžalovanj. Naučiti se shajati z njimi.poslano v temi :: je komu žal, da se je ločil
@balkanski primitivci: "M't koorba!", "Pasji sin!", "Pankrt!", ipd.
poslano v temi :: Zakaj je toliko slovenskih kletvic na račun mater?
Vprašanje, od kod kletev ali psovka izhaja je tu drugotnega pomena. Pravo vprašanje je, kako se v družbi vzpostavlja povezanost in hierarhija. Za Slovenijo je npr. bolj kot preklinjanje ali psovanje pomemben pedigre. Tako je na videz veliko bolj nedolžno v praüanje "Čigav si pa ti?" v podstati veliko bolj izključujoče, kot je npr. psovka, ki naslavlja mater, ki je v osnovi vključujoča, povezovalna. Razlike v načinu izkazovanja agresije ne povedo prav dosti o sami intenziteti agresije.
poslano v temi :: Zakaj je toliko slovenskih kletvic na račun mater?
@Hmm 123: najprej je treba ločiti med kletvico in psovko. Ni enako v namenu. Psovke, ki se osredotočajo na odnos z materjo ustvarjajo simbolno hierarhijo: kdor (lahko) občuje z materjo, je v poziciji očeta in posledično hierarhično višje.
poslano v temi :: Zakaj je toliko slovenskih kletvic na račun mater?
@Jaz ne
Jaz ne, ker so to po večini zatravmirani posamezniki s kupom problemov in frustracij. Če je tip odraščal z mamo samohranilko, ki je rihtala dve službi, po tudi svoji ženski težil, da naj čim več dela, želel bo plačevanje 50/50 in obnašal se bo kot otrok. Taki iščejo drugo mami, da ga futra, pere, preoblači in financira. Tisti, ki so imeli očeta pijanca, so navadno negotovi ljudje, pogosto tudi sami končajo kot alkoholiki ali narkomani. Moški, kjer je oče varal ali zapustil mamo so jezni na ves svet in včasih tudi nasilni. Družine, kjer je mama zapustila otroke so tudi pogosto čudne. Sinovi bolj kot ne odrastejo v primitivce, ki sovražijo ženske.
Vprašanje je pa v naslovu.
Berem te in razumem, od kod izhajaš. V vsakem tvojem primeru je nekaj resnice. Ja, ljudje nosimo svoje navade naprej. Nekateri res iščejo mami namesto partnerke. Nekateri res pijejo, ker je pil oče. Tega ne bom zanikal, ker bi se lagal, in tega tudi nima smisla zanikati.
Odnosi so tlak. Ne pokažejo nečesa skritega. Pokažejo, kaj v meni vzdrži, tudi ko postane težko. Tudi meje, ki smo jih imeli za trdne, ker jih nikoli nismo potrebovali. Prijaznost, ki je bila včasih samo strah pred prepirom. Potrpljenje, ki ni modrost, ampak nezmožnost reči dovolj. To je res naše. In to mora človek pogledati.
Nekaj pa ni nikoli naše. Da me nekdo sistematično razvrednoti. Da me en dan povzdiguje v nebo in drugi dan tlači kot iztrebek. Da podvomimo v stvari, ki smo jih videli s svojimi lastnimi očmi. Tega ne prikličemo sami. To je osebnostna struktura drugega, ne naš odsev.
In tu se dela najhujša napaka. Tudi v tem, kar pišeš, jo malo slutim. Mešamo dvoje. Eno so naši vzorci, ki jih lahko vidimo in spremenimo: pretirano ugajanje, šibke meje, vztrajanje, ko je razum že davno rekel pojdi. To je naše delo, in pošteno je, da ga opravimo.
Drugo pa je tuja patologija. Odvisnost, manipulacija, kronična okrutnost. Tega ne predelamo z "delom na sebi". Tu se ne išče svojega deleža. Tu se spakira in culo na ramo.
Zato ne bi ljudi delil po tem, kakšno otroštvo so imeli. Razlika namreč ni tam. Razlika je v tem, kdo je svojo bolečino pogledal in kdo jo še naprej nanaša drugim.
Poznam moške, ki so odrasli ob ves čas pijanem očetu in so danes najmehkejši možje in očetje, kar jih je. Prav zato, ker vedo, česa ne smejo ponoviti. In poznam takšne, ki so prišli iz povsem urejenih družin in jih obdaja hlad, ki ga niso nikoli morali pogledati, ker jih nič ni prisililo.
Razumem, zakaj si naredila ta seznam. Tudi seznami obstajajo z razlogom. Varujejo. Verjetno tebe pred nekom, ki te je že nekoč razočaral in se to ne sme več ponoviti. Te pa ne dela trdne. To te dela previdno. In tega ti nihče pri zdravi pameti ne bo zameril.
Samo, če iščeš pravo merilo, ga ni v njegovem otroštvu. Je v tem, ali zna pogledati svojo senco. Tam, kjer to znata oba, odnos obstaja. Kjer to zmore samo eden, ni odnosa. Je samo eden, ki dela na sebi in drugi, ki to izkorišča.
In to, nekje globoko, si verjetno že vedela. Seznam je bil samo obleka, ki si jo nadela čez to spoznanje, da bi te manj zeblo.poslano v temi :: Bi bili z nekom, ki ni imel ok otroštva?
Stvar je preprosta. https://www.facebook.com/share/p/18YbMe2pqH/ Zgradimo svoj podporni sistem.
poslano v temi :: res dandanes amo par procentov moških nateguje vse ženske kot berem |
poslano v temi :: kebab otroku???!!