☕ Bi bili z nekom, ki ni imel ok otroštva?

ti si zatravmiran neumen

Vsakega do določene mere delno definirajo pretekle dobre in slabe izkušnje.
Kaj bod(m)oiz tega potegnili in koliko bo to dejansko vplivajo na njih, pa je v precejšnji meri na njih samih.
Tako da, nekoga “odvreči” samo zaradi njegove preteklosti, brez da ga dejansko spoznaš, je po mojem mnenju nesmiselno.

So tudi izjeme, ki so v težkih razmerah in preizkušnjah odrasli v zrele, stabilne osebnosti z dobrim srcem.
Po drugi strani pa se dobijo osebe, ki so odraščale v "uglednih" družinah, razvajeni do konca, polni napuha in nesposobni skrbeti zase v odraslih letih.

Vsak s svojimi travmami.
Ampak sva predelala in sva super.

Moje mnenje je, da imaš ti sama pri sebi precej še za predelat če tko razmišljaš

Posploševanje, ki naredi več škode kot koristi.
Si ti tvoja mama? Si ti tvoj oče?
Vse je odvisno od posameznika, koliko ima notranje moči, modrosti, vrednot.
Zgodba nekoga drugega ni avtomatično tudi lastna zgodba.

Lahko pa daš za primer otroke kakšnih vplivnežev, politikov, bogatašev itd., ki so odraščali v bogastvu in ugledu-kaj vse je ven prišlo.

Bi. Ljudem se dogajajo vse sorte krivice, a taki, ki so meni všeč, uspejo iz tega izvleči najboljše, zgraditi odpornost, postati boljši ljudje, premagati vse ovire, razviti pogum, karakter, vztrajnost, odpustiti in gledati naprej z upanjem. S takim bi bila vedno - za vedno .

Da si imela tako grozno otroštvo in se s toliko travmami spopadaš.

Prvi post je napisan z obilo podcenjevanja ljudi. Nekateri se izvijejo iz tega in jih njihova zgodovina ne zaznamuje tako neposredno.
Moj odgovor je pa - odvisno, morda. Ker ni otroštvo edino kar definira človeka.

Ocenjujem na podlagi tega kdo so, kako živijo, kako se obnašajo do ljudi (ne samo do mene)....ne na podlagi stvari, na katere nimajo nobenega vpliva (kje in komu so se rodili).

Eni ga sploh niso imeli. Poznam fantka, njegova mama je naredila samoumor. Ena starejša soseda ga je vzela v rejo. Pri njej je živel do svojega 18. leta in naredil poklicno šolo. Tista gospa je bolj bila mačehevska, kot materinska. Službo je poiskal na ladji in mu je nekako šlo. Spoznal je punco, rodil se jima en otrok-sinček. Uredila sta si stanovanje v hiši njene babice. Pol pa slišiš, da je sam naredil samoumor pa je bilo videti, da je zares srečen. Samo ta fant enostavno ni imel nobene podlage, da odraste v eno stabilno osebo. Baje je stara mama bila tista, ki je delala težave.

Kako definiraš "OK" otroštvo
❓
@Jaz ne

Dejansko res razmislite o ok otroštvu!

Ti se sprašuješ samo o skrajnostih!

A misliš da si ti imela OK otroštvo?

Oba z bratom sva otroka alkoholikov. Nobeden od naju nima tezav z alkoholom. Normalno spijeva kaj v druzbi. Kako lahko cloveka obsojas glede na otrostvo? Vsi imamo travme, tudi ti in od nas samih je odvisno kako bomo ziveli. Ne moremo krivit starsev. Pa kaksno razmisljanje mate eni no. Saj ni cudno ce mate take kriterije da ste samski

S polno ritjo je lahko srat tukaj doma pa zaprt v sobi ker ne upa ven. Vsi zvezdniki bucman so mel tough life kje so sedaj. Mami te je prevec lupckala v mladosti pa izkoriscala pa nisi odrasel.

Sem bila z enim takim. Alkohol in nasilje. Težko je bilo z njim. Preveč podpore je potreboval. Sem bila kar zadovoljna, ko sva se razšla.

Ne, taki ljudje imajo vedno travme in težave odnosi, vsaj v veliki večini primerov. To se potem vleče iz roda v rod.

Berem te in razumem, od kod izhajaš. V vsakem tvojem primeru je nekaj resnice. Ja, ljudje nosimo svoje navade naprej. Nekateri res iščejo mami namesto partnerke. Nekateri res pijejo, ker je pil oče. Tega ne bom zanikal, ker bi se lagal, in tega tudi nima smisla zanikati.

Odnosi so tlak. Ne pokažejo nečesa skritega. Pokažejo, kaj v meni vzdrži, tudi ko postane težko. Tudi meje, ki smo jih imeli za trdne, ker jih nikoli nismo potrebovali. Prijaznost, ki je bila včasih samo strah pred prepirom. Potrpljenje, ki ni modrost, ampak nezmožnost reči dovolj. To je res naše. In to mora človek pogledati.

Nekaj pa ni nikoli naše. Da me nekdo sistematično razvrednoti. Da me en dan povzdiguje v nebo in drugi dan tlači kot iztrebek. Da podvomimo v stvari, ki smo jih videli s svojimi lastnimi očmi. Tega ne prikličemo sami. To je osebnostna struktura drugega, ne naš odsev.

In tu se dela najhujša napaka. Tudi v tem, kar pišeš, jo malo slutim. Mešamo dvoje. Eno so naši vzorci, ki jih lahko vidimo in spremenimo: pretirano ugajanje, šibke meje, vztrajanje, ko je razum že davno rekel pojdi. To je naše delo, in pošteno je, da ga opravimo.

Drugo pa je tuja patologija. Odvisnost, manipulacija, kronična okrutnost. Tega ne predelamo z "delom na sebi". Tu se ne išče svojega deleža. Tu se spakira in culo na ramo.

Zato ne bi ljudi delil po tem, kakšno otroštvo so imeli. Razlika namreč ni tam. Razlika je v tem, kdo je svojo bolečino pogledal in kdo jo še naprej nanaša drugim.

Poznam moške, ki so odrasli ob ves čas pijanem očetu in so danes najmehkejši možje in očetje, kar jih je. Prav zato, ker vedo, česa ne smejo ponoviti. In poznam takšne, ki so prišli iz povsem urejenih družin in jih obdaja hlad, ki ga niso nikoli morali pogledati, ker jih nič ni prisililo.

Razumem, zakaj si naredila ta seznam. Tudi seznami obstajajo z razlogom. Varujejo. Verjetno tebe pred nekom, ki te je že nekoč razočaral in se to ne sme več ponoviti. Te pa ne dela trdne. To te dela previdno. In tega ti nihče pri zdravi pameti ne bo zameril.

Samo, če iščeš pravo merilo, ga ni v njegovem otroštvu. Je v tem, ali zna pogledati svojo senco. Tam, kjer to znata oba, odnos obstaja. Kjer to zmore samo eden, ni odnosa. Je samo eden, ki dela na sebi in drugi, ki to izkorišča.

In to, nekje globoko, si verjetno že vedela. Seznam je bil samo obleka, ki si jo nadela čez to spoznanje, da bi te manj zeblo.

@iDESIdobr si tole spisal

Je grdo za rečt, a večina otrok iz takih družin ne konča dobro. Poznam jih vse polno, na prste ene roke lahko naštejem tiste, ki imajo kolikor toliko zrihtano življenje in so fajn, dobri ljudje.
Poznam družino, kjer je mati storila samomor. Oba sinova nista prilezla do srednje šole. Prvi je šel delar, je še kar normalen fant. Drugi je objesten, neotesan, brez vsake službe.
Druga je družina, kjer je oče pil, mama jih je zapustila. Sin je danes narkoman.
Tretji je punca, ki je imela noro (ven in noter iz Polja) mamo in očeta spolnega prestopnika. Mama je na koncu tudi storila samomor. Hči pa nedokončana OŠ, že v najstništvu sami problemi, danes ima tri nezakonske otroke s tremi tipi. Za službo še ni slišala, čik, pijača, droga tudi.
Vem tudi za fanta, kjer bilo doma vse narobe (revščina, nasilje, alkohol), postal je kriminalec, pretepač, pretepal Bivšo ženo in otroke.
Dva otroka prostitutke, hči je kolikor toliko ok, sin postal narkoman, končal s samomorom.
Žal, teh deviacij se človek težko reši.

Odvisno kaj je ok otroštvo. Mogoče nekdo ni imel ravno starša alkoholika, pa so ga vseeno tlačili dol in bo negotov v odrasli dobi ipd. Ni ravno nepomembno kakšno otroštvo je nekdo imel, a vseeno je bolj pomembno, kakšen človek se je odločil postati. In jih kar nekaj poznam, ki so se izvlekli in so danes uspešni in ljubeči starši, ker sami tega niso imeli. In takim privoščim še bolj vse dobro, ker so morali veliko narediti na sebi in niso imeli podpore. Bi bila s takim, ki je znal to predelat.

Striktno statistično gledano je precej velika verjetnost, da “jabolko ne pade daleč od drevesa”. S tem, da so potomci problematičnih družin pogosto tudi drugače hendikepirani, ker nasilje, alkohol, ipd gre rado skupaj z revščino. Se pravi, da zelo verjetno ne bo kaj dedovati. Pa tudi na splošno se doma niso mogli naučiti prav dosti koristnega. Kvečjemu so razvili kup obrambnih mehanizmom, ki jim v normalnem svetu prej škodijo kot koristijo.

Po drugi strani pa je vsak človek unikaten. Tako kot tudi njegovi odzivi na stimulacije iz okolja. Zato niso tako redki primeri, ko ljudje navkljub še takim oteževalnim okoliščinam postanejo čisto nasprotje vsega kar so gledali doma.

Zato je še najbolje, če ljudi presojamo bolj po njihovem obnašanju kot otroštvu.

Ne, ne bi bil. Nikoli.

@Jaz ne
Probleme, ker sodis ljudi na podlagi predsodkov...cloveka se spozna, vsak je svoj, vsak v enakih okoliscinah lahko odreagira drugace... recimo financerja lahko isce tudi kak posameznik razvajen v bogati familiji, kjer mu ni bilo treba, s prstom migniti... spet ni nujno da so csi iz bogatih familij taki... clovek je vedno vsak sam svoj individuum, spoznaj ga potem se pa odlocas kaj ti je ok in kaj ne

Ne. S takimi človekom l8ahko pričakuješ samo probleme. Travme iz otroštva nikoli ne minejo.

@Micka 123 ne drži. Do 18.leta se še lahko vsak izgovarja na starše, otroštvo, okoliščine, potem pa je na nas, da si ustvarimo življenje kot si želimo. Predelamo travme, spremenimo vzorce, delamo na sebi in svoji prihodnosti. Vse se da premagati, prebroditi, le volja je potrebna.

@Sissi 123
Življenje se začne šele pri 40. letih. Takrat začneš živeti svoje življenje, do 40. si živel po vzrocih drugih, ki so ti jih vcepljali, tudi podzavestno.

Partnerja sem si izbrala na podlagi tega kdo je. Ne na podlagi tega kdo so njegovi starši.

Kakšno merilo pa je to? Vsak lahko izboljša svoje življenje in oprosti nekomu. Jaz poznam nekoga ki mu ni bilo z rožicami postlano in je ravno zaradi vseh težkih preizkušenj postal dober človek.

@izbira

Kakorkoli obrneš - je to skoraj vedno povezano. Ne nujno v isto smer, a vseeno povezano.

@rok-1

Tudi če je.....ljudi ne sodim preden jih spoznam. Sploh ne po njihovih starših. Ljudi se sodi po njihovih dejanjih in njihovem karakterju. Toliko kot je slabih ljudi iz "normalnih" družin, toliko jih je tudi iz "nenormalnih".

Kakor vidimo mnogi druge presojajo na osnovi priučenih vzorcev, lastnih nepredelanih traum in vsega drugega, npr. socio-ekonomskega statusa osebe, kot pa osebe same. In ravno zato si skoraj vsak, kateremu v otroštvu ni bilo postlano z rožicami, naredi še največjo uslugo, da se preprosto odseli nekaj kjer ga obdajajo ljudje, ki niso seznanjeni z njegovim otroštvom. Niti ima smisel komurkoli kasneje razlagati karkoli iz svojega otroštva. Zato, ker ljudje so polno raznih predsodkov.

@Različno

V okolju kjer si odraščal boš vedno samo sin/hči teh in teh. Tebe niso zmožni videti.

Največkrat se že rodiš s pečatom, kako ti bo šlo v življenju. Drugi vedo?

@Zabavno

Ne se ne. To je samo priročen izgovor za tiste ki svojega življenja niso zmožni v svoje roke vzeti. Imaš ljudi ki so se rodili v grozovite razmere, imeli grozovito otroštvo, stvari ki si jih večina nas niti predstavljat ne more.....pa so ko so odrasli obrnili list in naredili ogromno dobrega zase in za druge. Bi verjela da je to grozno težko, ampak da ni možno pa ne verjamem.

Glej, jaz sem bila tak otrok z neurejenim otroštvom. Revščina, vzgojna zanemarjenost, nobene opore pri odraščanju. Hvala bogu da nasilja pri nas ni bilo.

Imamo pa vsi trije otroci posledice. Jaz sem se zavedla šele nekje po 40 letu, zakaj imam v življenju probleme.
Sem se pa vsaj rešila revščine in iz sebe nekaj naredila. Zaposlila sem se, končala fakulteto, imam partnerja in enega otroka. Imam nekaj premoženja in trudim se, da otroka dobro vzgojim.

Imava pa s partnerjem velike probleme, pravzaprav sem imela s partnerji vedno probleme. V bistvu nisem vedela, kakšno mora biti razmerje. In potem sem se trudila, vse potrpela, samo da bi obdržala odnos, tudi v mojo škodo. Tudi samozavesti nimam, to se mi je vedno poznalo na službenem in ljubezenskem področju.
Pa še en problem mi je prinesla revščina: zaradi slabe prehrane in ker sem bila cele dneve doma zaprta, sem bila kot otrok zelo rahitična, imam ukrivljeno hrbtenico in deformiran prsni koš. S tem se nikoli ni nihče ukvarjal, niso me peljali k zdravniku ali kam drugam.

Tako, takšno je moje življenje, življenje zanemarjenega otroka. Takih je še mnogo na tem svetu. Včasih se sprašujem, kaj bi lahko postala, če bi imela boljše otroštvo. Ampak pri tem ne morem nič. Sem takšna, kakšna sem. Če nisem imela sreče v ljubezni, sem se pa vsaj finančno preskrbela.

Nedavno smo imeli obletnico valete. Ko sem se pogovarjala s sošolkami, so bile do mene večinoma prikrito podcenjujoče. Nisem razlagala kje živim in kaj delam. Videla pa sem, da me ima večina za eno ubogo paro, čeprav sem dosegla v življenju več od večine.
Pa še nekaj, ko se vežete glejte na to, kakšen je človek in ne od kje prihaja. Marsikatera moja prijateljica se je poročila v "ugledno družino", pa je bila nato strašno razočarana.

@SINTI

V bistvu si zmagala. Si pretrgala verigo. Tvoj otrok je ok. Ima fajn mamo. Ni zanemarjen. Je ljubljen. Si pretrgala generacijsko sranje. Ogromna zmaga je to. Ne se podcenjevat. Naredila si nekaj kar večina ljudi ni zmožnih.

Vsak gre skozi težke preizkušnje prej ali slej v življenju. Kdo pa ima popolno otroštvo? Če so starši v redu, je pa lahko v šoli deležen zbadanja, nasilja, s strani prijateljev, sosedov, širše družine, marsikaj se dogaja.. Nekomu zdravje nagaja, drugemu ocene, tretjemu ljubezenske težave. Vsi gremo skozi kaj, pa to ne pomeni, da se bomo do konca življenja izgovarjali za svoje neuspehe na podlagi tega. Je treba prebroditi in iti naprej, življenje teče dalje in vsak dan imamo manj možnosti, da se naživimo vsega lepega.

Lih danes smo izvedeli za smrt 40-letnega očeta dveh otrok. Ponoči med spanjem ga je srce izdalo. Je treba uživati dokler še lahko

Če bi danes to vedela …. da je treba opazovat (na začetku zveze) kako se partnerjev oče obnaša do mame in kakšen odnos imata. Kakšna je dinamika v družini. In obratno velja za moške, da opazujejo kakšen odnos imata mama in oče njegove partnerke in kako se mama obnaša do očeta.
Epilog?
Jabolko in hruška ne padeta daleč od drevesa.
Mene moja nama ni nič podučila ali podala življenjske nasvete. V moji mladosti so starci gradili hiše na veliko in samo to jim je bilo pomembno, ne pa mi hčere in sinovi. Vsaj pri večini.
Tako kot sem se znašla, tako pač živim. Ni idealno … a rastem in z vsakim dnem bolj vem kdo in kaj sem in kaj želim in toleriram in česa ne.

@Hruška

Nas je 5 otrok. Ati in mami sta imela krasen odnos. Čudaški za tiste čase. Zelo ljubeč, spoštljiv. Večina v okolici so se mlatili, pili, kregali.... Tudi otroci smo imeli fajn otroštvo. Nič nam ni bilo hudega, nič nam ni manjkalo, vedno imeli varen plac doma. Eden od mojih bratov je grozen. Grozen oče. Grozen mož. Grozen sin. Grozen brat. Se zna pa lepo drugim predstavit 🙂. Je isti kot je bil od očeta brat. Zloba. Dobesedna sama zloba ga je. Foušija. Jeza. Zloba.
Moj mož je imel groteskno otroštvo. Družina k se vse pod preprogo pometa pa skriva, na zunaj krasno. Oče pil, bil nasilen do otrok in mame. Vedno ga poniževal. Ja je imel probleme s samozavestjo, ma smo rešili. Je najboljši oče in mož kar si lahko zamisliš. Na loto zadela. Sem vedela da bo takoj ko sta se z mojim očetom v parih minutah ujela in sta bila do smrti mojega očeta kot oče in sin.