☕ Bi bili z nekom, ki ni imel ok otroštva? - 2

Jaz sem odraščal v družini, ki je bila dolgoletna stranka socijale službe, policija nas je obiskovala, parkrat pa so celo poslali zdravnika, da se z očetom pogovori glede alkohola in še česa. Danes bi zaradi doživetega zanemarjanja in izkoriščanja otrok, da se v vsakodnevni psihofizični teror niti ne spuščam, starša letela v zapor. Takrat pa od vseh teh intervencij ni bilo ene same koristi. O podrobnostih terorja ali problematičnosti očeta in mame tako nima smisla govoriti, ker so preveč neverjetne. Nenazadnje sem že kot otrok spoznal, da nikogar zares ne zanimajo. Poleg tega vse skupaj hitro izpade kot neko tekmovanje. Se mi pa zdi vredno izpostaviti obseg posledic takšnega odraščanja, ker je precej širši kot si večina ljudi predstavlja.

- Zaradi obupnih družinskih razmer je odpadel vsak obisk. Tistih par poskusov pa se je zelo slabo končalo. Pa še ti zdravo "razvijaj" med prikrivanje realnosti...
- Zaradi neumivanja zob sem imel že v srednji šoli zobovje na pol uničeno. Posledice tega, na zdravje in denarnico, pa čutim že celo življenje. Pa ti "delaj na sebi" medtem, ko imaš v vsaki drugi zobni korenini kronično bakterijsko vnetje, 30 škodljivih najcenejših plomb in dve desetletji krvavečih dlesni preden si se kot odrasla oseba končno zavedel situacije. In namesto varčevanja za stanovanje si najprej kolikor toliko uredi zobe z nešteto implant.
- Zaradi pomanjkanja in slabe prehrane sem bil dolga leta izredno podhranjen, vremenu in še čemu popolnoma neprimerno oblečen in brez marsičesa kar je veliki večini ljudi že takrat bilo normalno. Pa sedaj med negativnim izstopanjem uživaj v družbi vrstnikov. Sploh, ko imaš prepoved početja vsega kar mladi radi počno, od poslušanja glasbe naprej.
- Od staršev nisem mogel pričakovati nobene podpore. Vsak strošek v zvezi z mano jim je bil preveč in odveč. Na primer, že kot osnovnošolec sem si moral zaslužiti celo za šolske potrebščine. Ampak ne mislim le na materialno in emocionalno. Name starša preprosto nista gledala kot na razvijajo če ga se otroka. Bil sem nekdo, ki obstaja, da njima pomaga. Zato je imelo vsako še tako nenapovedano delo prednost pred mojim učenjem. Pa če me je čakal še tak preizkus znanja. Pa veliko uspehov pri šolanju... In da ne bo pomote, ne govorim o pomaganje doma. Pogosto je šlo za čisto komercialno delo za katero so starši dobili plačilo. Jaz seveda nič.
- Kot otrok nisem imel ne svoje sobe, ne postelje. Spal sem na neke vrste kauču. Pa še to na prehodnem neogrevanem hodniku.
- Zaradi "slovesa" problematične družine sem bil prva leta OŠ podcenjevan tudi s strani nekaterih učiteljic kar mi ni ravno pomagalo. In še marsikaj kar ne more povedati.
- Na splošno je moje otroštvo zaznamoval globok občutek sramu. Sploh dokler smo toliko tega uspešno skrivali pred širšo javnostjo. Kasneje pa vse večje zavedanje dejstva, da sem v primerjavi z večino na mnogih področjih resno hendikepiran.
- Že od polnoletnosti dalje sem sam za vse. Brez vsake pomoči staršev, ki sta se med drugim seveda tudi ločila. Nikoli nisem niti bom karkoli podedoval. Od 18. leta dalje sam plačujem najemnino in vse ostalo z denarjem, ki ga moram sam zaslužiti. Brez, da bi videl centa otroških dokladov.
- Sam sem se moral naučiti vse to kar je veliki večini samoumevno, da odnesejo od doma. Od neizobraženih in nezainteresiranih staršev sem se lahko naučil kvečjemu kako se ne obnašati, kako ne razmišljati in kako ne živeti. Sicer pa nič. Niti o tem kako na kateremkoli področju uspeti. Zato sem se kasneje še lep čas tudi lovil, in marsikaj zajebal, preden mi je karkoli uspelo.

Najbrž ni nič čudnega, da ne s starši, ne z ljudmi s katerimi sem odraščal, že dolgo več nimam nobenega stika. Kot je nekdo že omenil, ne glede na vse kar ti kasneje uspe, v njihovih očeh ostajaš oseba, ki so jo poznali in kateri naj ne bi nikoli v življenju nič uspelo.

Ima pa vse to tudi nekatere prednosti. In zavedanje le teh je ravno tako pomembno kot zavedanje obratnega. Ampak to je že druga tema.

Dr Gabor Maté - znan po delu na področjih traume, odvisnosti, stresa in razvoja otrok - rad pove, da niti otroci iz iste družine nimajo enakega otroštva. Ne le zato, ker imajo različne osebnosti. Tudi zato, ker so so se starši spreminjali, šli skozi različne faze, tako materijalno kot psihološko, se različno obnašali do različnih otrok, itd. Razlik je tako preveč, da bi tu sedaj našteval.

To je komentar na žensko s več brati. Namreč, nič nenavadnega ni, da je en otrok svoj otroštvo doživljal kot super, drug pa precej drugače.

jaz sem otrok staršev, kateri niso vedeli da me imajo. Klobaso so mi zavezali okoli vratu, da so se vaški psi igrali z mano. Danes imam živim z žensko, ki je verjetno edina takšna v Sloveniji. Tako da bolj glupega vprašanja pa še ne.

Pri meni nič od tega, razen anger issues imam po fotru.

@Jeba
❤

Tako je življenje. Ni vsem enako postlano. Tistim, ki so že v otroštvu najbolj najebali, je tudi kasneje v življenju vse težje.

Nobenega ne zanima zakaj nekaj imaš. Vedo pa, da si luzer, če tega nimaš.