Kdo ga je spolno zlorabil?

Mihovski grad je spadal med največje in najmogočnejše v deželi. Grajski gospod je peljal svojo gospo k oknu in ji rekel: »Veseli se, ves svet, kar ga od tod vidiš, je božji in najin.« Gospa veli: »Dobro vem, da je vse to božje in najino, ali veseliti se vendarle ne morem. Molila sem doma, hodila sem dosti tudi po božjih potih, ali Bog ni hotel uslišati najine želje, da bi nama podaril hčer ali sina. Jaz sem se sedaj že postarala in le predobro čutim, da bom nevarno zbolela.« Gospa se je kmalu potem ulegla in ležala sedem let in sedem mesecev. Vsi sloveči zdravniki so jo hodili zdravit, ali je niso mogli ozdraviti. Gospa pogleda skozi okno na zeleni hrib in veli »Nekaj mi pravi, da bi bila gotovo srečna, če bi se sprehodila po naših prelepih Gorjancih.« Gospod pa ji odgovori žalostno: »Preljuba moja sirotica, kako se boš sprehajala po Gorjancih, ko se ne moreš sama niti na postelji obrniti!« V grad pride star gobav berač. Hlapci zakriče: »Poberi se hitro od tod, da ne nalezejo gob naša bolna gospa.« Gospa pa se oglasi: »Ne gonite mi od hiše reveža. Ali ne veste, da so reveži božji prijatelji in naši zagovorniki pri Bogu? Dajte mu pečenke in vina in pripravite mu tudi gosposko posteljo.« Berač se v gradu naje, napoji in naspi. Preden odide dalje, dobro gospo prelepo zahvali in veli: »Nate za slabo povračilo gorjanski koren. Rastel je sedemdeset in sedem sežnjev pod zemljo. Pomogel je do zdaj še vsakemu, kdorkoli si ga je na život privezal. Zdravemu da moč, da ga noben junak ne more premagati. Komur je umreti, živi od njega tri dni dalje nego mu je namenjeno. Bolniku odžene ljubezen, nekateremu za zmerom, nekateremu vsaj za sedem let. Ta koren vam bo dal jakost, da se pojdete, ako vas bodi volja, lahko še danes na Gorjance sprehajat.« Gospa poskusi črni koren, skoči zdrava na noge in gre na Gorjance. Pride dostudenca in zajame vode. Kupica se počrni. Gospa izlije strupeno vodo in koraka dalje. Pride do drugega studenca in zajame vode. Kupica se zakrvavi. Gospa izlije ukleto vodo in koraka dalje. Pride do tretjega studenca in zajame vode. Kupica se zasveti in zacvete. Na vodi se naredi rdeč nagelj in bela lilija. Gospa pije in pijača se ji zdi slajša od medu in malvazije. Popije prvo kupico, čuti se bolj zdravo nego je bila pred boleznijo. Popije drugo kupico, čuti se še bolj močno nego je bila pred boleznijo. Popije tretjo kupico, čuti se mlado, kakor je bila takrat, ko je šla s svojim gospodom k poroki. Kupico položi v zeleno travo, pa si zaviha rokave in si umije roke in obraz. Roke se ji pobelijo ko sneg, lica pa zarde ko poljski mak in vodi je sama videla, da ji je povrnil Bog vso lepoto prve mladosti. Skakljaje in prepejave teče proti domu nazaj. Gospod je stal pri vratih in vprašal služabnico, če ve, kdo je ta krasna gospodična, ki gre proti gradu. Gospa je te besede slišala in se ga okelnila in rekla: »Kaj megledaš tako čudno, kakor da ne bi poznal svoje gospe? Saj sem vedela, da bom gotovo srečna, če se sprehodim po Gorjancih. Zdaj pa mi nekaj pravi, da nama bo podaril Bog tudi še sinove in hčere.« Gospod od samega veselja ni vedel, kaj bi počel. Napravil je velik obed in povabil nanj tudi svoje podgorske kmete. Podgorci so jedli in pili tako dolgo, da so nekateri še zdaj siti in pijani. Bistri studenec, ki je pomladil grajsko gospo, se imenuje v spomin te prigodbe še dandanašnji Gospodična. Janez Trdina, Bajke in povesti o Gorjancih

Pa saj zgodovina je prav super. Včeraj sem se potopil kar 60.000 let in več nazaj v čas. Imel čast spoznati starosto in legendo slovenske arheologije, kar je botrovalo dolgim in zanimivim debatam.

Pravzaprav tvoj zapis ni daleč od resnice, nastanek modernega bančništva pripisujejo templjarskemu viteškemu redu, katere pa je Vatikan (in njegovi vazali) izobčil tudi pod pretvezo da naj bi belcebuba častili, med drugim 😉

Dojenček, kar pa se tiče banke ... tako je moje mnenje : https://www.youtube.com/watch?v=YZ8uzrv8mKI