Drava, Sava in Soča so sklenile tekmovati, katera bo čez noč prva dospela do morja.
Ko se je storil večer sta Sava in Soča zaspali, Drava pa se je potuhnila in začela prav na lahno teči naprej.
Ko se je Sava z jutranjo vred zbudila in zapazila Dravo, kako se vali proti morju, je jezna vzbesnela in planila, da bi Dravo dohitela.
Divje bobnenje sester je zbudilo Sočo.
S polno močjo si je napravila strugo skozi skalovje v nasprotno smer in prva planila morju v naročje.
Ko se je storil večer sta Sava in Soča zaspali, Drava pa se je potuhnila in začela prav na lahno teči naprej.
Ko se je Sava z jutranjo vred zbudila in zapazila Dravo, kako se vali proti morju, je jezna vzbesnela in planila, da bi Dravo dohitela.
Divje bobnenje sester je zbudilo Sočo.
S polno močjo si je napravila strugo skozi skalovje v nasprotno smer in prva planila morju v naročje.
0
Ko so v Trenti živeli bogovi, se je zgodilo to.
Tu so živeli bogovi Triglav, Jalovec in Mangrt.
Ljudje so jih imeli radi, saj so bogovi radi priskočili na pomoč.
Pa je v Trento prišel velikan Vodobruhec.
Ko je odprl usta, je iz njih bruhala voda kot nafta, ki privre na dan.
Bil je hudoben.
Odpiral je usta in veliko vasi je bilo poplavljenih.
Ljudje so se pritožili nad njim pri bogu Jalovcu.
Ta je sklenil, da bo temu naredil konec.
Toda komaj se je velikanu približal, že je ta odprl usta in curek vode je zadel Jalovca, da se mu ni mogel približati.
Jalovec je poklical na pomoč Mangrta in Triglava.
Tako so vsi trije ukrotili Vodobruhca in ga zvezali.
Toda niso se mogli zmeniti, kam naj ga zaprejo.
Pa se je Triglav, ki je bil najpametnejši, domislil:
Zaprimo ga v votlino tam zgoraj,
položimo ga na tla in mu odprimo usta.
Voda bo namakala dolino.
Tako bo povrnil škodo, ki jo je storil.
Tako so tudi storili.
In Triglav je velikanu rekel:
Ko boš odslužil kazen,
pridemo in te rešimo!
Takrat bo Soča presahnila.
Tu so živeli bogovi Triglav, Jalovec in Mangrt.
Ljudje so jih imeli radi, saj so bogovi radi priskočili na pomoč.
Pa je v Trento prišel velikan Vodobruhec.
Ko je odprl usta, je iz njih bruhala voda kot nafta, ki privre na dan.
Bil je hudoben.
Odpiral je usta in veliko vasi je bilo poplavljenih.
Ljudje so se pritožili nad njim pri bogu Jalovcu.
Ta je sklenil, da bo temu naredil konec.
Toda komaj se je velikanu približal, že je ta odprl usta in curek vode je zadel Jalovca, da se mu ni mogel približati.
Jalovec je poklical na pomoč Mangrta in Triglava.
Tako so vsi trije ukrotili Vodobruhca in ga zvezali.
Toda niso se mogli zmeniti, kam naj ga zaprejo.
Pa se je Triglav, ki je bil najpametnejši, domislil:
Zaprimo ga v votlino tam zgoraj,
položimo ga na tla in mu odprimo usta.
Voda bo namakala dolino.
Tako bo povrnil škodo, ki jo je storil.
Tako so tudi storili.
In Triglav je velikanu rekel:
Ko boš odslužil kazen,
pridemo in te rešimo!
Takrat bo Soča presahnila.
0
SOŠKA PRAVLJICA
Kruti graščak je jezdil svojega belca ob Soči.
Zapazil je lepo deklico in jo s svojimi hlapci odvedel na svoj grad.
Dan pozneje je ležala deklica mrtva tam, kjer jo je graščak srečal.
Nihče ni upal ziniti besede o zločinu.
Ko so deklico zagrebli, obupana mati vzkliknila:
Mati božja,
eno prošnjo,
Te prosim,
mi usliši.
Nesrečni morilec moje hčerke naj ne najde pokoja ne v življenju,
ne v smrti!
Od tedaj so v mrzlih zimskih nočeh večkrat videli jezdeca.
Njegovemu belcu so pršele iskre izpod nog.
To je duh graščaka, ki išče svoj mir in se vrača na kraj, kjer je storil svoj zločin.
Kruti graščak je jezdil svojega belca ob Soči.
Zapazil je lepo deklico in jo s svojimi hlapci odvedel na svoj grad.
Dan pozneje je ležala deklica mrtva tam, kjer jo je graščak srečal.
Nihče ni upal ziniti besede o zločinu.
Ko so deklico zagrebli, obupana mati vzkliknila:
Mati božja,
eno prošnjo,
Te prosim,
mi usliši.
Nesrečni morilec moje hčerke naj ne najde pokoja ne v življenju,
ne v smrti!
Od tedaj so v mrzlih zimskih nočeh večkrat videli jezdeca.
Njegovemu belcu so pršele iskre izpod nog.
To je duh graščaka, ki išče svoj mir in se vrača na kraj, kjer je storil svoj zločin.
0
Na Srpenici je živela žena, ki je zvečer v postelji slišala zvoniti k maši.
Mislila je, da je že jutro, zato se je oblekla in šla k maši v cerkev svetega Florjana.
Pride v cerkev, ki pa je bila prazna.
Sede v zadnjo klop in začne moliti, ko pride k njej ranjka sorodnica in ji reče:
Bejži hitro domov,
pa ne smeš se obračati,
tudi če boš kaj slišala!
Žena pobere pete in teče domov.
V cerkvi pa je zgubila predpasnik.
Naslednji dan je šla v svojo klop v cerkvi po predpasnik, pa je bil strgan na koščke.
Še dobro, da jo je sorodnica poslala domov, če ne, bi gotovo tudi njo strgali mrtvi, ki so imeli ponoči mašo.
Mislila je, da je že jutro, zato se je oblekla in šla k maši v cerkev svetega Florjana.
Pride v cerkev, ki pa je bila prazna.
Sede v zadnjo klop in začne moliti, ko pride k njej ranjka sorodnica in ji reče:
Bejži hitro domov,
pa ne smeš se obračati,
tudi če boš kaj slišala!
Žena pobere pete in teče domov.
V cerkvi pa je zgubila predpasnik.
Naslednji dan je šla v svojo klop v cerkvi po predpasnik, pa je bil strgan na koščke.
Še dobro, da jo je sorodnica poslala domov, če ne, bi gotovo tudi njo strgali mrtvi, ki so imeli ponoči mašo.
0
STRMEŠKA GLAVA
Nekega dne je Šmonova Marjeta videla na Glavi luč.
Ker je bila radovedna, je odhitela gledat, kaj je tam.
Zagledala je psa, ki teka okoli rjuhe in govori:
Primi za štiri konce,
štiri konce…
Marjeta se je zmedla, pograbila rjuho za štiri konce in zbežala, saj se je psa bala.
Takrat je izginil tudi pes.
Ko je doma odvezala rjuho, je našla v njej kup zlatnikov.
Za ta denar je dala zgraditi cerkev v čast svetemu Mihaelu na Strmcu.
Nekega dne je Šmonova Marjeta videla na Glavi luč.
Ker je bila radovedna, je odhitela gledat, kaj je tam.
Zagledala je psa, ki teka okoli rjuhe in govori:
Primi za štiri konce,
štiri konce…
Marjeta se je zmedla, pograbila rjuho za štiri konce in zbežala, saj se je psa bala.
Takrat je izginil tudi pes.
Ko je doma odvezala rjuho, je našla v njej kup zlatnikov.
Za ta denar je dala zgraditi cerkev v čast svetemu Mihaelu na Strmcu.
0
SVETA TROJICA V BOVCU
Zgodilo se je pred davnimi leti.
Takrat je bila glavna cesta iz Bovca čez Predel na Koroško.
Postiljoni so vozili po tej poti pošto.
Bila je pa zelo nevarna zaradi šeljmov.
Čakali so gori v kakšnem hribu.
Ko je pripeljal voz s tovorom, so ga oropali.
Tak postiljon je bil tudi Lojz.
Vsak teden je vozil pošto v Beljak.
Enkrat, ko je pripeljal tja, je zagledal gručo ljudi.
Stopil je bliže in zagledal žandarje, ki so peljali šeljma na gauge.
Ko so ga pripeljali pod gauge, so ga vprašali za zadnjo željo.
Želel je samo, da bi govoril z enim Fličerjem.
Lojz je stopil k njemu in mu povedal, da je iz Bovca.
Šeljm mu je povedal o svojem ravbarskem početju in želel, da bi Lojz odkopal ravbarski denar, ki ga je bil on zakopal.
S tem denarjem naj sezidajo v Bovcu cerkev.
Lojz je res odkopal ravbarski denar in ga dal za gradnjo nove cerkve v Bovcu.
Ko so žgali apno za novo cerkev, so na trgu privreli na dan trije studenci.
To je pomenilo, da morajo cerkev požegnat v čast sveti Trojici.
Te cerkve ni več.
Zgodilo se je pred davnimi leti.
Takrat je bila glavna cesta iz Bovca čez Predel na Koroško.
Postiljoni so vozili po tej poti pošto.
Bila je pa zelo nevarna zaradi šeljmov.
Čakali so gori v kakšnem hribu.
Ko je pripeljal voz s tovorom, so ga oropali.
Tak postiljon je bil tudi Lojz.
Vsak teden je vozil pošto v Beljak.
Enkrat, ko je pripeljal tja, je zagledal gručo ljudi.
Stopil je bliže in zagledal žandarje, ki so peljali šeljma na gauge.
Ko so ga pripeljali pod gauge, so ga vprašali za zadnjo željo.
Želel je samo, da bi govoril z enim Fličerjem.
Lojz je stopil k njemu in mu povedal, da je iz Bovca.
Šeljm mu je povedal o svojem ravbarskem početju in želel, da bi Lojz odkopal ravbarski denar, ki ga je bil on zakopal.
S tem denarjem naj sezidajo v Bovcu cerkev.
Lojz je res odkopal ravbarski denar in ga dal za gradnjo nove cerkve v Bovcu.
Ko so žgali apno za novo cerkev, so na trgu privreli na dan trije studenci.
To je pomenilo, da morajo cerkev požegnat v čast sveti Trojici.
Te cerkve ni več.
0
TRENTARSKI ŠTUDENT
Na poldne je bleščalo sonce,
ko sholar popoten prišel je po nadiški cesti v Krejsko vas.
Bled kakor marmor mu je bil obraz,
oči izraz
je bil kakor prihodnost moten.
Živ čudež bil je,
bil prikazen
in ljudstvu je strmečemu prerokoval prijazen.
Kaj vse vas čaka?
Večne čase reveži ostanete,
če ne ganete!
Na križem Matajur mi presecite,
iz njega bo privrelo jezero,
nosilo vam zlato.
Ko Vrh z jeklom pokrijete,
vsak dan lahko se v mleku umijete,
a Krna,
Krna ne kopajte!
Če kdaj bo razkopan,
potem znajte,
da nadenj bliža se pregrozen dan.
Iz njega ognjeno modre kače bodo sikale
in v naglo smrt vse pikale!
Poslušajte še to me,
starčki sivolasi in ti mladina,
plod še nerojenih dni.
Ko pridejo v deželo taki časi
in se železna kača z rdečimi očmi
bo zvito vila čez ravni,
jaz takrat davno že ne bom več živ
in rad bi,
da še jermen moj bi že segnil!
Takrat očistite srce
In čakajte.
Vojak se kmetu bo pridružil
in kmet,
ki je stoletja dolgo le tlačanil,
na svoji zemlji drugim služil,
bo uničil vse
in s svojo krvjo svojo last nahranil.
In takrat,
takrat se bo konec bližal,
kedor ostane,
se pred njim bo križal.
Od morja do Predela bo zastonj iskal,
da bi za mernik zlatov pšenice mernik ti prodal
in če na isti poti kravo bi dobil,
bi se tako razveselil,
da zvonec zlat obesil bi ji koj za vrat.
9 žen bo moža iskalo,
od daleč hrepenenje njih ga ugleda,
a ko približajo se mu,
obstane jim beseda.
Zijalo jim naproti bo trhnjivo tnalo.
In ko se v tistih dneh na cesti bosta srečala moža,
spogledata se in zahvalita Boga,
da sta po tolikem trpljenju ostala še v življenju,
ker kar ljudi tedaj ostane od Predela do morja,
pod senco se orehovo zbero
in joj – sprejoj med sabo poreko!
Večer se je nagibal.
Zapustil sholar je vas,
a v vasi je ostal prerokajoči glas.
Drhte so srca ga sprejela,
vase skrita,
ga strahoma gojila
in dan za dnem so čakala,
kdaj dozori prerokba v klas pregroznih dejstev,
ki jih žel bo čas.
Na poldne je bleščalo sonce,
ko sholar popoten prišel je po nadiški cesti v Krejsko vas.
Bled kakor marmor mu je bil obraz,
oči izraz
je bil kakor prihodnost moten.
Živ čudež bil je,
bil prikazen
in ljudstvu je strmečemu prerokoval prijazen.
Kaj vse vas čaka?
Večne čase reveži ostanete,
če ne ganete!
Na križem Matajur mi presecite,
iz njega bo privrelo jezero,
nosilo vam zlato.
Ko Vrh z jeklom pokrijete,
vsak dan lahko se v mleku umijete,
a Krna,
Krna ne kopajte!
Če kdaj bo razkopan,
potem znajte,
da nadenj bliža se pregrozen dan.
Iz njega ognjeno modre kače bodo sikale
in v naglo smrt vse pikale!
Poslušajte še to me,
starčki sivolasi in ti mladina,
plod še nerojenih dni.
Ko pridejo v deželo taki časi
in se železna kača z rdečimi očmi
bo zvito vila čez ravni,
jaz takrat davno že ne bom več živ
in rad bi,
da še jermen moj bi že segnil!
Takrat očistite srce
In čakajte.
Vojak se kmetu bo pridružil
in kmet,
ki je stoletja dolgo le tlačanil,
na svoji zemlji drugim služil,
bo uničil vse
in s svojo krvjo svojo last nahranil.
In takrat,
takrat se bo konec bližal,
kedor ostane,
se pred njim bo križal.
Od morja do Predela bo zastonj iskal,
da bi za mernik zlatov pšenice mernik ti prodal
in če na isti poti kravo bi dobil,
bi se tako razveselil,
da zvonec zlat obesil bi ji koj za vrat.
9 žen bo moža iskalo,
od daleč hrepenenje njih ga ugleda,
a ko približajo se mu,
obstane jim beseda.
Zijalo jim naproti bo trhnjivo tnalo.
In ko se v tistih dneh na cesti bosta srečala moža,
spogledata se in zahvalita Boga,
da sta po tolikem trpljenju ostala še v življenju,
ker kar ljudi tedaj ostane od Predela do morja,
pod senco se orehovo zbero
in joj – sprejoj med sabo poreko!
Večer se je nagibal.
Zapustil sholar je vas,
a v vasi je ostal prerokajoči glas.
Drhte so srca ga sprejela,
vase skrita,
ga strahoma gojila
in dan za dnem so čakala,
kdaj dozori prerokba v klas pregroznih dejstev,
ki jih žel bo čas.
0
VASOVALEC
Živela je čeča.
Hodila je vsako nedeljo k maši.
Gospod nunc jo je pri spovedi vprašal, če ma kakšnega ljubega.
Dejala je, da pride samo ponoči, čez dan pa ga nikoli ne vidi.
Gospod nunc ji je naročil, da naj ga, ko bo spet prišel, pošlata po vrhu glave, potlej pa naj pride povedat.
Res, zvečer je spet prišel kot ponavadi.
Pošlatala ga je po glavi in čutila, da ima rogove.
Vso noč se je bala, saj je spoznala, kdo je.
Predno se je zdanilo, je vasovalec odšel.
Čeča je zgodaj zjutraj odšla k gospodu nuncu in mu vse povedala.
Gospod nunc ji je dejal, da se ga ne sme bati.
Dal ji je žegen in kadilo za kamro, kjer naj ona celo noč moli.
Zvečer je pokadila in takrat je pri vratih močno počilo.
Tekla je h gospodu, ki je šel z njo ter poškropil z žegnano vodo njeno izbo in hodnik pred njo.
Ponoči naj moli in mu zjutraj pride povedat, ji reče.
Čeča je šla spat, ponoči pa je luskalo in je vse razmetalo okoli hiše, kar je dobilo.
V hišo pa ni prišlo.
Ko je šla zjutraj h gospodu nuncu in mu povedala, kako je bilo ponoči, ji je dal še eno pokoro za zmolit.
Ko je še to zmolila, ni več luskalo in trumfalo po hiši.
Čeča je bila rešena hudobe in je bila zelo hvaležna gospodu nuncu.
Živela je čeča.
Hodila je vsako nedeljo k maši.
Gospod nunc jo je pri spovedi vprašal, če ma kakšnega ljubega.
Dejala je, da pride samo ponoči, čez dan pa ga nikoli ne vidi.
Gospod nunc ji je naročil, da naj ga, ko bo spet prišel, pošlata po vrhu glave, potlej pa naj pride povedat.
Res, zvečer je spet prišel kot ponavadi.
Pošlatala ga je po glavi in čutila, da ima rogove.
Vso noč se je bala, saj je spoznala, kdo je.
Predno se je zdanilo, je vasovalec odšel.
Čeča je zgodaj zjutraj odšla k gospodu nuncu in mu vse povedala.
Gospod nunc ji je dejal, da se ga ne sme bati.
Dal ji je žegen in kadilo za kamro, kjer naj ona celo noč moli.
Zvečer je pokadila in takrat je pri vratih močno počilo.
Tekla je h gospodu, ki je šel z njo ter poškropil z žegnano vodo njeno izbo in hodnik pred njo.
Ponoči naj moli in mu zjutraj pride povedat, ji reče.
Čeča je šla spat, ponoči pa je luskalo in je vse razmetalo okoli hiše, kar je dobilo.
V hišo pa ni prišlo.
Ko je šla zjutraj h gospodu nuncu in mu povedala, kako je bilo ponoči, ji je dal še eno pokoro za zmolit.
Ko je še to zmolila, ni več luskalo in trumfalo po hiši.
Čeča je bila rešena hudobe in je bila zelo hvaležna gospodu nuncu.
0
ZAPLANTANE DUŠE
Pastarica je pasla na Brdih ovce.
Nenadoma je zagledala črn štor.
Štor je rekel:
Lepo te prosim,
reši mojo dušo,
deklica,
ker imam zakleto.
Pojdi domov,
vzemi malo suhega kruha,
pa nobenemu ne povej kam greš,
še mami ne.
Pojdi na sveto Šarjo na božjo pot.
Tam pojdi k spovedi in k svetem obhajilu zame.
Ko prideš nazaj,
pridi čez Brda,
tukaj te počakam.
Storila je, kot ji je bil ukazal.
Ko se je vračala, je že od daleč zagledala svetlobo tam, kjer je bil prej štor.
Ko je prišla bliže, je tam, kjer je bil prej štor, žarelo kot ena velika zvezda.
Svetloba je govorila:
Zdaj si me rešila in Bog ti bo povrnil,
če ne na tem,
pa na onem svetu.
Potem je svetloba izginila.
Šele potem je pastirica povedala mami, kje je bila.
Pastarica je pasla na Brdih ovce.
Nenadoma je zagledala črn štor.
Štor je rekel:
Lepo te prosim,
reši mojo dušo,
deklica,
ker imam zakleto.
Pojdi domov,
vzemi malo suhega kruha,
pa nobenemu ne povej kam greš,
še mami ne.
Pojdi na sveto Šarjo na božjo pot.
Tam pojdi k spovedi in k svetem obhajilu zame.
Ko prideš nazaj,
pridi čez Brda,
tukaj te počakam.
Storila je, kot ji je bil ukazal.
Ko se je vračala, je že od daleč zagledala svetlobo tam, kjer je bil prej štor.
Ko je prišla bliže, je tam, kjer je bil prej štor, žarelo kot ena velika zvezda.
Svetloba je govorila:
Zdaj si me rešila in Bog ti bo povrnil,
če ne na tem,
pa na onem svetu.
Potem je svetloba izginila.
Šele potem je pastirica povedala mami, kje je bila.
0
ZJABCI
V starih časih, ko se je zlodej klatil po svetu, je v Soški dolini živel star čevljar.
Bil je zelo reven, pa kup otrok je imel.
Kar naprej so vekali, da ubog čevljar ni vedel, kaj naj naredi.
Rekel je:
Naj hudič pobere te otroke!
Kmalu je potrkalo na vrata.
Čevljar jih odpre.
Zasmrdelo je po žveplu.
Pred njim je stal hudič in rekel prestrašenemu čevljarju:
Klical si me.
Daj mi otroke!
Čevljar pa je bil lisičje zvit in je rekel:
Če mi narediš tako veliko hišo,
da bo večja kot gora pod Zjabci,
potem lahko odneseš otroke.
To stori v 5 urah!
Hudič je takoj začel z delom.
Skoraj je že končal, ko je minilo 5 ur.
Pa tudi petelin je zakikirikal.
Hudič se je prestrašil in hotel pobegniti skozi goro, pa je prišel le do polovice in se ubil.
Še zdaj so v tisti jami njegove kosti.
ZLATO
V starih časih, ko se je zlodej klatil po svetu, je v Soški dolini živel star čevljar.
Bil je zelo reven, pa kup otrok je imel.
Kar naprej so vekali, da ubog čevljar ni vedel, kaj naj naredi.
Rekel je:
Naj hudič pobere te otroke!
Kmalu je potrkalo na vrata.
Čevljar jih odpre.
Zasmrdelo je po žveplu.
Pred njim je stal hudič in rekel prestrašenemu čevljarju:
Klical si me.
Daj mi otroke!
Čevljar pa je bil lisičje zvit in je rekel:
Če mi narediš tako veliko hišo,
da bo večja kot gora pod Zjabci,
potem lahko odneseš otroke.
To stori v 5 urah!
Hudič je takoj začel z delom.
Skoraj je že končal, ko je minilo 5 ur.
Pa tudi petelin je zakikirikal.
Hudič se je prestrašil in hotel pobegniti skozi goro, pa je prišel le do polovice in se ubil.
Še zdaj so v tisti jami njegove kosti.
ZLATO
0
Potem pa tole hudič le ni tako hudičev, če so njegove kosti zlato.
Ali pa je zlato slabo ?
Ali pa je zlato slabo ?
0
ZLATO
Ivan in Tone sta bila pastirja.
Ivan je pasel na Čukli.
Tone je pasel na Goričci.
Bil je lep dan.
Tone je poklical Ivana, naj pride k njemu, da bi se igrala.
Igrala sta se, dokler ni sonce zašlo.
Takrat sta se spomnila, da morata odgnati ovce domov.
In odšla sta vsak na svojo stran, da poiščeta vsak svojo čredo.
Nenadoma pade Ivanu pastirska palica v škrapljo.
Komaj jo je dobil iz jame, kajti bila je že noč.
Trdno jo je zgrabil in odšel s svojo čredo domov.
Doma je palico postavil v kot.
Ko jo je naslednjega jutra hotel vzeti, je bila palica zlata.
Spomnil se je, da mu je palica padla v škrapljo, v kateri je cvetelo zlato.
Ko je mati to videla, je poslala Ivana iskat škrapljo, v kateri je cvetelo zlato.
Iskal jo je in iskal, a našel je ni.
Zlato cvete le vsakih 1000 let.
Kdo ve, kdo bo tisti srečnež čez 1000 let?
Ivan in Tone sta bila pastirja.
Ivan je pasel na Čukli.
Tone je pasel na Goričci.
Bil je lep dan.
Tone je poklical Ivana, naj pride k njemu, da bi se igrala.
Igrala sta se, dokler ni sonce zašlo.
Takrat sta se spomnila, da morata odgnati ovce domov.
In odšla sta vsak na svojo stran, da poiščeta vsak svojo čredo.
Nenadoma pade Ivanu pastirska palica v škrapljo.
Komaj jo je dobil iz jame, kajti bila je že noč.
Trdno jo je zgrabil in odšel s svojo čredo domov.
Doma je palico postavil v kot.
Ko jo je naslednjega jutra hotel vzeti, je bila palica zlata.
Spomnil se je, da mu je palica padla v škrapljo, v kateri je cvetelo zlato.
Ko je mati to videla, je poslala Ivana iskat škrapljo, v kateri je cvetelo zlato.
Iskal jo je in iskal, a našel je ni.
Zlato cvete le vsakih 1000 let.
Kdo ve, kdo bo tisti srečnež čez 1000 let?
0
ZLATOROG
Planina Jezerca in skalovita Komna sta bili njega dni planinski raj.
Tam so prebivale bele žene.
Bile so bitja milega in usmiljenega srca, ki se jih ljudstvo spominja še danes.
Pogosto so zahajale v dolino, da so pomagale siromakom v sili.
Otročnicam so bile v podporo.
Dečki, ki so jih povile z njihovo pomočjo, so bili vse žive dni v varstvu belih žen.
Pastirje so učile spoznavati zdravilne moči zelišč.
Na golih gorskih pečinah je po njih volji klila čvrsta trava, da so koze siromašnih ljudi dobivale hrano.
Ljudski zahvali so se odtezale,
in če si je kdo drznil v bližino njihove planine, so mu grozile in pretile z rokami, naj ne hodi dalje.
Če je kdo zašel ali si drznil v bližino njihovega bivališča, so ga z gosto kamnito točo, z močnimi nalivi in viharji, ki so se usuli z gora, nagnale nazaj.
Na gorskem grebenu, čigar stene vise strmo v Soško dolino, so se pasle njih lepe koze in stražile dohod.
Če se je kdo približal nepozvan, so te koze lomile skale z gorskega robu.
Vodil jih je zelo postaven kozel z zlatimi rogovi, Zlatorog po imenu.
Bele žene so ga bile začarale zoper vsako poškodbo.
Najsi bi ga bila zadela strelčeva krogla, kamor je kanila le ena kaplja njegove krvi, bodisi na golo skalo ali na ledeni sneg, tam je zdajci priklila iz nje zel zdravilne moči, triglavska roža.
Ko je Zlatorog použil list te zeli, je takoj ozdravel, in najsi bi ga bila krogla zadela v srce.
Komur bi se posrečilo ubiti Zlatoroga in zaseči enega njegovih zlatih rogov, bi imel ključ do vseh zakladov zlata in srebra, ki jih mnogoglava kača straži v gori Bogatin.
Benečan, ki je stikal za zlatom, je prežal ob vhodu Bogatinove jame.
Videl je, kako se je Zlatorog s svojim rogom dotaknil kače.
Brž je bila krotka kakor jagnje ter mu pustila, da si je v zlatem potoku, ki teče skozi jamo, porosil zlata rogova.
Benečan je pozneje dobil iver zlatega roga, ki si ga je bil Zlatorog obdrgnil ob skali.
Z njo je lahko dvignil vse zaklade sveta.
Vse žive dni je potem nosil vreče zlata iz Bogatina na Laško.
Tako srečen kakor ta Benečan pa ni bil lovec iz Trente.
Nehvaležnost in pohlepnost ljudi je celo dolino belih žen spremenila v kamnito puščavo.
Takrat na bovških tleh še ni bilo cest.
Samo gorska steza je držala iz Kobarida preko Bovca v Trbiž.
Tam so mule laških tovornikov prenašale bogato benečansko blago na Nemško.
Kjer se izliva Koritnica v Sočo, je stala krčma, v kateri so tovorniki radi ostajali.
Krčmarica je bila visoko v časteh.
Z dobro voljo in rujnim vinom je vedela slajšati počitek.
Še bolj je ugajala vsakemu njena hčer.
Ta je bila krepostna in najlepša deklica v dolini.
Imela je mnogo snubačev, toda izbrala si je mladeniča iz Trente, ki so ga imenovali za Trentarskega lovca.
Ta je bil sin slepe vdove in na njena stara leta je skrbel zanjo z zvesto otroško ljubeznijo.
Tudi so vobče govorili, da je v varstvu belih žen.
Poznal je vse steze po gorah.
Lahko je hodil na najvišje vrhove, pa se mu ni bilo treba bati kamnite toče.
Marsikaterega tolstega kozla, divjega petelina in dosti krasnih cvetličnih šopkov je prinesel v krčmo ter si tako pridobil dekličino ljubezen.
Toda kakor zlato in lišp marsikomu zmoti glavo, tako se je tudi z dobrikanjem in laskanjem prišlih kramarjev v deklici naselil napuh v srce.
Neko nedeljo, ko je bilo že skoraj pozimi, so prišli trgovci z bogatimi tovori iz Benetk v krčmo.
Eden izmed njih, bogat, mlad gospod, je poskušal z zlatom in obljubami preslepiti deklico.
Nataknil ji je zlate obročke na prste in ji obesil niz biserov okoli vratu.
Gostom je plačeval ognjevito laško vino in velel godcem, da so igrali za ples.
Zdajci je prišel tudi Trentski lovec v družbo.
Ko je svojo deklico pozval na ples, se je jako kujala in ko ji je oponesel zlati tujčev nakit, je dejala zasmehoma, da so prišli prikupni gospodje, dosti prikupnejši od njega, ki vendar pozna vse zaklade v gorah, pa ji doslej še triglavske rože ni prinesel.
In kakor zasmeh ne seže dalje nego od usten do srca, tako je občutil mladenič v srcu želo teh besed.
Na zasmeh ošabnega dekleta je odgovoril z enakimi besedami:
Vem tudi,
kje se najde ključ od Bogatina,
in če ga dobim,
bom kralj proti tvojemu kramarju,
ti pa mu lahko bodeš za točajko!
Globoko užaljen je odšel iz krčme.
Na poti ga je srečal Zeleni lovec, ki so vobče govorili o njem, da je že marsikaterega vrlega fanta spravil v večnost.
Ta mu je vedel mnogo pripovedovati o zakladih v Bogatinu in o lepih dekletih na Laškem.
Prikupil se jim je že marsikdo, ki je stikal po zakladih.
Še ponoči sta krenila v gore, da bi zadela Zlatoroga, saj je Trentski lovec vedel za njegovo bivališče.
Zalotila sta ga dopoldne.
Strelčeva krogla je zadela Zlatoroga.
Težko ranjen se je spustil na ozko polico, ki se je končavala ob nepristopni skalnati steni.
Zeleni lovec je zaklical:
Za menoj!
Ključi od Bogatina so najini!
Zdajci je ugledal mladenič na nevarni stezi med ledom in snegom najlepše rože in med njimi tudi očnico.
To je pogostoma trgal v mladih letih, da je iz nje kuhal materi vodo za oči.
Spomin na mater, njegov angel varuh, mu je klical:
Nikar dalje!
Naj ti bodo dovolj triglavske rože!
Osramočena te bo prosila tvoja ljubica, naj ji odpustiš, ker se ti je rogala!
Zeleni lovec je zaklical:
Še je čas, da ukrotiva Zlatoroga, preden se naužije rože čudotvorne.
Osrči se, bogatejši boš od vseh kramarjev, ki so tvojo ljubico zavedli v nezvestobo!
Tedaj je zmagal glas zla.
Po sledu krvavečega kozla, zaznamovanem z rožami, sta plezala lovca po stezi med življenjem in smrtjo.
Zlatorog se je okrepil s čudotvorno rožo.
Na novo oživljen se je pognal proti lovcema po ozki stezi.
Rogova sta se mu bleščala v soncu krasnejše nego kdaj.
Omamljen od bleska je pogledal Trentski lovec v globel in že se je opotekel.
Zdajci še skok Zlatorogov, pa je izgubil tla pod seboj in se zvrnil v brezno.
Zeleni lovec se je zakrohotal za njim:
Srečno pot na Laško!
V tem je bridek kes obšel dekletu srce.
Strahoma je čakala, kdaj se vrne lovec.
Šele ko so se vrnile lastavice in je Soča narasla od raztopljenega snega v gorah, je priplavalo truplo Trentskega lovca.
V roki je držal šopek triglavskih rož.
Ko so pozno poleti pastirji prišli na Jezersko planino, so ugledali pusto skalnato krajino.
Bele žene so se bile za vselej ločile od tega kraja in z njimi bele koze.
O nekdanjem planinskem raju ni smela ostati niti najmanjša sled.
Zlatorog je bil razkačen razril lepe travnate pašnike.
Še danes se vidijo v skalnatih tleh vtisi njegovih zlatih rogov.
Planina Jezerca in skalovita Komna sta bili njega dni planinski raj.
Tam so prebivale bele žene.
Bile so bitja milega in usmiljenega srca, ki se jih ljudstvo spominja še danes.
Pogosto so zahajale v dolino, da so pomagale siromakom v sili.
Otročnicam so bile v podporo.
Dečki, ki so jih povile z njihovo pomočjo, so bili vse žive dni v varstvu belih žen.
Pastirje so učile spoznavati zdravilne moči zelišč.
Na golih gorskih pečinah je po njih volji klila čvrsta trava, da so koze siromašnih ljudi dobivale hrano.
Ljudski zahvali so se odtezale,
in če si je kdo drznil v bližino njihove planine, so mu grozile in pretile z rokami, naj ne hodi dalje.
Če je kdo zašel ali si drznil v bližino njihovega bivališča, so ga z gosto kamnito točo, z močnimi nalivi in viharji, ki so se usuli z gora, nagnale nazaj.
Na gorskem grebenu, čigar stene vise strmo v Soško dolino, so se pasle njih lepe koze in stražile dohod.
Če se je kdo približal nepozvan, so te koze lomile skale z gorskega robu.
Vodil jih je zelo postaven kozel z zlatimi rogovi, Zlatorog po imenu.
Bele žene so ga bile začarale zoper vsako poškodbo.
Najsi bi ga bila zadela strelčeva krogla, kamor je kanila le ena kaplja njegove krvi, bodisi na golo skalo ali na ledeni sneg, tam je zdajci priklila iz nje zel zdravilne moči, triglavska roža.
Ko je Zlatorog použil list te zeli, je takoj ozdravel, in najsi bi ga bila krogla zadela v srce.
Komur bi se posrečilo ubiti Zlatoroga in zaseči enega njegovih zlatih rogov, bi imel ključ do vseh zakladov zlata in srebra, ki jih mnogoglava kača straži v gori Bogatin.
Benečan, ki je stikal za zlatom, je prežal ob vhodu Bogatinove jame.
Videl je, kako se je Zlatorog s svojim rogom dotaknil kače.
Brž je bila krotka kakor jagnje ter mu pustila, da si je v zlatem potoku, ki teče skozi jamo, porosil zlata rogova.
Benečan je pozneje dobil iver zlatega roga, ki si ga je bil Zlatorog obdrgnil ob skali.
Z njo je lahko dvignil vse zaklade sveta.
Vse žive dni je potem nosil vreče zlata iz Bogatina na Laško.
Tako srečen kakor ta Benečan pa ni bil lovec iz Trente.
Nehvaležnost in pohlepnost ljudi je celo dolino belih žen spremenila v kamnito puščavo.
Takrat na bovških tleh še ni bilo cest.
Samo gorska steza je držala iz Kobarida preko Bovca v Trbiž.
Tam so mule laških tovornikov prenašale bogato benečansko blago na Nemško.
Kjer se izliva Koritnica v Sočo, je stala krčma, v kateri so tovorniki radi ostajali.
Krčmarica je bila visoko v časteh.
Z dobro voljo in rujnim vinom je vedela slajšati počitek.
Še bolj je ugajala vsakemu njena hčer.
Ta je bila krepostna in najlepša deklica v dolini.
Imela je mnogo snubačev, toda izbrala si je mladeniča iz Trente, ki so ga imenovali za Trentarskega lovca.
Ta je bil sin slepe vdove in na njena stara leta je skrbel zanjo z zvesto otroško ljubeznijo.
Tudi so vobče govorili, da je v varstvu belih žen.
Poznal je vse steze po gorah.
Lahko je hodil na najvišje vrhove, pa se mu ni bilo treba bati kamnite toče.
Marsikaterega tolstega kozla, divjega petelina in dosti krasnih cvetličnih šopkov je prinesel v krčmo ter si tako pridobil dekličino ljubezen.
Toda kakor zlato in lišp marsikomu zmoti glavo, tako se je tudi z dobrikanjem in laskanjem prišlih kramarjev v deklici naselil napuh v srce.
Neko nedeljo, ko je bilo že skoraj pozimi, so prišli trgovci z bogatimi tovori iz Benetk v krčmo.
Eden izmed njih, bogat, mlad gospod, je poskušal z zlatom in obljubami preslepiti deklico.
Nataknil ji je zlate obročke na prste in ji obesil niz biserov okoli vratu.
Gostom je plačeval ognjevito laško vino in velel godcem, da so igrali za ples.
Zdajci je prišel tudi Trentski lovec v družbo.
Ko je svojo deklico pozval na ples, se je jako kujala in ko ji je oponesel zlati tujčev nakit, je dejala zasmehoma, da so prišli prikupni gospodje, dosti prikupnejši od njega, ki vendar pozna vse zaklade v gorah, pa ji doslej še triglavske rože ni prinesel.
In kakor zasmeh ne seže dalje nego od usten do srca, tako je občutil mladenič v srcu želo teh besed.
Na zasmeh ošabnega dekleta je odgovoril z enakimi besedami:
Vem tudi,
kje se najde ključ od Bogatina,
in če ga dobim,
bom kralj proti tvojemu kramarju,
ti pa mu lahko bodeš za točajko!
Globoko užaljen je odšel iz krčme.
Na poti ga je srečal Zeleni lovec, ki so vobče govorili o njem, da je že marsikaterega vrlega fanta spravil v večnost.
Ta mu je vedel mnogo pripovedovati o zakladih v Bogatinu in o lepih dekletih na Laškem.
Prikupil se jim je že marsikdo, ki je stikal po zakladih.
Še ponoči sta krenila v gore, da bi zadela Zlatoroga, saj je Trentski lovec vedel za njegovo bivališče.
Zalotila sta ga dopoldne.
Strelčeva krogla je zadela Zlatoroga.
Težko ranjen se je spustil na ozko polico, ki se je končavala ob nepristopni skalnati steni.
Zeleni lovec je zaklical:
Za menoj!
Ključi od Bogatina so najini!
Zdajci je ugledal mladenič na nevarni stezi med ledom in snegom najlepše rože in med njimi tudi očnico.
To je pogostoma trgal v mladih letih, da je iz nje kuhal materi vodo za oči.
Spomin na mater, njegov angel varuh, mu je klical:
Nikar dalje!
Naj ti bodo dovolj triglavske rože!
Osramočena te bo prosila tvoja ljubica, naj ji odpustiš, ker se ti je rogala!
Zeleni lovec je zaklical:
Še je čas, da ukrotiva Zlatoroga, preden se naužije rože čudotvorne.
Osrči se, bogatejši boš od vseh kramarjev, ki so tvojo ljubico zavedli v nezvestobo!
Tedaj je zmagal glas zla.
Po sledu krvavečega kozla, zaznamovanem z rožami, sta plezala lovca po stezi med življenjem in smrtjo.
Zlatorog se je okrepil s čudotvorno rožo.
Na novo oživljen se je pognal proti lovcema po ozki stezi.
Rogova sta se mu bleščala v soncu krasnejše nego kdaj.
Omamljen od bleska je pogledal Trentski lovec v globel in že se je opotekel.
Zdajci še skok Zlatorogov, pa je izgubil tla pod seboj in se zvrnil v brezno.
Zeleni lovec se je zakrohotal za njim:
Srečno pot na Laško!
V tem je bridek kes obšel dekletu srce.
Strahoma je čakala, kdaj se vrne lovec.
Šele ko so se vrnile lastavice in je Soča narasla od raztopljenega snega v gorah, je priplavalo truplo Trentskega lovca.
V roki je držal šopek triglavskih rož.
Ko so pozno poleti pastirji prišli na Jezersko planino, so ugledali pusto skalnato krajino.
Bele žene so se bile za vselej ločile od tega kraja in z njimi bele koze.
O nekdanjem planinskem raju ni smela ostati niti najmanjša sled.
Zlatorog je bil razkačen razril lepe travnate pašnike.
Še danes se vidijo v skalnatih tleh vtisi njegovih zlatih rogov.
0
A je tole tisto lepo, rodovitno polje, kjer so prebivale bele žene?
https://www.pzs.si/javno/postojanke/2012-07-25-pzs_ko%C4%8Da%20pod%20bogatinom%20(foto%20ale%C5%A1%20glavnik)%20(4).jpg
https://www.pzs.si/javno/postojanke/2012-07-25-pzs_ko%C4%8Da%20pod%20bogatinom%20(foto%20ale%C5%A1%20glavnik)%20(4).jpg
0
mogoče
planina Jezerca naj bi bila nad Rabeljskim jezerom, mogoče Jerebica
ta je nad jezerom in se je je pred 100 leti imenovala Seekopf (Jezerska glava ali vrh)
planina Jezerca naj bi bila nad Rabeljskim jezerom, mogoče Jerebica
ta je nad jezerom in se je je pred 100 leti imenovala Seekopf (Jezerska glava ali vrh)
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
25.02.2018 ob 7:42