OPOZORILO:
Če se vam pojavi vprašanje in odgovora ne boste zasledili v temi, me je brez veze spraševati, ker sem NEUMEN in ne vem odgovora.
Če se vam pojavi vprašanje in odgovora ne boste zasledili v temi, me je brez veze spraševati, ker sem NEUMEN in ne vem odgovora.
0
Ljubljanska kotlina je ena največjih v Sloveniji.
Na severu jo omejujejo Julijske in Kamniške Alpe ter Karavanke, srednji del sega do predalpskega sveta, na vzhodu se širi do Posavskega hribovja, na zahodu do Škofjeloškega in Polhograjskega hribovja, na jugu pa pod Dinarske planote.
Zaradi dobre prometne lege je bilo območje bežigrajske občine že zgodaj poseljeno.
Na vzpetinah so ostanki prazgodovinskih gradišč, v ravnini pa ostanki iz rimske dobe.
V času Rimljanov so bile pomembne poti, ki so se križale v Emoni in od tod vodile na vse strani.
Najvažnejša in najstarejša je bila Jantarska cesta od Akvileje do Emone, od tod pa proti Celeji, Petoviji in naprej do Baltiškega morja.
Do Linhartove ceste je segalo rimsko grobišče.
Ob cesti je poleg Save nastala naselbina Savus Fluvius, pri Ježici pa so ostanki rimskega grobišča.
V srednjem veku so bila v pisanih virih prvič omenjena naselja v letih
1260 Podgorica
1262 Dol
1282 Savlje
1300 Nadgorica
1322 Črnuče
1359 Kleče
1363 Stožice
1363 Ježica
V 11. stoletju je bil Kranj središče Kranjske.
Ljubljana je pridobila na veljavi v 12. stoletju, ko so tod zagospodovali Spanheimi.
Od takrat izvira prva omemba Ljubljane in s tem v zvezi kolonizacija vaškega dela Bežigrada.
Pri utrjevanju oblasti so se Spanheimi oprli na ministeriale in viteze, ki so bivali na gradovih ali v vaseh.
Obstanek so si zagotovili z naseljevanjem podložnih kmetov, zato so v 12. in 13. stoletju na tem območju nastajale nove vasi.
O izviru imena Bežigrad je več razlag.
Nekateri ime povezujejo z obleganjem Turkov Ljubljane leta 1472.
Takrat so se Turki utaborili v Šiški, na Poljanah in v gramozni jami pri cerkvici svetega Krištofa.
Tu naj bi imel šotor turški beg in od tod ime Begov grad ali Bežigrad.
Pozneje so v bližini jame postavili prvo hišo, ki se je imenovala Bežigrad.
Stala je ob Jakšičevi ulici in Dunajski cesti.
Območje od te hiše proti severu se je imenovalo za Bežigradom.
Nekateri iščejo izvor v besedi bežati.
Turki so bili premagani, morali so bežati in od tod Bežigrad.
Med starejšimi prebivalci je še ena razlaga.
Ob svetem Krištofu je stala mitnica.
Mestni prestopniki, ki se jim je posrečilo uiti iz mesta mimo mitnice, so bežali pred roko pravice in od tod ime Bežigrad.
Imeni Ježa in Ježica kažeta na naselitev savskih teras, jež.
Savlje pomenijo prebivalce ob Savi.
Črnuče in Tomačevo imata nemško osnovo.
Kaže, da sta kraja nastala pod nemško politično oblastjo.
Mala vas označuje mlajšo naselitev v bližini starejše vasi Ježica.
Zaboršt, Zajelše in Podboršt so ob robu gozda.
Jezik najstarejšega prebivalstva pripada gorenjskemu narečju z močnimi vplivi nekdanjega pogovornega jezika prebivalcev Ljubljane, ki so uporabljali veliko nemških popačenk.
Bežigrad je nastal kot stanovanjsko in industrijsko naselje in je po nastanku najmlajše ljubljansko predmestje, ki za razliko od drugih predmestij nikoli ni imelo kmečkega jedra.
Do leta 1931 je bil poseljen predvsem južni del Bežigrada, ki je bil bližje mestu, potem pa se je težišče predmestja preneslo proti severu.
V popotresnih letih 1895 – 1910 se je Bežigrad hitro razširil.
Leta 1869 je bilo le 5 hiš z 58 prebivalci.
Z zgraditvijo Hranilniške kolonije je bilo konec 19. stoletja 393 prebivalcev.
Leta 1910 je bilo za Bežigradom 918 prebivalcev.
Leta 1921 je štelo predmestje 1344 prebivalcev, leta 1931 pa 4679 prebivalcev.
Po letu 1931 je število prebivalcev v občini naglo raslo zaradi industrije in dotoka delavcev.
Povečale so se predvsem Črnuče z zaselkoma Gmajna in Podboršt.
Do prve vojne so gojili v občini pšenico, oves, rž, proso, ječmen, ajdo, zelje in čebulo.
Po letu 1900 so se žita začela umikati krompirju.
Krmne rastline pred drugo vojno so bile detelja, pesa, repa in korenje.
V manjših količinah so sejali tudi lan za dodatno krmo teletom.
S čebelami so se ukvarjali bolj ljubiteljsko.
Čebelarjenje ni bilo pomemben vir dohodka.
Med je bil za domačo rabo.
Pred vojno so bili v vaseh 1 do 3 čebelarji, ki so se ukvarjali s kmetovanjem in čebelami.
V glavnem so imeli majhno število panjev.
Čebelar z večjim številom panjev je bil v Brinju.
Čebelarstvo je bilo kot dodaten vir zaslužka razširjeno tudi med delavci, železničarji in nameščenci.
Čebelarstvo je bilo razvito le v Klečah pred letom 1900.
Do druge vojne so uporabljali panje kranjiče in žnidaršiče.
Po vojni so se jim pridružili še nakladalni Langstroth Rootovi panji.
Čebelja paša je bila nekoč ugodnješa.
Ob Savi so cvetele vrbe.
Bilo je več sadnega drevja.
Več njiv je bilo posejano z ajdo.
Travnike so kosili pozneje.
Niso uporabljali umetnih gnojil in škropil.
Nekateri so imeli čebele doma, drugi pa so jih vozili na pašo.
Dobre paše so bile v Zajelšah, kamor so vozili čebele na ajdo, kostanj in akacijo.
Čebele so vozili tudi v Dolsko na kostanj, na Krim in Ig na hojo, v Senožeti na reso in kostanj, v Zalog na ajdovo pašo.
Nekateri so vozili celo v Mursko Soboto na ajdovo pašo.
Med vojnama je bil nasad hmelja v bližini Žal, vendar so kmalu opustili gojenje hmelja.
Nanj spominja ulica Med hmeljniki.
Po prvi vojni se je gojenje hmelja pojavilo v Stožicah, kjer so hmelj prodajali pivovarni UNION.
Gojenje hmelja je že med vojnama zamrlo.
Tako prebivalci zasebnih hiš, kakor tudi najemniki v stanovanjskih hišah so imeli vrtove.
Nižji sloji so za obdelovanje dodatno najemali še manjše njive.
Večinoma so pridelovali zelenjavo za doma.
Po drugi vojni so se vrtovi zmanjšali ali pa izginili zaradi novih stavb.
Na levi strani Linhartove ceste proti Žalam so prebivalci Savskega naselja med Rižarno in URI Soča uredili vrtove z utami.
Pomembnejše obrti pred prvo vojno so bile izdelovanje cekarjev iz slamnatih kit, slamnikarstvo, pletenje slamnikarskih kit, izdelovanje košar in drugih izdelkov iz protja in viter, mlinarstvo in kovaštvo.
Več delavnic je bilo pred vojno v Dolu in Črnučah.
Domača obrt je bila najbolj razvita v Beričevem in Podgorici.
Novejša obrt se je začela med vojnama razvijati v Stožicah, na Ježici, v Črnučah in mestnem delu občine.
To so bili mehaniki, kleparji, brivci, zidarji in fotograf.
Po drugi vojni je večina obrti iz predvojnega časa propadla.
Za Bežigradom je tesarski mojster Gustav Tönnies zgradil ob Dunajski cesti tik za železniško progo parno žago, leta 1871 pa je ustanovil še tovarno parketov, stavbno ključavničarstvo, železolivarno in strojno tovarno.
Leta 1866 je začela ob gorenjski progi delovati Tschinkova tovarna kavnih surogatov.
Leta 1897 so si v njej ljubljanski trgovci uredili skladišča.
Leta 1910 je bilo za Bežigradom ustanovljeno Cihlarjevo gradbeno podjetje, kjer so izdelovali stavbni material in cementne izdelke.
Podjetje je zaposlovalo 20 delavcev.
Leta 1914 je Ravnikar ob Linhartovi cesti ustanovil lesni obrat, ki je prerasel v industrijsko podjetje na parni pogon.
Zaposlenih je bilo 40 delavcev.
Izdelovali so vse vrste mizarskih in tesarskih izdelkov.
Leta 1918 so bile za progo ob Dunajski cesti ustanovljene Strojne tovarne in livarne, ki so nastale na osnovi Samassovih zvonarn in livarn.
Leta 1920 so se združile z Žabkarjevimi in Tönniesovimi tovarnami in livarnami.
V Strojnih tovarnah in livarnah so vlivali zvonove in izdelovali stroje.
Med gospodarsko krizo je delniška družba propadla.
Leta 1920 je ob Vilharjevi cesti Anton Žabkar ustanovil tovarno železnih konstrukcij.
Od leta 1930 je bila v istih prostorih tovarna gradbenega materiala ALPEKO.
Leta 1920 je bila za Bežigradom ustanovljena tvrdka Belhar Velepič za izdelavo damske konfekcije in perila.
Leta 1923 je bila ob Dunajski cesti in Einspielerjevi ulici ustanovljena Kuverta, ki je v strojno opremljenem obratu izdelovala papirnate izdelke.
Leta 1927 je ob Topniški začela delovati tovarna kovinskih izdelkov Eka.
Leta 1928 je bilo za Bežigradom ustanovljeno Gradbeno in tesarsko podjetje Antona Mavriča.
Gradilo je stavbe.
Imelo je lasten kamnolom in gramoznico.
Leta 1929 je za Bežigradom začela delovati Eiflerjeva tekstilna tovarna.
Pred drugo vojno je bila ob Linhartovi cesti nekaj časa tovarna učil, sledila pa ji je luščilnica riža.
Leta 1933 je bila ob Triglavski ulici ustanovljena trgovina z moko in deželnimi pridelki JUGOAGRARIJA.
Leta 1939 se je razširila na izdelavo testenin in se preimenovala v VIKTORIA TESTENINE.
Od predvojne industrije se je do danes ohranila le tovarna JUB.
Tovarna kovinske galanterije pa je nadaljevanje tovarne EKA.
Za Bežigradom so po drugi vojni delovali še nekateri obrati.
TESAR kot nadaljevanje Ravnikarjeve lesne industrije.
CEMENTAR kot nadaljevanje Cihlarjevega gradbenega podjetja.
Del Tovarne dekorativnih tkanin kot nadaljevanje Eiflerjeve tovarne.
Vendar so do leta 1970 vse obrate preselili.
Edini obrat na istem mestu je KUVERTA v obnovljeni stavbi.
Leta 1957 so bile ustanovljene MERCATOR LJUBLJANSKE MLEKARNE.
Prve stavbe so začeli graditi s pomočjo Mednarodnega sklada Združenih narodov za pomoč otrokom UNICEF.
Do 1965 je bila to konzumna mlekarna, ki je oskrbovala mesto, potem pa se je razvila v industrijsko mlekarno z mlečnimi izdelki.
Leta 1962 je bilo ustanovljeno podjetje DELO, ko so se združile tiskarne Delo, Blaznikova tiskarna in Triglavska tiskarna.
Leta 1969 je bila ustanovljena delovna organizacija za promet s farmacevtskimi, medicinskimi, veterinarskimi in drugimi izdelki SALUS.
Prvotno je oskrbovala zdravstvo z zdravili, sanitetnim materialom in medicinskimi pripomočki.
Na severu jo omejujejo Julijske in Kamniške Alpe ter Karavanke, srednji del sega do predalpskega sveta, na vzhodu se širi do Posavskega hribovja, na zahodu do Škofjeloškega in Polhograjskega hribovja, na jugu pa pod Dinarske planote.
Zaradi dobre prometne lege je bilo območje bežigrajske občine že zgodaj poseljeno.
Na vzpetinah so ostanki prazgodovinskih gradišč, v ravnini pa ostanki iz rimske dobe.
V času Rimljanov so bile pomembne poti, ki so se križale v Emoni in od tod vodile na vse strani.
Najvažnejša in najstarejša je bila Jantarska cesta od Akvileje do Emone, od tod pa proti Celeji, Petoviji in naprej do Baltiškega morja.
Do Linhartove ceste je segalo rimsko grobišče.
Ob cesti je poleg Save nastala naselbina Savus Fluvius, pri Ježici pa so ostanki rimskega grobišča.
V srednjem veku so bila v pisanih virih prvič omenjena naselja v letih
1260 Podgorica
1262 Dol
1282 Savlje
1300 Nadgorica
1322 Črnuče
1359 Kleče
1363 Stožice
1363 Ježica
V 11. stoletju je bil Kranj središče Kranjske.
Ljubljana je pridobila na veljavi v 12. stoletju, ko so tod zagospodovali Spanheimi.
Od takrat izvira prva omemba Ljubljane in s tem v zvezi kolonizacija vaškega dela Bežigrada.
Pri utrjevanju oblasti so se Spanheimi oprli na ministeriale in viteze, ki so bivali na gradovih ali v vaseh.
Obstanek so si zagotovili z naseljevanjem podložnih kmetov, zato so v 12. in 13. stoletju na tem območju nastajale nove vasi.
O izviru imena Bežigrad je več razlag.
Nekateri ime povezujejo z obleganjem Turkov Ljubljane leta 1472.
Takrat so se Turki utaborili v Šiški, na Poljanah in v gramozni jami pri cerkvici svetega Krištofa.
Tu naj bi imel šotor turški beg in od tod ime Begov grad ali Bežigrad.
Pozneje so v bližini jame postavili prvo hišo, ki se je imenovala Bežigrad.
Stala je ob Jakšičevi ulici in Dunajski cesti.
Območje od te hiše proti severu se je imenovalo za Bežigradom.
Nekateri iščejo izvor v besedi bežati.
Turki so bili premagani, morali so bežati in od tod Bežigrad.
Med starejšimi prebivalci je še ena razlaga.
Ob svetem Krištofu je stala mitnica.
Mestni prestopniki, ki se jim je posrečilo uiti iz mesta mimo mitnice, so bežali pred roko pravice in od tod ime Bežigrad.
Imeni Ježa in Ježica kažeta na naselitev savskih teras, jež.
Savlje pomenijo prebivalce ob Savi.
Črnuče in Tomačevo imata nemško osnovo.
Kaže, da sta kraja nastala pod nemško politično oblastjo.
Mala vas označuje mlajšo naselitev v bližini starejše vasi Ježica.
Zaboršt, Zajelše in Podboršt so ob robu gozda.
Jezik najstarejšega prebivalstva pripada gorenjskemu narečju z močnimi vplivi nekdanjega pogovornega jezika prebivalcev Ljubljane, ki so uporabljali veliko nemških popačenk.
Bežigrad je nastal kot stanovanjsko in industrijsko naselje in je po nastanku najmlajše ljubljansko predmestje, ki za razliko od drugih predmestij nikoli ni imelo kmečkega jedra.
Do leta 1931 je bil poseljen predvsem južni del Bežigrada, ki je bil bližje mestu, potem pa se je težišče predmestja preneslo proti severu.
V popotresnih letih 1895 – 1910 se je Bežigrad hitro razširil.
Leta 1869 je bilo le 5 hiš z 58 prebivalci.
Z zgraditvijo Hranilniške kolonije je bilo konec 19. stoletja 393 prebivalcev.
Leta 1910 je bilo za Bežigradom 918 prebivalcev.
Leta 1921 je štelo predmestje 1344 prebivalcev, leta 1931 pa 4679 prebivalcev.
Po letu 1931 je število prebivalcev v občini naglo raslo zaradi industrije in dotoka delavcev.
Povečale so se predvsem Črnuče z zaselkoma Gmajna in Podboršt.
Do prve vojne so gojili v občini pšenico, oves, rž, proso, ječmen, ajdo, zelje in čebulo.
Po letu 1900 so se žita začela umikati krompirju.
Krmne rastline pred drugo vojno so bile detelja, pesa, repa in korenje.
V manjših količinah so sejali tudi lan za dodatno krmo teletom.
S čebelami so se ukvarjali bolj ljubiteljsko.
Čebelarjenje ni bilo pomemben vir dohodka.
Med je bil za domačo rabo.
Pred vojno so bili v vaseh 1 do 3 čebelarji, ki so se ukvarjali s kmetovanjem in čebelami.
V glavnem so imeli majhno število panjev.
Čebelar z večjim številom panjev je bil v Brinju.
Čebelarstvo je bilo kot dodaten vir zaslužka razširjeno tudi med delavci, železničarji in nameščenci.
Čebelarstvo je bilo razvito le v Klečah pred letom 1900.
Do druge vojne so uporabljali panje kranjiče in žnidaršiče.
Po vojni so se jim pridružili še nakladalni Langstroth Rootovi panji.
Čebelja paša je bila nekoč ugodnješa.
Ob Savi so cvetele vrbe.
Bilo je več sadnega drevja.
Več njiv je bilo posejano z ajdo.
Travnike so kosili pozneje.
Niso uporabljali umetnih gnojil in škropil.
Nekateri so imeli čebele doma, drugi pa so jih vozili na pašo.
Dobre paše so bile v Zajelšah, kamor so vozili čebele na ajdo, kostanj in akacijo.
Čebele so vozili tudi v Dolsko na kostanj, na Krim in Ig na hojo, v Senožeti na reso in kostanj, v Zalog na ajdovo pašo.
Nekateri so vozili celo v Mursko Soboto na ajdovo pašo.
Med vojnama je bil nasad hmelja v bližini Žal, vendar so kmalu opustili gojenje hmelja.
Nanj spominja ulica Med hmeljniki.
Po prvi vojni se je gojenje hmelja pojavilo v Stožicah, kjer so hmelj prodajali pivovarni UNION.
Gojenje hmelja je že med vojnama zamrlo.
Tako prebivalci zasebnih hiš, kakor tudi najemniki v stanovanjskih hišah so imeli vrtove.
Nižji sloji so za obdelovanje dodatno najemali še manjše njive.
Večinoma so pridelovali zelenjavo za doma.
Po drugi vojni so se vrtovi zmanjšali ali pa izginili zaradi novih stavb.
Na levi strani Linhartove ceste proti Žalam so prebivalci Savskega naselja med Rižarno in URI Soča uredili vrtove z utami.
Pomembnejše obrti pred prvo vojno so bile izdelovanje cekarjev iz slamnatih kit, slamnikarstvo, pletenje slamnikarskih kit, izdelovanje košar in drugih izdelkov iz protja in viter, mlinarstvo in kovaštvo.
Več delavnic je bilo pred vojno v Dolu in Črnučah.
Domača obrt je bila najbolj razvita v Beričevem in Podgorici.
Novejša obrt se je začela med vojnama razvijati v Stožicah, na Ježici, v Črnučah in mestnem delu občine.
To so bili mehaniki, kleparji, brivci, zidarji in fotograf.
Po drugi vojni je večina obrti iz predvojnega časa propadla.
Za Bežigradom je tesarski mojster Gustav Tönnies zgradil ob Dunajski cesti tik za železniško progo parno žago, leta 1871 pa je ustanovil še tovarno parketov, stavbno ključavničarstvo, železolivarno in strojno tovarno.
Leta 1866 je začela ob gorenjski progi delovati Tschinkova tovarna kavnih surogatov.
Leta 1897 so si v njej ljubljanski trgovci uredili skladišča.
Leta 1910 je bilo za Bežigradom ustanovljeno Cihlarjevo gradbeno podjetje, kjer so izdelovali stavbni material in cementne izdelke.
Podjetje je zaposlovalo 20 delavcev.
Leta 1914 je Ravnikar ob Linhartovi cesti ustanovil lesni obrat, ki je prerasel v industrijsko podjetje na parni pogon.
Zaposlenih je bilo 40 delavcev.
Izdelovali so vse vrste mizarskih in tesarskih izdelkov.
Leta 1918 so bile za progo ob Dunajski cesti ustanovljene Strojne tovarne in livarne, ki so nastale na osnovi Samassovih zvonarn in livarn.
Leta 1920 so se združile z Žabkarjevimi in Tönniesovimi tovarnami in livarnami.
V Strojnih tovarnah in livarnah so vlivali zvonove in izdelovali stroje.
Med gospodarsko krizo je delniška družba propadla.
Leta 1920 je ob Vilharjevi cesti Anton Žabkar ustanovil tovarno železnih konstrukcij.
Od leta 1930 je bila v istih prostorih tovarna gradbenega materiala ALPEKO.
Leta 1920 je bila za Bežigradom ustanovljena tvrdka Belhar Velepič za izdelavo damske konfekcije in perila.
Leta 1923 je bila ob Dunajski cesti in Einspielerjevi ulici ustanovljena Kuverta, ki je v strojno opremljenem obratu izdelovala papirnate izdelke.
Leta 1927 je ob Topniški začela delovati tovarna kovinskih izdelkov Eka.
Leta 1928 je bilo za Bežigradom ustanovljeno Gradbeno in tesarsko podjetje Antona Mavriča.
Gradilo je stavbe.
Imelo je lasten kamnolom in gramoznico.
Leta 1929 je za Bežigradom začela delovati Eiflerjeva tekstilna tovarna.
Pred drugo vojno je bila ob Linhartovi cesti nekaj časa tovarna učil, sledila pa ji je luščilnica riža.
Leta 1933 je bila ob Triglavski ulici ustanovljena trgovina z moko in deželnimi pridelki JUGOAGRARIJA.
Leta 1939 se je razširila na izdelavo testenin in se preimenovala v VIKTORIA TESTENINE.
Od predvojne industrije se je do danes ohranila le tovarna JUB.
Tovarna kovinske galanterije pa je nadaljevanje tovarne EKA.
Za Bežigradom so po drugi vojni delovali še nekateri obrati.
TESAR kot nadaljevanje Ravnikarjeve lesne industrije.
CEMENTAR kot nadaljevanje Cihlarjevega gradbenega podjetja.
Del Tovarne dekorativnih tkanin kot nadaljevanje Eiflerjeve tovarne.
Vendar so do leta 1970 vse obrate preselili.
Edini obrat na istem mestu je KUVERTA v obnovljeni stavbi.
Leta 1957 so bile ustanovljene MERCATOR LJUBLJANSKE MLEKARNE.
Prve stavbe so začeli graditi s pomočjo Mednarodnega sklada Združenih narodov za pomoč otrokom UNICEF.
Do 1965 je bila to konzumna mlekarna, ki je oskrbovala mesto, potem pa se je razvila v industrijsko mlekarno z mlečnimi izdelki.
Leta 1962 je bilo ustanovljeno podjetje DELO, ko so se združile tiskarne Delo, Blaznikova tiskarna in Triglavska tiskarna.
Leta 1969 je bila ustanovljena delovna organizacija za promet s farmacevtskimi, medicinskimi, veterinarskimi in drugimi izdelki SALUS.
Prvotno je oskrbovala zdravstvo z zdravili, sanitetnim materialom in medicinskimi pripomočki.
0
Avtor: dobro je
Odlično! Hvala! VN, star Bežigrajčan bo pa sploh navdušen.
ali pa tudi ne 🙂
0
V mojih zelo rosnih letih je bila lepa in velika ajdova njiva prav tam, kjer se cesta z juga razsiri v deteljico in nato v krozno voznjo pri stadionu. Vedno polno cebeljega prencanja. In lepo je disalo. Slava ji!
0
Zakaj so opustili hmeljarstvo/
Kaj so vitre?
Leta 1914 je Ravnikar ob Linhartovi cesti ustanovil lesni obrat. - Je bilo to privatizirano po vojni, ker ta obrat je delovas se vsaj kakih 25 let po vojnoi.
Leta 1927 je ob Topniški začela delovati tovarna kovinskih izdelkov Eka. - A tam, kjer je bila kasneje Metalka?
Leta 1920 je ob Vilharjevi cesti Anton Žabkar ustanovil tovarno železnih konstrukcij.
Od leta 1930 je bila v istih prostorih tovarna gradbenega materiala ALPEKO. - Haha. Mene so kot otroka nahecali, da so tja hodili plesat, v tisto grdo stavbo.
Kako se je imenovala tovarna kovin zraven Ljubljanskih Mlekarn? Se ne morem spomnit.
Katera je bila tiskarna v rumeni stavbi? Na Herbersteinovi?
Pa na stavbo na Pericevi 4 si pozabil. Si jo pa ze omenjal v svojih pisanjih.
Pa najvecjo ljubljansko jamo - Zupancicevo. Tam in okoli so po vojni nasli nekaj nemskega oroxzja, ce se ne motim. Zakaj je sploh nastala tista luknja v tleh?
Kaj so vitre?
Leta 1914 je Ravnikar ob Linhartovi cesti ustanovil lesni obrat. - Je bilo to privatizirano po vojni, ker ta obrat je delovas se vsaj kakih 25 let po vojnoi.
Leta 1927 je ob Topniški začela delovati tovarna kovinskih izdelkov Eka. - A tam, kjer je bila kasneje Metalka?
Leta 1920 je ob Vilharjevi cesti Anton Žabkar ustanovil tovarno železnih konstrukcij.
Od leta 1930 je bila v istih prostorih tovarna gradbenega materiala ALPEKO. - Haha. Mene so kot otroka nahecali, da so tja hodili plesat, v tisto grdo stavbo.
Kako se je imenovala tovarna kovin zraven Ljubljanskih Mlekarn? Se ne morem spomnit.
Katera je bila tiskarna v rumeni stavbi? Na Herbersteinovi?
Pa na stavbo na Pericevi 4 si pozabil. Si jo pa ze omenjal v svojih pisanjih.
Pa najvecjo ljubljansko jamo - Zupancicevo. Tam in okoli so po vojni nasli nekaj nemskega oroxzja, ce se ne motim. Zakaj je sploh nastala tista luknja v tleh?
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/prekmurec/ Prekmurec
Porajkel, kok si ti staraSem ze povedala. 91.
0
BRINJE
Od Posavskega in Dimičeve ulice pa do obvoznice sega Brinje.
Nastajati je začelo leta 1924.
Tu stoji nekaj starih predvojnih objektov.
Od Posavskega in Dimičeve ulice pa do obvoznice sega Brinje.
Nastajati je začelo leta 1924.
Tu stoji nekaj starih predvojnih objektov.
0
JEŽA
Ježa ločuje travnike, pašnike in loge ob Savi od njiv nad ježo.
Taka razvrstitev daje vasem obliko dolgih ali vrstnih vasi.
Domovi so drug ob drugem s končno stranjo proti robu ježe oziroma proti poti, ki pelje na ježo.
Ježa ločuje travnike, pašnike in loge ob Savi od njiv nad ježo.
Taka razvrstitev daje vasem obliko dolgih ali vrstnih vasi.
Domovi so drug ob drugem s končno stranjo proti robu ježe oziroma proti poti, ki pelje na ježo.
0
STOŽICE
Prvotni talni načrt Stožic je zabrisan, ker so vasi, ki leže ob Dunajski cesti, združene v eno dolgo naselje.
Te vasi so Ježica, Stožice, Mala vas.
Včasih je bilo ob glavni cesti malo hiš.
Jedro vasi je bilo na vzhodni strani ob poti proti ježi savske terase.
Pred prvo vojno je tu začelo nastajati delavsko naselje.
Pred drugo vojno je bil visok delež velikih kmečkih posestnikov s precej obdelovalne zemlje.
Gospodarstvo je bilo povezano z mestom.
Najrazvitejša je bila živinoreja in mlekarstvo.
Pred drugo vojno so tu gojili krompir, fižol, zelje, peso, repo, korenje, pšenico, ajdo, ječmen, proso in oves.
Pred drugo vojno se je posest stoženskih kmetov raztezala od vasi do vojašnice za Bežigradom.
Poleg kmetov so imele vrtove in manjše njive tudi delavske družine.
Po vojni so žita opustili.
Pred drugo vojno so redili rdečo pasmo govedi, po vojni simentalsko.
Prevladovala je vzreja za mleko.
Za meso je bila majhna vzreja.
Teleta so prodajali, ker vzreja ni bila racionalna.
Poleg govedi je imel vsak kmet enega ali dva konja za vprego.
Prašiče so pred vojno redili za domače potrebe, koze pa za prodajo.
Zaradi prodaje jajc v mesto je bilo pomembno perutninarstvo.
Koze in ovce so pred drugo vojno gojili le manjši kmetje in bajtarji.
Živinoreja in prodaja mleka je bila pomemben vir dohodka.
Leta 1938 je bilo 126 krav, 18 telic, 1 bik, 42 konjev, 9 kobil, 6 prašičev in 238 kokoši.
Leta 1979 je bilo 109 glav govedi (58 krav), 6 konjev, 180 kokoši in 19 prašičev.
Sadjarstvo ni bilo razvito.
Vsak je imel okrog doma zasajenega nekaj sadnega drevja.
Sadje so sušili, vlagali ali kuhali žganje.
Sadno drevje tu slabše uspeva zaradi peščenih tal.
Čebelarstvo tu ni bilo pomembno.
Pred drugo vojno je bil v spodnjih Stožicah čebelar z večjim številom panjev.
Čebelarji so bili tudi delavci in nameščenci.
Imeli so do 30 panjev.
Nekateri so pred vojno vozili čebele v Stožice na ajdovo pašo, sicer pa so vozili čebele na hojevo pašo pod Krim.
Zaradi možnosti brezplačnega prevoza so jih železničarji vozili tudi v Vojvodino in Srbijo.
V Stožicah je bila možnost za ajdovo in cvetlično pašo ter hojo proti Klečam.
V Stožicah in Črnučah je bilo vrtičkarstvo pomembno pred drugo vojno v delavskih naseljih.
Zelenjavo so pridelovali za dom in prodajo na trgu.
Pred drugo vojno je bilo najbolj razvito gostilničarstvo.
Druge obrti so bile le za domače potrebe in potrebe okoliških vasi.
To so bile krojaštvo, čevljarstvo, kovaštvo, kamnoseštvo, šiviljstvo, kleparstvo, prevozništvo, ščetarstvo, pletilstvo, mizarstvo, tesarstvo, frizerstvo, brivstvo, žagarstvo, pleskarstvo, zidarstvo, sedlarstvo in svečarstvo.
Pred prvo vojno je začela delovati v Stožicah tovarna salame s prodajalno v Mačkovi ulici.
Leta 1923 je bil v isti stavbi pri Buzzoliniju ustanovljena tovarna gorčice in malinovca.
Nekaj časa je bila v istih prostorih tudi tekstilna tovarna.
Stavba je bila porušena leta 1982.
Leta 1932 je bila odobrena lokacija za tovarno kisa Produkta na Brinju.
Lastnik je bil Skrlep.
Izdelovali so vinski kis, špiritov kis, kis za vlaganje, sadne sokove in kvas.
V Produktu so bili zaposleni upravitelj in 4 delavci.
Po letu 1935 je na Brinju tvrdka Jeras zgradila tovarno za kuhanje žganja in kisa.
Pred drugo vojno je bila v Stožicah ustanovljena kisarna.
Lastnika sta bila brata Pečnik.
Prvotni talni načrt Stožic je zabrisan, ker so vasi, ki leže ob Dunajski cesti, združene v eno dolgo naselje.
Te vasi so Ježica, Stožice, Mala vas.
Včasih je bilo ob glavni cesti malo hiš.
Jedro vasi je bilo na vzhodni strani ob poti proti ježi savske terase.
Pred prvo vojno je tu začelo nastajati delavsko naselje.
Pred drugo vojno je bil visok delež velikih kmečkih posestnikov s precej obdelovalne zemlje.
Gospodarstvo je bilo povezano z mestom.
Najrazvitejša je bila živinoreja in mlekarstvo.
Pred drugo vojno so tu gojili krompir, fižol, zelje, peso, repo, korenje, pšenico, ajdo, ječmen, proso in oves.
Pred drugo vojno se je posest stoženskih kmetov raztezala od vasi do vojašnice za Bežigradom.
Poleg kmetov so imele vrtove in manjše njive tudi delavske družine.
Po vojni so žita opustili.
Pred drugo vojno so redili rdečo pasmo govedi, po vojni simentalsko.
Prevladovala je vzreja za mleko.
Za meso je bila majhna vzreja.
Teleta so prodajali, ker vzreja ni bila racionalna.
Poleg govedi je imel vsak kmet enega ali dva konja za vprego.
Prašiče so pred vojno redili za domače potrebe, koze pa za prodajo.
Zaradi prodaje jajc v mesto je bilo pomembno perutninarstvo.
Koze in ovce so pred drugo vojno gojili le manjši kmetje in bajtarji.
Živinoreja in prodaja mleka je bila pomemben vir dohodka.
Leta 1938 je bilo 126 krav, 18 telic, 1 bik, 42 konjev, 9 kobil, 6 prašičev in 238 kokoši.
Leta 1979 je bilo 109 glav govedi (58 krav), 6 konjev, 180 kokoši in 19 prašičev.
Sadjarstvo ni bilo razvito.
Vsak je imel okrog doma zasajenega nekaj sadnega drevja.
Sadje so sušili, vlagali ali kuhali žganje.
Sadno drevje tu slabše uspeva zaradi peščenih tal.
Čebelarstvo tu ni bilo pomembno.
Pred drugo vojno je bil v spodnjih Stožicah čebelar z večjim številom panjev.
Čebelarji so bili tudi delavci in nameščenci.
Imeli so do 30 panjev.
Nekateri so pred vojno vozili čebele v Stožice na ajdovo pašo, sicer pa so vozili čebele na hojevo pašo pod Krim.
Zaradi možnosti brezplačnega prevoza so jih železničarji vozili tudi v Vojvodino in Srbijo.
V Stožicah je bila možnost za ajdovo in cvetlično pašo ter hojo proti Klečam.
V Stožicah in Črnučah je bilo vrtičkarstvo pomembno pred drugo vojno v delavskih naseljih.
Zelenjavo so pridelovali za dom in prodajo na trgu.
Pred drugo vojno je bilo najbolj razvito gostilničarstvo.
Druge obrti so bile le za domače potrebe in potrebe okoliških vasi.
To so bile krojaštvo, čevljarstvo, kovaštvo, kamnoseštvo, šiviljstvo, kleparstvo, prevozništvo, ščetarstvo, pletilstvo, mizarstvo, tesarstvo, frizerstvo, brivstvo, žagarstvo, pleskarstvo, zidarstvo, sedlarstvo in svečarstvo.
Pred prvo vojno je začela delovati v Stožicah tovarna salame s prodajalno v Mačkovi ulici.
Leta 1923 je bil v isti stavbi pri Buzzoliniju ustanovljena tovarna gorčice in malinovca.
Nekaj časa je bila v istih prostorih tudi tekstilna tovarna.
Stavba je bila porušena leta 1982.
Leta 1932 je bila odobrena lokacija za tovarno kisa Produkta na Brinju.
Lastnik je bil Skrlep.
Izdelovali so vinski kis, špiritov kis, kis za vlaganje, sadne sokove in kvas.
V Produktu so bili zaposleni upravitelj in 4 delavci.
Po letu 1935 je na Brinju tvrdka Jeras zgradila tovarno za kuhanje žganja in kisa.
Pred drugo vojno je bila v Stožicah ustanovljena kisarna.
Lastnika sta bila brata Pečnik.
0
SAVLJE
Savlje je dolga vrstna vas ob cesti Ježica – Šentvid nad savsko teraso.
Leta 1931 je kupil ljubljanski tovarnar Vidmar v Savljah vilo z gospodarskim poslopjem in ga preuredil v tovarno PRVA JUGOSLOVANSKA TOVARNA DEŽNIKOV IN NOGAVIC JOSIP Vidmar LJUBLJANA.
Leta 1938 je imela tovarna 34 pletilnih in 30 drugih strojev.
Leta 1989 so tovarno nogavic in perila TONOSA ukinili.
Savlje je dolga vrstna vas ob cesti Ježica – Šentvid nad savsko teraso.
Leta 1931 je kupil ljubljanski tovarnar Vidmar v Savljah vilo z gospodarskim poslopjem in ga preuredil v tovarno PRVA JUGOSLOVANSKA TOVARNA DEŽNIKOV IN NOGAVIC JOSIP Vidmar LJUBLJANA.
Leta 1938 je imela tovarna 34 pletilnih in 30 drugih strojev.
Leta 1989 so tovarno nogavic in perila TONOSA ukinili.
0
ČRNUČE
Črnuče so naselje ob vznožju hribovja, ki se dviga proti Rašici.
V 19. stoletju so bile pomembne zaradi prometa med Ljubljano in severnimi ter južnimi deli Avstro Ogrske.
V povezavi s furmanstvom sta bila pred prvo vojno razvita kovaštvo in gostinstvo.
Pred drugo vojno se je začela razvijati industrija.
Pred drugo vojno je bilo poljedelstvo enakovredno živinoreji.
Gojili so vse vrste žita, krompir, fižol in zelje.
Zelje so pridelovali vsi posestniki, tudi bajtarji za domačo rabo in prodajo.
Manjši kmetje so gojili poljske pridelke za domačo prehrano in krmo.
Po drugi vojni so začeli gojiti koruzo in druge krmne rastline.
Opuščali so žita.
Zaradi širjenja industrije so skoraj vsi opustili kmetovanje.
Pred prvo vojno so imele kmetije od 8 do 12 krav.
Za vprego so imeli vole.
Le gruntarji so imeli tudi konje.
Med vojanama se je povečal dovoz mleka v Ljubljano.
Na kmetijah so že imeli konje.
Le bajtarji so še orali z voli.
Nekateri bajtarji so redili tudi koze.
Vsi pa so imeli kokoši in zajce.
Precej sadovnjakov so imeli na vrtovih, na poljih pod vasjo in v Gmajni.
Največ je bilo jablan, hrušk, sliv in orehov.
Večino sadja so predelali v žganje, posebno pred prvo vojno.
Krhlje so sušili in uporabljali za domačo prehrano, za krhlovo vodo ali za malice.
Mošta niso veliko stiskali.
Po drugi vojni so zaradi širjenja industrije pod vasjo in urbanizacije v Gmajni posekali večino sadnega drevja.
Ostalo ga je nekaj le še v vrtovih.
Pred prvo vojno so bili na Črnučah 3 mlini.
Za potrebe furmanstva je bila razvita kovaška obrt.
V 19. stoletju so bili 4 kovači.
Ob prometni cesti je bilo razvito gostinstvo.
Do druge vojne je bilo razvito še tesarstvo, zidarstvo, šiviljstvo in mesarstvo.
Prvi fotograf je bil tu že pred prvo vojno.
Na Črnučah so v 19. stoletju žgali opeko na območju Gmajne.
Leta 1987 je opekarska tradicija zamrla.
Črnuče so naselje ob vznožju hribovja, ki se dviga proti Rašici.
V 19. stoletju so bile pomembne zaradi prometa med Ljubljano in severnimi ter južnimi deli Avstro Ogrske.
V povezavi s furmanstvom sta bila pred prvo vojno razvita kovaštvo in gostinstvo.
Pred drugo vojno se je začela razvijati industrija.
Pred drugo vojno je bilo poljedelstvo enakovredno živinoreji.
Gojili so vse vrste žita, krompir, fižol in zelje.
Zelje so pridelovali vsi posestniki, tudi bajtarji za domačo rabo in prodajo.
Manjši kmetje so gojili poljske pridelke za domačo prehrano in krmo.
Po drugi vojni so začeli gojiti koruzo in druge krmne rastline.
Opuščali so žita.
Zaradi širjenja industrije so skoraj vsi opustili kmetovanje.
Pred prvo vojno so imele kmetije od 8 do 12 krav.
Za vprego so imeli vole.
Le gruntarji so imeli tudi konje.
Med vojanama se je povečal dovoz mleka v Ljubljano.
Na kmetijah so že imeli konje.
Le bajtarji so še orali z voli.
Nekateri bajtarji so redili tudi koze.
Vsi pa so imeli kokoši in zajce.
Precej sadovnjakov so imeli na vrtovih, na poljih pod vasjo in v Gmajni.
Največ je bilo jablan, hrušk, sliv in orehov.
Večino sadja so predelali v žganje, posebno pred prvo vojno.
Krhlje so sušili in uporabljali za domačo prehrano, za krhlovo vodo ali za malice.
Mošta niso veliko stiskali.
Po drugi vojni so zaradi širjenja industrije pod vasjo in urbanizacije v Gmajni posekali večino sadnega drevja.
Ostalo ga je nekaj le še v vrtovih.
Pred prvo vojno so bili na Črnučah 3 mlini.
Za potrebe furmanstva je bila razvita kovaška obrt.
V 19. stoletju so bili 4 kovači.
Ob prometni cesti je bilo razvito gostinstvo.
Do druge vojne je bilo razvito še tesarstvo, zidarstvo, šiviljstvo in mesarstvo.
Prvi fotograf je bil tu že pred prvo vojno.
Na Črnučah so v 19. stoletju žgali opeko na območju Gmajne.
Leta 1987 je opekarska tradicija zamrla.
0
ŠENTJAKOB
Šentjakob je gručasto naselje na savski terasi.
Leta 1948 je bila ustanovljena TOVARNA ELEKTROKEMIČNIH IZDELKOV.
Iz nje je leta 1957 nastala BELINKA, kjer so začeli s proizvodnjo vodikovega peroksida.
Pozneje so proizvodnjo razširili na izdelovanje lesnih zaščitnih sredstev.
Šentjakob je gručasto naselje na savski terasi.
Leta 1948 je bila ustanovljena TOVARNA ELEKTROKEMIČNIH IZDELKOV.
Iz nje je leta 1957 nastala BELINKA, kjer so začeli s proizvodnjo vodikovega peroksida.
Pozneje so proizvodnjo razširili na izdelovanje lesnih zaščitnih sredstev.
0
DOL
Dol je razpotegnjena vas, ki se stika z Vidmom.
V drugi polovici 19. stoletja je bilo ozemlje občine razdeljeno med okrajna glavarstva Ljubljana Mesto, Ljubljana Okolica in Kamnik.
Leta 1822 so se v okolici Dola pojavili prvi mlini in manjša industrija.
Z zgraditvijo južne železnice so začeli mlini propadati.
Tovarna barv Jugoslavenske uljne boje je začela nastajati 1875 iz Galetovega mlina, od koder se je razširila na druge mline v okolici Dola.
Dol je razpotegnjena vas, ki se stika z Vidmom.
V drugi polovici 19. stoletja je bilo ozemlje občine razdeljeno med okrajna glavarstva Ljubljana Mesto, Ljubljana Okolica in Kamnik.
Leta 1822 so se v okolici Dola pojavili prvi mlini in manjša industrija.
Z zgraditvijo južne železnice so začeli mlini propadati.
Tovarna barv Jugoslavenske uljne boje je začela nastajati 1875 iz Galetovega mlina, od koder se je razširila na druge mline v okolici Dola.
0
BERIČEVO
Beričevo je bilo pred drugo vojno središče pletarske obrti.
Večje kmetije so se ukvarjale s prodajo pridelkov v Ljubljani.
Po vojni je kraj ohranil kmečki značaj.
Del prebivalcev še vedno oskrbuje mesto z zelenjavo.
Pred drugo vojno so gojili pšenico, ajdo, rž, ječmen, čebulo za potrebe ljubljanskih trgovcev, krompir in zelje.
Po vojni so večino žit razen pšenice opustili.
Povečali so pridelavo krompirja, koruze in zelja.
Do druge vojne so gojili govedo, konje, prašiče in kokoši.
Pasma govedi je bila pred vojno pincgaverska, po vojni pa simentalska.
Volov je bilo med vojnama vse manj, pred drugo vojno pa sploh ne več.
Prvi so imeli konje gruntarji konec 19. stoletja.
Najprej so jih uporabljali za prevoz, nato tudi za delo na polju.
Živinoreja je bila pred drugo vojno pomembnejša od poljedelstva.
Prodaja mleka in mlečnih izdelkov je prinašala redni dohodek.
Redili so plemenske svinje in prašiče za zakol.
Prašiče so prodajali na sejmih.
Vsaka hiša je imela kokoši za prodajo jajc.
Pred drugo vojno je imel večji kmet 2 do 3 konje, 10 do 15 krav, 2 prašiča za dom, 2 prašiča za prodajo.
Manjši kmet je imel do 6 krav.
Pred drugo vojno je bilo v vasi nekaj manjših sadovnjakov.
Večina sadnega drevja je rasla ob hišah, največ jablane in hruške.
Do prve vojne je bilo v vasi več orehov, ki pa so pozebli.
Tudi sliv je bilo včasih več.
Slive so uporabljali za kuhanje žganja.
Jabolka so sušili ali stiskali mošt.
Krhlje so sušili na pečeh.
Zaradi škodljivcev, bolezni in nepravilne uporabe škropiv je precej sadnega drevja propadlo.
Ohranjene stare sorte sadnega drevja so le za domačo rabo.
Pred drugo vojno je bila v Beričevem paša za čebele ugodna, saj so bili v okolici travniki, njive zasejane z ajdo, sadno drevje in vrbe ob Savi.
Najbolj razširjeni so bili panji kranjiči.
Čebele so vozili na pašo v Senožeti in v okoliške hribe na hojo in kostanj.
V vasi je bilo več čebelarjev.
Večji čebelarji so imeli do 60 panjev.
Presežek medu so prodajali sosedom.
Po vojni se je poslabšala kakovost domače paše.
V 19. stoletju je bil v vasi kovač, pred prvo vojno pa žaga.
Do druge vojne sta bila v vasi 2 mlinarja, krovec, čevljar, šivilja, sedlar, 2 mizarja in 2 gostilničarja.
Najpomembnejša obrt pred vojno je bilo pletarstvo.
Z njim se je ukvarjala večina vaščanov.
Po vojni so stare obrti propadle.
Beričevo je bilo pred drugo vojno središče pletarske obrti.
Večje kmetije so se ukvarjale s prodajo pridelkov v Ljubljani.
Po vojni je kraj ohranil kmečki značaj.
Del prebivalcev še vedno oskrbuje mesto z zelenjavo.
Pred drugo vojno so gojili pšenico, ajdo, rž, ječmen, čebulo za potrebe ljubljanskih trgovcev, krompir in zelje.
Po vojni so večino žit razen pšenice opustili.
Povečali so pridelavo krompirja, koruze in zelja.
Do druge vojne so gojili govedo, konje, prašiče in kokoši.
Pasma govedi je bila pred vojno pincgaverska, po vojni pa simentalska.
Volov je bilo med vojnama vse manj, pred drugo vojno pa sploh ne več.
Prvi so imeli konje gruntarji konec 19. stoletja.
Najprej so jih uporabljali za prevoz, nato tudi za delo na polju.
Živinoreja je bila pred drugo vojno pomembnejša od poljedelstva.
Prodaja mleka in mlečnih izdelkov je prinašala redni dohodek.
Redili so plemenske svinje in prašiče za zakol.
Prašiče so prodajali na sejmih.
Vsaka hiša je imela kokoši za prodajo jajc.
Pred drugo vojno je imel večji kmet 2 do 3 konje, 10 do 15 krav, 2 prašiča za dom, 2 prašiča za prodajo.
Manjši kmet je imel do 6 krav.
Pred drugo vojno je bilo v vasi nekaj manjših sadovnjakov.
Večina sadnega drevja je rasla ob hišah, največ jablane in hruške.
Do prve vojne je bilo v vasi več orehov, ki pa so pozebli.
Tudi sliv je bilo včasih več.
Slive so uporabljali za kuhanje žganja.
Jabolka so sušili ali stiskali mošt.
Krhlje so sušili na pečeh.
Zaradi škodljivcev, bolezni in nepravilne uporabe škropiv je precej sadnega drevja propadlo.
Ohranjene stare sorte sadnega drevja so le za domačo rabo.
Pred drugo vojno je bila v Beričevem paša za čebele ugodna, saj so bili v okolici travniki, njive zasejane z ajdo, sadno drevje in vrbe ob Savi.
Najbolj razširjeni so bili panji kranjiči.
Čebele so vozili na pašo v Senožeti in v okoliške hribe na hojo in kostanj.
V vasi je bilo več čebelarjev.
Večji čebelarji so imeli do 60 panjev.
Presežek medu so prodajali sosedom.
Po vojni se je poslabšala kakovost domače paše.
V 19. stoletju je bil v vasi kovač, pred prvo vojno pa žaga.
Do druge vojne sta bila v vasi 2 mlinarja, krovec, čevljar, šivilja, sedlar, 2 mizarja in 2 gostilničarja.
Najpomembnejša obrt pred vojno je bilo pletarstvo.
Z njim se je ukvarjala večina vaščanov.
Po vojni so stare obrti propadle.
0
HRANILNIŠKA ULICA
Hranilniška ulica je najstarejši naselitveni predel Bežigrada s konca 19. stoletja.
V ulici so živeli nižji mestni sloji, predvsem delavci.
Prvotno je bilo v ulici 12 enako zgrajenih hiš.
Leta 1937 je bila zgrajena povsem drugačna stavba.
Do leta 1978 je bilo v ulici 14 hišnih številk.
Leta 1978 so podrli hiše 11, 12, 13 in 14.
Pred drugo vojno je bila v ulici reja kokoši.
Vsako gospodinjstvo je imelo po nekaj kokoši, nekateri tudi po 20 kokoši.
Na vrtovih so imeli kurnike in ograde.
Ponoči so kokoši zaradi kraj spravljali v klet.
Nekateri so imeli poleg kokoši še zajce in gosi.
V ulici je bilo tudi nekaj prašičev.
Živali so imeli predvsem za lastne potrebe.
Gojenje živali so po drugi vojni opuščali.
Vrtovi ob hišah so bili zasajeni z ringlojem, češnjami, slivami, hruškami, marelicami, breskvami in jablanami.
Večina sadnega drevja je bila uničena, ko so začeli okolico zazidavati.
V okolici ulice sta še vedno stari češnji.
Sadje so uporabljali doma sveže ali vloženo.
Do 60ih let so imela vsa stanovanja v ulici tudi vrt v velikosti od 90 do 140 kvadratnih metrov.
Tu do pridelovali korenje, peteršilj, čebulo, česen, solato, krompir, ohrovt, zelje in fižol.
Na vrtovih so imeli jame, kamor so spravljali zelenjavo čez zimo.
Poleg jame je bila kompostna jama za zbiranje odpadkov.
Nekateri so imeli v najemu še njive nasproti Stadiona.
Zaradi pozidave sta ostali hiši 2 in 4 brez vrtov, druge hiše pa imajo ostanke nekdanjih vrtov.
Hranilniška ulica je najstarejši naselitveni predel Bežigrada s konca 19. stoletja.
V ulici so živeli nižji mestni sloji, predvsem delavci.
Prvotno je bilo v ulici 12 enako zgrajenih hiš.
Leta 1937 je bila zgrajena povsem drugačna stavba.
Do leta 1978 je bilo v ulici 14 hišnih številk.
Leta 1978 so podrli hiše 11, 12, 13 in 14.
Pred drugo vojno je bila v ulici reja kokoši.
Vsako gospodinjstvo je imelo po nekaj kokoši, nekateri tudi po 20 kokoši.
Na vrtovih so imeli kurnike in ograde.
Ponoči so kokoši zaradi kraj spravljali v klet.
Nekateri so imeli poleg kokoši še zajce in gosi.
V ulici je bilo tudi nekaj prašičev.
Živali so imeli predvsem za lastne potrebe.
Gojenje živali so po drugi vojni opuščali.
Vrtovi ob hišah so bili zasajeni z ringlojem, češnjami, slivami, hruškami, marelicami, breskvami in jablanami.
Večina sadnega drevja je bila uničena, ko so začeli okolico zazidavati.
V okolici ulice sta še vedno stari češnji.
Sadje so uporabljali doma sveže ali vloženo.
Do 60ih let so imela vsa stanovanja v ulici tudi vrt v velikosti od 90 do 140 kvadratnih metrov.
Tu do pridelovali korenje, peteršilj, čebulo, česen, solato, krompir, ohrovt, zelje in fižol.
Na vrtovih so imeli jame, kamor so spravljali zelenjavo čez zimo.
Poleg jame je bila kompostna jama za zbiranje odpadkov.
Nekateri so imeli v najemu še njive nasproti Stadiona.
Zaradi pozidave sta ostali hiši 2 in 4 brez vrtov, druge hiše pa imajo ostanke nekdanjih vrtov.
0
PLETERŠNIKOVA ULICA
Pleteršnikova ulica je predvojno bežigrajsko predmestje z vilami, kjer naj bi živeli pravi meščani.
V predelu, pozidanem z zasebnimi hišami, je ulica pred drugo vojno veljala za najuglednejšo.
Po letu 1920 so začeli pozidavati ulico.
Do druge vojne je raslo število hiš in prebivalcev.
Potem pa je število prebivalcev upadlo.
Kokoši in zajce so imeli v ulici le med drugo vojno.
Ogradili so del vrta in postavili kurnike in zajčnike.
Redili so po več 10 zajcev ali kokoši.
Vrtovi v ulici so bili pred drugo vojno zasajeni s sadnim drevjem.
Nekateri so imeli tudi sadni vrt.
Rastle so jablane, hruške, slive, češnje, marelice in breskve.
Sadje so pojedli sveže ali pa so ga vložili.
Sadje je bilo le za domačo rabo.
Po drugi vojni se je količina sadnega drevja zmanjšala zaradi zidave.
Sadnih vrtov ni več, so pa v okolici hiš sadna drevesa.
Večino sadja pojedo svežega.
Pred vojno je imela vsaka hiša zelenjavni vrt.
Pridelovali so zelenjavo za lastno porabo.
Za vrtove so skrbele služkinje.
Po vojni so se vrtovi zmanjšali ali pa so se spremenili v okrasne gredice.
Pleteršnikova ulica je predvojno bežigrajsko predmestje z vilami, kjer naj bi živeli pravi meščani.
V predelu, pozidanem z zasebnimi hišami, je ulica pred drugo vojno veljala za najuglednejšo.
Po letu 1920 so začeli pozidavati ulico.
Do druge vojne je raslo število hiš in prebivalcev.
Potem pa je število prebivalcev upadlo.
Kokoši in zajce so imeli v ulici le med drugo vojno.
Ogradili so del vrta in postavili kurnike in zajčnike.
Redili so po več 10 zajcev ali kokoši.
Vrtovi v ulici so bili pred drugo vojno zasajeni s sadnim drevjem.
Nekateri so imeli tudi sadni vrt.
Rastle so jablane, hruške, slive, češnje, marelice in breskve.
Sadje so pojedli sveže ali pa so ga vložili.
Sadje je bilo le za domačo rabo.
Po drugi vojni se je količina sadnega drevja zmanjšala zaradi zidave.
Sadnih vrtov ni več, so pa v okolici hiš sadna drevesa.
Večino sadja pojedo svežega.
Pred vojno je imela vsaka hiša zelenjavni vrt.
Pridelovali so zelenjavo za lastno porabo.
Za vrtove so skrbele služkinje.
Po vojni so se vrtovi zmanjšali ali pa so se spremenili v okrasne gredice.
0
BARAKARSKA NASELJA
Kljub temu, da je Bežigrad med vojnama veljal za uradniški kraj, so tod živele tudi najrevnejše družine.
Stanovanjska stiska po prvi vojni in prenehanje stanovanjske zaščite za podnajemnike sta vplivali na nastanek barakarskih naselij.
MOL je pomagala brezdomcem tako, da jim je dovolila postaviti zasilne domove v enem od barakarskih naselij.
Tako je sredi 20ih let začela ob Vodovodni cesti nastajati Gramozna jama za Bežigradom.
Tukajšnje stanovanjske razmere so bile med najslabšimi.
Takoj za Sibirijo.
V letih 1928 in 1929 je v naselju živelo 176 ljudi.
76 jih je bilo iz raznih krajev Slovenije.
18 je bilo slovenskih migrantov iz Italije.
1 je bil koroški migrant.
13 jih je bilo neznanega izvora.
Polovica je živela v stanovanjih, kjer je na posameznika odpadlo manj kot 5 kvadratnih metrov.
Prevladovala so eno in dvo prostorska stanovanja.
V celotnem naselju sta bili 2 vodovodni pipi za 50 gospodinjstev.
Barake so bile brez elektrike.
26 družin je uporabljalo 8 skupnih stranišč.
Ostale družine so imele lastne greznice.
Del barakarskega naselja so podrli, ko so leta 1934 začeli v Gramozni jami ob Vodovodni graditi osnovno šolo.
Preostale barake so podrli po drugi vojni.
Kljub temu, da je Bežigrad med vojnama veljal za uradniški kraj, so tod živele tudi najrevnejše družine.
Stanovanjska stiska po prvi vojni in prenehanje stanovanjske zaščite za podnajemnike sta vplivali na nastanek barakarskih naselij.
MOL je pomagala brezdomcem tako, da jim je dovolila postaviti zasilne domove v enem od barakarskih naselij.
Tako je sredi 20ih let začela ob Vodovodni cesti nastajati Gramozna jama za Bežigradom.
Tukajšnje stanovanjske razmere so bile med najslabšimi.
Takoj za Sibirijo.
V letih 1928 in 1929 je v naselju živelo 176 ljudi.
76 jih je bilo iz raznih krajev Slovenije.
18 je bilo slovenskih migrantov iz Italije.
1 je bil koroški migrant.
13 jih je bilo neznanega izvora.
Polovica je živela v stanovanjih, kjer je na posameznika odpadlo manj kot 5 kvadratnih metrov.
Prevladovala so eno in dvo prostorska stanovanja.
V celotnem naselju sta bili 2 vodovodni pipi za 50 gospodinjstev.
Barake so bile brez elektrike.
26 družin je uporabljalo 8 skupnih stranišč.
Ostale družine so imele lastne greznice.
Del barakarskega naselja so podrli, ko so leta 1934 začeli v Gramozni jami ob Vodovodni graditi osnovno šolo.
Preostale barake so podrli po drugi vojni.
0
TOMAČEVO
Barakarsko naselje je nastajalo pred drugo vojno, ko so se za Savo v spodnjih Stožicah in Tomačevem pojavile prve barake.
Med vojno so Italijani barake spraznili, po vojni pa so barake zopet dobile prebivalce.
Leta 1965 je bilo 13 barak.
Leta 1966 je bilo 30 barak.
Ko je bilo leta 1966 porušeno filmsko mesto propadlega Filmservisa ob Gramozni jami v Tomačevem, se je v preostala poslopja naselilo 17 družin.
Celotno naselje je imelo eno hišno številko.
Leta 1973 je bilo že 53 družin.
Leta 1975 je v barakah živelo 2000 do 2500 prebivalcev.
Stanovalce, ki so dobili boljša stanovanja, so zamenjali novi prišleki.
Barake so bile zgrajene v najožjem rezervatu mestnega vodovoda, kjer gradnja ni bila dovoljena.
Naselje je bilo brez vodovoda in kanalizacije.
Vodo so dobivali s cevmi, zabitimi v zemljo.
Ob hišah so bila stranišča z greznicami.
Leta 1980 je bilo v naselju 200 barak.
Barakarsko naselje je nastajalo pred drugo vojno, ko so se za Savo v spodnjih Stožicah in Tomačevem pojavile prve barake.
Med vojno so Italijani barake spraznili, po vojni pa so barake zopet dobile prebivalce.
Leta 1965 je bilo 13 barak.
Leta 1966 je bilo 30 barak.
Ko je bilo leta 1966 porušeno filmsko mesto propadlega Filmservisa ob Gramozni jami v Tomačevem, se je v preostala poslopja naselilo 17 družin.
Celotno naselje je imelo eno hišno številko.
Leta 1973 je bilo že 53 družin.
Leta 1975 je v barakah živelo 2000 do 2500 prebivalcev.
Stanovalce, ki so dobili boljša stanovanja, so zamenjali novi prišleki.
Barake so bile zgrajene v najožjem rezervatu mestnega vodovoda, kjer gradnja ni bila dovoljena.
Naselje je bilo brez vodovoda in kanalizacije.
Vodo so dobivali s cevmi, zabitimi v zemljo.
Ob hišah so bila stranišča z greznicami.
Leta 1980 je bilo v naselju 200 barak.
0
ZUPANČIČEVA JAMA
Leta 1950 so bile ob Robbovi in Linhartovi cesti zgrajene barake za potrebe železničarskih in cestnih delavcev.
Prvotno so bile zamišljene kot samski domovi, pozneje pa so se naselile tudi družine.
Leta 1987 so začeli podirati naselje barak in graditi Zupančičevo jamo.
Leta 1950 so bile ob Robbovi in Linhartovi cesti zgrajene barake za potrebe železničarskih in cestnih delavcev.
Prvotno so bile zamišljene kot samski domovi, pozneje pa so se naselile tudi družine.
Leta 1987 so začeli podirati naselje barak in graditi Zupančičevo jamo.
0
GRADIS
Leta 1950 je Gradis ob Koželjevi ulici in Tomačevski cesti zgradil za potrebe svojih delavcev barake.
Ko je barake spraznil, so se v barake naselili novi prišleki.
Leta 1986 je tam živelo 100 družin, v glavnem Romov.
Leta 1988 je živelo v barakarskih naseljih Koželjeva 8a, Tomačevska 11a in v tomačevskem naselju 249 družin oziroma 939 prebivalcev v 105 objektih.
Na Koželjevi 8a je v 5ih barakah živelo 53 družin s 213 prebivalci.
Na Tomačevski 11a je v 8ih barakah živelo 86 družin s 323 prebivalci.
V Tomačevem je v 92ih barakah živelo 110 družin s 493 prebivalci.
Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljane je barake odkupila od podjetja Gradis in vanje naselila prebivalce drugih barakarskih naselij, ki so jih podrli.
To so bila naselja Tomačevska 13a, Dečkova ulica in stanovanjska hiša v Savljah.
Ker stanovalci niso plačevali računov, je naselje ostalo brez elektrike.
Sanitarije pa so stanovalci spremenili v dodatne bivalne prostore.
Po mnenju občine so bili prebivalci naselja nesocializirani.
Objektov niso hoteli vzdrževati, raje so celo kaj uničili.
Precej se jih je ukvarjalo z zbiranjem odpadnih materialov.
Leta 1950 je Gradis ob Koželjevi ulici in Tomačevski cesti zgradil za potrebe svojih delavcev barake.
Ko je barake spraznil, so se v barake naselili novi prišleki.
Leta 1986 je tam živelo 100 družin, v glavnem Romov.
Leta 1988 je živelo v barakarskih naseljih Koželjeva 8a, Tomačevska 11a in v tomačevskem naselju 249 družin oziroma 939 prebivalcev v 105 objektih.
Na Koželjevi 8a je v 5ih barakah živelo 53 družin s 213 prebivalci.
Na Tomačevski 11a je v 8ih barakah živelo 86 družin s 323 prebivalci.
V Tomačevem je v 92ih barakah živelo 110 družin s 493 prebivalci.
Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljane je barake odkupila od podjetja Gradis in vanje naselila prebivalce drugih barakarskih naselij, ki so jih podrli.
To so bila naselja Tomačevska 13a, Dečkova ulica in stanovanjska hiša v Savljah.
Ker stanovalci niso plačevali računov, je naselje ostalo brez elektrike.
Sanitarije pa so stanovalci spremenili v dodatne bivalne prostore.
Po mnenju občine so bili prebivalci naselja nesocializirani.
Objektov niso hoteli vzdrževati, raje so celo kaj uničili.
Precej se jih je ukvarjalo z zbiranjem odpadnih materialov.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
03.08.2018 ob 18:03
OBČINA LJUBLJANA BEŽIGRAD
Breda Pajsar
Nena Židov
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete
Ljubljana 1991