BEŽIGRAD
PRIJAVA / REGISTRACIJA
registracija za sodelovanje ni potrebna, a če si želiš rezervirati ime in se družiti z ostalimi člani, se bo potrebno registrirati ;)
Čvek 123
Dobrodošli na čvek 123.
NOVA TEMA

BEŽIGRAD


lelj :: 03.08.2018 ob 18:03
Vir:
OBČINA LJUBLJANA BEŽIGRAD
Breda Pajsar
Nena Židov

Znanstveni inštitut Filozofske fakultete
Ljubljana 1991
Avtor lahko ureja vse odgovore v temi.
lelj :: 03.08.2018 ob 18:04
OPOZORILO:
Če se vam pojavi vprašanje in odgovora ne boste zasledili v temi, me je brez veze spraševati, ker sem NEUMEN in ne vem odgovora.
lelj :: 03.08.2018 ob 18:05
Ljubljanska kotlina je ena največjih v Sloveniji.
Na severu jo omejujejo Julijske in Kamniške Alpe ter Karavanke, srednji del sega do predalpskega sveta, na vzhodu se širi do Posavskega hribovja, na zahodu do Škofjeloškega in Polhograjskega hribovja, na jugu pa pod Dinarske planote.

Zaradi dobre prometne lege je bilo območje bežigrajske občine že zgodaj poseljeno.
Na vzpetinah so ostanki prazgodovinskih gradišč, v ravnini pa ostanki iz rimske dobe.
V času Rimljanov so bile pomembne poti, ki so se križale v Emoni in od tod vodile na vse strani.
Najvažnejša in najstarejša je bila Jantarska cesta od Akvileje do Emone, od tod pa proti Celeji, Petoviji in naprej do Baltiškega morja.
Do Linhartove ceste je segalo rimsko grobišče.
Ob cesti je poleg Save nastala naselbina Savus Fluvius, pri Ježici pa so ostanki rimskega grobišča.

V srednjem veku so bila v pisanih virih prvič omenjena naselja v letih
1260 Podgorica
1262 Dol
1282 Savlje
1300 Nadgorica
1322 Črnuče
1359 Kleče
1363 Stožice
1363 Ježica

V 11. stoletju je bil Kranj središče Kranjske.
Ljubljana je pridobila na veljavi v 12. stoletju, ko so tod zagospodovali Spanheimi.
Od takrat izvira prva omemba Ljubljane in s tem v zvezi kolonizacija vaškega dela Bežigrada.
Pri utrjevanju oblasti so se Spanheimi oprli na ministeriale in viteze, ki so bivali na gradovih ali v vaseh.
Obstanek so si zagotovili z naseljevanjem podložnih kmetov, zato so v 12. in 13. stoletju na tem območju nastajale nove vasi.

O izviru imena Bežigrad je več razlag.
Nekateri ime povezujejo z obleganjem Turkov Ljubljane leta 1472.
Takrat so se Turki utaborili v Šiški, na Poljanah in v gramozni jami pri cerkvici svetega Krištofa.
Tu naj bi imel šotor turški beg in od tod ime Begov grad ali Bežigrad.

Pozneje so v bližini jame postavili prvo hišo, ki se je imenovala Bežigrad.
Stala je ob Jakšičevi ulici in Dunajski cesti.
Območje od te hiše proti severu se je imenovalo za Bežigradom.

Nekateri iščejo izvor v besedi bežati.
Turki so bili premagani, morali so bežati in od tod Bežigrad.

Med starejšimi prebivalci je še ena razlaga.
Ob svetem Krištofu je stala mitnica.
Mestni prestopniki, ki se jim je posrečilo uiti iz mesta mimo mitnice, so bežali pred roko pravice in od tod ime Bežigrad.

Imeni Ježa in Ježica kažeta na naselitev savskih teras, jež.

Savlje pomenijo prebivalce ob Savi.

Črnuče in Tomačevo imata nemško osnovo.
Kaže, da sta kraja nastala pod nemško politično oblastjo.

Mala vas označuje mlajšo naselitev v bližini starejše vasi Ježica.

Zaboršt, Zajelše in Podboršt so ob robu gozda.

Jezik najstarejšega prebivalstva pripada gorenjskemu narečju z močnimi vplivi nekdanjega pogovornega jezika prebivalcev Ljubljane, ki so uporabljali veliko nemških popačenk.

Bežigrad je nastal kot stanovanjsko in industrijsko naselje in je po nastanku najmlajše ljubljansko predmestje, ki za razliko od drugih predmestij nikoli ni imelo kmečkega jedra.
Do leta 1931 je bil poseljen predvsem južni del Bežigrada, ki je bil bližje mestu, potem pa se je težišče predmestja preneslo proti severu.

V popotresnih letih 1895 – 1910 se je Bežigrad hitro razširil.

Leta 1869 je bilo le 5 hiš z 58 prebivalci.
Z zgraditvijo Hranilniške kolonije je bilo konec 19. stoletja 393 prebivalcev.

Leta 1910 je bilo za Bežigradom 918 prebivalcev.

Leta 1921 je štelo predmestje 1344 prebivalcev, leta 1931 pa 4679 prebivalcev.

Po letu 1931 je število prebivalcev v občini naglo raslo zaradi industrije in dotoka delavcev.
Povečale so se predvsem Črnuče z zaselkoma Gmajna in Podboršt.

Do prve vojne so gojili v občini pšenico, oves, rž, proso, ječmen, ajdo, zelje in čebulo.
Po letu 1900 so se žita začela umikati krompirju.
Krmne rastline pred drugo vojno so bile detelja, pesa, repa in korenje.
V manjših količinah so sejali tudi lan za dodatno krmo teletom.

S čebelami so se ukvarjali bolj ljubiteljsko.
Čebelarjenje ni bilo pomemben vir dohodka.
Med je bil za domačo rabo.
Pred vojno so bili v vaseh 1 do 3 čebelarji, ki so se ukvarjali s kmetovanjem in čebelami.
V glavnem so imeli majhno število panjev.
Čebelar z večjim številom panjev je bil v Brinju.
Čebelarstvo je bilo kot dodaten vir zaslužka razširjeno tudi med delavci, železničarji in nameščenci.
Čebelarstvo je bilo razvito le v Klečah pred letom 1900.
Do druge vojne so uporabljali panje kranjiče in žnidaršiče.
Po vojni so se jim pridružili še nakladalni Langstroth Rootovi panji.
Čebelja paša je bila nekoč ugodnješa.
Ob Savi so cvetele vrbe.
Bilo je več sadnega drevja.
Več njiv je bilo posejano z ajdo.
Travnike so kosili pozneje.
Niso uporabljali umetnih gnojil in škropil.
Nekateri so imeli čebele doma, drugi pa so jih vozili na pašo.
Dobre paše so bile v Zajelšah, kamor so vozili čebele na ajdo, kostanj in akacijo.
Čebele so vozili tudi v Dolsko na kostanj, na Krim in Ig na hojo, v Senožeti na reso in kostanj, v Zalog na ajdovo pašo.
Nekateri so vozili celo v Mursko Soboto na ajdovo pašo.

Med vojnama je bil nasad hmelja v bližini Žal, vendar so kmalu opustili gojenje hmelja.
Nanj spominja ulica Med hmeljniki.
Po prvi vojni se je gojenje hmelja pojavilo v Stožicah, kjer so hmelj prodajali pivovarni UNION.
Gojenje hmelja je že med vojnama zamrlo.

Tako prebivalci zasebnih hiš, kakor tudi najemniki v stanovanjskih hišah so imeli vrtove.
Nižji sloji so za obdelovanje dodatno najemali še manjše njive.
Večinoma so pridelovali zelenjavo za doma.
Po drugi vojni so se vrtovi zmanjšali ali pa izginili zaradi novih stavb.
Na levi strani Linhartove ceste proti Žalam so prebivalci Savskega naselja med Rižarno in URI Soča uredili vrtove z utami.

Pomembnejše obrti pred prvo vojno so bile izdelovanje cekarjev iz slamnatih kit, slamnikarstvo, pletenje slamnikarskih kit, izdelovanje košar in drugih izdelkov iz protja in viter, mlinarstvo in kovaštvo.
Več delavnic je bilo pred vojno v Dolu in Črnučah.
Domača obrt je bila najbolj razvita v Beričevem in Podgorici.
Novejša obrt se je začela med vojnama razvijati v Stožicah, na Ježici, v Črnučah in mestnem delu občine.
To so bili mehaniki, kleparji, brivci, zidarji in fotograf.
Po drugi vojni je večina obrti iz predvojnega časa propadla.

Za Bežigradom je tesarski mojster Gustav Tönnies zgradil ob Dunajski cesti tik za železniško progo parno žago, leta 1871 pa je ustanovil še tovarno parketov, stavbno ključavničarstvo, železolivarno in strojno tovarno.

Leta 1866 je začela ob gorenjski progi delovati Tschinkova tovarna kavnih surogatov.
Leta 1897 so si v njej ljubljanski trgovci uredili skladišča.

Leta 1910 je bilo za Bežigradom ustanovljeno Cihlarjevo gradbeno podjetje, kjer so izdelovali stavbni material in cementne izdelke.
Podjetje je zaposlovalo 20 delavcev.

Leta 1914 je Ravnikar ob Linhartovi cesti ustanovil lesni obrat, ki je prerasel v industrijsko podjetje na parni pogon.
Zaposlenih je bilo 40 delavcev.
Izdelovali so vse vrste mizarskih in tesarskih izdelkov.

Leta 1918 so bile za progo ob Dunajski cesti ustanovljene Strojne tovarne in livarne, ki so nastale na osnovi Samassovih zvonarn in livarn.
Leta 1920 so se združile z Žabkarjevimi in Tönniesovimi tovarnami in livarnami.
V Strojnih tovarnah in livarnah so vlivali zvonove in izdelovali stroje.
Med gospodarsko krizo je delniška družba propadla.

Leta 1920 je ob Vilharjevi cesti Anton Žabkar ustanovil tovarno železnih konstrukcij.
Od leta 1930 je bila v istih prostorih tovarna gradbenega materiala ALPEKO.

Leta 1920 je bila za Bežigradom ustanovljena tvrdka Belhar Velepič za izdelavo damske konfekcije in perila.

Leta 1923 je bila ob Dunajski cesti in Einspielerjevi ulici ustanovljena Kuverta, ki je v strojno opremljenem obratu izdelovala papirnate izdelke.

Leta 1927 je ob Topniški začela delovati tovarna kovinskih izdelkov Eka.

Leta 1928 je bilo za Bežigradom ustanovljeno Gradbeno in tesarsko podjetje Antona Mavriča.
Gradilo je stavbe.
Imelo je lasten kamnolom in gramoznico.

Leta 1929 je za Bežigradom začela delovati Eiflerjeva tekstilna tovarna.

Pred drugo vojno je bila ob Linhartovi cesti nekaj časa tovarna učil, sledila pa ji je luščilnica riža.

Leta 1933 je bila ob Triglavski ulici ustanovljena trgovina z moko in deželnimi pridelki JUGOAGRARIJA.
Leta 1939 se je razširila na izdelavo testenin in se preimenovala v VIKTORIA TESTENINE.

Od predvojne industrije se je do danes ohranila le tovarna JUB.
Tovarna kovinske galanterije pa je nadaljevanje tovarne EKA.

Za Bežigradom so po drugi vojni delovali še nekateri obrati.
TESAR kot nadaljevanje Ravnikarjeve lesne industrije.
CEMENTAR kot nadaljevanje Cihlarjevega gradbenega podjetja.
Del Tovarne dekorativnih tkanin kot nadaljevanje Eiflerjeve tovarne.
Vendar so do leta 1970 vse obrate preselili.
Edini obrat na istem mestu je KUVERTA v obnovljeni stavbi.

Leta 1957 so bile ustanovljene MERCATOR LJUBLJANSKE MLEKARNE.
Prve stavbe so začeli graditi s pomočjo Mednarodnega sklada Združenih narodov za pomoč otrokom UNICEF.
Do 1965 je bila to konzumna mlekarna, ki je oskrbovala mesto, potem pa se je razvila v industrijsko mlekarno z mlečnimi izdelki.

Leta 1962 je bilo ustanovljeno podjetje DELO, ko so se združile tiskarne Delo, Blaznikova tiskarna in Triglavska tiskarna.

Leta 1969 je bila ustanovljena delovna organizacija za promet s farmacevtskimi, medicinskimi, veterinarskimi in drugimi izdelki SALUS.
Prvotno je oskrbovala zdravstvo z zdravili, sanitetnim materialom in medicinskimi pripomočki.
dobro je :: 03.08.2018 ob 19:05
Odlično! Hvala!
VN, star Bežigrajčan bo pa sploh navdušen.
lelj :: 03.08.2018 ob 19:08
Avtor: dobro je
Odlično! Hvala!
VN, star Bežigrajčan bo pa sploh navdušen.


ali pa tudi ne
porajkel :: 03.08.2018 ob 20:20
Name si pozabil.
porajkel :: 03.08.2018 ob 20:22
V mojih zelo rosnih letih je bila lepa in velika ajdova njiva prav tam, kjer se cesta z juga razsiri v deteljico in nato v krozno voznjo pri stadionu. Vedno polno cebeljega prencanja. In lepo je disalo. Slava ji!
Prekmurec :: 03.08.2018 ob 20:32
>ena največjih kotlin.

Sem kar prepričan, da je največja
Prekmurec :: 03.08.2018 ob 20:33
Porajkel, kok si ti stara
porajkel :: 03.08.2018 ob 20:40
Zakaj so opustili hmeljarstvo/
Kaj so vitre?

Leta 1914 je Ravnikar ob Linhartovi cesti ustanovil lesni obrat. - Je bilo to privatizirano po vojni, ker ta obrat je delovas se vsaj kakih 25 let po vojnoi.

Leta 1927 je ob Topniški začela delovati tovarna kovinskih izdelkov Eka. - A tam, kjer je bila kasneje Metalka?

Leta 1920 je ob Vilharjevi cesti Anton Žabkar ustanovil tovarno železnih konstrukcij.
Od leta 1930 je bila v istih prostorih tovarna gradbenega materiala ALPEKO. - Haha. Mene so kot otroka nahecali, da so tja hodili plesat, v tisto grdo stavbo.

Kako se je imenovala tovarna kovin zraven Ljubljanskih Mlekarn? Se ne morem spomnit.

Katera je bila tiskarna v rumeni stavbi? Na Herbersteinovi?

Pa na stavbo na Pericevi 4 si pozabil. Si jo pa ze omenjal v svojih pisanjih.

Pa najvecjo ljubljansko jamo - Zupancicevo. Tam in okoli so po vojni nasli nekaj nemskega oroxzja, ce se ne motim. Zakaj je sploh nastala tista luknja v tleh?

Če želite sodelovati na forumu, se prijavite ali registrirajte. Registrirani člani lahko na forumu sodelujejo tudi anonimno.