(Vsakic, ko v knjigi omeni propheta Mohameda, doda Peace be Upon Him (naj mu bo mir)).
Manal izhaja iz ortodoksne muslimanske druzine, a njena starsa sta bila rojena v ekonomsko nasprotnih druzinah. Njena mama je bila po rodu Libanonka, vendar je bila rojena v Egiptu, kamor je Manalin ded presell svojo druzino. Manalin ded je izhajal iz bogate druzine, katere clani so si za casa Otomanskega (turskega ) imperija nagrabili ogromno premozenja. Imeli so nepremicnine vse od Libije do Egipta. Manalina mama je odrascala v udobju, vsaki njeni muhi je stregla sluzincad. Ni pa imela ljubezni, saj je njena mama, to je Manalina stara mama umrla, ko je bilo njeni hcerki, Manalini materi, komaj 4 leta. Manalina mati je kljub vsemu bogastvu v solo hodila samo 4 leta. V Egiptu so bile sole namrec co-ed, to je fantje in dekleta skupaj, cesar Manalin ded ni odobraval, zato je pri 10 letih Manalina mama morala zakljuciti solanje. Zelo mlada se je porocila in rodila sina. Sinu je bilo 4 leta, ko je njen zakon razpadel in se je vrnila domov k ocetu, a brez sina, saj ji oce sina ni dovolil pripeljati v hiso.
Manalin oce Massoud ima prav tako premozne in vplivne prednike, a se je sam rodil v revni druzini. Nikoli ni poznal svojega oceta in nikoli ni prestopil solskega praga. Bil je nepismen, ceprav ga je Manal kasneje veckrat poskusila nauciti pisati. Rodil se je blizu Meke. Manalin oce ob rojstvu ni bil registriran - njegovo rojstvo ni bilo prijavljeno oblastem. In takih ljudi je v Savdski Arabiji ogromno. Ko ti ljudje potrebujejo uraden dokument - v primeru Manalinega oceta je bilo to voznisko dovoljenje- jim drzava doloci datum rojstva kot prvi dan meseca Rajab nekega izmisljenega leta. (To me spominja na ilegalce iz let 2015/ 16, ki so bili rojeni 1. januarja). Savdska Arabija sledi muslimanskemu koledarju, ki temelji na luni in ne na soncu, kot nas koledar. Zato je vsako njihovo leto krajse za okoli 11, 12 dni kot nase in meseci se spreminjajo glede na nase mesece. Letos je prvi dan meseca Rajab padel na 19. Maj.
Manalin oce je postal taksist in se je specializiral na voznjo muslimanov, ki hodijo v Meko na romanje. Nekega dne je na romanje v Meko prisla s svojo druzino mlada lepotica. Za Manalinega oceta je bila to ljubezen na prvi pogled. Ko se je druzina vrnila v Egipt, je Manalin oce skocil na letalo v Aleksandrijo, in zaprosil lepoticinega oceta za njegovo hci v zakon. Oce je privolil. Lepotica ni bila zaljubljena, je pa zelela pobegniti od svoje zlobne macehe in tako se je v 70ih letih prejsnjega stoletja porocila z revnim Massoudom.
Preskok iz hise s sluzincadjo v koco brez vode in telefona v revnem delu Meke, kjer je na ulici vladal primitivizem in so bili pretepanje, umori z mecem ali drugim orozjem ustaljen nacin resevanja sporov, je bil zanjo sok. Na ulici je vladalo nasilje, najstniki so se opijali s kononjsko vodo namesto z alkoholom, droga bila dostopna na vsakem koraku. V naselju ni bilo sol, le pouk korana.
Manalina mama nikakor ni mogla sprejeti savdskega nacina zivljenja, kjer je bila zenska cele dni zaprta v hisi. Zato je hodila ven, na sprehode in celo v trgovino sama, brez skrbnika. Da bi se zamotila, je zacela sivati za svoje otroke in zase in kmalu je dobila narocila za sivanje od znancev in tako prispevala k druzinskemu proracunu. Poskrbela je, da so bili otroci cepljeni in da so hodili v solo. Sama jih je vpisala v solo, kar je bilo nezaslisano, saj tega naj zenske ne bi pocele. Ko jih je sla vpisat, ji solski varnostnik ni dovolil vstopa na solsko dvorisce brez moskega skrbnika. Mama je naredila tak halo, da je prisel ven pomocnik ravnatelja, ki ji je povedal, da brez moza ne more vpisati otrok v solo. Mama se ni dala odgnati. Pomocnik ravnatelja jo je zaradi tega tako spostoval, da je 25 let kasneje prisel na njen pogreb. Ko je Manalinemu bratu na pogrebu povedal, da ima izobrazbo samo zaradi svoje mame, se je njen brat zjokal. Brat je postal geolog za nafto, sestra je zdravnica, Manal pa je racunalnicarka.
V drugih pogledih se je mama prilagodila zivljenju v Savdski Arabiji. odlozila je svoja pisana in vesela oblacila razvajene Egipcanke in si nadela crno abayo - crno, brezoblicno haljo, ki jo nosijo savdske zenske. Sprejela je tudi redno nasilje svojega moza. Bambusna palica je po njej pela skoraj vsak dan do leta 2012, ko je bil v drzavi sprejet zakon o nasilju v druzini. Palico je oce zamenjal za novo, in jo okrasil s pisanimi trakovi, vsako jesen, ko se je zacelo novo solsko leto. Tudi otroci so okusili bambus. Vsi trije otroci so bili odlicnjaki, najboljsi v soli, zato Manal nikoli ni ugotovila, zakaj so pravzaprav tepeni. Tudi mama jih je tepla. Z golo roko ali pa jih je scipala po notranji strani stegen. Ce so bili predalec za tepezkanje, jim je v glavo metala vse od copat do skarij. V spomin se danes nosijo brazgotine.
Mama je rodila 5 otrok, a so rojstvo preziveli le trije. Manal je najmlajsa. Rodila se je leta 1978, doma, ker oceta ob njenem rojstvu ni bilo doma, da bi mamo peljal v porodnisnico. Porodnisnice namrec niso sprejemale porodnic brez skrbnika. Tako je mami pomagala Manalina 2 ali 3-letna sestrica.
Manal izhaja iz ortodoksne muslimanske druzine, a njena starsa sta bila rojena v ekonomsko nasprotnih druzinah. Njena mama je bila po rodu Libanonka, vendar je bila rojena v Egiptu, kamor je Manalin ded presell svojo druzino. Manalin ded je izhajal iz bogate druzine, katere clani so si za casa Otomanskega (turskega ) imperija nagrabili ogromno premozenja. Imeli so nepremicnine vse od Libije do Egipta. Manalina mama je odrascala v udobju, vsaki njeni muhi je stregla sluzincad. Ni pa imela ljubezni, saj je njena mama, to je Manalina stara mama umrla, ko je bilo njeni hcerki, Manalini materi, komaj 4 leta. Manalina mati je kljub vsemu bogastvu v solo hodila samo 4 leta. V Egiptu so bile sole namrec co-ed, to je fantje in dekleta skupaj, cesar Manalin ded ni odobraval, zato je pri 10 letih Manalina mama morala zakljuciti solanje. Zelo mlada se je porocila in rodila sina. Sinu je bilo 4 leta, ko je njen zakon razpadel in se je vrnila domov k ocetu, a brez sina, saj ji oce sina ni dovolil pripeljati v hiso.
Manalin oce Massoud ima prav tako premozne in vplivne prednike, a se je sam rodil v revni druzini. Nikoli ni poznal svojega oceta in nikoli ni prestopil solskega praga. Bil je nepismen, ceprav ga je Manal kasneje veckrat poskusila nauciti pisati. Rodil se je blizu Meke. Manalin oce ob rojstvu ni bil registriran - njegovo rojstvo ni bilo prijavljeno oblastem. In takih ljudi je v Savdski Arabiji ogromno. Ko ti ljudje potrebujejo uraden dokument - v primeru Manalinega oceta je bilo to voznisko dovoljenje- jim drzava doloci datum rojstva kot prvi dan meseca Rajab nekega izmisljenega leta. (To me spominja na ilegalce iz let 2015/ 16, ki so bili rojeni 1. januarja). Savdska Arabija sledi muslimanskemu koledarju, ki temelji na luni in ne na soncu, kot nas koledar. Zato je vsako njihovo leto krajse za okoli 11, 12 dni kot nase in meseci se spreminjajo glede na nase mesece. Letos je prvi dan meseca Rajab padel na 19. Maj.
Manalin oce je postal taksist in se je specializiral na voznjo muslimanov, ki hodijo v Meko na romanje. Nekega dne je na romanje v Meko prisla s svojo druzino mlada lepotica. Za Manalinega oceta je bila to ljubezen na prvi pogled. Ko se je druzina vrnila v Egipt, je Manalin oce skocil na letalo v Aleksandrijo, in zaprosil lepoticinega oceta za njegovo hci v zakon. Oce je privolil. Lepotica ni bila zaljubljena, je pa zelela pobegniti od svoje zlobne macehe in tako se je v 70ih letih prejsnjega stoletja porocila z revnim Massoudom.
Preskok iz hise s sluzincadjo v koco brez vode in telefona v revnem delu Meke, kjer je na ulici vladal primitivizem in so bili pretepanje, umori z mecem ali drugim orozjem ustaljen nacin resevanja sporov, je bil zanjo sok. Na ulici je vladalo nasilje, najstniki so se opijali s kononjsko vodo namesto z alkoholom, droga bila dostopna na vsakem koraku. V naselju ni bilo sol, le pouk korana.
Manalina mama nikakor ni mogla sprejeti savdskega nacina zivljenja, kjer je bila zenska cele dni zaprta v hisi. Zato je hodila ven, na sprehode in celo v trgovino sama, brez skrbnika. Da bi se zamotila, je zacela sivati za svoje otroke in zase in kmalu je dobila narocila za sivanje od znancev in tako prispevala k druzinskemu proracunu. Poskrbela je, da so bili otroci cepljeni in da so hodili v solo. Sama jih je vpisala v solo, kar je bilo nezaslisano, saj tega naj zenske ne bi pocele. Ko jih je sla vpisat, ji solski varnostnik ni dovolil vstopa na solsko dvorisce brez moskega skrbnika. Mama je naredila tak halo, da je prisel ven pomocnik ravnatelja, ki ji je povedal, da brez moza ne more vpisati otrok v solo. Mama se ni dala odgnati. Pomocnik ravnatelja jo je zaradi tega tako spostoval, da je 25 let kasneje prisel na njen pogreb. Ko je Manalinemu bratu na pogrebu povedal, da ima izobrazbo samo zaradi svoje mame, se je njen brat zjokal. Brat je postal geolog za nafto, sestra je zdravnica, Manal pa je racunalnicarka.
V drugih pogledih se je mama prilagodila zivljenju v Savdski Arabiji. odlozila je svoja pisana in vesela oblacila razvajene Egipcanke in si nadela crno abayo - crno, brezoblicno haljo, ki jo nosijo savdske zenske. Sprejela je tudi redno nasilje svojega moza. Bambusna palica je po njej pela skoraj vsak dan do leta 2012, ko je bil v drzavi sprejet zakon o nasilju v druzini. Palico je oce zamenjal za novo, in jo okrasil s pisanimi trakovi, vsako jesen, ko se je zacelo novo solsko leto. Tudi otroci so okusili bambus. Vsi trije otroci so bili odlicnjaki, najboljsi v soli, zato Manal nikoli ni ugotovila, zakaj so pravzaprav tepeni. Tudi mama jih je tepla. Z golo roko ali pa jih je scipala po notranji strani stegen. Ce so bili predalec za tepezkanje, jim je v glavo metala vse od copat do skarij. V spomin se danes nosijo brazgotine.
Mama je rodila 5 otrok, a so rojstvo preziveli le trije. Manal je najmlajsa. Rodila se je leta 1978, doma, ker oceta ob njenem rojstvu ni bilo doma, da bi mamo peljal v porodnisnico. Porodnisnice namrec niso sprejemale porodnic brez skrbnika. Tako je mami pomagala Manalina 2 ali 3-letna sestrica.
0
Glede na to bi lahko proti njim ZDA uvedle takšne sankcije kot jih je proti Severni Koreji pa so z njimi najboljši prijatelji.
0
Porajkel vadi pisanje v slovenščini, kaj si sitna zobata. Pojdi se očohat v tuškabino pa spat.
0
Druzina je zivela zelo skromno. Ceprav so ziveli v slabem koncu mesta, niso imeli dovolj denarja za najemnino za vecje stanovanje. Selitev v boljso sosesko, bi dvignila najemnino 2 do 3x. Ponavadi so ziveli v stanovanju s kuhinjo, sobo in hodnikom. Soba je sluzila kot jedilnica, sprejemanju gostov, gledanju televizije, ucenju, pisanju domacih nalog, zvecer pa se je prelevila v spalnico. V tej sobi so imeli tudi posteljo, na kateri je spal oce. Drugi druzinski clani so spali na vzmetnicah na tleh, ki so jih cez dan prislonili ob steno. Otroci v sobi, mama v hodniku. Tudi kasneje, v vecjem stanovanju z eno dodatno sobo, so spali podobno. Mama se vedno v hodniku, oce na postelji v dnevni sobi, brat in Manal v dnevni sobi na tleh, se vedno na vzmetnicah. Oce je imel edini privilegij, da je spal na postelji.
Kljub utesnjenosti, so imeli veliko prostora v primerjavi z drugimi druzinami. Ocetov brat je zivel v blizini. Stel se je za bolj premoznega, a je kljub temu vseh njegovih 9 otrok spalo skupaj. Otroci si sploh niso mogli predstavljati, da v resnici obstojajo kraji, kjer ima vsak svojo sobo, kot so videli v filmih.
Mnoge druzine so zivele se slabse, zlasti druzine priseljencev. Priseljenci so se delili na stare, ki so ziveli v Savdski Arabiji ze nekaj rodov, in na nove. Stari in novi so si bili pogosto v sorodu, a so le stari imeli drzavljanstvo, ker so ga imeli ze njihovi starsi ali stari starsi. Novi priseljenci niso imeli moznosti, da bi pridobili drzavljanstvo. To so bili ljudje vse od Nigerije do Indonezije. Nekateri so ostali v drzavi po romanju, druge so se vrnili kasneje. Dosti jih je zivelo v drzavi na crno. Da bi prihranili na stroskih, se je v eni hisi stiskalo tudi do 40 sorodnikov. (Me ne preseneca. Nekateri narodi imajo tudi tu podobno prakso - po 2, 3 ali celo 4 druzine v eni hisi). Ti priseljenci so delali skoraj zastonj. Kasneje, ko si je druzina financno opomogla, so najeli Nigerijko, ki jim je cistila in prala in likala za okoli 105 dolarjev na mesec. Druge Nigerijke so prodajale posusena semena, ki so jih hranile v velikih turbanih na svojih glavah.
Zivljenje je bilo preprosto. Mamo je skrbelo, da bo ulica pokvarila otroke, zato niso smeli ven. Igrali so se na strehi hise, v kateri so ziveli. Tam so brcali zogo, se lovili ali risali in brali. Samo brat je smel v trgovino in takoj nazaj, in se takrat je mama vsa zivcna stala ob oknu in cakala, da se vrne domov.
Mame ocetovi sorodniki niso nikoli sprejeli, ker je bila tujka. En stric je zivel takoj cez cesto, a je le redko kdo iz njegove druzine prisel na obisk. Je pa redno prisel po mamin egipcanski kuskus, kajti mama je bila odlicna kuharica. Le ena ocetova sestra je mamo sprejela, a ji pred drugimi sorodniki ni upala pokazati naklonjenosti.
Ce je otroka ali odraslega kdo vprasal, kdo je, je vprasani vedno odgovoril, da je sin ali hci tega in tega moskega. Kot najvecja zaljivka se je stelo, ce so za nekoga rekli, da je sin ali hci neke zenske. Bratranci in sestricne so se navzeli odklonilnega odnosa do Manaline mame, Manal in njenega brata in sestre. Mama je po svojih libanonskih prednikih podedovala zelo svetlo polt, prav tako Manalina sestra, zato sta izstopali iz lokalnega prebivalstva. pogosto je kdo vprasal, kdo je Manalina sestra in sestricne so odgovorile, „Od Egipcanke,“, kar je bila dvojna zaljivka - deklico so oznacili za hci zenske in tujke.
Pomemben del njenega otrostva je bil Ramadan, 29 do 30-dnevni post cez dan. Ne zaradi posta, ampak zaradi Eida. Eid so bili dnevi po Ramadanu, ko so ljudje spet smeli jesti cez dan. Takrat so trgovci po ulicah postavili cele vrste stojnic, ki so se sibile pod sladkarijami. Tudi mama je pekla piskote z orescki ma’moul in ghureeba, piskote iz masla. Otroci so po molitvah dobili vrecke dobrot. Samo v Meki se vedno praznujejo konec Ramadana z 21 streli iz topov, ceprav to ne sodi v ortodoksni islam, ampak je obicaj iz Otomanskega imperija, ki se je ohranil do danes. Obisk Velike Moseje, cilj vseh romarjev, je bil obvezen. Drzina je zivela le 5 minut z avtom stran. Po obisku moseje, je mama pripravila kroznik halawe s tursko kavo in podarila nekaj sladic sosedom. Nato je druzina obiskala ocetove sorodnike, a k nekaterim sorodnikom mama ni smela zraven. Kot otroci so se pogosto druzili s tetinimi otroci, vendar, ko je bilo Manal 12 let, ni vec smela videti svojih bratrancev.
Savdske druzine imajo poseben zivljenski stil: kombinacijo izjemne intimnosti in izjemne segregacije. Spijo skupaj, se redno obiskujejo nenajavljeni, po drugi strani imajo okna vedno zagrnjena, so pogosteje sploh nimajo oken, ki bi gedala na ulico. V marsikaterem gospodinjstvo zenske in moski zivijo vsak na svojem koncu hise. Zenske kukajo na ulico. Hise imajo pogosto balkone, ker so arhitekti pogosto imigranti iz Mediteranskih dezel, in ne razumejo, da se v puscavi ljudje ne druzijo na balkonih.
Kljub utesnjenosti, so imeli veliko prostora v primerjavi z drugimi druzinami. Ocetov brat je zivel v blizini. Stel se je za bolj premoznega, a je kljub temu vseh njegovih 9 otrok spalo skupaj. Otroci si sploh niso mogli predstavljati, da v resnici obstojajo kraji, kjer ima vsak svojo sobo, kot so videli v filmih.
Mnoge druzine so zivele se slabse, zlasti druzine priseljencev. Priseljenci so se delili na stare, ki so ziveli v Savdski Arabiji ze nekaj rodov, in na nove. Stari in novi so si bili pogosto v sorodu, a so le stari imeli drzavljanstvo, ker so ga imeli ze njihovi starsi ali stari starsi. Novi priseljenci niso imeli moznosti, da bi pridobili drzavljanstvo. To so bili ljudje vse od Nigerije do Indonezije. Nekateri so ostali v drzavi po romanju, druge so se vrnili kasneje. Dosti jih je zivelo v drzavi na crno. Da bi prihranili na stroskih, se je v eni hisi stiskalo tudi do 40 sorodnikov. (Me ne preseneca. Nekateri narodi imajo tudi tu podobno prakso - po 2, 3 ali celo 4 druzine v eni hisi). Ti priseljenci so delali skoraj zastonj. Kasneje, ko si je druzina financno opomogla, so najeli Nigerijko, ki jim je cistila in prala in likala za okoli 105 dolarjev na mesec. Druge Nigerijke so prodajale posusena semena, ki so jih hranile v velikih turbanih na svojih glavah.
Zivljenje je bilo preprosto. Mamo je skrbelo, da bo ulica pokvarila otroke, zato niso smeli ven. Igrali so se na strehi hise, v kateri so ziveli. Tam so brcali zogo, se lovili ali risali in brali. Samo brat je smel v trgovino in takoj nazaj, in se takrat je mama vsa zivcna stala ob oknu in cakala, da se vrne domov.
Mame ocetovi sorodniki niso nikoli sprejeli, ker je bila tujka. En stric je zivel takoj cez cesto, a je le redko kdo iz njegove druzine prisel na obisk. Je pa redno prisel po mamin egipcanski kuskus, kajti mama je bila odlicna kuharica. Le ena ocetova sestra je mamo sprejela, a ji pred drugimi sorodniki ni upala pokazati naklonjenosti.
Ce je otroka ali odraslega kdo vprasal, kdo je, je vprasani vedno odgovoril, da je sin ali hci tega in tega moskega. Kot najvecja zaljivka se je stelo, ce so za nekoga rekli, da je sin ali hci neke zenske. Bratranci in sestricne so se navzeli odklonilnega odnosa do Manaline mame, Manal in njenega brata in sestre. Mama je po svojih libanonskih prednikih podedovala zelo svetlo polt, prav tako Manalina sestra, zato sta izstopali iz lokalnega prebivalstva. pogosto je kdo vprasal, kdo je Manalina sestra in sestricne so odgovorile, „Od Egipcanke,“, kar je bila dvojna zaljivka - deklico so oznacili za hci zenske in tujke.
Pomemben del njenega otrostva je bil Ramadan, 29 do 30-dnevni post cez dan. Ne zaradi posta, ampak zaradi Eida. Eid so bili dnevi po Ramadanu, ko so ljudje spet smeli jesti cez dan. Takrat so trgovci po ulicah postavili cele vrste stojnic, ki so se sibile pod sladkarijami. Tudi mama je pekla piskote z orescki ma’moul in ghureeba, piskote iz masla. Otroci so po molitvah dobili vrecke dobrot. Samo v Meki se vedno praznujejo konec Ramadana z 21 streli iz topov, ceprav to ne sodi v ortodoksni islam, ampak je obicaj iz Otomanskega imperija, ki se je ohranil do danes. Obisk Velike Moseje, cilj vseh romarjev, je bil obvezen. Drzina je zivela le 5 minut z avtom stran. Po obisku moseje, je mama pripravila kroznik halawe s tursko kavo in podarila nekaj sladic sosedom. Nato je druzina obiskala ocetove sorodnike, a k nekaterim sorodnikom mama ni smela zraven. Kot otroci so se pogosto druzili s tetinimi otroci, vendar, ko je bilo Manal 12 let, ni vec smela videti svojih bratrancev.
Savdske druzine imajo poseben zivljenski stil: kombinacijo izjemne intimnosti in izjemne segregacije. Spijo skupaj, se redno obiskujejo nenajavljeni, po drugi strani imajo okna vedno zagrnjena, so pogosteje sploh nimajo oken, ki bi gedala na ulico. V marsikaterem gospodinjstvo zenske in moski zivijo vsak na svojem koncu hise. Zenske kukajo na ulico. Hise imajo pogosto balkone, ker so arhitekti pogosto imigranti iz Mediteranskih dezel, in ne razumejo, da se v puscavi ljudje ne druzijo na balkonih.
0
Pozor! Graficen opis obrezovanja. Preskocite, ce ne zelite brati.
Ko je bilo Manal 6 let, ji je 12-letni sosedov fant rekel, naj se slece do nagega. Kasneje je isto zahteval od njene sestre in ta ga je zatozila mami. Po pravilu bi se s tem moral ukvarjati oce, a mama je vrgla svojo abajo cez glavo in odvihrala k sosedom, kjer je fantu zagrozila, da ce se samo dotakne njenih hcera, mu bo odrezala penis in moda in mu jih obesila okoli vratu. Se isti dan se je mama zaobljubila Allahu, da se bo postila vsak ponedeljek in cetrtek do konca svojega zivljenja, ker je devistvo njenih dveh hcera ostalo nedotaknjeno.
Po tem dogodku dekleti nista nikoli vec smeli iz hise, tudi ko so se preselili. Dekleti sta bili zdolgocaseni in sta obcasno kaksno uspicili. Kazen je bila tepezkanje, nakar je vedno sledila groznja, da ju bodo obrezali, ce ne bosta pridni.
In tako se je zgodilo, da sta nekega dne, ko je bilo Manal 6 let in sestri olokli 8 ali 9 let, prisli v hiso 2 zenski v crnem, ki sta izvajali faraonsko obrezovanje (razlaga sledi kasneje v tem postu). Oce ju je vljudno odslovil, a mama je vztrajala, da obrezeta hcerki. Tokrat je zmagal oce.
Vendar 2 leti kasneje, med poletnimi pocitnicami, ko je Manal koncala 2. razred osnovne sole, in ji je bilo 8 let, so se na vratih pojavili 3 ljudje: ocetov brivec, njegov sin in neznana zenska zavita v crno. Manalina sestra se je skrila, Manal se je drzala oceta. Potem se je zavedla, da so jo prisli obrezat. Brivcev sin jo je zgrabil za ramena in jo polozil na mizo, zenska ji je razprla noge in Manal je zacela histericno jokatti. Oce ji je zagrozil, da jo bo pretepel s cevjo za vodo, ce takoj ne utihne.
Brivec je uporabil skarje. Vendar skarje so bile stare in tope, zato je brivec odstranil le del klitorisa. V nekaj sekundah je bil gotov, kri je lila po njenih nogah in oce jo je spiral s cevjo za vodo. Nato so sli na lov za sestro. Zanjo je brivec uporabil ostro britvico in jo popolnoma obrezal. Deklici sta se pocutili ponizani. V bolecinah sta se zavili v odejo in zaspali.
Cez nekaj casa je Manal zacutila roko na svojih spolovilih. Bil je brivec, ki jo je prisel namazat s kremo. V strahu je pobegnila, rana se je odprla in kri je spet tekla, dokler se ni zgrudila nezavestna. Ko se je zbudila, je krvavela se 3 dni, vendar je niso peljali k zdravniku. Ceprav obrezovanje ni bilo uradno prepovedano, so ga zdravniki v nekaterih bolnicah obravnavale kot zlocin in brivec bi bil lahko obtozen. Sestra si je dokaj hitro opomogla. Potem se je brivec vrnil in narocil Manalini sestri, naj prinese sukanec in sivanko iz maminega sivalnega stroja. Sestra je rekla, da igle ni, zato je brivec z nitjo zvezal posamezne dele, ki so krvaveli.
Obe sestri sta ostali pohabljeni. Sele takrat sta se zavedli, da sta prvi dve zenski obrezovalki, ki sta prisli 2 leti prej, izvajali tako imenovano faraonsko obrezovanje, proti cemur je bilo njuno malenkost. Pri starem faraonskem nacinu so deklicam odrezali klitoris in sramne ustne, vhod v noznico so zasili in pustili le majhno odprtino za menstrualno kri. Ta obicaj izhaja, kot ime pove, se iz faraonskih casov in se se vedno izvaja v 27 afriskih drzavah, v Jemnu, Savdski Arabiji in delih iraskega Kurdistana. Obrezovanje v Savdski Arabiji ni pogosto, a v zadnjih letih narasca. Uradno ni ne prepovedano, ne zapovedano. Prerok Mohamed svojih hcera ni dal obrezati. Danes obrezovanje zagovarjajo, ces da obrezana dekleta ne zapadejo v deviantno obnasanje in da nimajo zelje po seksu. Opravicujejo ga tudi z zgodbo o zenski v Medini, ki je za casa preroka Mohameda obrezovala deklice, a ji Mohamed tega ni prepovedal.
Se nadaljuje cez kaksen dan.
Ko je bilo Manal 6 let, ji je 12-letni sosedov fant rekel, naj se slece do nagega. Kasneje je isto zahteval od njene sestre in ta ga je zatozila mami. Po pravilu bi se s tem moral ukvarjati oce, a mama je vrgla svojo abajo cez glavo in odvihrala k sosedom, kjer je fantu zagrozila, da ce se samo dotakne njenih hcera, mu bo odrezala penis in moda in mu jih obesila okoli vratu. Se isti dan se je mama zaobljubila Allahu, da se bo postila vsak ponedeljek in cetrtek do konca svojega zivljenja, ker je devistvo njenih dveh hcera ostalo nedotaknjeno.
Po tem dogodku dekleti nista nikoli vec smeli iz hise, tudi ko so se preselili. Dekleti sta bili zdolgocaseni in sta obcasno kaksno uspicili. Kazen je bila tepezkanje, nakar je vedno sledila groznja, da ju bodo obrezali, ce ne bosta pridni.
In tako se je zgodilo, da sta nekega dne, ko je bilo Manal 6 let in sestri olokli 8 ali 9 let, prisli v hiso 2 zenski v crnem, ki sta izvajali faraonsko obrezovanje (razlaga sledi kasneje v tem postu). Oce ju je vljudno odslovil, a mama je vztrajala, da obrezeta hcerki. Tokrat je zmagal oce.
Vendar 2 leti kasneje, med poletnimi pocitnicami, ko je Manal koncala 2. razred osnovne sole, in ji je bilo 8 let, so se na vratih pojavili 3 ljudje: ocetov brivec, njegov sin in neznana zenska zavita v crno. Manalina sestra se je skrila, Manal se je drzala oceta. Potem se je zavedla, da so jo prisli obrezat. Brivcev sin jo je zgrabil za ramena in jo polozil na mizo, zenska ji je razprla noge in Manal je zacela histericno jokatti. Oce ji je zagrozil, da jo bo pretepel s cevjo za vodo, ce takoj ne utihne.
Brivec je uporabil skarje. Vendar skarje so bile stare in tope, zato je brivec odstranil le del klitorisa. V nekaj sekundah je bil gotov, kri je lila po njenih nogah in oce jo je spiral s cevjo za vodo. Nato so sli na lov za sestro. Zanjo je brivec uporabil ostro britvico in jo popolnoma obrezal. Deklici sta se pocutili ponizani. V bolecinah sta se zavili v odejo in zaspali.
Cez nekaj casa je Manal zacutila roko na svojih spolovilih. Bil je brivec, ki jo je prisel namazat s kremo. V strahu je pobegnila, rana se je odprla in kri je spet tekla, dokler se ni zgrudila nezavestna. Ko se je zbudila, je krvavela se 3 dni, vendar je niso peljali k zdravniku. Ceprav obrezovanje ni bilo uradno prepovedano, so ga zdravniki v nekaterih bolnicah obravnavale kot zlocin in brivec bi bil lahko obtozen. Sestra si je dokaj hitro opomogla. Potem se je brivec vrnil in narocil Manalini sestri, naj prinese sukanec in sivanko iz maminega sivalnega stroja. Sestra je rekla, da igle ni, zato je brivec z nitjo zvezal posamezne dele, ki so krvaveli.
Obe sestri sta ostali pohabljeni. Sele takrat sta se zavedli, da sta prvi dve zenski obrezovalki, ki sta prisli 2 leti prej, izvajali tako imenovano faraonsko obrezovanje, proti cemur je bilo njuno malenkost. Pri starem faraonskem nacinu so deklicam odrezali klitoris in sramne ustne, vhod v noznico so zasili in pustili le majhno odprtino za menstrualno kri. Ta obicaj izhaja, kot ime pove, se iz faraonskih casov in se se vedno izvaja v 27 afriskih drzavah, v Jemnu, Savdski Arabiji in delih iraskega Kurdistana. Obrezovanje v Savdski Arabiji ni pogosto, a v zadnjih letih narasca. Uradno ni ne prepovedano, ne zapovedano. Prerok Mohamed svojih hcera ni dal obrezati. Danes obrezovanje zagovarjajo, ces da obrezana dekleta ne zapadejo v deviantno obnasanje in da nimajo zelje po seksu. Opravicujejo ga tudi z zgodbo o zenski v Medini, ki je za casa preroka Mohameda obrezovala deklice, a ji Mohamed tega ni prepovedal.
Se nadaljuje cez kaksen dan.
0
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/2/27/Composite_FGM_world_map.svg/550px-Composite_FGM_world_map.svg.png
https://en.wikipedia.org/wiki/Prevalence_of_female_genital_mutilation_by_country https://en.wikipedia.org/wiki/Prevalence_of_female_genital_mutilation_by_country
https://en.wikipedia.org/wiki/Female_genital_mutilation https://en.wikipedia.org/wiki/Female_genital_mutilation
0
Berem...
Kakšna dvoličnost. Samostojno smejo delati, a ne voziti, iti v trgovino...
Večkrat se zgodi, da punčke po obrezovanju hudo zbolijo ali celo umrejo, ker to ponavadi izvajajo s kakšnimi zarjavelimi in topimi britvicami. Obrezovanj je pa več vrst: odrežejo "le" velike sramne ustnice do tega, da odrežejo oboje ustnice in klitoris. Pustijo le (pre)malo luknjico, zato se zgodi tudi, da imajo punčke in ženske težave z uriniranjem in krvavenjem med menstruacijo. Poročna noč in porod...:(
Obrezovanje se dogaja tudi v zahodnih državah. Priseljenci pač vzdržujejo svojo kulturo.
Kakšna dvoličnost. Samostojno smejo delati, a ne voziti, iti v trgovino...
Večkrat se zgodi, da punčke po obrezovanju hudo zbolijo ali celo umrejo, ker to ponavadi izvajajo s kakšnimi zarjavelimi in topimi britvicami. Obrezovanj je pa več vrst: odrežejo "le" velike sramne ustnice do tega, da odrežejo oboje ustnice in klitoris. Pustijo le (pre)malo luknjico, zato se zgodi tudi, da imajo punčke in ženske težave z uriniranjem in krvavenjem med menstruacijo. Poročna noč in porod...:(
Obrezovanje se dogaja tudi v zahodnih državah. Priseljenci pač vzdržujejo svojo kulturo.
0
Napad na Veliko Mosejo in ponovni vzpon wahabizma
Druzina je zivela v Meki, muslimanskem svetem mestu in kraju. Nemuslimanom vstop v Meko ni dovoljen. Vsak musliman na tem svetu naj bi vsaj enkrat v zivljenju romal v Meko. Romanje v Meko je eden od petih stebrov islama.
V Meki je Velika Moseja, oz. Sveta Moseja. Sredi zidov je veliko okroglo dvorisce in sredi tega stoji crna granitna kocka ali Kaaba (the Cube v anglescini - isti izvor besede?). Kocka naj bi bila prva moseja, ki jo je zgradil Ibrahim (Abraham), kjer se je njegov prvorojeni sin Ismael priklonil Bogovemu ukazu. Ta crna Kocka je najsvetejsi kraj islama, in ob molitvi kjerkoli na svetu, mora biti vsak vernik obrnjen proti Kocki. Na romanju mora vsak musliman 7x obkroziti Kocko v smeri proti urinemu kazalcu. Med krozenjem se slisijo molitve in vzkliki Allahu. Romanje traja 5 dni in velik poudarek je na cistosti, brezmadeznosti. Celo obleke odrazajo brezmadeznost. Moski si ovijejo dve poli/ rjuhi belega blaga, ki ne sme imeti nobenih sivov, eno okoli pasu, drugo cez rame. Ena rama mora biti odkrita (rimska toga?). Tudi zenske so v belem in nosijo preprosto belo pokrivalo.
Kljub cistosti je bila Kaaba leta 1979, leta, ko se je rodila Manal, prizorisce najbolj necistih pobojev ljudi. Ocenjuje se, da je pod streli in sabljami umrlo od 270 do preko 1000 ljudi, povecini nedolznih romarjev.
Ker je ena molitev na tem najsvetejsem kraju vredna 100 000 molitev kjerkoli drugje, romarji na krozenje okoli Kocke vcasih pripeljejo tudi krste svojih pokojnikov, da so se oni delezni Allahove dobrote. (v knjigi ni jasno ali so pokojniki dejansko v krstah). In prav krste so uporabili napadalci, da so v mosejo pritihotapili orozje.
Situacija v Moseji ni bila jasna, saj kocko in mosejo obdajajo visoki zidovi. Vedelo se je le, da je vecja skupina napadalcev, po danasnje teroristov, zasegla mosejo in marsikdo je domneval, da so bili to Americani. Zato so oblasti poslale ameriskega pilota helikopterja, da je dvakrat preletel mosejo in poslikal dogajanja. Ker nemuslimani ne smejo v Meko, je morala pred poletom celotna posadka helikopterja prestopiti v muslimansko vero z besedami „ Ni boga razen Allaha in Mohamed je njegov poslanec.“ Sele nato so lahko poleteli nad mosejo.
S pomocjo slik, ki so jih posneli s helikopterja, so razumeli, da je napad organiziral Juhayman, beduin in salafist, ki je ocitav savdski kraljevi druzini, da se prevec klanjajo zahodnjakom in da so zasli s prave poti islama. Kralj je odlocil, da bodo napadli Sveto Mosejo, vendar so morali napad najprej upraviciti z novo fatwo (islamskim zakonom), ki jo je napisal kasnejsi veliki iman Bin Baz, sele nato so s pomocjo francoskih komandosov napadli Mosejo. Vse skupaj je trajalo 2 tedna. V tem casu je vlada uvedla popoln medijski molk in nihce, razen vpletenih, ni vedel, kaj se dogaja.
Po zavzetju moseje so obglavili Juhaymana in preko 60 drugih teroristov. Juhayman je bil salafist. Njihovo gibanje seze v 18. stoletje. Takrat je Muhammad Ibn Abdel Wahhab pridigal, da se je islam pokvaril, da je zacel prevec spominjari na poganstvo in de se je prevec priblizal evropskemu razmisljanju. Ocital je, da so ljudje postali prevec razvajeni, da so jim denar in okrasje postali prevec pomembni, da ustvarjajo glasbo in plesejo. Zahteval je, da se islam vrne k svojemu bistvu. (Mene to precej spominja na Martina Lutra v Nemciji 200 let prej). Vendar je Wahhab sel se dlje. Zahteval je, da se dosledno izvaja vsak, se tako malenkosten detajl prvotnega, originalnega islamskega zakona. Tako je postal vodja veje najbolj konzervativne veje islama, vahabitov. Zaveznika je nasel v Muhammadu bin Saudu, voditelju enega od arabskih plemen. Skupaj sta sirila svoj pogled na vero, Wahhab s pridiganjem, Saud s sabljo. 2 stoletji kasneje so Saudovi potomci premagali vsa druga plemena v boju za prestol in tako je wahabizem nasel pot v drzavne zakone Savdske Arabije.
Ceprav so Juhaymana obglavili, njegove ideologije niso obglavili. Eden od romarjem med napadom na Sveto Mosejo se je navdusil nad njegovimi idejami in z njimi navdusil svojega brata, oficirja v egiptovski vojski, ki je leto in pol kasneje izvedel atentat na egiptovskega predsednika Anwarja Sadata. Juhaymanove ideje so prevzeli tudi bin Ladnova Al Kaeda, ISIS in nigerijski Boko Haram. Do napada na mosejo se je Savdska Arabija sicer pocasi, a vztrajno modernizirala. Po napadu je wahabizem dobil nov zagon in vlada je ideologiji ustregla z novimi zakoni. Wahabizem je nasel pot v savdske sole. Veliki iman Bin Aziz je odlocil, da je jihad proti Sovjetom v Afganistanu dolznost vsakega muslimana. In ta poziv je slisal Osama bin Laden.
Se kasneje, leta 1993, je isti veliki iman Bin Baz, ki je postal veliki mufti, napisal, ’Odvratnost vodi v obtozbe nedolznih in cistih zensk, ki jih obtozijo nespodobnosti. Alah je dolocil najstrozje kazni za nespodobnosti, da bi zascitil druzbo pred odvratnostjo. Zenske, ki vozijo avtomobile, so en od vzrokov, ki vodijo v odvratnost.’ Po drugi strani je Bin Baz zagovarjal uporabo tujih vojaskih sil v Savdski Arabiji in zato ga nekateri fundamentalisti oznacujejo za kafirja (nevernika) in izdajalca islama.
Napad na Sveto Mosejo je imel posledice tudi v tujini, poleg ze omenjenega atentata v Egiptu. Razjarjeni ljudje so napadli ameriski ambasadi v Pakistanu in Libiji zaradi govoric, da so napad Svete Moseje organizirali Americani.
Druzina je zivela v Meki, muslimanskem svetem mestu in kraju. Nemuslimanom vstop v Meko ni dovoljen. Vsak musliman na tem svetu naj bi vsaj enkrat v zivljenju romal v Meko. Romanje v Meko je eden od petih stebrov islama.
V Meki je Velika Moseja, oz. Sveta Moseja. Sredi zidov je veliko okroglo dvorisce in sredi tega stoji crna granitna kocka ali Kaaba (the Cube v anglescini - isti izvor besede?). Kocka naj bi bila prva moseja, ki jo je zgradil Ibrahim (Abraham), kjer se je njegov prvorojeni sin Ismael priklonil Bogovemu ukazu. Ta crna Kocka je najsvetejsi kraj islama, in ob molitvi kjerkoli na svetu, mora biti vsak vernik obrnjen proti Kocki. Na romanju mora vsak musliman 7x obkroziti Kocko v smeri proti urinemu kazalcu. Med krozenjem se slisijo molitve in vzkliki Allahu. Romanje traja 5 dni in velik poudarek je na cistosti, brezmadeznosti. Celo obleke odrazajo brezmadeznost. Moski si ovijejo dve poli/ rjuhi belega blaga, ki ne sme imeti nobenih sivov, eno okoli pasu, drugo cez rame. Ena rama mora biti odkrita (rimska toga?). Tudi zenske so v belem in nosijo preprosto belo pokrivalo.
Kljub cistosti je bila Kaaba leta 1979, leta, ko se je rodila Manal, prizorisce najbolj necistih pobojev ljudi. Ocenjuje se, da je pod streli in sabljami umrlo od 270 do preko 1000 ljudi, povecini nedolznih romarjev.
Ker je ena molitev na tem najsvetejsem kraju vredna 100 000 molitev kjerkoli drugje, romarji na krozenje okoli Kocke vcasih pripeljejo tudi krste svojih pokojnikov, da so se oni delezni Allahove dobrote. (v knjigi ni jasno ali so pokojniki dejansko v krstah). In prav krste so uporabili napadalci, da so v mosejo pritihotapili orozje.
Situacija v Moseji ni bila jasna, saj kocko in mosejo obdajajo visoki zidovi. Vedelo se je le, da je vecja skupina napadalcev, po danasnje teroristov, zasegla mosejo in marsikdo je domneval, da so bili to Americani. Zato so oblasti poslale ameriskega pilota helikopterja, da je dvakrat preletel mosejo in poslikal dogajanja. Ker nemuslimani ne smejo v Meko, je morala pred poletom celotna posadka helikopterja prestopiti v muslimansko vero z besedami „ Ni boga razen Allaha in Mohamed je njegov poslanec.“ Sele nato so lahko poleteli nad mosejo.
S pomocjo slik, ki so jih posneli s helikopterja, so razumeli, da je napad organiziral Juhayman, beduin in salafist, ki je ocitav savdski kraljevi druzini, da se prevec klanjajo zahodnjakom in da so zasli s prave poti islama. Kralj je odlocil, da bodo napadli Sveto Mosejo, vendar so morali napad najprej upraviciti z novo fatwo (islamskim zakonom), ki jo je napisal kasnejsi veliki iman Bin Baz, sele nato so s pomocjo francoskih komandosov napadli Mosejo. Vse skupaj je trajalo 2 tedna. V tem casu je vlada uvedla popoln medijski molk in nihce, razen vpletenih, ni vedel, kaj se dogaja.
Po zavzetju moseje so obglavili Juhaymana in preko 60 drugih teroristov. Juhayman je bil salafist. Njihovo gibanje seze v 18. stoletje. Takrat je Muhammad Ibn Abdel Wahhab pridigal, da se je islam pokvaril, da je zacel prevec spominjari na poganstvo in de se je prevec priblizal evropskemu razmisljanju. Ocital je, da so ljudje postali prevec razvajeni, da so jim denar in okrasje postali prevec pomembni, da ustvarjajo glasbo in plesejo. Zahteval je, da se islam vrne k svojemu bistvu. (Mene to precej spominja na Martina Lutra v Nemciji 200 let prej). Vendar je Wahhab sel se dlje. Zahteval je, da se dosledno izvaja vsak, se tako malenkosten detajl prvotnega, originalnega islamskega zakona. Tako je postal vodja veje najbolj konzervativne veje islama, vahabitov. Zaveznika je nasel v Muhammadu bin Saudu, voditelju enega od arabskih plemen. Skupaj sta sirila svoj pogled na vero, Wahhab s pridiganjem, Saud s sabljo. 2 stoletji kasneje so Saudovi potomci premagali vsa druga plemena v boju za prestol in tako je wahabizem nasel pot v drzavne zakone Savdske Arabije.
Ceprav so Juhaymana obglavili, njegove ideologije niso obglavili. Eden od romarjem med napadom na Sveto Mosejo se je navdusil nad njegovimi idejami in z njimi navdusil svojega brata, oficirja v egiptovski vojski, ki je leto in pol kasneje izvedel atentat na egiptovskega predsednika Anwarja Sadata. Juhaymanove ideje so prevzeli tudi bin Ladnova Al Kaeda, ISIS in nigerijski Boko Haram. Do napada na mosejo se je Savdska Arabija sicer pocasi, a vztrajno modernizirala. Po napadu je wahabizem dobil nov zagon in vlada je ideologiji ustregla z novimi zakoni. Wahabizem je nasel pot v savdske sole. Veliki iman Bin Aziz je odlocil, da je jihad proti Sovjetom v Afganistanu dolznost vsakega muslimana. In ta poziv je slisal Osama bin Laden.
Se kasneje, leta 1993, je isti veliki iman Bin Baz, ki je postal veliki mufti, napisal, ’Odvratnost vodi v obtozbe nedolznih in cistih zensk, ki jih obtozijo nespodobnosti. Alah je dolocil najstrozje kazni za nespodobnosti, da bi zascitil druzbo pred odvratnostjo. Zenske, ki vozijo avtomobile, so en od vzrokov, ki vodijo v odvratnost.’ Po drugi strani je Bin Baz zagovarjal uporabo tujih vojaskih sil v Savdski Arabiji in zato ga nekateri fundamentalisti oznacujejo za kafirja (nevernika) in izdajalca islama.
Napad na Sveto Mosejo je imel posledice tudi v tujini, poleg ze omenjenega atentata v Egiptu. Razjarjeni ljudje so napadli ameriski ambasadi v Pakistanu in Libiji zaradi govoric, da so napad Svete Moseje organizirali Americani.
0
Solanje deklic
Prva uradna drzavna sola za deklice je savdska vlada odprla leta 1964. Tega leta je kralj tudi uradno prepovedal suzenjstvo. Vendar solanje deklic je bil trn v peti za mnoge. Prvi zagovornik sol za deklice, Abdulkareem Aljuhayman je zaradi svojih naprednih pogledov 6 mesecev prezivel za resetkami. Medmuslimanskimi voditelji je prevladovalo mnenje,da bodo sole za deklice postale leglo nemorale in da bodo otroci v njih pozabili na vero. Odpor je bil tako mocan, da so prvo solo za deklice morali zastraziti z vojsko, podobno kot Americani na jugu, ko so v prej segregirae sole zaceli sprejemati crne otroke.
Sole za deklice so se ze na pogled razlikovale od fantovskih. Bile so brez oken proti cesti, ali so bila zadelana z deskami in obdajala jih je visoka koviska ograja, vhod pa je cuval strazar. Sola ni imela igrisca, ker deklice niso smele tekati ali skakati. Sole so bile zaklenjene od zacetka do konca pouka. Sole niso imele zasilnih izhodov. Leta 2002 je tako deklisko solo zajel pozar. Deklice so pred zublji tekle proti glavnemu izhodu, kjer jih je ustavila verska policija, ker na sebi niso imele abaye, crne halje za zenske, kot je to zahteval islamski zakon. Zato je v pozaru je umrlo 15 deklic.
Deklice so morale biti stare 7 let, da so lahko sle v solo. Zardi tega zakona je bila Manalina sestra 4 leta pred Manal, ceprv je bila od nje starejsa manj kot 3 leta.
Pouk se je zacel ob 7h zjutraj in je trajal do opoldne. V razredu je bilo po 40 otrok. Vs ogledala so bila odstranjena, da se ne bi katera od deklet slucajno pogledala v njih. Sola se je delila na osnovno, srednjo (verjetno 7. do 9. razred, kot pri nas in visoko, kat nas 10. do 12. razred). V srednji soli, torej pri starosti okoli 13 let, so morale poleg abaye nositi tudi niqab, ki je zakril ves obraz, razen oci.
Manal je na prvi solski dan sla v solo v beli obleki, v belih cevljih in z belim trakom v laseh. Na vratih so jo zavrnili, ker ni imela vseh potrebnih cepljenj. Z mamo sta sli v kliniko cez cesto, kjer so Manal cepili in se vrnili v solo. Za solo je izmenicno nosila 2 obleki, ki ju je sesila njena mati. Barvo so dolocale solske oblasti, ki so konec solskega leta starsem poslale slike oblek, kako naj bi zgledale v naslednjem solskem letu. Nekatere mamo so hceram dale sesiti malo lepse obleke, iz boljsega blaga in lepsimi detajli. Manalina mama je zvesto sledila uradni fotografiji. Kot jaz razumem, so cez te obleke nosile abaye, od 13. leta naprej pa se niqab.
Solski dan se je zacel s poslusanjem verzov iz korana in hadithov po solskem zvocniku. Hadithi ali obicaji so islamski verski zakoni in moralne zapovedi. Temu je sledila modrost dneva, nato je ves razred skpaj bral uvodne verze v koran in koncno so zapeli Kraljevski Pozdrav. Nato so uciteljice pregledale izgled vseh ucenk. Deklice niso smele nositi prstanov ali zapestnic. Lak za nohte je bil prepovedan. V nizji soli so smele nositi tudi crne trakove za lase, crne cevlje in bele nogavice. V srednjih in visjih razredih je bila bela barva prepovedana. Gresnici so nasilno odvzeli nedovoljen modni dodatek, tudi ce so zraven spulili se nekaj las. V solo je bilo prepovedano prinesti karkoli razen solkih knjig in zvezkov. Zato so jim obcasno pregledovali solske torbe in iskali skrite sminke, glavnike in ogledalca, kasneje tudi kasete in fotografije. Po muftijevih navodilih v solah niso ucili o glasbi, umetnosti, ni bilo sportnih dejavnosti. Prepovedani so bili obiski muzejev, zgodovinskih krajev, solski izleti, praznovanje konca solskega leta. Dovoljeni dodatni predmeti so bili samo sivanje, gospodinjstvo in risanje. Pri risanju niso smeli risati ljudi ali zivali. Risati so smele le rastline in nezive predmete.
Le revne deklice so nosile malico od doma. Manal je mama vsak dan pripravila kruh s sirom in pijaco, dokler je uciteljica ni vprasala, ce je doma vse v redu. Manal je bilo tako sram, da jo ima uciteljica za revo, da ji je mama od takrat naprej dajala denar za solsko malico. Pri nakupu malice niso poznali principa cakanja v vrst. Deklice so se prerivale in skoraj plezale ena cez drugo, celo teple, da so bile cimprej na vrsti. Hrana je bila slaba, vcasih celo kontaminirana, a se zaradi tega ni nihce razburjal. Uciteljice so imele svoje pets, lepe in urejene deklice, ki so imele privilegije. Uciteljice so jim celo nosile bonbone.
Kaznovale so jih z udarci z ravnili po dlaneh, vlekle so jih za usesa ali so jim prisolile klofute. Zvecenje zvecilnega gumija ali nepravilen odgovor sta bila dva od razlogov za tepezkanje.
Ucenci se niso ucili bistva ali principov. Ucili so se cele stavke na pamet. Vsak odmik od dosledne recitacije je bil razlog za kaznovanje. Razmisljanje s svojo glavo je bilo prepovedano. Celo pri tako preprostih receh, kot je barva oblaka. Enako je bilo doma pri ucenju korana.
V 6. razredu so izgubili uciteljico arabscine. Nadomescali sta jo uciteljici zemljepisa in zgodovine, ki sta jih ucili napacno. Njihvi zvezki so mrgoleli z napakami. Ko so dobili novo uciteljico, je ta kricala in eno za drugo z ravnilom pretepla cel razred. Za vsako napako v zvezku en udarec. Manal, kot ena najboljsih ucenk, jih je dobila 40. Fante so tepli se huje. Kaznovanega fanta so odpeljali pred solo, kjer se je moral sezuti in ulezati na trebuh. Sosolci so drzali njegove zvezane noge, ucitelj ga je tepel z bambusovo palico po stopalih. Sele sredi 90ih let, ko je zaradi tepezkanja en od ucencev umrl, so uradno prepovedali tepezkanje.
Zenske v Meki niso imele vstopa v knjiznico, zato je oce Manal, ki je bila knjizni molj, kupoval knjige na razprodajah, njena najljubsa avtorja Louisa May Alcott in Rudyard Kipling. . Na televiziji je gledal Sesame Street, amerisko otrosko serijo in se naucila anglesko abecedo.
Ko je Manal sla v 6. razred, je imel deklisko solanje pod svojo kontrolo veliki mufti - verski vodja. Ta je tudi dolocal solski program (curriculum). V tem obdobju se kralj povezal z najbolj radikalnimi muslimani, z ljudmi, ki so bili celo zaprti v drugih drzavah. Ti mozje so nasli politicno zatocisce v Savdski Arabiji. In tako je sovrastvo naslo svoj prostor tudi v solskih programih. Cenzura je zacvetela. Tako zgodovinske knjige kot ljubezenske zgodbe so postale njene zrtve. Vse, kar ni bilo v skladu z wahabizmom, je postalo prepovedano.
V tujini bi zaradi ostre cenzure prislo do demonstravij, v Savdski Arabiji so ljudje ponizno sklonili glavo in sprejeli cenzuro. Razlog je bil splosna neizobrazenost in nerazgledanost. Velik procent ljudi in skoraj vsi starejsi so bili nepismeni. Vedeli so le, kar so se naucili na pamet in tega je bilo zelo malo. Zato so ljudje verjeli. Verjeli so imanom, ki so jim govorili, da ves svet napada islam
Prva uradna drzavna sola za deklice je savdska vlada odprla leta 1964. Tega leta je kralj tudi uradno prepovedal suzenjstvo. Vendar solanje deklic je bil trn v peti za mnoge. Prvi zagovornik sol za deklice, Abdulkareem Aljuhayman je zaradi svojih naprednih pogledov 6 mesecev prezivel za resetkami. Medmuslimanskimi voditelji je prevladovalo mnenje,da bodo sole za deklice postale leglo nemorale in da bodo otroci v njih pozabili na vero. Odpor je bil tako mocan, da so prvo solo za deklice morali zastraziti z vojsko, podobno kot Americani na jugu, ko so v prej segregirae sole zaceli sprejemati crne otroke.
Sole za deklice so se ze na pogled razlikovale od fantovskih. Bile so brez oken proti cesti, ali so bila zadelana z deskami in obdajala jih je visoka koviska ograja, vhod pa je cuval strazar. Sola ni imela igrisca, ker deklice niso smele tekati ali skakati. Sole so bile zaklenjene od zacetka do konca pouka. Sole niso imele zasilnih izhodov. Leta 2002 je tako deklisko solo zajel pozar. Deklice so pred zublji tekle proti glavnemu izhodu, kjer jih je ustavila verska policija, ker na sebi niso imele abaye, crne halje za zenske, kot je to zahteval islamski zakon. Zato je v pozaru je umrlo 15 deklic.
Deklice so morale biti stare 7 let, da so lahko sle v solo. Zardi tega zakona je bila Manalina sestra 4 leta pred Manal, ceprv je bila od nje starejsa manj kot 3 leta.
Pouk se je zacel ob 7h zjutraj in je trajal do opoldne. V razredu je bilo po 40 otrok. Vs ogledala so bila odstranjena, da se ne bi katera od deklet slucajno pogledala v njih. Sola se je delila na osnovno, srednjo (verjetno 7. do 9. razred, kot pri nas in visoko, kat nas 10. do 12. razred). V srednji soli, torej pri starosti okoli 13 let, so morale poleg abaye nositi tudi niqab, ki je zakril ves obraz, razen oci.
Manal je na prvi solski dan sla v solo v beli obleki, v belih cevljih in z belim trakom v laseh. Na vratih so jo zavrnili, ker ni imela vseh potrebnih cepljenj. Z mamo sta sli v kliniko cez cesto, kjer so Manal cepili in se vrnili v solo. Za solo je izmenicno nosila 2 obleki, ki ju je sesila njena mati. Barvo so dolocale solske oblasti, ki so konec solskega leta starsem poslale slike oblek, kako naj bi zgledale v naslednjem solskem letu. Nekatere mamo so hceram dale sesiti malo lepse obleke, iz boljsega blaga in lepsimi detajli. Manalina mama je zvesto sledila uradni fotografiji. Kot jaz razumem, so cez te obleke nosile abaye, od 13. leta naprej pa se niqab.
Solski dan se je zacel s poslusanjem verzov iz korana in hadithov po solskem zvocniku. Hadithi ali obicaji so islamski verski zakoni in moralne zapovedi. Temu je sledila modrost dneva, nato je ves razred skpaj bral uvodne verze v koran in koncno so zapeli Kraljevski Pozdrav. Nato so uciteljice pregledale izgled vseh ucenk. Deklice niso smele nositi prstanov ali zapestnic. Lak za nohte je bil prepovedan. V nizji soli so smele nositi tudi crne trakove za lase, crne cevlje in bele nogavice. V srednjih in visjih razredih je bila bela barva prepovedana. Gresnici so nasilno odvzeli nedovoljen modni dodatek, tudi ce so zraven spulili se nekaj las. V solo je bilo prepovedano prinesti karkoli razen solkih knjig in zvezkov. Zato so jim obcasno pregledovali solske torbe in iskali skrite sminke, glavnike in ogledalca, kasneje tudi kasete in fotografije. Po muftijevih navodilih v solah niso ucili o glasbi, umetnosti, ni bilo sportnih dejavnosti. Prepovedani so bili obiski muzejev, zgodovinskih krajev, solski izleti, praznovanje konca solskega leta. Dovoljeni dodatni predmeti so bili samo sivanje, gospodinjstvo in risanje. Pri risanju niso smeli risati ljudi ali zivali. Risati so smele le rastline in nezive predmete.
Le revne deklice so nosile malico od doma. Manal je mama vsak dan pripravila kruh s sirom in pijaco, dokler je uciteljica ni vprasala, ce je doma vse v redu. Manal je bilo tako sram, da jo ima uciteljica za revo, da ji je mama od takrat naprej dajala denar za solsko malico. Pri nakupu malice niso poznali principa cakanja v vrst. Deklice so se prerivale in skoraj plezale ena cez drugo, celo teple, da so bile cimprej na vrsti. Hrana je bila slaba, vcasih celo kontaminirana, a se zaradi tega ni nihce razburjal. Uciteljice so imele svoje pets, lepe in urejene deklice, ki so imele privilegije. Uciteljice so jim celo nosile bonbone.
Kaznovale so jih z udarci z ravnili po dlaneh, vlekle so jih za usesa ali so jim prisolile klofute. Zvecenje zvecilnega gumija ali nepravilen odgovor sta bila dva od razlogov za tepezkanje.
Ucenci se niso ucili bistva ali principov. Ucili so se cele stavke na pamet. Vsak odmik od dosledne recitacije je bil razlog za kaznovanje. Razmisljanje s svojo glavo je bilo prepovedano. Celo pri tako preprostih receh, kot je barva oblaka. Enako je bilo doma pri ucenju korana.
V 6. razredu so izgubili uciteljico arabscine. Nadomescali sta jo uciteljici zemljepisa in zgodovine, ki sta jih ucili napacno. Njihvi zvezki so mrgoleli z napakami. Ko so dobili novo uciteljico, je ta kricala in eno za drugo z ravnilom pretepla cel razred. Za vsako napako v zvezku en udarec. Manal, kot ena najboljsih ucenk, jih je dobila 40. Fante so tepli se huje. Kaznovanega fanta so odpeljali pred solo, kjer se je moral sezuti in ulezati na trebuh. Sosolci so drzali njegove zvezane noge, ucitelj ga je tepel z bambusovo palico po stopalih. Sele sredi 90ih let, ko je zaradi tepezkanja en od ucencev umrl, so uradno prepovedali tepezkanje.
Zenske v Meki niso imele vstopa v knjiznico, zato je oce Manal, ki je bila knjizni molj, kupoval knjige na razprodajah, njena najljubsa avtorja Louisa May Alcott in Rudyard Kipling. . Na televiziji je gledal Sesame Street, amerisko otrosko serijo in se naucila anglesko abecedo.
Ko je Manal sla v 6. razred, je imel deklisko solanje pod svojo kontrolo veliki mufti - verski vodja. Ta je tudi dolocal solski program (curriculum). V tem obdobju se kralj povezal z najbolj radikalnimi muslimani, z ljudmi, ki so bili celo zaprti v drugih drzavah. Ti mozje so nasli politicno zatocisce v Savdski Arabiji. In tako je sovrastvo naslo svoj prostor tudi v solskih programih. Cenzura je zacvetela. Tako zgodovinske knjige kot ljubezenske zgodbe so postale njene zrtve. Vse, kar ni bilo v skladu z wahabizmom, je postalo prepovedano.
V tujini bi zaradi ostre cenzure prislo do demonstravij, v Savdski Arabiji so ljudje ponizno sklonili glavo in sprejeli cenzuro. Razlog je bil splosna neizobrazenost in nerazgledanost. Velik procent ljudi in skoraj vsi starejsi so bili nepismeni. Vedeli so le, kar so se naucili na pamet in tega je bilo zelo malo. Zato so ljudje verjeli. Verjeli so imanom, ki so jim govorili, da ves svet napada islam
0
Kaj so se pa potem sploh učili v šoli, razen Korana in hadithov? Geografijo, naravoslovje?
0
Ne vem, nikjer konkretno ne napise predmetov. Do zdaj je omenila arabscino, zemljepis in zgodovino. Verjetno imajo tudi matematiko in kaksen znanstveni predmet. V enem poglavju pravi, da ocenjuje, da je bilo verski vzgoji namenjeno okoli 60% pouka. Podobno sem brala tudi v National geograficu, namrec, da sole dajejo veliko prevec poudarka na religijo in premalo na kvalitetno ucenje znanosti, to je matematike, fizike, kemije in biologije. Zato se tudi velik del studentov vpise na razne univerze, kjer studirajo islam, kar jih na koncu po vecini naredi nezaposlive, kajti na veri se ne da graditi ekonomije. .
0
Doma je bilo dosti nasilja. Ker sta starsa tepla otroke, oce pa tudi mamo, so otroci prevzeli tak vzorec obnasanja. Pravi, da sta se najprej tepli s sestro, nto pa obe se z bratom. Oce ji je zadnjic prisolil zausnico, ko ji je bilo okoli 17 ali 18 let. Po njej ji je zvonilo v usesu ves popoldan.
Druzina je redno potovala k svojim sorodnikom v Egipt in obcasno v Libanon, kjjer je Manal spoznavala stvari, ki so bile v Savdski Arabiji prepovedane. Zakon je sel celo tako dalec, da je prepovedal prodaj punck - igrac. Dovolljene so bile le brezoblicne puncke iz blaga, vse ostalo je bilo prepovedano. Tudi veliko knjig za otroke je bilo prepovedanih. Tako je prvic videla puncko Barbie pri svoji sestricni v Meki. Poncko je v drzavo presvercal njen oce. Manal se je takoj navdusila in na naslednjem obisku v Egipt ji je mama kupila Barbie drsalko. Sama pa je pri sorodniki odkrila zapraseno serijo Pet prijateljev, ki je bila na kupu za ogenj v peci za kruh. Knjige je ocistila in jih z Barbie skrila na dno potovalke in vse uspesno presvercala domov.
Pet prijateljev jo je tako navdusilo, da je se sama spesnila kriminalko za otroke in jo dala uciteljici v recenzijo. Ker od uciteljice ni bilo odgovora, jo je po dveh tednih vprasala, ce je ze prebrala. Uciteljica jo je pred razredom nadrla, da je njen plagiat raztrgala na koscke.
Najlepse spomine ima na leto 1990. Takrat so spet obiskali sorodnike v Egiptu in Libanonu. Ko so bili v Libanonu, so Americani s Savdi napadli Irak. V LIbanonu je bilo popolnoma drugacno politicno ozracje kot doma in pojavljale so se privoscljive govorice, da so ZDA zavzele Savdsko Arabijo. Neka karikatura je celo prikazovala savdskega kralja Fahda, kako okoli Kaabe v Veliki Moseji vodi kamelo, na kateri sedi Georg Bush. Vsi panicni so klicali oceta, ki je ostal doma, ki jih je potolazil, da Savdska Arabija ni okupirana. Takrat je tudi prvic srecala svojega ze odraslega polbrata iz maminega prvega zakona. Tudi mmmama ga je prvic videla od kar je bil se cisto majhen. Brat je vsa ta leta zivel pri svojem ocetu v Egiptu.
V Savdski Arabiji se je pocutila dobrodoslo le pri eni ocetovi sestri, teti Zein. Bila je zenska starega kova. Izhajala je iz plemena Hejazi in doma ni nosila zapovedane crne halje abaye, ampak tradicionalna oblacila svojega plemena - svetlo azurno obleko, odprto cez prsa, pod njo pa bel brezrokavnik z visokim ovratnikom in srebrnimi gumbi. Cez glavo si je zavila bel sal, ki je puscal pogled na njene lase. Roke je imela vedno pobarvane s henno (rdecim barvilom) na rokah in okoli vratu pa je nosila toliko nakita in zapestnic, da so vsi zaradi zvonckljanja nakita ze vnaprej vedeli, da prihaja ona. Manal je bilo se bolj pomembno, da ima njena hci prave puncke.
Ko so se vrnili iz Libanona, je bila vojna z Irakom v polnem teku in sole ni bilo 6 mesecev. Teta Zein je takrat pomagala svoji mami, Manalini babici, na dezeli in Manal je prosila mamo, ce ji gre lahko pomagat. Mama je privolila. Njena babica je zivela v vasici Tarfa'a, kar pomeni tamariska. Vasica je lezala v dolini sredi gora. Skupina opecnatih his z lesenimi stropovi je bila raztresena vzdolz pescene ceste. Edini vir energije je bil diselski motor (je mislila generator?), ki so ga zalaufali samo ponoci. Vasica ni imela vodovoda, telefona ali specerijske trgovine, ceprav je bila le dobrih 30 km iz Meke. Tudi narecje domacinov je bilo Manal skorajda nerazumljivo. Vsi ljudje so se med seboj poznali in vsi so si bili v sorodu.
Babica je imela hiso na zacetku vasi. Od ceste jo je locila visoka zidana ograja z zelenimi kovinskimi vrati. Skozi vrata si stopil na veliko dvorisce, tlakovano z recnimi kamni. Na desni je stal tank za vodo, ki jo je 1x na mesec pripeljal tovornjak, na levi strani dvorisca je bilo neplodno drevo, omenjeno v koranu in nekaj kaktusov. Hisa je imela kopalnico. V njej je bilo stranisce - luknja v tleh, ki so jo pokrili z betonskim tlakovcem. Sama hisa je imela 3 sobe. Babicino sobo je hladila puscavska klima na vodo (?). Drga soba je bila kuhinja, tretja pa dodatna soba, kjer so hranili zimnice in rocno tkane reproge. Babica je vsako jutro pomolzla kozo in pripravila caj s kozjim mlekom, otroci pa so nabrali jajca. Potem so skupaj pojedli omlete in poslusali radijska porocila. Teta Zein je bila prijazna in mirna zenska, ki nikoli ni vpila na otroke ali jih tepla.
Zivljenje v vasi je bilo popolnoma drugacno kot v mestu. vsa dekleta so znala delati kmecka in gospodinjska dela, peci kruh in nobena zenska ni nosila zapovedane crne abaye (halje). Zenske so nosile kurte svetlih barv in stisnjene v pasu (nekaksna telesu se prilegajoca dolga tunika), glavo so imele ovito v roza li bel sal, v nosovih pa rinko. Zenske so se po popoldanski molitvi rade zbrale na blazinah na dvoriscu pri babici, ki jim je postregla kavo z gingerjem, zeliscni caj in slane kolacke in datlje. Deklice se zenskam niso smele pridruziti, zato so se igrale z dugimi otroki za hiso, kjer so se preganjali po suhih strugah gorskih potokov in plezali po pobocjih in tekmovali, kdo vrze kamen najdlje. Vascani so imeli velika polja, ki so jih namakali z vodo iz bliznjih vodnjakov. Na poljih so gojili alfalfo, banane, mango, limete in drugo sadje. Tega idilicnega kraja Manalinega otrostva ni vec. Okoli 1998 so zgradili jez, kamor so speljali vso vodo iz vaskih vodnjakov. Namesto zelenih polj je danes tam puscava.
Naslednje leto marca, takoj po koncu vojne z Irakom, se je morala vrniti k svojima vedno jeznima starsema v ozke ulice Meke.
Druzina je redno potovala k svojim sorodnikom v Egipt in obcasno v Libanon, kjjer je Manal spoznavala stvari, ki so bile v Savdski Arabiji prepovedane. Zakon je sel celo tako dalec, da je prepovedal prodaj punck - igrac. Dovolljene so bile le brezoblicne puncke iz blaga, vse ostalo je bilo prepovedano. Tudi veliko knjig za otroke je bilo prepovedanih. Tako je prvic videla puncko Barbie pri svoji sestricni v Meki. Poncko je v drzavo presvercal njen oce. Manal se je takoj navdusila in na naslednjem obisku v Egipt ji je mama kupila Barbie drsalko. Sama pa je pri sorodniki odkrila zapraseno serijo Pet prijateljev, ki je bila na kupu za ogenj v peci za kruh. Knjige je ocistila in jih z Barbie skrila na dno potovalke in vse uspesno presvercala domov.
Pet prijateljev jo je tako navdusilo, da je se sama spesnila kriminalko za otroke in jo dala uciteljici v recenzijo. Ker od uciteljice ni bilo odgovora, jo je po dveh tednih vprasala, ce je ze prebrala. Uciteljica jo je pred razredom nadrla, da je njen plagiat raztrgala na koscke.
Najlepse spomine ima na leto 1990. Takrat so spet obiskali sorodnike v Egiptu in Libanonu. Ko so bili v Libanonu, so Americani s Savdi napadli Irak. V LIbanonu je bilo popolnoma drugacno politicno ozracje kot doma in pojavljale so se privoscljive govorice, da so ZDA zavzele Savdsko Arabijo. Neka karikatura je celo prikazovala savdskega kralja Fahda, kako okoli Kaabe v Veliki Moseji vodi kamelo, na kateri sedi Georg Bush. Vsi panicni so klicali oceta, ki je ostal doma, ki jih je potolazil, da Savdska Arabija ni okupirana. Takrat je tudi prvic srecala svojega ze odraslega polbrata iz maminega prvega zakona. Tudi mmmama ga je prvic videla od kar je bil se cisto majhen. Brat je vsa ta leta zivel pri svojem ocetu v Egiptu.
V Savdski Arabiji se je pocutila dobrodoslo le pri eni ocetovi sestri, teti Zein. Bila je zenska starega kova. Izhajala je iz plemena Hejazi in doma ni nosila zapovedane crne halje abaye, ampak tradicionalna oblacila svojega plemena - svetlo azurno obleko, odprto cez prsa, pod njo pa bel brezrokavnik z visokim ovratnikom in srebrnimi gumbi. Cez glavo si je zavila bel sal, ki je puscal pogled na njene lase. Roke je imela vedno pobarvane s henno (rdecim barvilom) na rokah in okoli vratu pa je nosila toliko nakita in zapestnic, da so vsi zaradi zvonckljanja nakita ze vnaprej vedeli, da prihaja ona. Manal je bilo se bolj pomembno, da ima njena hci prave puncke.
Ko so se vrnili iz Libanona, je bila vojna z Irakom v polnem teku in sole ni bilo 6 mesecev. Teta Zein je takrat pomagala svoji mami, Manalini babici, na dezeli in Manal je prosila mamo, ce ji gre lahko pomagat. Mama je privolila. Njena babica je zivela v vasici Tarfa'a, kar pomeni tamariska. Vasica je lezala v dolini sredi gora. Skupina opecnatih his z lesenimi stropovi je bila raztresena vzdolz pescene ceste. Edini vir energije je bil diselski motor (je mislila generator?), ki so ga zalaufali samo ponoci. Vasica ni imela vodovoda, telefona ali specerijske trgovine, ceprav je bila le dobrih 30 km iz Meke. Tudi narecje domacinov je bilo Manal skorajda nerazumljivo. Vsi ljudje so se med seboj poznali in vsi so si bili v sorodu.
Babica je imela hiso na zacetku vasi. Od ceste jo je locila visoka zidana ograja z zelenimi kovinskimi vrati. Skozi vrata si stopil na veliko dvorisce, tlakovano z recnimi kamni. Na desni je stal tank za vodo, ki jo je 1x na mesec pripeljal tovornjak, na levi strani dvorisca je bilo neplodno drevo, omenjeno v koranu in nekaj kaktusov. Hisa je imela kopalnico. V njej je bilo stranisce - luknja v tleh, ki so jo pokrili z betonskim tlakovcem. Sama hisa je imela 3 sobe. Babicino sobo je hladila puscavska klima na vodo (?). Drga soba je bila kuhinja, tretja pa dodatna soba, kjer so hranili zimnice in rocno tkane reproge. Babica je vsako jutro pomolzla kozo in pripravila caj s kozjim mlekom, otroci pa so nabrali jajca. Potem so skupaj pojedli omlete in poslusali radijska porocila. Teta Zein je bila prijazna in mirna zenska, ki nikoli ni vpila na otroke ali jih tepla.
Zivljenje v vasi je bilo popolnoma drugacno kot v mestu. vsa dekleta so znala delati kmecka in gospodinjska dela, peci kruh in nobena zenska ni nosila zapovedane crne abaye (halje). Zenske so nosile kurte svetlih barv in stisnjene v pasu (nekaksna telesu se prilegajoca dolga tunika), glavo so imele ovito v roza li bel sal, v nosovih pa rinko. Zenske so se po popoldanski molitvi rade zbrale na blazinah na dvoriscu pri babici, ki jim je postregla kavo z gingerjem, zeliscni caj in slane kolacke in datlje. Deklice se zenskam niso smele pridruziti, zato so se igrale z dugimi otroki za hiso, kjer so se preganjali po suhih strugah gorskih potokov in plezali po pobocjih in tekmovali, kdo vrze kamen najdlje. Vascani so imeli velika polja, ki so jih namakali z vodo iz bliznjih vodnjakov. Na poljih so gojili alfalfo, banane, mango, limete in drugo sadje. Tega idilicnega kraja Manalinega otrostva ni vec. Okoli 1998 so zgradili jez, kamor so speljali vso vodo iz vaskih vodnjakov. Namesto zelenih polj je danes tam puscava.
Naslednje leto marca, takoj po koncu vojne z Irakom, se je morala vrniti k svojima vedno jeznima starsema v ozke ulice Meke.
0
Psi so v Savdski Arabiji haram - prepovedani. Dovoljene so macke in ptici. Teta Zein je imela vec mack, ki so se prosto sprehajale po hisi, nhjen brat, manalin oce pa vec ptic, za katere je vzorno skrbel.
Ko je bilo Manal 10, (leta 1989 ) je imela prijazno uciteljico za vero Sanoo. Nikoli ni vpila in nikoli ni ucenk tepla z ravnilom, zato je postala Manalin vzor. Uciteljica je v solo prisla v abayi (crni halji), ki jo je potegnila cez glavo, obraz pa ji je zakrival niqab. Roke si je zakrivala s crnimi rokavicami. Delovala je kot velika crna gmota, a Manal je takrat v njej videla le vzorno uciteljico. Zato si je zelela nositi abayo in niqab. Mama ji je ustregla in Manal je naslednjega dne ponosno odkorakala v solo, skrita v crnini od glave do peta. Njeno navdusenje je v arabski vrocini hitro izpuhtelo, saj ji je niqab prepreceval normalno dihanje. Pri vsakem vdihu je potegnila v usta niqab, ki je bil vlazen od njene sape. Poleg tega zaradi niqaba ni videla skoraj nic. Kar naprej se je zaletavala v mize in stole in se na stopnicah zapletala v gube abaye in nekajkrat skoraj padla po stpnicah. Vedela je, da niqab ni zanjo, a jo je bilo prevec sram, da bi ga tako hitro odlozila. Drugi otroci so se ji posmehovali, a Manal je bila se bolj odlocna, da vztraja. Po drugi strani je bilo vedno tezje nositi niqab. Odresili sta jo sestra in sestricna, ki sta ji med norcevanjem potegnili niqab z glave. Manal je tako nasla dober izgovor, da ji ni bilo treba vec nositi opresivnega niqaba.
Pri 13ih je dobila prvo menstruacijo. Najprej se je zaupala sestricni, upajoc, da sestricna ne bo nikomur povedala. Ceprav so imeli v soli pri verskem pouku tudi lekcije o pravilnem dnevnem umivanju in zaporedju telesnih delov, ki se umijejo, o umivanju po penstruaciji in o umivanju na 40. dan po porodu, Manal ni vedela nicesar o vlozkih. Sestricna, ki je bila starejsa, ji je dala nekaj svojih in ji povedala, da je zdaj zenska. Nato je vse povedala svoji mami, prijazni teti Zein, ki naenkrat ni bila vec tako zelo prijazna. Teta je vse povedala naprej, se prej pa je Manal prepovedala stike z njenima sinovoma, Manalinima bratrancema. Z enim od njiju sta se pogosto igrala skupaj, zdaj pa je bil naenkrat odrezan od njenega sveta. Otrostva je bilo konec. Bratranci in sestricne se po muslimanskem zakonu lahko porocajo, zato bratranec ne sodi med potencialne skrbnike, prav nasprotno: od prve menstruacije naprej deklice nimajo vec stikov s svojimi bratranci.
Kot otrok se ni zavedala, pod kaksnim mocnim verskim- wahabitskim pritiskom so odrascali. Wahabisem prakticira manjsina suni muslimanov, ki zivijo v vecjem predelu Savdske Arabije. Na vzhodu in v Iranu zivijo pretezno siiti, ki wahabizma po pravilu ne prakticirajo. V soli je bilo okoli 60% pouka namenjenega verski vzgoji, letaki o morali in veri so bili na razpolago povsod, celo na letaliscu. Sarija prav tako. Druzina je zivela v blizini Velike/ Svete Moseje in tam blizu so na ob petkih po molitvah trgu izvajali obglavljanja pred mnozico gledalcev. Manal se spomni nekega Pakistanca, ki so ga vlekli cez trg. Moski je gledal z grozo v oceh, urin mu je usel. Manal ni mogla gledati do konca.
Blizu Velike Moseje se je vedno trlo ljudi, zato so bile ulice in trgi v blizini raj za zeparje. Ko so jih ujeli, so jim obcasno odrezali desno roko od zapestja navzdol, kot je doloceno v koranu. Nato so roko pomocili v vrelo olje, da so ustavili krvavitev. Ce so tatu ponovno ujeli, so mu odrezali desno stopalo tik nad gleznjem. Seveda, pravi Manal, vplivnih ljudi, ki so ukradli milijarde, taka kazen ni nikoli doletela. Kazen je bila rezervirana le za male, revne zeparje.
Ko je bilo Manal 10, (leta 1989 ) je imela prijazno uciteljico za vero Sanoo. Nikoli ni vpila in nikoli ni ucenk tepla z ravnilom, zato je postala Manalin vzor. Uciteljica je v solo prisla v abayi (crni halji), ki jo je potegnila cez glavo, obraz pa ji je zakrival niqab. Roke si je zakrivala s crnimi rokavicami. Delovala je kot velika crna gmota, a Manal je takrat v njej videla le vzorno uciteljico. Zato si je zelela nositi abayo in niqab. Mama ji je ustregla in Manal je naslednjega dne ponosno odkorakala v solo, skrita v crnini od glave do peta. Njeno navdusenje je v arabski vrocini hitro izpuhtelo, saj ji je niqab prepreceval normalno dihanje. Pri vsakem vdihu je potegnila v usta niqab, ki je bil vlazen od njene sape. Poleg tega zaradi niqaba ni videla skoraj nic. Kar naprej se je zaletavala v mize in stole in se na stopnicah zapletala v gube abaye in nekajkrat skoraj padla po stpnicah. Vedela je, da niqab ni zanjo, a jo je bilo prevec sram, da bi ga tako hitro odlozila. Drugi otroci so se ji posmehovali, a Manal je bila se bolj odlocna, da vztraja. Po drugi strani je bilo vedno tezje nositi niqab. Odresili sta jo sestra in sestricna, ki sta ji med norcevanjem potegnili niqab z glave. Manal je tako nasla dober izgovor, da ji ni bilo treba vec nositi opresivnega niqaba.
Pri 13ih je dobila prvo menstruacijo. Najprej se je zaupala sestricni, upajoc, da sestricna ne bo nikomur povedala. Ceprav so imeli v soli pri verskem pouku tudi lekcije o pravilnem dnevnem umivanju in zaporedju telesnih delov, ki se umijejo, o umivanju po penstruaciji in o umivanju na 40. dan po porodu, Manal ni vedela nicesar o vlozkih. Sestricna, ki je bila starejsa, ji je dala nekaj svojih in ji povedala, da je zdaj zenska. Nato je vse povedala svoji mami, prijazni teti Zein, ki naenkrat ni bila vec tako zelo prijazna. Teta je vse povedala naprej, se prej pa je Manal prepovedala stike z njenima sinovoma, Manalinima bratrancema. Z enim od njiju sta se pogosto igrala skupaj, zdaj pa je bil naenkrat odrezan od njenega sveta. Otrostva je bilo konec. Bratranci in sestricne se po muslimanskem zakonu lahko porocajo, zato bratranec ne sodi med potencialne skrbnike, prav nasprotno: od prve menstruacije naprej deklice nimajo vec stikov s svojimi bratranci.
Kot otrok se ni zavedala, pod kaksnim mocnim verskim- wahabitskim pritiskom so odrascali. Wahabisem prakticira manjsina suni muslimanov, ki zivijo v vecjem predelu Savdske Arabije. Na vzhodu in v Iranu zivijo pretezno siiti, ki wahabizma po pravilu ne prakticirajo. V soli je bilo okoli 60% pouka namenjenega verski vzgoji, letaki o morali in veri so bili na razpolago povsod, celo na letaliscu. Sarija prav tako. Druzina je zivela v blizini Velike/ Svete Moseje in tam blizu so na ob petkih po molitvah trgu izvajali obglavljanja pred mnozico gledalcev. Manal se spomni nekega Pakistanca, ki so ga vlekli cez trg. Moski je gledal z grozo v oceh, urin mu je usel. Manal ni mogla gledati do konca.
Blizu Velike Moseje se je vedno trlo ljudi, zato so bile ulice in trgi v blizini raj za zeparje. Ko so jih ujeli, so jim obcasno odrezali desno roko od zapestja navzdol, kot je doloceno v koranu. Nato so roko pomocili v vrelo olje, da so ustavili krvavitev. Ce so tatu ponovno ujeli, so mu odrezali desno stopalo tik nad gleznjem. Seveda, pravi Manal, vplivnih ljudi, ki so ukradli milijarde, taka kazen ni nikoli doletela. Kazen je bila rezervirana le za male, revne zeparje.
0
Po napadu wahabitov na Veliko Mosejo, je salafizem dobil nov zalet. (Pogledala sem razliko med salafizmom in wahabizmom. Razlike ni prav velike, oziroma se se verski mozje popolnoma ne strinjajo, kaksna je razlika. beseda salafi izhaja iz starodavne besede za pobozne prednike, beseda wahabisem pa po reformatorju iz 18. stoletja, ki je zagovarjal vrnitev h koreninam islama.) Salafisti so Sunni, niso pa vsi Sunni muslimani salafisti. Salafisti so proti zmernemu islamu in proti inovaciji.
Salafisti so v 80ih in 90ih letih porabili vojno rusov v Cecni in v Afganistanu, srbske in hrvaske napade na Bosno in Herzegovino in masakre proti muslimanskim Rohingyam v Mjanmaru (Burmi) kot dokaz, da obstaja svetovna konspiracija za genocid proti muslimanom. In najbolj ogrozene od nemuslimanov so prav zenske. Salafisti so trdili, da bodo nemuslimani razdevicili muslimanke, da jih bodo pripeljali ven iz njihovih his in jim odstranili tancice (= niqabe ipd.). Niqab je kos crnega blaga, ki pokriva zenski obraz. V Savdski arabiji imajo vec stopenj zakrivanja z nikabom: od odkritih oci in delno cela, do cisto tanke reze za oci. V teh letih so salafisti dobili moc. Obvladovali so vse medije in prepovedali knjige, ki niso sledile njihovi ideologiji. „O narod ilsama, te satelitske antene so nevihte upora, velike kot tornado in bodo odtrgale nase domove od njihovih korenin in jih unicile. Prisegam pri Bogu: so hudournik gresnih pozelenj, narejene za to, da bodo pozrle vse ostanke skromnosti, deviskosti in vere,“ je napisal sejk Hamad Aldahloos in eni fatwa (moralni zakoni). Njegovi fatwi so sledili radikalizirani mladi, ki so plezali po strehah in z njih trgali satelitske antene in leta 1990 je dekret Notranjega ministrstva tudi uradno prepovedal uporabo satelitskih anten. Ta dekret je bil v veljavi se v casu pisanja knjige (2017), ceprav ima Savdska Arabija najvec satelitskih kanalov v arabskem svetu.
Verski sejki so hodili tudi po solah in pridigali strah pred peklom. V Amalini dekliski soli so imeli predavanja po zvocniku, saj dekleta (Manal je bila takrat najstnica) niso smele videti moskih verskih vodij. Vedno pogosteje so imele govore tudi uciteljice na soli in ti govori so imeli namen pri solarkah ustvariti obcutek krivde in strahu. Govori so bili graficni in skoraj hipnoticni, v stilu: ’tistega, ki zanemarja molitve bo Bog kaznoval, da se bo utopil zejen (ocitno vpliv zivljenja v puscavi), tudi ce bo spil vodo vseh morij, ne bo potesil zeje. In Bogo bo stanjsal njegov grob, pritiska na njegova rebra, dokler ne bodo vec vzdrzala. Bog bo poslal ogenj na njegov grob, in kaco z imenom ’Pogumna in predrznak’. Take pridige so pritegnile Manal.
Najvecji vpliv je nanjo imela pridiga o umivanju umrlih. V Savdski Arabiji obstojajo tocno dolocene procedure, kako umiti umrlega, najprej z vodo, nato s kafro, in nazadnje tekocino, pripravljeno iz nekega drevesa. Nato truplo zaviejo in pomolijo ob njem preden ga pokopljejo. Uciteljica je postopek demonstrirala na eni od solark in jih izzivala z vprasanji, kot ’kaj ste naredile do sedaj, da ste se pripravile za vgrob?’ Dekleta so ob tem predavanju padla v mnozicno histerijo. Ko so bile punce ze vse panicne, jih je uciteljica se naprej izzivala, ce so zadovoljne s haram stvarmi (prepovedanimi dejanji) kot so tesna oblacila in puljenje obrvi. Na Manal je imelo predavanje tako mocan vpliv, da se je odlocila spremeniti sebe in svojo druzino. Takrat se se ni zavedala, da salafisti spreminjajo odrasle skozi njihove otroke. Njena cela generacija je bila izrabljena, da je potegnila svoje starse stoletje nazaj.
Ena od knjig, ki so bile na voljo zastonj in za nepismene posnete na karticah (kot glasbene kartice za rojstni dan), je imela naslednji tekst:
Moja muslimanska sestra: danes se soocas z odlocno in potuhnjeno vojno proti islamu, da bi te odstranili iz tvoje neprebojne trdnjave. Ne pusti se zapeljati idejam, ki jih promovirajo. Ena od stvari, ki jih sovrazniki islama zelijo odstraniti, je niqab, pokrivalo za obraz, ki loci svobodno zensko od nevernic in suzenj in ki ji pomaga, da se spoprime z volkovi, ki hodijo med nami. Kot je ucenjak al-Quturbi rekel: celota zenske - njeno telo in njen glas sta a’ura (gresno ju je postaviti na ogled) in ju ne smemo odkriti, razen ce je potreba za to. Ena znacilnost zakrivanja je, da deluje kot kontejner za celo telo in se ga ne sme odisaviti. To je prikazano v hadithu, ki pravi, da so odisavljene zenske presustnice. Zakrivanje vam ni ukazano, da vas omejuje, ampak da vas pocasti in vam da dostojanstvo. Z nosnjo verskega pokrivala ohranjate sebe in scitite druzbo pred korupcijo in nemoralnostjo. Moja muslimanska sestra, ko preberes to knjigo jo daj naprej, drugi muslimanski sesti.
Prepovedano je bilo tudinositi hlace, si delati modne priceske, naredeti preco v laseh na eni strani, ker te stvari naredijo zensko podobno nevernicam. Lak za nohte je prepovedan, ke preprecuje obredno umivanje rok. Puljenje obrvi je bil tak greh, da so se frizerski saloni izobesili table z napisom, da tega zaradi vere ne delajo.
Salafisti so zahtevali popolno pokorscino mozu, ali kot je nek sejk zapisal; „Ce ima vas moz rano, iz katere se cedi gnoj, in polizete hnoj, je to se vedno dosti manj, kot se od vas pricakuje“.
Salafisti so v 80ih in 90ih letih porabili vojno rusov v Cecni in v Afganistanu, srbske in hrvaske napade na Bosno in Herzegovino in masakre proti muslimanskim Rohingyam v Mjanmaru (Burmi) kot dokaz, da obstaja svetovna konspiracija za genocid proti muslimanom. In najbolj ogrozene od nemuslimanov so prav zenske. Salafisti so trdili, da bodo nemuslimani razdevicili muslimanke, da jih bodo pripeljali ven iz njihovih his in jim odstranili tancice (= niqabe ipd.). Niqab je kos crnega blaga, ki pokriva zenski obraz. V Savdski arabiji imajo vec stopenj zakrivanja z nikabom: od odkritih oci in delno cela, do cisto tanke reze za oci. V teh letih so salafisti dobili moc. Obvladovali so vse medije in prepovedali knjige, ki niso sledile njihovi ideologiji. „O narod ilsama, te satelitske antene so nevihte upora, velike kot tornado in bodo odtrgale nase domove od njihovih korenin in jih unicile. Prisegam pri Bogu: so hudournik gresnih pozelenj, narejene za to, da bodo pozrle vse ostanke skromnosti, deviskosti in vere,“ je napisal sejk Hamad Aldahloos in eni fatwa (moralni zakoni). Njegovi fatwi so sledili radikalizirani mladi, ki so plezali po strehah in z njih trgali satelitske antene in leta 1990 je dekret Notranjega ministrstva tudi uradno prepovedal uporabo satelitskih anten. Ta dekret je bil v veljavi se v casu pisanja knjige (2017), ceprav ima Savdska Arabija najvec satelitskih kanalov v arabskem svetu.
Verski sejki so hodili tudi po solah in pridigali strah pred peklom. V Amalini dekliski soli so imeli predavanja po zvocniku, saj dekleta (Manal je bila takrat najstnica) niso smele videti moskih verskih vodij. Vedno pogosteje so imele govore tudi uciteljice na soli in ti govori so imeli namen pri solarkah ustvariti obcutek krivde in strahu. Govori so bili graficni in skoraj hipnoticni, v stilu: ’tistega, ki zanemarja molitve bo Bog kaznoval, da se bo utopil zejen (ocitno vpliv zivljenja v puscavi), tudi ce bo spil vodo vseh morij, ne bo potesil zeje. In Bogo bo stanjsal njegov grob, pritiska na njegova rebra, dokler ne bodo vec vzdrzala. Bog bo poslal ogenj na njegov grob, in kaco z imenom ’Pogumna in predrznak’. Take pridige so pritegnile Manal.
Najvecji vpliv je nanjo imela pridiga o umivanju umrlih. V Savdski Arabiji obstojajo tocno dolocene procedure, kako umiti umrlega, najprej z vodo, nato s kafro, in nazadnje tekocino, pripravljeno iz nekega drevesa. Nato truplo zaviejo in pomolijo ob njem preden ga pokopljejo. Uciteljica je postopek demonstrirala na eni od solark in jih izzivala z vprasanji, kot ’kaj ste naredile do sedaj, da ste se pripravile za vgrob?’ Dekleta so ob tem predavanju padla v mnozicno histerijo. Ko so bile punce ze vse panicne, jih je uciteljica se naprej izzivala, ce so zadovoljne s haram stvarmi (prepovedanimi dejanji) kot so tesna oblacila in puljenje obrvi. Na Manal je imelo predavanje tako mocan vpliv, da se je odlocila spremeniti sebe in svojo druzino. Takrat se se ni zavedala, da salafisti spreminjajo odrasle skozi njihove otroke. Njena cela generacija je bila izrabljena, da je potegnila svoje starse stoletje nazaj.
Ena od knjig, ki so bile na voljo zastonj in za nepismene posnete na karticah (kot glasbene kartice za rojstni dan), je imela naslednji tekst:
Moja muslimanska sestra: danes se soocas z odlocno in potuhnjeno vojno proti islamu, da bi te odstranili iz tvoje neprebojne trdnjave. Ne pusti se zapeljati idejam, ki jih promovirajo. Ena od stvari, ki jih sovrazniki islama zelijo odstraniti, je niqab, pokrivalo za obraz, ki loci svobodno zensko od nevernic in suzenj in ki ji pomaga, da se spoprime z volkovi, ki hodijo med nami. Kot je ucenjak al-Quturbi rekel: celota zenske - njeno telo in njen glas sta a’ura (gresno ju je postaviti na ogled) in ju ne smemo odkriti, razen ce je potreba za to. Ena znacilnost zakrivanja je, da deluje kot kontejner za celo telo in se ga ne sme odisaviti. To je prikazano v hadithu, ki pravi, da so odisavljene zenske presustnice. Zakrivanje vam ni ukazano, da vas omejuje, ampak da vas pocasti in vam da dostojanstvo. Z nosnjo verskega pokrivala ohranjate sebe in scitite druzbo pred korupcijo in nemoralnostjo. Moja muslimanska sestra, ko preberes to knjigo jo daj naprej, drugi muslimanski sesti.
Prepovedano je bilo tudinositi hlace, si delati modne priceske, naredeti preco v laseh na eni strani, ker te stvari naredijo zensko podobno nevernicam. Lak za nohte je prepovedan, ke preprecuje obredno umivanje rok. Puljenje obrvi je bil tak greh, da so se frizerski saloni izobesili table z napisom, da tega zaradi vere ne delajo.
Salafisti so zahtevali popolno pokorscino mozu, ali kot je nek sejk zapisal; „Ce ima vas moz rano, iz katere se cedi gnoj, in polizete hnoj, je to se vedno dosti manj, kot se od vas pricakuje“.
0
Manal je z vsem srcem sprejela pridiganje salafistov. Ponovno si je nadela abayo in niqab ter rokavice. Prenehala je obiskovati drago teto Zein, saj naj bi zenska sla iz hise le po nujnih opravkih, ne pa na druzenje s sorodniki in prijatelji. Ni vec hotela z mamo k sorodnikom v Egipt, saj je bil Egipt gresna dezela, kjer zenske niso bile zagrnjene in se celo hodile v kino in se druzile z moskimi. Na zadnjem obisku v Egiptu je prisla na zajtrk soseda, kar je bilo tam obicajno, a je zavrnila meso, ker se je postila. Manal je takrat prvic zvedela, da je soseda koptska kristjanka, in da v njihovi religiji post pomeni vzdrznost od mesa. To jo je tako vrglo iz tira, da se je sredi zajtrka zacela dreti na sorodnike, ker so v svojo hiso sprejeli nevernico, bili prijazni do nje in ji celo ponudili hrano.
Kljucna doktrina solskega programa je boila Doktrina zvestobe in zanikanje. Prva stopnja je bila sovraziti nevernike in postati njihova sovraznica. Tem ljudem niso smeli slediti v modi, obicajem, morale so jih gledati z mrkim, noben nevernik ne sme priti na pomembne in avtoritativne polozaje. Morale so celo recitirati molitev, ki se je zacela z besedami:
„Vsemogocni Bog, odrezi prijateljske stike med muslimani in neverniki...“
Manal se je vedno bolj spreminjala v salafistko. Na trznici ni vec govorila s trgovci, ker je bilo to za zensko nespodobno, odvrgla je svojo Agatho Christie zaradi nemoralnosti in pridigala mladim Pakistankam in Turkinjam o salafizmu. Ce se je na TV pojavila glasba, je nehala gledati program, ker ni zelela poslusati „Satanovih piscalk“. Samo verska glasba je bila dovoljena. Tipicen tekst takih verskih pesmi je
„Ubij me in me raztrgaj, utopi me v moji krvi,
ne bos zivel v moji dezeli, ne bos letel cez moje nebo
ti si umazanija in razvrat, ti si vzrok za kugo
ti si nevernost in prevara, tvoj namen je skriti svetlobo...
Izcrpaj nevernike s pomori, obsodi jih na tavanje po puscavi,
dvigni zastave religije in vladaj z Nebesko Sarijo.“
Kljub njeni gorecnosti, iz njenega doma ni izginila vsa glasba. Oce je imel kasete s popularnimi muslimanskimi pevci, brat pa kasete z Backstreet Boys in INSYNC. In mama je imela veliko zbirko modnih revij, ki jih je uporabljala pri svojem delu kot sivilja. Nekega dne je bila Manal sama doma in takrat je unicila ocetove in bratove kasete, mamine revije pa je zazgala na strehi. Mama je potem skrivala druzinske fotografije, da se Manal ne bi lotila se teh. Leta kasneje, ko je mama umrla in je nasla skrite fotografije, je bila materi hvalezna.
Manalin spust v salafizem je povzrocal tudi nove druzinske spore. Najprej je domace prezirala, nato je iskala spore. Z bratom se je prej kljub pretepanju na splosno dobro razumela, zdaj sta si bila kot pes in macka. Ko je imela priliko, je potegnila iz njegove denarnice slike pomanjkljivo oblecenih libanonskih pevk in jih pokazala ocetu. Oce, ki se je tudi sam rahlo nagibal k salafizmu, je brata vrgel iz hise. Brat ji je kasneje ocital, da mu je v svojih ekstremisticnih letih povzrocila veliko bolecin.
Kljub svoji zvestobi salafizmu, Manal se ni mogla posloviti od ene nemuslimanske stvari: svoje Barbie doll. Dokler nekega dne ni prisla na obisk njena prav tako salafizmu privrzena prijateljica, ki je Barbie raztrgal. Ko se je njeno radikalno najstnistvo koncalo, je kupila nove Barbike.
Ves ta cas je Manal se vedno rada risala. Uciteljice ji niso verjele, da so risbe njeno delo, zato je morala risati pred njihovimi ocmi. Se vedno samo rastline in nezive predmete. Se cloveske roke so bile prepovedane. Uciteljica je Manal spodbudila, da je risbe posiljala na tekmovanja in tako je nekega dne poslala tudi sliko na tekmovanje pod pokroviteljstvom Aramca (glavna naftna firma v drzavi. Aramco so zaceli Americani, skupaj z Saudi, danes je v Savdskih rokah). Manal je na razstavi zmagala in Aramco ji je za nagrado podelil elektronsko risalno plosco. Zadeeva se je pikljucila na televizor, a njihov stari televizor ni imel vticnice za elektroniko, zato je plosco podarila sosedi. Ampak to je bil Manalin prvi stik z Aramcom. Vpisala se je na umetniski program na ameriski soli v Pennsylvanii. Naloge je dobivala po posti. Oci ji je placal zacetne stroske. Nakar je v verskem razredu zvedela, da bodo ljudje, ki risejozelo strogo kaznovani na Sodni Dan. Sledil je teden dni zmedenosti in vprasanj in nespecnosti in obcutka krivde, nato je svincink odlozila.
Doma so imeli dva telefonska kabla in Manal je lahko poslusala druzinske clane na telefonu. Nekega dne, ko je bila Manal v kaksnem osmem razredu, sestra pa na koncu srednje sole, jo je na telefonu zalotila, ko se je pogovarjala s fantom. Prisluskovala je celemu pogovoru, v katerem je sestra fantu povedala, da ga pogresa. Manal je vse povedala starsema. Izkazalo se je, da je fant sicer bil musliman, ni pa bil Savdijec, kar je bil se dodaten greh. Oce je sestro pretepel in prerezal vse telefonske kable v hisi in druzino tako odrezal od sveta. V solo sta od zdaj naprej sestri smeli samo se v spremstvu mame ali oceta.
Kljucna doktrina solskega programa je boila Doktrina zvestobe in zanikanje. Prva stopnja je bila sovraziti nevernike in postati njihova sovraznica. Tem ljudem niso smeli slediti v modi, obicajem, morale so jih gledati z mrkim, noben nevernik ne sme priti na pomembne in avtoritativne polozaje. Morale so celo recitirati molitev, ki se je zacela z besedami:
„Vsemogocni Bog, odrezi prijateljske stike med muslimani in neverniki...“
Manal se je vedno bolj spreminjala v salafistko. Na trznici ni vec govorila s trgovci, ker je bilo to za zensko nespodobno, odvrgla je svojo Agatho Christie zaradi nemoralnosti in pridigala mladim Pakistankam in Turkinjam o salafizmu. Ce se je na TV pojavila glasba, je nehala gledati program, ker ni zelela poslusati „Satanovih piscalk“. Samo verska glasba je bila dovoljena. Tipicen tekst takih verskih pesmi je
„Ubij me in me raztrgaj, utopi me v moji krvi,
ne bos zivel v moji dezeli, ne bos letel cez moje nebo
ti si umazanija in razvrat, ti si vzrok za kugo
ti si nevernost in prevara, tvoj namen je skriti svetlobo...
Izcrpaj nevernike s pomori, obsodi jih na tavanje po puscavi,
dvigni zastave religije in vladaj z Nebesko Sarijo.“
Kljub njeni gorecnosti, iz njenega doma ni izginila vsa glasba. Oce je imel kasete s popularnimi muslimanskimi pevci, brat pa kasete z Backstreet Boys in INSYNC. In mama je imela veliko zbirko modnih revij, ki jih je uporabljala pri svojem delu kot sivilja. Nekega dne je bila Manal sama doma in takrat je unicila ocetove in bratove kasete, mamine revije pa je zazgala na strehi. Mama je potem skrivala druzinske fotografije, da se Manal ne bi lotila se teh. Leta kasneje, ko je mama umrla in je nasla skrite fotografije, je bila materi hvalezna.
Manalin spust v salafizem je povzrocal tudi nove druzinske spore. Najprej je domace prezirala, nato je iskala spore. Z bratom se je prej kljub pretepanju na splosno dobro razumela, zdaj sta si bila kot pes in macka. Ko je imela priliko, je potegnila iz njegove denarnice slike pomanjkljivo oblecenih libanonskih pevk in jih pokazala ocetu. Oce, ki se je tudi sam rahlo nagibal k salafizmu, je brata vrgel iz hise. Brat ji je kasneje ocital, da mu je v svojih ekstremisticnih letih povzrocila veliko bolecin.
Kljub svoji zvestobi salafizmu, Manal se ni mogla posloviti od ene nemuslimanske stvari: svoje Barbie doll. Dokler nekega dne ni prisla na obisk njena prav tako salafizmu privrzena prijateljica, ki je Barbie raztrgal. Ko se je njeno radikalno najstnistvo koncalo, je kupila nove Barbike.
Ves ta cas je Manal se vedno rada risala. Uciteljice ji niso verjele, da so risbe njeno delo, zato je morala risati pred njihovimi ocmi. Se vedno samo rastline in nezive predmete. Se cloveske roke so bile prepovedane. Uciteljica je Manal spodbudila, da je risbe posiljala na tekmovanja in tako je nekega dne poslala tudi sliko na tekmovanje pod pokroviteljstvom Aramca (glavna naftna firma v drzavi. Aramco so zaceli Americani, skupaj z Saudi, danes je v Savdskih rokah). Manal je na razstavi zmagala in Aramco ji je za nagrado podelil elektronsko risalno plosco. Zadeeva se je pikljucila na televizor, a njihov stari televizor ni imel vticnice za elektroniko, zato je plosco podarila sosedi. Ampak to je bil Manalin prvi stik z Aramcom. Vpisala se je na umetniski program na ameriski soli v Pennsylvanii. Naloge je dobivala po posti. Oci ji je placal zacetne stroske. Nakar je v verskem razredu zvedela, da bodo ljudje, ki risejozelo strogo kaznovani na Sodni Dan. Sledil je teden dni zmedenosti in vprasanj in nespecnosti in obcutka krivde, nato je svincink odlozila.
Doma so imeli dva telefonska kabla in Manal je lahko poslusala druzinske clane na telefonu. Nekega dne, ko je bila Manal v kaksnem osmem razredu, sestra pa na koncu srednje sole, jo je na telefonu zalotila, ko se je pogovarjala s fantom. Prisluskovala je celemu pogovoru, v katerem je sestra fantu povedala, da ga pogresa. Manal je vse povedala starsema. Izkazalo se je, da je fant sicer bil musliman, ni pa bil Savdijec, kar je bil se dodaten greh. Oce je sestro pretepel in prerezal vse telefonske kable v hisi in druzino tako odrezal od sveta. V solo sta od zdaj naprej sestri smeli samo se v spremstvu mame ali oceta.
0
Zakaj bi se pa Manal lotila še družinskih fotografij (je mišljeno uničenje?)? So te tudi prepovedane?
0
Na Univerzi
Za savdsko zensko se je pricakovalo, da obvlada vsa gospodinjska dela in da se ukvarja z otroci. Manalina mama je imela do svojih dveh hcera drugacna pricakovanja, in sicer enaka, kot za njunega brata. Mama je izhajala iz druzine samih izobrazencev; v njenem sorodstvu sta bili le 2 neizobrazeni osebi. Ena od njiju je bila Manalina mama s samo 4 razredi osnovne sole. Zato je od svojih hcera zahtevala izobrazbo. Ni zelela, da dekleti doma delata v gospodinjstvu. Za te stvari je najela, cim je imela zadosti denarja, ilegalno imigrantko iz Nigerije. Dekleti sta morali biti najboljsi v soli. In to sta tudi bili. Savdska vlada je nudila nagrado najboljsim ucencem v Meki in Manal je ze sanjala, kaj vse bo kupila za dom: nov pralni stroj in nov stedilnik.Vendar je bila nagrada 5 000 riyalov prav v letu Manaline mature ukinjena.
V soli so imeli znanstvene predmete, vendar so se ucili samo teorijo, saj kot dekliska sola niso bili prejemniki denarja za laboratorij in drugo opremo.
Savdske izobrazenke so imele povecini na voljo 3 poklice: uciteljica, medicinska sestra in zdravnica. Manal je zelela postati inzenirka. Odlocala se je med 3 univerzami. V najblizji je cvetel salafizem, univerza Jeddi pa je imela med prebivalci Meke slab renome, saj je dovolila studentkam, da imajo odkrit obraz in je nudila celo posamezna predavanja, ki so bila skupna za moske in zenske. Na drugih univerzah so bili loceni moski in zenski oddelki ali pa so se zenske izobrazevale na daljavo. Jedda nasploh velja za najbolj liberalno in odprto savdsko mesto, ker vanj prihajajo mnozice romarjev s celega sveta. Jedda je bila od Meke oddaljena uro voznje in oce je rekel, da ne bodovolil, da bi bivala v Jeddi, ampak se bo morala vsak dan voziti od doma. Tretja moznost je bil College of Education.
Za vpis na univerzo so mlade, a polnoletne zenske potrebovale podpis skrbnika. Oce je takoj privolil, saj sta studirala tudi sestra in brat. Manal se je odlocila za salafisticno univerzo v blizini doma, a je bila razocarana ze takoj na zacetku. Dekleta so obravnavali kot credo zivine. Na njih so vpili, jih ponizevali in posiljali sem ter tja brez razloga. Zato si je premislila in se vpisala na College of Education.
Na Collegu niso nudili fizike, zato se je dolocila, da postane uciteljica. mama je bila razocarana. Upala je, da bo tudi Manal, kot njena starejsa sestra Muna, postala zdravnica. Zaradi maminih solz si je ponovno premislila in se odlocila za Univerzo King Abdulaziz v Jeddi. Prepricati bi morala samo se oceta, da ji da potrebni podpis. Do takrat, ko ga je dobila, je bil vpis na univerzo zakljucen. Sestra jo je nekako spravila na cakalno listo, sama pa je vsak dan klicala dekana za vpis. Sla je tudi do univerze, a ji niso dovolili vstopa. Bila je obupana, saj bo zgubila celo leto. Nato je nepricakovano dobila pismo, v katerem so ji z univere sporocili, da ji bodo zaradi njenega izjemnega spricevala dovolili naknadni vpis.
Na univerzi so bila poslopja za fante locena od poslopij za dekleta. Dobila je tudi identifikacijsko izkaznico, ki jo je studentom izdala univerza. Bila je posnosna, saj je postala clovek. V Savdski Arabiji so imeli osebne izkaznice le moski. Dobili so jih, ko so dopolnili 15 let. Zenske so bile odvisne od moskih, zato niso imele osebne izkaznic. Njihova imena so bila lahko dodana brez slik na dokument, ki se je imenoval druzinska osebna izkaznica.
V predavalnici ni bilo profesorjev. Ti so predavali fantom v drugih zgradbah. Njihova predavanja so bila snemana in predvajana zenskim studentkam po closed-circuit televiziji. Zato dekleta tudi niso mogla sodelovati v debatah ali vprasati dodatnih vprasanj. Lahko pa so jih ob nadzoru zenske nadzornice poklicale po telefonu in jih vprasale, ce jim kaj ni bilo jasno. Le na studiju medicine so dovolili, da zenske studentke sedijo v predavalnici s profesorjem.
Na univerzi je odkrila, da imajo nekateri studentje in studentke skrivne ljubezenske zveze. Vendar te zveze so ponavadi pomenile vecmesecne pogovore po telefonu, ne da bi se zaljubljenca v zivo sploh kdaj srecala, razen prvega stika, ko je fant dekletu spustil v solsko torbo listek s telefonsko stevilko ali ji jo je sporocil po smsu. Manal je bila se vedno toliko salafistke, da se ji je to zdelo nesprejemljivo. Prav tako ni hotela razocarati oceta. Njenega oceta jo je bilo strah zaradi vseh pretepanj. Po drugi strani ga je spostovala. Oce ni nikoli zapustil druzine, delal je po 7 dni na teden in tudi ko je bil bolan. Vsako jutro je pustil na mizi denar za solsko malico. In dolgih 5 let je vsako jurtro je zbudil Manal in njeno sestro in ju peljal 1 uro dalec v eno smer na univerzo in vsak vecer prisel ponju, vse to poleg njegovega dela kot taksist. Ker dekleta niso smela kupiti solskih knjig na univerzi, saj je bila univerzitetna knjigarna na moski strani ograje, je to za obe naredil oce. Bogate studentke so po nakup solskih knjig poslale svoje soferje.
Za savdsko zensko se je pricakovalo, da obvlada vsa gospodinjska dela in da se ukvarja z otroci. Manalina mama je imela do svojih dveh hcera drugacna pricakovanja, in sicer enaka, kot za njunega brata. Mama je izhajala iz druzine samih izobrazencev; v njenem sorodstvu sta bili le 2 neizobrazeni osebi. Ena od njiju je bila Manalina mama s samo 4 razredi osnovne sole. Zato je od svojih hcera zahtevala izobrazbo. Ni zelela, da dekleti doma delata v gospodinjstvu. Za te stvari je najela, cim je imela zadosti denarja, ilegalno imigrantko iz Nigerije. Dekleti sta morali biti najboljsi v soli. In to sta tudi bili. Savdska vlada je nudila nagrado najboljsim ucencem v Meki in Manal je ze sanjala, kaj vse bo kupila za dom: nov pralni stroj in nov stedilnik.Vendar je bila nagrada 5 000 riyalov prav v letu Manaline mature ukinjena.
V soli so imeli znanstvene predmete, vendar so se ucili samo teorijo, saj kot dekliska sola niso bili prejemniki denarja za laboratorij in drugo opremo.
Savdske izobrazenke so imele povecini na voljo 3 poklice: uciteljica, medicinska sestra in zdravnica. Manal je zelela postati inzenirka. Odlocala se je med 3 univerzami. V najblizji je cvetel salafizem, univerza Jeddi pa je imela med prebivalci Meke slab renome, saj je dovolila studentkam, da imajo odkrit obraz in je nudila celo posamezna predavanja, ki so bila skupna za moske in zenske. Na drugih univerzah so bili loceni moski in zenski oddelki ali pa so se zenske izobrazevale na daljavo. Jedda nasploh velja za najbolj liberalno in odprto savdsko mesto, ker vanj prihajajo mnozice romarjev s celega sveta. Jedda je bila od Meke oddaljena uro voznje in oce je rekel, da ne bodovolil, da bi bivala v Jeddi, ampak se bo morala vsak dan voziti od doma. Tretja moznost je bil College of Education.
Za vpis na univerzo so mlade, a polnoletne zenske potrebovale podpis skrbnika. Oce je takoj privolil, saj sta studirala tudi sestra in brat. Manal se je odlocila za salafisticno univerzo v blizini doma, a je bila razocarana ze takoj na zacetku. Dekleta so obravnavali kot credo zivine. Na njih so vpili, jih ponizevali in posiljali sem ter tja brez razloga. Zato si je premislila in se vpisala na College of Education.
Na Collegu niso nudili fizike, zato se je dolocila, da postane uciteljica. mama je bila razocarana. Upala je, da bo tudi Manal, kot njena starejsa sestra Muna, postala zdravnica. Zaradi maminih solz si je ponovno premislila in se odlocila za Univerzo King Abdulaziz v Jeddi. Prepricati bi morala samo se oceta, da ji da potrebni podpis. Do takrat, ko ga je dobila, je bil vpis na univerzo zakljucen. Sestra jo je nekako spravila na cakalno listo, sama pa je vsak dan klicala dekana za vpis. Sla je tudi do univerze, a ji niso dovolili vstopa. Bila je obupana, saj bo zgubila celo leto. Nato je nepricakovano dobila pismo, v katerem so ji z univere sporocili, da ji bodo zaradi njenega izjemnega spricevala dovolili naknadni vpis.
Na univerzi so bila poslopja za fante locena od poslopij za dekleta. Dobila je tudi identifikacijsko izkaznico, ki jo je studentom izdala univerza. Bila je posnosna, saj je postala clovek. V Savdski Arabiji so imeli osebne izkaznice le moski. Dobili so jih, ko so dopolnili 15 let. Zenske so bile odvisne od moskih, zato niso imele osebne izkaznic. Njihova imena so bila lahko dodana brez slik na dokument, ki se je imenoval druzinska osebna izkaznica.
V predavalnici ni bilo profesorjev. Ti so predavali fantom v drugih zgradbah. Njihova predavanja so bila snemana in predvajana zenskim studentkam po closed-circuit televiziji. Zato dekleta tudi niso mogla sodelovati v debatah ali vprasati dodatnih vprasanj. Lahko pa so jih ob nadzoru zenske nadzornice poklicale po telefonu in jih vprasale, ce jim kaj ni bilo jasno. Le na studiju medicine so dovolili, da zenske studentke sedijo v predavalnici s profesorjem.
Na univerzi je odkrila, da imajo nekateri studentje in studentke skrivne ljubezenske zveze. Vendar te zveze so ponavadi pomenile vecmesecne pogovore po telefonu, ne da bi se zaljubljenca v zivo sploh kdaj srecala, razen prvega stika, ko je fant dekletu spustil v solsko torbo listek s telefonsko stevilko ali ji jo je sporocil po smsu. Manal je bila se vedno toliko salafistke, da se ji je to zdelo nesprejemljivo. Prav tako ni hotela razocarati oceta. Njenega oceta jo je bilo strah zaradi vseh pretepanj. Po drugi strani ga je spostovala. Oce ni nikoli zapustil druzine, delal je po 7 dni na teden in tudi ko je bil bolan. Vsako jutro je pustil na mizi denar za solsko malico. In dolgih 5 let je vsako jurtro je zbudil Manal in njeno sestro in ju peljal 1 uro dalec v eno smer na univerzo in vsak vecer prisel ponju, vse to poleg njegovega dela kot taksist. Ker dekleta niso smela kupiti solskih knjig na univerzi, saj je bila univerzitetna knjigarna na moski strani ograje, je to za obe naredil oce. Bogate studentke so po nakup solskih knjig poslale svoje soferje.
0
Manal je prisla iz revnega dela Meke, zato je tezko razumela pogovore bogatih studentk o dizajnerskih ocalih, oblekah, cevljih, nakitu in o potovanjih v Zenevo in London. Te studentke so vsak dan vozili na univerzo najeti soferji v luksuznih vozilih. Manalin oce je vozil Toyoto Corollo s pokvarjeno klimo. Avto je kupil rabljen. Corolla je bila, kot vsi taxiji, pobarvano rumeno, zato je Manal do nje sla na skrivaj, da ji ne bi bilo treba naslednji dan poslusati pomilovalnih ali ponizujocih opazk bogatih studentk.
Drzava je vsakemu studentu, ne glede na spol, mesecno dajala 1000 riyalov, oz. 800 na umetniskem oddelku. Ta denar je bil ogromna pomoc. Poleg tega je med studijem delala v sportni trgovini za 10 riyalov na uro ($ 2.60), in na mesec je tako zasluzila do dodatnih 500 riyalov. Za povrh je risala in slikala in slike prodajala studentkam za 35 do 70 riyalov. Ob eni priloznosti je dobila narocilo za sliko 2x 3 metre in z njo zasluzila 1500 riyalov. Za ta denar je ocetu kupila nov televisor in VHS player.
Njeni zasluzki so jo osvobodili. Prvic v zivljenju je ugotovila, da lahko tudi sama odloca o kaksnih stvareh, ne da bi vprasala oceta za dovoljenje. In prvic v zivljenju se je zavedala, da je do tedaj zivela v pomanjkanju, ne da bi se tega zavedala.
V Savdski Arabiji je sport za zenske prepovedan. Univerza King Abdulaziz v Jeddi je glede tega izjema. Tu so zenske lahko igrale kosarko, odbojko, badminton, namoizni tenis, biljard, nogomet, lahko so trenirale karate, kolesarile in tekle. Doma ni povedala, da se je vclanila v sportni klub. Kljub vsem zaposlitvam in sportu je ostajala v vrhu pri akademskem delu, saj ni hotela razocarati mame.
Ker so zenske segregirane od moskih, se je med njimi razvila subkultura mozacastih zensk. Zanje se uporablja izraz boya, angleska beseda boy za fanta z zensko koncnico a. Boyat (t za mnozino) so prevzele moski stil oblacenja, disav in frizur.
Manal je pogosto studirala skupaj s prijateljico Rano, ki je bila prav tako iz Meke. Nekega dne je nekdo vrgel opazko, da sta lezbijki. Homoseksualnost je v Savdski Arabiji prepovedana in kazen zanjo je smrt. Manal se je ustrasila in s prijateljico ni spregovorila vec niti besede. Sele leta kasneje jo je spet srecala, se ji opravicila in razlozila, zakaj jo je odsekala. Prijateljica je razumela in se vedno prijateljujeta.
Manal je imela tudi prijateljico Saro, do vseh prijazno dekle. Nekega dne jo je Manal videla, da zapusca univerzitetno poslopje brez niqaba, z razgaljeenim obrazom. Manal je bila sokirana. Bila je v precepu, kaj naj naredi. Po notranjih borbah se je odlocila, da jo bo obdrzala za prijateljico, a da ji bo pridigala o Allahu in islamu. Vendar na Saro njene pridige niso imele vpliva. Sara se ni spremenila. Spreminjati se je zacela Manal.
Drzava je vsakemu studentu, ne glede na spol, mesecno dajala 1000 riyalov, oz. 800 na umetniskem oddelku. Ta denar je bil ogromna pomoc. Poleg tega je med studijem delala v sportni trgovini za 10 riyalov na uro ($ 2.60), in na mesec je tako zasluzila do dodatnih 500 riyalov. Za povrh je risala in slikala in slike prodajala studentkam za 35 do 70 riyalov. Ob eni priloznosti je dobila narocilo za sliko 2x 3 metre in z njo zasluzila 1500 riyalov. Za ta denar je ocetu kupila nov televisor in VHS player.
Njeni zasluzki so jo osvobodili. Prvic v zivljenju je ugotovila, da lahko tudi sama odloca o kaksnih stvareh, ne da bi vprasala oceta za dovoljenje. In prvic v zivljenju se je zavedala, da je do tedaj zivela v pomanjkanju, ne da bi se tega zavedala.
V Savdski Arabiji je sport za zenske prepovedan. Univerza King Abdulaziz v Jeddi je glede tega izjema. Tu so zenske lahko igrale kosarko, odbojko, badminton, namoizni tenis, biljard, nogomet, lahko so trenirale karate, kolesarile in tekle. Doma ni povedala, da se je vclanila v sportni klub. Kljub vsem zaposlitvam in sportu je ostajala v vrhu pri akademskem delu, saj ni hotela razocarati mame.
Ker so zenske segregirane od moskih, se je med njimi razvila subkultura mozacastih zensk. Zanje se uporablja izraz boya, angleska beseda boy za fanta z zensko koncnico a. Boyat (t za mnozino) so prevzele moski stil oblacenja, disav in frizur.
Manal je pogosto studirala skupaj s prijateljico Rano, ki je bila prav tako iz Meke. Nekega dne je nekdo vrgel opazko, da sta lezbijki. Homoseksualnost je v Savdski Arabiji prepovedana in kazen zanjo je smrt. Manal se je ustrasila in s prijateljico ni spregovorila vec niti besede. Sele leta kasneje jo je spet srecala, se ji opravicila in razlozila, zakaj jo je odsekala. Prijateljica je razumela in se vedno prijateljujeta.
Manal je imela tudi prijateljico Saro, do vseh prijazno dekle. Nekega dne jo je Manal videla, da zapusca univerzitetno poslopje brez niqaba, z razgaljeenim obrazom. Manal je bila sokirana. Bila je v precepu, kaj naj naredi. Po notranjih borbah se je odlocila, da jo bo obdrzala za prijateljico, a da ji bo pridigala o Allahu in islamu. Vendar na Saro njene pridige niso imele vpliva. Sara se ni spremenila. Spreminjati se je zacela Manal.
0
Pri njih so šole "zastonj", kot v Sloveniji?
Kako pa to, da so take razlike? Jedda vs. ostali del države? Ni salafizem/vahabizem državna zadeva?
Kako pa to, da so take razlike? Jedda vs. ostali del države? Ni salafizem/vahabizem državna zadeva?
0
Ne vem, ali so sole zastonj. Teg anikjer ne pove. Donevam da so, ali pa je solnina pokrita z drzavno stipendijo. Vem da drzavi zelo primanjkuje domacih kvalitetnih izobrazencev in da zato zelo spodbujajo izobrazevanje v tehnicnih smereh.
Salafizem je uvedel sarijo, torej je zakon povsod. Ampak ponekod so ljudje bolj dovzetni zanj, zlasti v konzervativnih klasicnih muslimanskih lokacijah, kot je Meka, ki je rojstni kraj slama, drugje, kjer je vec vplivov iz tujine se bolj odpirajo. Pristaniska mesta kot je Jedda, so povsod bolj odprta za "novotarije".
Salafizem je uvedel sarijo, torej je zakon povsod. Ampak ponekod so ljudje bolj dovzetni zanj, zlasti v konzervativnih klasicnih muslimanskih lokacijah, kot je Meka, ki je rojstni kraj slama, drugje, kjer je vec vplivov iz tujine se bolj odpirajo. Pristaniska mesta kot je Jedda, so povsod bolj odprta za "novotarije".
0
Televizijo so v Savdski Arabiji uvedli leta 1964. Kmalu so imeli dva programa, ki pa sta bila zelo konservativna in zato zelo dolgocasna. Predvajali so ogromno verskih programov, porocila in nekaj malega drugih, kot je bil Sesame Street, poucno-zabavni program za otroke v 80ih letih.
Porocila so bila v stilu:
„Njegova Visokost je sprejela gosta.“
„Njegova visokost je gostu pomagala v slovo.“
Zato televizija ni bila popularna, dokler niso izumili satelitskih kroznikov. (ha ha, kaksna hecna beseda - kroznik -sem mislila, da se rece satelitska posoda). Problem je bil le, da so bili satelitski krozniki prepovedani, saj bi s tujimi programi lahko vnesli nemir in pohujsanje med domace prebivalstvo. A kar je prepovedano, je najslajse. Kmalu se je razvil crni trg za satelitske kroznike. Zato so bili dragi in v Manalinem naselju si jih je redkokdo privoscil. In kdor si je, je satelitsko anteno zakamufliral. Poleg tega je Meka najbolj konzervativen del Savdske Arabije, kjer je salafizem najbolj mocan.
Pri Manal doma so imeli le savdska programa. Sele na univerzi je zvedela, kaksne programe gledajo bogata dekleta. Zelo priljubljena je bila mehiska nadaljevanka Guadalupe, prav tako kanal za novice, Al Jazeera. Zato si je zazelela, da bi satelitsko televizijo imeli tudi doma, a njen oce ne bi tega nikoli dovolil. Kljub temu je zapravila svojo drzavno stipendijo in kupila anteno. Da se ne bi pohujsali, je najprej izbrisala vse kanale z glasbo, da ne bi slucajno kdo od domacih zasel v greh. Mami je pogosto potocila sentimentalne solze ob starih egipcanskih filmih. Satelitsko televizijo so imeli lep cas, preden je oce odkril kabel, speljan v hiso. Ko se mu je posvetilo, za kaj se gre, ji je grozece rekel, „Zdajle te odpeljem na univerzo, zvecer se bova pa pomenila o tem.“ Vendar se nista nikoli pomenila. Oce je zacel gledati porocila na Al Jazeeri in kmalu sprejel gresni kroznik na strehi.
Glasbo je namerno prvic poslusala leta 1999, in sicer bratove kasete, ki jih je se par kratkih let prej tako vehementno unicevala. Zdaj ji je bila glasba zelo vsec, a je pri poslusanju imela mocan obcutek krivde, saj so jim vse zivljenje vbijali v glavo, da je vsa glasba, razen verske, greh.
Okoli tistega casa so tudi TV programi zaceli predvajati glasbo. Vsak dan se je zacel z drzavno himno in nekateri programi so imeli v ozadju tiho glasbo. Na sploh je bilo veliko dvolicnosti. Fotografija je bila haram (prepovedana), a kraljeve fotografije so visele povsod. Rokovanje moskih in zensk je bilo prepovedano, a na televiziji so videli kralja, kako se rokuje z moskimi in zenskimi clani tujih delegacij. Manal je bila v precepu, saj ni vedela, kako naj zdruzi prijetno z zapovedanim.
Manal je zelela studirati fiziko, ki pa je bil zelo nepriljubljen predmet. Samo 6 studentk jo je studiralo in sluzbe so bile redke. Zato se je po 3 semestrih splosnega studija prijavila na racunalnistvo, ki je bilo izredno popularno. Prijavilo se je 1500 deklet, sprejeli so jih 200. Za vpis so morale pisati sprejemni izpit, le pescica najboljsih studentk je bila sprejeta na studij brez sprejemnega izpita. In Manal je bila med njimi. Studij je bil naporen, in osip visok. Od 200 sprejetih jih je diplomiralo le 60.
Ko je v dezelo prisel internet, je Manal upala, da bo oce kupil racunalnik. A ni imela te srece. Imam je pridigal o nevarnostih interneta. Svoje pridige proti internetu je celo posnel na kasete in jih delil ljudem. Ob omembi racunalnika je ove dal Manal eno od imamovih kaset in s tem je bila stvar zanj zakljucena. Podobno je bilo s prenosnimi telefoni, ki so jih prekupcevalci na veliko svercali v drzavo, a jih je policija dosti uspesno lovila z ultrazvokom.
Internet je bil takrat se na telefonsko linijo, ki je dema niso imeli, odkar je oce v navalu besa prerezal linijo. Za novo linijo si potreboval pogodbo o najemu stanovanja, ki jo je imel oce. Vedeli sta, da oce ne bo odobril. Zato je mama kupila (domnevam - ni jasno) ponarejeno najemno pogodbo, na podlagi katere so ponovno dobili telefon. Od tu je bil le se korak do racunalnika.
Manal je zacela prebirati internetne clanke. Najprej take, ki so castili salafizem, sele kasneje vcasih tudi druge. Bila je sokirana, ko je videla, da so v tujini struje, ki mocno kritizirajo savdsko trdo roko in salafizem. Od vseh vplivov na spremembo njenega razmisljanja je imel najvecjo moc internet. Sele z internetom je spoznala, kako so jim, zlasti mladini, prali mozgane.
Bili so navajeni gledati prelivanje krvi v muslimanskih drzavah kot so Afganistan, Bosna (!), Cecnya in Irak. Ko sta se letali zaleteli v nemuslimanski njujorski stolpnici, je bil za njo sok. Ni mogla verjeti, da bi Bog dovolil pobijati nedolzne ljudi. Mnenja o napadu so bila sicer med savdi nasprotna. Kmalu zatem je umrla njena ljuba teta Zein in Manal je sla v dolgo obdobje zalovanja.
Leta 2000 je en od verskih sejkov v fatwi dolocil, da je osebna izkaznica za zenske s sliko gnusobno dejanje proti sariji in bo vodila v veliko versko, moralno in socialno zlo. Kljub fatwi so leta 2001 uvedli zakon, ki je dovoljeval (ne zahteval !) osebno izkaznico s sliko za vse zenske nad 22 let, pod pogojem, da jo dovoli njihov skrbnik. Manal je rasvno dopolnila 22 let, zato je prosila Abouyo za dovoljenje. Abouya je po arabsko oce. Tedne in tedne je trajalo, da se je omehcal in na uradu podpisal dovoljenje. Manalina osebna izkaznica je imela stevilko 1 091, kar pomeni, da je od milijonov zensk do takrat dobilo izkaznico le 1090.
Manalin oce je kmalu opustil svoj taxi in se redno zaposlil. Ceprav je mama rekla, da oce dobro zasluzi, je druzina se vedno zivela zelo skromno. Pohistvoo so kupili rabljeno, igrac so imeli otroci zelo malo in se te je mama kupila z denarjem za zajtrk. Obe hcerki sta imeli vsaka po 2 obleki za solo. Oce je od svoje dobre place domov prinesel le del, kolikor so potrebovali za golo prezivetje, ostalo je hranil pri svojem delodajalcu. Ko je bila Manal v srednji soli, je bil oce odpuscen. S kovckom je sel v sluzbo po denar, ki ga je vsa leta hranil njegov sef. A vse kar je dobil, je bila brca in loputanje vrat. Ocetu ni preostalo drugega, kot da spet postane taxist. Druzina je od vlade dobila zastonj kos zemlje, kjer je oce nameraval s prihranki zgraditi hiso, a zdaj so njegovi nacrti padli v vodo. (Vlada da vsaki savdski druzini zemljo, ne pa tudi priseljencem).
Porocila so bila v stilu:
„Njegova Visokost je sprejela gosta.“
„Njegova visokost je gostu pomagala v slovo.“
Zato televizija ni bila popularna, dokler niso izumili satelitskih kroznikov. (ha ha, kaksna hecna beseda - kroznik -sem mislila, da se rece satelitska posoda). Problem je bil le, da so bili satelitski krozniki prepovedani, saj bi s tujimi programi lahko vnesli nemir in pohujsanje med domace prebivalstvo. A kar je prepovedano, je najslajse. Kmalu se je razvil crni trg za satelitske kroznike. Zato so bili dragi in v Manalinem naselju si jih je redkokdo privoscil. In kdor si je, je satelitsko anteno zakamufliral. Poleg tega je Meka najbolj konzervativen del Savdske Arabije, kjer je salafizem najbolj mocan.
Pri Manal doma so imeli le savdska programa. Sele na univerzi je zvedela, kaksne programe gledajo bogata dekleta. Zelo priljubljena je bila mehiska nadaljevanka Guadalupe, prav tako kanal za novice, Al Jazeera. Zato si je zazelela, da bi satelitsko televizijo imeli tudi doma, a njen oce ne bi tega nikoli dovolil. Kljub temu je zapravila svojo drzavno stipendijo in kupila anteno. Da se ne bi pohujsali, je najprej izbrisala vse kanale z glasbo, da ne bi slucajno kdo od domacih zasel v greh. Mami je pogosto potocila sentimentalne solze ob starih egipcanskih filmih. Satelitsko televizijo so imeli lep cas, preden je oce odkril kabel, speljan v hiso. Ko se mu je posvetilo, za kaj se gre, ji je grozece rekel, „Zdajle te odpeljem na univerzo, zvecer se bova pa pomenila o tem.“ Vendar se nista nikoli pomenila. Oce je zacel gledati porocila na Al Jazeeri in kmalu sprejel gresni kroznik na strehi.
Glasbo je namerno prvic poslusala leta 1999, in sicer bratove kasete, ki jih je se par kratkih let prej tako vehementno unicevala. Zdaj ji je bila glasba zelo vsec, a je pri poslusanju imela mocan obcutek krivde, saj so jim vse zivljenje vbijali v glavo, da je vsa glasba, razen verske, greh.
Okoli tistega casa so tudi TV programi zaceli predvajati glasbo. Vsak dan se je zacel z drzavno himno in nekateri programi so imeli v ozadju tiho glasbo. Na sploh je bilo veliko dvolicnosti. Fotografija je bila haram (prepovedana), a kraljeve fotografije so visele povsod. Rokovanje moskih in zensk je bilo prepovedano, a na televiziji so videli kralja, kako se rokuje z moskimi in zenskimi clani tujih delegacij. Manal je bila v precepu, saj ni vedela, kako naj zdruzi prijetno z zapovedanim.
Manal je zelela studirati fiziko, ki pa je bil zelo nepriljubljen predmet. Samo 6 studentk jo je studiralo in sluzbe so bile redke. Zato se je po 3 semestrih splosnega studija prijavila na racunalnistvo, ki je bilo izredno popularno. Prijavilo se je 1500 deklet, sprejeli so jih 200. Za vpis so morale pisati sprejemni izpit, le pescica najboljsih studentk je bila sprejeta na studij brez sprejemnega izpita. In Manal je bila med njimi. Studij je bil naporen, in osip visok. Od 200 sprejetih jih je diplomiralo le 60.
Ko je v dezelo prisel internet, je Manal upala, da bo oce kupil racunalnik. A ni imela te srece. Imam je pridigal o nevarnostih interneta. Svoje pridige proti internetu je celo posnel na kasete in jih delil ljudem. Ob omembi racunalnika je ove dal Manal eno od imamovih kaset in s tem je bila stvar zanj zakljucena. Podobno je bilo s prenosnimi telefoni, ki so jih prekupcevalci na veliko svercali v drzavo, a jih je policija dosti uspesno lovila z ultrazvokom.
Internet je bil takrat se na telefonsko linijo, ki je dema niso imeli, odkar je oce v navalu besa prerezal linijo. Za novo linijo si potreboval pogodbo o najemu stanovanja, ki jo je imel oce. Vedeli sta, da oce ne bo odobril. Zato je mama kupila (domnevam - ni jasno) ponarejeno najemno pogodbo, na podlagi katere so ponovno dobili telefon. Od tu je bil le se korak do racunalnika.
Manal je zacela prebirati internetne clanke. Najprej take, ki so castili salafizem, sele kasneje vcasih tudi druge. Bila je sokirana, ko je videla, da so v tujini struje, ki mocno kritizirajo savdsko trdo roko in salafizem. Od vseh vplivov na spremembo njenega razmisljanja je imel najvecjo moc internet. Sele z internetom je spoznala, kako so jim, zlasti mladini, prali mozgane.
Bili so navajeni gledati prelivanje krvi v muslimanskih drzavah kot so Afganistan, Bosna (!), Cecnya in Irak. Ko sta se letali zaleteli v nemuslimanski njujorski stolpnici, je bil za njo sok. Ni mogla verjeti, da bi Bog dovolil pobijati nedolzne ljudi. Mnenja o napadu so bila sicer med savdi nasprotna. Kmalu zatem je umrla njena ljuba teta Zein in Manal je sla v dolgo obdobje zalovanja.
Leta 2000 je en od verskih sejkov v fatwi dolocil, da je osebna izkaznica za zenske s sliko gnusobno dejanje proti sariji in bo vodila v veliko versko, moralno in socialno zlo. Kljub fatwi so leta 2001 uvedli zakon, ki je dovoljeval (ne zahteval !) osebno izkaznico s sliko za vse zenske nad 22 let, pod pogojem, da jo dovoli njihov skrbnik. Manal je rasvno dopolnila 22 let, zato je prosila Abouyo za dovoljenje. Abouya je po arabsko oce. Tedne in tedne je trajalo, da se je omehcal in na uradu podpisal dovoljenje. Manalina osebna izkaznica je imela stevilko 1 091, kar pomeni, da je od milijonov zensk do takrat dobilo izkaznico le 1090.
Manalin oce je kmalu opustil svoj taxi in se redno zaposlil. Ceprav je mama rekla, da oce dobro zasluzi, je druzina se vedno zivela zelo skromno. Pohistvoo so kupili rabljeno, igrac so imeli otroci zelo malo in se te je mama kupila z denarjem za zajtrk. Obe hcerki sta imeli vsaka po 2 obleki za solo. Oce je od svoje dobre place domov prinesel le del, kolikor so potrebovali za golo prezivetje, ostalo je hranil pri svojem delodajalcu. Ko je bila Manal v srednji soli, je bil oce odpuscen. S kovckom je sel v sluzbo po denar, ki ga je vsa leta hranil njegov sef. A vse kar je dobil, je bila brca in loputanje vrat. Ocetu ni preostalo drugega, kot da spet postane taxist. Druzina je od vlade dobila zastonj kos zemlje, kjer je oce nameraval s prihranki zgraditi hiso, a zdaj so njegovi nacrti padli v vodo. (Vlada da vsaki savdski druzini zemljo, ne pa tudi priseljencem).
0
Manal dobi sluzbo
Po diplomi je Manal zacela iskati sluzbo. Lahko bi delala kot instruktorica na kaksni soli, a tako delo je bilo zelo slabo placano. Na pomoc ji je spet priskocila sestra. Nasla ji je delo v bolnici, kjer je delala sama. Na razgovor jo je sprejel prijazen zdravnik iz Pakistana, v dolgi beli arabski halji, in bil presenecen nad njenim znanjem anglescine, saj na drzavnih solah, ki jih je obiskovala Manal, ucije le osnove osnov. Manal se je anglescino naucila sama. Ves cas razgovora je gledala v tla, saj je bil njen sogovornik prvi moski, s katerim je govorila v zivljenju. Sprejeli sojo na IT (informacijska tehnologija) oddelek in ji na mesec obljubili 1000 riyalov (okoli $ 2500). Placa je bila nizka, a za zacetek bo slo, si je mislila.
Do takrat je Manal vedno v javnosti zakrivala obraz. Le na univerzi, znotraj zenskih stavb ni nosila niqaba. Ce je sla ven z mamo ali ocetom, si je obraz obvezno zakrila z niqabom. Ena teta nikoli ni videla obraza svoje babice, ker je bil vedno zakrit. Tetina hci je tudi doma nosila niqab. Delo v bolnici, kjer so bili bolj sprosceni, je zahtevalo veliko prilagajanja. Moski so bili zanjo tabu, zdaj pa jih je srecevala na vsakem koraku. Ze po nekaj dneh se je zagledala v enega. Vedela je, kako se oblaci, noben detajl ji ni usel, od gumbov do cevljev. Naslednji teden se je zagledala v drugega. Zaljubljala se je tedensko. Po 2 mesecih se je delo koncalo. Pricakovanega placila ni dobila, le potrdilo, da ima 2 meseca delovnih izkusenj.
Abaya, crna halja je se danes zapovedana za zenske, ko zapustijo hiso. Niqab ni zapovedan, vendar so leta salafizma med odrascanjem pustila svoj pecat. Zenske so razdeljene v dve skupini: tiste, ki nosijo hijab (z ruto zaviejo glavo, a obraz je odkrit) in tiste, ki si obraz se vedno pokrijejo z niqabom. Te druge to delajo iz treh razlogov: ker to od njih zahteva moz, zaradi pritiska druzbe ali ker so jih prepricali, da je tako edino prav. Nobena od njih ne nosi niqaba, ko odpotuje iz drzave.
Na Amal je nekoc naredila mocan vtis deklica, stara 10 let, ki je na letalu med Damma in Jeddo sedela poleg nje. Deklica je imela zakrit obraz. Manal je vprasala,„ Si nevernica?“
„Zakaj bi bila nevernica?“ je rekla Manal.
„ Ker si ne pokrivas obraza,“ je odgovorila puncka.
Manal je imela do svojega 20. leta dve zenitni ponudbi. Prvo je dobila od svoje uciteljice v srednji soli. V zakon je ponudila svojega brata. Mama je rekla, da se njena hci ne bo porocila, dokler ne zakljuci solanja. Drugic jo je zasnubil pri 21ih bratranec Sultan. Vendar tega ni naredil osebno, ampak je s ponudbo prisla njegova mama, kar je pri savdih normalen obicaj. Manal ni za obisk imela nobene ustrezne formalne obleke, zato si jo je spoosdila od sestricne. Manal jo Sultanovo mamo postregla s kavo in kolaci. Po obicaju je bila Manal povsem tiho. Nato se je Sultanova mama dogovorila za datum, ko bo Sultanov oce prisel na pogovor z manalinim ocetom. Ocetu je povedala, da se ne zeli porociti. „Zakaj“, je zahteval oce. „Ker ste me dali obrezati. Tega vam neikoli ne odpustim in zaradi tega se nikoli ne bom mogla porociti.“ Snubec je odpadel in po tem razgovoru je oci nikoli vec ni silil v poroko.
Takoj po diplomi ji je kolegica povedala, da ima Aramco (savdska naftna firma) razpis za prakso za studente. Delo bi bilo dobro placano, 4000 riyalov na mesec. Vendar je spet potrebovala podpis skrbnika. Tokrat je oce z veseljem podpisal. „Cast je pripadati Aramcu, “ je rekel z nasmehom na obrazu.
Prvic v zivljenju bo popolnoma sama in odvisna od sebe. Delo je bilo v mestu Dammam na vzhodu drzave. Na letalisce jo je prisel iskat Aramcov sofer, ki jo je odpeljav v privatno Aramcovo mesto. Mesto je bilo cisto nasprotje revnega in zanemarjenega naselja v Meki, kjer je odrascala. Ulice so bile ciste in urejene, med njimi so bili zeleni parki z vodnjaki. Hise so bile grajene v ameriskem stilu brez resetk na oknih, kot je bila navada drugje. Namesto visokih arabskih zidov, so tu hise obdajali lepo negovani vrtovi. Mimo je pripeljal avto in za volanom je sedela zenska z odkritim obrazom in s soncnimi ocali. Videla je zenske v zahodnjaskih oblekah brez zapovedane abaye, nekatere so celo vozile kolo. „Sva res v Savdski Arabiji?“ je vprasala soferja. On se je samo nasmehnil. Dobila je kljuce od hise, ki si jo je delila s studentkama stomatologije in se eno IT studentko. Hisa je bila popremljena s fantasticnim luksuzom: avtomaticnim pralni strojem in pomivalcem posode. Pipe so imele celo rocke za mrzlo in za vroco vodo. Ceprav to v drzavi ni bilo redko, je bilo novo za Manal. Doma so imeli tank za vodo, ki je zadoscal za 3 dni; preostanek meseca so zdrzali brez tekoce vode. Uporabljali so plastenke, iz katerih so si natocili minimum vode. Postala je obsedena z vodo. Kopala se je zjutraj in zvecer in se v kadi namakala vec ur.
Delo je bilo zelo dobro organizirano in vse je teklo, kot je treba. Za prvo placo je starsema kupila uri. Mami Rado uro z drobnimi diamanti in mama jo je do smrti nosila okoli vratu; oce nosi svojo se zdaj. Na koncu prakse ji je nadzorni predlagal, naj odda prosnjo za redno zaposlitev, ker odpirajo nov racunalniski oddelek. Imela je dva razgovora. Vsi razen nje so diplomirali na ameriskih univerzah, a je bila vseeno sprejeta za nedolocen cas, kar je bilo za vse presenecenje. Sele kasneje je razumela, da s pogodbo za eno leto nimas nobenih pravic. Odpustijo te lahko iz danes na jutri in nimas zdravstvenega zavarovanja. Redne sluzbe so bile zelo redke. Tudi placa je bila neverjetna. 8000 riyalov plus 400, ker je diplomirala z visokimi ocenami. To je bilo 2x vec, kot je pricakovala.
Bil je samo en problem: kot zenska usluzbenka ni smela ziveti v Aramcovem mestu. Izven tega privatnega raja zenske prav tako niso mogle najeti stanovanje. Najeti ga je moral moski, ceprav je zenska placevala najemnino. Tudi v hotelu kot zenska ni smela najeti sobe. Pomagal ji je njen novi sef, ki je zanjo najel sobo v hotelu, a jo je posvaril naj pazi, kajti, ce verska policija ugotovi, da je v hotelu sama, bo imela velike tezave. Neko dekle ji je obljubilo, da ji bo njen sorodnik pomagal najti stanovanje. Sorodnik pa jo je le osvajal. Ko ga je vsa prestrasena zavrnila, se je potuhnil in ni vec zelel pomagati. Koncno ji je po enem tednu ponudila sodelovka, da nekaj noci prespi pri njej, nato pa bodo tudi njo vrgli iz Aramcovega stanovanja. Potem sta skupaj iskali stanovanje in ga koncno nasli. Sodelavkin oce je priletel v mesto in podpisal stanovanjsko pogodbo za „obe svoji hcerki“ in da garantira, da se bosta obe spodobno obnasali.
Tudi Aramco je izvajal diskriminacijo. Nesavdske usluzbenke so morali biti samske, sicer jih niso vzeli v sluzbo, ne glede na kvalifikacije. Manalina soseda, Indijka, je bila ze 30 let porocena, a je skrivala to dejstvo. Usluzbenke niso smele stopiti na avtobuse, ki so povezovali razlicne poslovne Aramcove pisarne. To je bilo dovoljeno le moskim. Zenske so smele le na rekreacijske avtobuse, ki so vozili v blagovnice. Zenske so lahko vozile avto znotraj Aramcovega mesta, niso pa smele delati avtomobilskih tecajev in niso smele voziti Aramcovih avtomobilov. Pred nastopom sluzbe so zenske morali iti na test nosecnosti. Niso jim dajali posojil za hiso, niso dobili subsidirane najemnine in niso dobile stipendije za studij v tujini. Vse to je bilo moskim omogoceno. Zenske ne smejo delati na naftnih poljih in sploh nobenega dela. Smejo delati le v pisarnah. Zenske, ki rodijo, dobijo 6 tednov porodniskega dopusta. Cepraav zakon doloca, da mora vsaka firma z vsaj 50 zenskimi usluzbenkami organizirati vrtec, Aramco tega ni naredil.
Z delom je zacela oktobra 2002. Ta cas je najemodajalec porusil hiso, v kateri sta stanovala njena starsa, in zacel graditi boljsa in drazja stanovanja. Manal je svoji prvi dve placi porabila za to, da je starsema nasla novo stanovanje in placala njuno najemnino.
Po diplomi je Manal zacela iskati sluzbo. Lahko bi delala kot instruktorica na kaksni soli, a tako delo je bilo zelo slabo placano. Na pomoc ji je spet priskocila sestra. Nasla ji je delo v bolnici, kjer je delala sama. Na razgovor jo je sprejel prijazen zdravnik iz Pakistana, v dolgi beli arabski halji, in bil presenecen nad njenim znanjem anglescine, saj na drzavnih solah, ki jih je obiskovala Manal, ucije le osnove osnov. Manal se je anglescino naucila sama. Ves cas razgovora je gledala v tla, saj je bil njen sogovornik prvi moski, s katerim je govorila v zivljenju. Sprejeli sojo na IT (informacijska tehnologija) oddelek in ji na mesec obljubili 1000 riyalov (okoli $ 2500). Placa je bila nizka, a za zacetek bo slo, si je mislila.
Do takrat je Manal vedno v javnosti zakrivala obraz. Le na univerzi, znotraj zenskih stavb ni nosila niqaba. Ce je sla ven z mamo ali ocetom, si je obraz obvezno zakrila z niqabom. Ena teta nikoli ni videla obraza svoje babice, ker je bil vedno zakrit. Tetina hci je tudi doma nosila niqab. Delo v bolnici, kjer so bili bolj sprosceni, je zahtevalo veliko prilagajanja. Moski so bili zanjo tabu, zdaj pa jih je srecevala na vsakem koraku. Ze po nekaj dneh se je zagledala v enega. Vedela je, kako se oblaci, noben detajl ji ni usel, od gumbov do cevljev. Naslednji teden se je zagledala v drugega. Zaljubljala se je tedensko. Po 2 mesecih se je delo koncalo. Pricakovanega placila ni dobila, le potrdilo, da ima 2 meseca delovnih izkusenj.
Abaya, crna halja je se danes zapovedana za zenske, ko zapustijo hiso. Niqab ni zapovedan, vendar so leta salafizma med odrascanjem pustila svoj pecat. Zenske so razdeljene v dve skupini: tiste, ki nosijo hijab (z ruto zaviejo glavo, a obraz je odkrit) in tiste, ki si obraz se vedno pokrijejo z niqabom. Te druge to delajo iz treh razlogov: ker to od njih zahteva moz, zaradi pritiska druzbe ali ker so jih prepricali, da je tako edino prav. Nobena od njih ne nosi niqaba, ko odpotuje iz drzave.
Na Amal je nekoc naredila mocan vtis deklica, stara 10 let, ki je na letalu med Damma in Jeddo sedela poleg nje. Deklica je imela zakrit obraz. Manal je vprasala,„ Si nevernica?“
„Zakaj bi bila nevernica?“ je rekla Manal.
„ Ker si ne pokrivas obraza,“ je odgovorila puncka.
Manal je imela do svojega 20. leta dve zenitni ponudbi. Prvo je dobila od svoje uciteljice v srednji soli. V zakon je ponudila svojega brata. Mama je rekla, da se njena hci ne bo porocila, dokler ne zakljuci solanja. Drugic jo je zasnubil pri 21ih bratranec Sultan. Vendar tega ni naredil osebno, ampak je s ponudbo prisla njegova mama, kar je pri savdih normalen obicaj. Manal ni za obisk imela nobene ustrezne formalne obleke, zato si jo je spoosdila od sestricne. Manal jo Sultanovo mamo postregla s kavo in kolaci. Po obicaju je bila Manal povsem tiho. Nato se je Sultanova mama dogovorila za datum, ko bo Sultanov oce prisel na pogovor z manalinim ocetom. Ocetu je povedala, da se ne zeli porociti. „Zakaj“, je zahteval oce. „Ker ste me dali obrezati. Tega vam neikoli ne odpustim in zaradi tega se nikoli ne bom mogla porociti.“ Snubec je odpadel in po tem razgovoru je oci nikoli vec ni silil v poroko.
Takoj po diplomi ji je kolegica povedala, da ima Aramco (savdska naftna firma) razpis za prakso za studente. Delo bi bilo dobro placano, 4000 riyalov na mesec. Vendar je spet potrebovala podpis skrbnika. Tokrat je oce z veseljem podpisal. „Cast je pripadati Aramcu, “ je rekel z nasmehom na obrazu.
Prvic v zivljenju bo popolnoma sama in odvisna od sebe. Delo je bilo v mestu Dammam na vzhodu drzave. Na letalisce jo je prisel iskat Aramcov sofer, ki jo je odpeljav v privatno Aramcovo mesto. Mesto je bilo cisto nasprotje revnega in zanemarjenega naselja v Meki, kjer je odrascala. Ulice so bile ciste in urejene, med njimi so bili zeleni parki z vodnjaki. Hise so bile grajene v ameriskem stilu brez resetk na oknih, kot je bila navada drugje. Namesto visokih arabskih zidov, so tu hise obdajali lepo negovani vrtovi. Mimo je pripeljal avto in za volanom je sedela zenska z odkritim obrazom in s soncnimi ocali. Videla je zenske v zahodnjaskih oblekah brez zapovedane abaye, nekatere so celo vozile kolo. „Sva res v Savdski Arabiji?“ je vprasala soferja. On se je samo nasmehnil. Dobila je kljuce od hise, ki si jo je delila s studentkama stomatologije in se eno IT studentko. Hisa je bila popremljena s fantasticnim luksuzom: avtomaticnim pralni strojem in pomivalcem posode. Pipe so imele celo rocke za mrzlo in za vroco vodo. Ceprav to v drzavi ni bilo redko, je bilo novo za Manal. Doma so imeli tank za vodo, ki je zadoscal za 3 dni; preostanek meseca so zdrzali brez tekoce vode. Uporabljali so plastenke, iz katerih so si natocili minimum vode. Postala je obsedena z vodo. Kopala se je zjutraj in zvecer in se v kadi namakala vec ur.
Delo je bilo zelo dobro organizirano in vse je teklo, kot je treba. Za prvo placo je starsema kupila uri. Mami Rado uro z drobnimi diamanti in mama jo je do smrti nosila okoli vratu; oce nosi svojo se zdaj. Na koncu prakse ji je nadzorni predlagal, naj odda prosnjo za redno zaposlitev, ker odpirajo nov racunalniski oddelek. Imela je dva razgovora. Vsi razen nje so diplomirali na ameriskih univerzah, a je bila vseeno sprejeta za nedolocen cas, kar je bilo za vse presenecenje. Sele kasneje je razumela, da s pogodbo za eno leto nimas nobenih pravic. Odpustijo te lahko iz danes na jutri in nimas zdravstvenega zavarovanja. Redne sluzbe so bile zelo redke. Tudi placa je bila neverjetna. 8000 riyalov plus 400, ker je diplomirala z visokimi ocenami. To je bilo 2x vec, kot je pricakovala.
Bil je samo en problem: kot zenska usluzbenka ni smela ziveti v Aramcovem mestu. Izven tega privatnega raja zenske prav tako niso mogle najeti stanovanje. Najeti ga je moral moski, ceprav je zenska placevala najemnino. Tudi v hotelu kot zenska ni smela najeti sobe. Pomagal ji je njen novi sef, ki je zanjo najel sobo v hotelu, a jo je posvaril naj pazi, kajti, ce verska policija ugotovi, da je v hotelu sama, bo imela velike tezave. Neko dekle ji je obljubilo, da ji bo njen sorodnik pomagal najti stanovanje. Sorodnik pa jo je le osvajal. Ko ga je vsa prestrasena zavrnila, se je potuhnil in ni vec zelel pomagati. Koncno ji je po enem tednu ponudila sodelovka, da nekaj noci prespi pri njej, nato pa bodo tudi njo vrgli iz Aramcovega stanovanja. Potem sta skupaj iskali stanovanje in ga koncno nasli. Sodelavkin oce je priletel v mesto in podpisal stanovanjsko pogodbo za „obe svoji hcerki“ in da garantira, da se bosta obe spodobno obnasali.
Tudi Aramco je izvajal diskriminacijo. Nesavdske usluzbenke so morali biti samske, sicer jih niso vzeli v sluzbo, ne glede na kvalifikacije. Manalina soseda, Indijka, je bila ze 30 let porocena, a je skrivala to dejstvo. Usluzbenke niso smele stopiti na avtobuse, ki so povezovali razlicne poslovne Aramcove pisarne. To je bilo dovoljeno le moskim. Zenske so smele le na rekreacijske avtobuse, ki so vozili v blagovnice. Zenske so lahko vozile avto znotraj Aramcovega mesta, niso pa smele delati avtomobilskih tecajev in niso smele voziti Aramcovih avtomobilov. Pred nastopom sluzbe so zenske morali iti na test nosecnosti. Niso jim dajali posojil za hiso, niso dobili subsidirane najemnine in niso dobile stipendije za studij v tujini. Vse to je bilo moskim omogoceno. Zenske ne smejo delati na naftnih poljih in sploh nobenega dela. Smejo delati le v pisarnah. Zenske, ki rodijo, dobijo 6 tednov porodniskega dopusta. Cepraav zakon doloca, da mora vsaka firma z vsaj 50 zenskimi usluzbenkami organizirati vrtec, Aramco tega ni naredil.
Z delom je zacela oktobra 2002. Ta cas je najemodajalec porusil hiso, v kateri sta stanovala njena starsa, in zacel graditi boljsa in drazja stanovanja. Manal je svoji prvi dve placi porabila za to, da je starsema nasla novo stanovanje in placala njuno najemnino.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/zobatec/ zobatec
Si dam takoj lukno v koleno zvrtat, če tole zdele kdo bere. 😛
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/zobatec/ zobatec
Si dam takoj lukno v koleno zvrtat, če tole zdele kdo bere. 😛
0
Praviš, da je bilo slabo plačana (2500 dolarjev?). Koliko pa potem stanejo vsakdanji izdelki, kot je kruh?
Dvoličnosti je pa res precej v represivnih družbah. Tudi pri Manal, ko je hotela prepovedan satelitski krožnik, a ne glasbenih programov. Zakaj se pa ženske ne zakrivajo z nikabom v tujini? Samo v domovini tako zahteva mož oz. samo v domovini je "tako prav"?
Dvoličnosti je pa res precej v represivnih družbah. Tudi pri Manal, ko je hotela prepovedan satelitski krožnik, a ne glasbenih programov. Zakaj se pa ženske ne zakrivajo z nikabom v tujini? Samo v domovini tako zahteva mož oz. samo v domovini je "tako prav"?
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/zobatec/ zobatec
Si dam takoj lukno v koleno zvrtat, če tole zdele kdo bere. 😛
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/porajkel/ porajkel
Salafizem je uvedel sarijo, torej je zakon povsod. Ampak ponekod so ljudje bolj dovzetni zanj, zlasti v konzervativnih klasicnih muslimanskih lokacijah, kot je Meka, ki je rojstni kraj slama, drugje, kjer je vec vplivov iz tujine se bolj odpirajo. Pristaniska mesta kot je Jedda, so povsod bolj odprta za "novotarije".
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/zobatec/ zobatec
Si dam takoj lukno v koleno zvrtat, če tole zdele kdo bere. 😛
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/zobatec/ zobatec
Si dam takoj lukno v koleno zvrtat, če tole zdele kdo bere. 😛
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/zobatec/ zobatec
WW - lahko mi rečeš samo - hvalla! 😛
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/wicked-witch/ WiCkEd WiTcH
Praviš, da je bilo slabo plačana (2500 dolarjev?). Koliko pa potem stanejo vsakdanji izdelki, kot je kruh?
Dvoličnosti je pa res precej v represivnih družbah. Tudi pri Manal, ko je hotela prepovedan satelitski krožnik, a ne glasbenih programov. Zakaj se pa ženske ne zakrivajo z nikabom v tujini? Samo v domovini tako zahteva mož oz. samo v domovini je "tako prav"?
0
na uro v sportni trgovini dobila 10 riyalov, oziroma 10 dolarjev To je narobe. 10 riyalov, oz. okoli 2,5 dolarja.
0
Cene kruha nikjer ne omenja. Pravi, da je oce dal mami na leto 50 riyalov, da je za hceri kupila obleko za vsako po dve obleki na leto. V naslednjem poglavju omeni, da je placala najetemu soferju 200 riyalov za hrano in zivljenjske stroske. Torej so dnevni stroski zelo nizki - vsaj v svetu nizjih slojev.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 40 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
11.08.2018 ob 16:32
Manal je bila izobrazena zenska z dobro sluzbo in dobrimi dohodki. Delala je za Aramco, savdsko naftno firmo v ITju. Aramco ima za svoje zaposlene posebno naselje, ograjeno z zico in varovano z varnostniki. Naselje zgleda, kot da bi ga prenesli iz Juzne Kalifornije, lepo negovana golf igrisca, bazeni za kopanje. Celo Halloween praznujejo v kostumih, ceprav je to v Savdski Arabiji velik greh. Znotraj tega naselja ne veljajo splosna pravila Savdske Arabije. Tu se zenske lahko prosto gibljejo, vozijo avto. V naselje nimata vstopa ne drzavna, ne verska policija. Vse nadzoruje Aramcova zasebna policija. Edini, ki imajo dovoljen vstop, so policaji skrivne drzavne policije, kar je avtorica odkrila v noci, ko je bila aretirana zaradi voznje kot zenska. Tako se je namrec glasila njena obtoznica: Vozila kot zenska.
V Savdski Arabiji je visoka stopnja locitev, 60%, in Manal je ena izmed locenk s 5-letnim sinom. Njen skrbnik je zato njen brat. Manal ima dober avto, ki si ga je kupila sama s svojimi visokimi dohodki, a njen avto sameva pred hiso, saj ga ne sme voziti. V Savdski Arabiji do pred dobrim mesecem zenske niso smele voziti. Voziti jih je moral njihov skrbnik, to je ozji moski druzinski clan, s katerim se po zakonu ne bi mogla porociti. Mednje stejejo oce, moz, stric, brat, necak in sin. Ker ti niso imeli vedno casa, so se zenske vcasih peljale s taksijem. Scasoma se je razvila tudi crna industrija zasebnih voznikov, ki so razvazali zenske na delo, domov in po opravkih. Drzava je to tolerirala, saj je zenska delovna sila morala nekako priti v sluzbo. Ti vozniki so zenskaam pogosto spolno namigovali, jih nadlegovali, vcasih so se jih celo lotili fizicno. Ker niso imele druge izbire, so tiho prenasale vse.
Manal si je zelo zelela voziti svoj avto, a se ji zelja ni uresnicila, dokler se je nekega dne pred nekaj leti ni usmilil njen brat in sta sla na dolgo voznjo. Manal se je naucila voziti, ko je krajsi cas zivela v ZDA. Brat je bil potnik, Manal voznica. In tako so jo zalotili in odpeljali na policijsko postajo. Po nekaj urnem zaslisevanju so jo koncno izpustili. Vsaj tako je mislila Manal. Se isto noc, ko je sina dala spat in je bil njen brat se pri njej v njeni mali hisi, so na vrata potrkali mozje v crnih oblekah. Z bratom jim nista odprla. Mozje so sli okoli hise, do oken in skoznja strmeli v dnevno sobo in trkali. Z bratom sta bila presenecena, saj policija po zakonu ni smela stopiti v tvoj dom in te aretirati med soncnim zahodom in soncnim vzhodom. Vse skupaj je trajalo par ur, nato se je Manal odlocila, da jim bo odprla vrata. Se prej je sporocila prijateljici, naj tvita, da so prisli ponjo. V Savdski Arabiji je namrec ze nekaj let delovala skupina aktivistk, ki so zelele doseci, da bi zenske smele voziti avto. Vse te zenske so bile na crni listi in marsikatera je bila aretirana. Tudi danes, ko ze smejo voziti, so nekatere od njih se vedno za zapahi.
V zgodnjih jutranjih urah so se odpeljali na lokalno policijsko postajo, vsaj tako je zatrdil predstavnik Aramka, ki je bil zraven. Dodal je, da se bo lahko takoj po zaslisanju vrnila domov in da jo bo sam peljal domov. V resnici so jo odpeljali na drugo policijsko postajo izven Aramvovega naselja. Tam se je brat moral posloviti, za varstvo so ji dodelili policistko v starih, obrabljenih in scefranih oblacilih. Taki pazniki ponavadi niso zasluzili niti dovolj za najem stanovanja. Manalina torbica je stala vec, kot je paznica zasluzila v celem mesecu.
Na zaslisanju, ki je trajalo vec ur, so si zimenicno sledili dobri in nasilni policaji - korencek, ki ji je ocetovsko ocital, da je z voznjo avtomobila razocarala kralja, ki ima ze brez nje dovolj drugih skrbi na eni strani in nasilna palica na drugi. Koncno so jo zgodaj zjutraj naslednjega dne samo z obtozbo „Vozila kot zenska“ in brez sodnega procesa odpeljali v jeco.
Manal, navajena udobnega zivljenja zgornjega srednjega sloja, se je zgrozila: smrad po izlockih, potu, scurki so se plazili po zanemarjenih in umazanih tleh, po stenah in po vseh 12 pogradih v njeni sobi. Stene brez oken. Edino okno, utrjeno z resetkami je bilo sredi stropa in je v sobo spuscalo le tanek zarek svetlobe. V jeci je odmevalo od glasov168 zensk; vse razen 7 so bile najete delavke iz Sri Lanke, Filipinov, Indonezije, Somalije in Indije. 4 domacinke so bile na prestajanju kazni, 3 so bile v priporu, a ker niso imeli prostorov za pripor, so jih dali v jeco. Med zenskami so tekali njihovi otroci, v kotu je jokal novorojencek.
Nadaljevanje sleddi.