Na kakšne kraje so se postavljala znamenja in kapelice? In če veš, v katerem časovnem obdobju?
0
po navadi so se postavljala na križišča cest ali poti ob različnih priložnostih recimo v času kuge kot zaščita pred kugo
kapelice ali cerkve pa so se postavljala na svetišča Slovenske vere potem ko so jih uničili, da verniki slovenske vere ne bi mogli postaviti novo svetišče
tiste, ki se niso hoteli prodati Vatikanu pa je čakala smrt
kapelice ali cerkve pa so se postavljala na svetišča Slovenske vere potem ko so jih uničili, da verniki slovenske vere ne bi mogli postaviti novo svetišče
tiste, ki se niso hoteli prodati Vatikanu pa je čakala smrt
0
0
Kakšna je razlika med znamenji in kapelicami? Kako se jih loči po videzu?
0
Kopirano iz raziskovalne naloge dveh devetošolk
http://www2.arnes.si/~mboscir2s/projekt_kapele/raziskovalna_2008.htm http://www2.arnes.si/~mboscir2s/projekt_kapele/raziskovalna_2008.htm
Ob odločitvi za predmet najine raziskave sva se poučili o verskih znamenjih. Pri tem nama je bil v pomoč prispevek Na polju znamenje stoji v aprilski številki revije GEA iz leta 2006, kjer avtor Franci Horvat pojasnjuje, da sakralna oz. cerkvena »Znamenja pomenijo pomembno vrednoto slovenske krajine predvsem s katoliškim predznakom. Pripovedujejo nam o pristni vernosti slovenskega človeka in so običajno nabožni kažipoti, ki usmerjajo romarje, hkrati pa so tudi kulturni okras okolja, v katerem stojijo.« [1]
V nadaljevanju pojasnjuje, da so spomeniki, ki jih imenujemo znamenja, po svoji oblikovni plati zelo različni. Poleg znamenj poznamo na Slovenskem tudi kapelice. Sam izraz kapelica izhaja iz latinske besede cappa, kar pomeni plašč s pokrivalom ali kapuco. Prvotno je ime pomenilo molitveni prostor na kraljevem dvoru v Parizu, kjer se je domnevno ohranil plašč sv. Martina iz Toursa, kasneje so bili ti molitveni prostori lahko v bolnicah, dvorcih ali palačah.
Avtor prispevka zapiše tudi legendo o svetem Martinu, ki ga v najinem okolju bolj poznamo kot tistega, ki iz mošta naredi vino. »Legenda govori o sv. Martinu kot dobrotniku, saj je kot rimski častnik polovico svojega plašča ali cappe podaril prezebajočemu beraču. Po njegovi smrti, ko so ga razglasili za svetnika, se omenjeni prostor imenuje »cappela« ali po naše kapelica.« [2]
Franci Horvat opredeli še razliko med znamenji in kapelicami, tako izveva, da »Znamenja (v ožjem pomenu) nimajo notranjščine, medtem ko jo kapelica ima in je umerjena po človeku ter mu je dostopna. Kapelice smo domnevno prevzeli v začetku 17. stoletja in so mlajše kot znamenja. Njihov tloris je pogosto kvadraten, streha dvokapna, včasih piramidasta ali odrezana v čop. Med znamenja spadajo tudi razpela, lesene table, svetniški kipi v vdolbinah na hišnih pročeljih in nabožne slike na hišah.« [3]
Zasledili sva, da Horvat v prispevku v reviji GEA kot glavni vir uporabi knjigo Znamenja na Slovenskem Dr. Marijana Zadnikarja. V knjižnici sva poiskali tudi to knjigo in pobrskali po njej. Izvedeli sva, da je po Zadnikarju »Znamenje v našem pomenu besede zlasti iz verskih in drugih duhovnih nagibov vsaka na prostem postavljena drobna arhitektura ali likovni izdelek, kakor denimo kapelica, kamnit steber ali zidan slop s sveto podobo, leseno razpelo, svetniški kip v zidni vdolbini, pobožni relief nad vrati ali slikana tabla z versko pobudno vsebino.« [4]
Horvat se v reviji GEA dotakne tudi namena postavljanja znamenj. »Znamenja so postavljali v različne namene: v spomin na pomembne dogodke, ki so se zgodili ali se utegnejo zgoditi. Postavljali so jih tudi v spomin na spravo med sosedi, v zahvalo za srečno vrnitev iz ujetništva ali vojske, za ozdravitev itd.«
V nadaljevanju Horvat pojasni, da so po Sloveniji znamenja »postavljena precej neenakomerno« in gledano številčno, »jih je več na Gorenjskem in na Štajerskem.« [5]
Nekako kot sklepna misel v prispevku Francija Horvata v reviji GEA je naslednje besedilo, ki poudari, kako je pri ohranjanju kulturne dediščine pomembna ozaveščenost ljudi. Pravi tako: »Znamenja, ki so nastala v preteklosti, so nekakšen pomnik za današnji pa tudi za jutrišnji dan. Na žalost so nekatera po drugi svetovni vojni izginila, mnoga pa še danes izgubljajo prvotni pomen pri obnovah, ki so pogosto nestrokovne in površne. Da zavarujemo te kulturne spomenike, ni dovolj zgolj odlok o zaščiti, temveč ozaveščenost ljudi, ki živijo s to dediščino.« [6]
Z zapisanim se strinjava in s to mislijo zaključujeva teoretični del najine raziskovalne naloge in nadaljujeva s predstavitvijo območja in kulturne dediščine najinega kraja.
http://www2.arnes.si/~mboscir2s/projekt_kapele/raziskovalna_2008.htm http://www2.arnes.si/~mboscir2s/projekt_kapele/raziskovalna_2008.htm
Ob odločitvi za predmet najine raziskave sva se poučili o verskih znamenjih. Pri tem nama je bil v pomoč prispevek Na polju znamenje stoji v aprilski številki revije GEA iz leta 2006, kjer avtor Franci Horvat pojasnjuje, da sakralna oz. cerkvena »Znamenja pomenijo pomembno vrednoto slovenske krajine predvsem s katoliškim predznakom. Pripovedujejo nam o pristni vernosti slovenskega človeka in so običajno nabožni kažipoti, ki usmerjajo romarje, hkrati pa so tudi kulturni okras okolja, v katerem stojijo.« [1]
V nadaljevanju pojasnjuje, da so spomeniki, ki jih imenujemo znamenja, po svoji oblikovni plati zelo različni. Poleg znamenj poznamo na Slovenskem tudi kapelice. Sam izraz kapelica izhaja iz latinske besede cappa, kar pomeni plašč s pokrivalom ali kapuco. Prvotno je ime pomenilo molitveni prostor na kraljevem dvoru v Parizu, kjer se je domnevno ohranil plašč sv. Martina iz Toursa, kasneje so bili ti molitveni prostori lahko v bolnicah, dvorcih ali palačah.
Avtor prispevka zapiše tudi legendo o svetem Martinu, ki ga v najinem okolju bolj poznamo kot tistega, ki iz mošta naredi vino. »Legenda govori o sv. Martinu kot dobrotniku, saj je kot rimski častnik polovico svojega plašča ali cappe podaril prezebajočemu beraču. Po njegovi smrti, ko so ga razglasili za svetnika, se omenjeni prostor imenuje »cappela« ali po naše kapelica.« [2]
Franci Horvat opredeli še razliko med znamenji in kapelicami, tako izveva, da »Znamenja (v ožjem pomenu) nimajo notranjščine, medtem ko jo kapelica ima in je umerjena po človeku ter mu je dostopna. Kapelice smo domnevno prevzeli v začetku 17. stoletja in so mlajše kot znamenja. Njihov tloris je pogosto kvadraten, streha dvokapna, včasih piramidasta ali odrezana v čop. Med znamenja spadajo tudi razpela, lesene table, svetniški kipi v vdolbinah na hišnih pročeljih in nabožne slike na hišah.« [3]
Zasledili sva, da Horvat v prispevku v reviji GEA kot glavni vir uporabi knjigo Znamenja na Slovenskem Dr. Marijana Zadnikarja. V knjižnici sva poiskali tudi to knjigo in pobrskali po njej. Izvedeli sva, da je po Zadnikarju »Znamenje v našem pomenu besede zlasti iz verskih in drugih duhovnih nagibov vsaka na prostem postavljena drobna arhitektura ali likovni izdelek, kakor denimo kapelica, kamnit steber ali zidan slop s sveto podobo, leseno razpelo, svetniški kip v zidni vdolbini, pobožni relief nad vrati ali slikana tabla z versko pobudno vsebino.« [4]
Horvat se v reviji GEA dotakne tudi namena postavljanja znamenj. »Znamenja so postavljali v različne namene: v spomin na pomembne dogodke, ki so se zgodili ali se utegnejo zgoditi. Postavljali so jih tudi v spomin na spravo med sosedi, v zahvalo za srečno vrnitev iz ujetništva ali vojske, za ozdravitev itd.«
V nadaljevanju Horvat pojasni, da so po Sloveniji znamenja »postavljena precej neenakomerno« in gledano številčno, »jih je več na Gorenjskem in na Štajerskem.« [5]
Nekako kot sklepna misel v prispevku Francija Horvata v reviji GEA je naslednje besedilo, ki poudari, kako je pri ohranjanju kulturne dediščine pomembna ozaveščenost ljudi. Pravi tako: »Znamenja, ki so nastala v preteklosti, so nekakšen pomnik za današnji pa tudi za jutrišnji dan. Na žalost so nekatera po drugi svetovni vojni izginila, mnoga pa še danes izgubljajo prvotni pomen pri obnovah, ki so pogosto nestrokovne in površne. Da zavarujemo te kulturne spomenike, ni dovolj zgolj odlok o zaščiti, temveč ozaveščenost ljudi, ki živijo s to dediščino.« [6]
Z zapisanim se strinjava in s to mislijo zaključujeva teoretični del najine raziskovalne naloge in nadaljujeva s predstavitvijo območja in kulturne dediščine najinega kraja.
0
Lelj, so v Ljubljani in okolici kakšna pred- ali nekatoliška znamenja?
0
Avtor: znamenja, kapelice
Lelj, so v Ljubljani in okolici kakšna pred- ali nekatoliška znamenja?Tudi križ in svastika sta predkrščanski znamenji.
Mogoče te bo zanimalo kaj več
http://www.staroverci.si/sl/zapisi-1/simboli/item/52-kolovrat.html http://www.staroverci.si/sl/zapisi-1/simboli/item/52-kolovrat.html
0
Adham je govoril slovensko in hebrejščina izvira iz slovenščine. Pravtako ima nemščina v 60 % besed slovenske zasnove. Bres Slovenov ni nič v starem svetu. Hiperboreja je staro ime za naše kraje. (grki)
0
Avtor: znamenja, kapelice
Lelj, so v Ljubljani in okolici kakšna pred- ali nekatoliška znamenja?seveda so, celo v stolnici
nad vrati je tole
https://c2.staticflickr.com/2/1564/25013455670_1773363551_b.jpg
drugače pa najlažje je videti na starih hišah pod vrhom strehe krog oziroma sončno kolo, ki varuje hišo in družino pred nesrečami
0
Hvala, Lelj. Tako znamenje bom naredila za našo hišo. Mi je všeč.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
17.06.2016 ob 16:29
Cerkev je stala tam, kjer se Vidovdanska cesta izteka v Trubarjevo na bregu Ljubljanice.
Med napadi na Ljubljano so Turki cerkev razdejali, leta 1554 pa so meščani ruševine odstranili, da ne bi bile napadalcem za kritje in postavili tam znamenje svetega Janeza Krstnika.
Leta 1868 je Janez Wolf naslikal na znamenju štiri oljnate slike na katerih je upodobil svetnike Hieronima, Florjana, Janeza Krstnika in Petra.
Leta 1888 je bilo znamenje podrto, v spomin na znamenje pa se sedaj tam imenuje Znamenjska ulica.