☕ Življenje piše krute zgodbe

Za ene zbirajo pomoč, iz drugih se delajo norca. Ko se je nekaj takega dogajalo v naši družini in je šel bratranec k zdravniku, ker se je bal, da bo 5. primerek raka v nekaj kratkih letih, saj je sumil, da je pri nas rak genetskega izvora, se je zdravnik iz njega delal norca. On na srečo ni bil št. 5, je bil pa zato nekdo drug. Vsi naši raki so umrli in vrstili so se pogreb za pogrebom. Na višku rakovega vala so 3 bratje zboleli v nekaj mesecih, vsi 3 umrli v 2 mesecih. Od takrat sovražim pogrebe. Ampak o nas ni nihče pisal in nihče ni zbiral denarja in nikomur se nismo smilili. In prav je tako. Ni pa prav, da se je zdravnik delal norca. In po mojem je še kakšna druga družina na istem, samo se ne piše o jej. Pri opisani družini niso vsi v krvnem sorodu, zato je lahko tudi lokacija faktor.

*

Nikjer nisem napisala, da se mi ne smilijo, saj dobro vem, kako jim je, ker sem sama šla skozi to. Ljubljanske rakove oddelke imam v mezincu. Še danes se spomnim žalostnih vsakodnevnih obiskov, k enim mimo tistih parih dreves in v temacno staro stavbo na Zaloški, k drugim v Klinični center - tam so bile vsaj sobe svetle. Spomnim se tistega strahu, tistega pričakovanja z grozo v srcu in tisto rahlo upanje, ki je vsakič znova umrlo. Prvič, ko se je zgodilo, sploh nisem razumela, kaj se dogaja. In takrat me je najbolj usekalo.
Vendar nikakor pa ni prav, da imajo različni ljudje tako različen tretma. Ne gre se za izpostavljanje javnosti, kar se noben od nas ne bi hotel, ampak kako družino tretirajo zdravniki. Eni dobijo vso pozornost, drugi si morajo pomagati, kakor vedo in znajo. Nas je reševalo, da je vsa družina držala skupaj, samo kaj, ko je pobiralo enega za drugim. Za ene bi zdravniki naredili vse, iz drugega, ki ga skrbi, da bo tudi sam zbolel, se zdravnik dela norca. Je to fer? In sem prepričana, da so še druge podobne družine, za katere se zdravniki ne brigajo kaj dosti, ki jih enostavno odpišejo.

*

Rak je res katastrofa. V naši familji je sicer tudi prisoten samo bolj na stara leta, vem da je deda imel raka na prostati 1. stadij, ni bilo tako hudo so ga operirali potem je bil pa zdrav. Babica sedaj ko je umrla pri 96, ko so ji čistili tisto tubo preko katere je dobivala hrano v želodec, so jo 1x odprli da so to tubo prečistili in ugotovili da ima raka na želodcu. Samo pri taki visoki starosti je brezveze da to še operirajo ker je že pešala. Je pa sedaj nekaj mesecev nazaj umrl naš družinski prijatelj je imel raka v trebušni votlini komaj 60 let star.

Norčevanje zdravnika je tipično obnašanje z juga uvoženega zdravnika.
mam prav, je bil un ?

Kruto. Raje ne komentiram, ker sem bila nekaj časa po otroski hematoonkološki v lj in niso to spomini, ki jih clovek rad obuja. Pa niti ne zaradi sebe, ampak ko v zivo vidis, da rak ne izbira.

Res kruto. Za družino na linku in zaradi odnosa nekaterih zdravnikov.

+