☕ Žive zazidane

Prvi krščanski puščavniki so se pojavili v tretjem stoletju, ko so, predvsem moški, odšli v puščavo, da bi živeli v samoti.
Takrat so prezirali posvetne dobrine in puščavniki so se jim poskušali izogniti.
Živeli so v votlinah, v pomanjkanju, in jedli le toliko, da so preživeli.

Ko se je krščanstvo razširilo na sever, severno podnebje ni bilo tako toplo kot na Bližnjem vzhodu, zato so se puščavniki začeli zapirati v celice.

Prostovoljne osamljence so imenovali ANAHORETI, po grški besedi UMAKNITI SE.
Za razliko od puščavnikov, ki so lahko odšli svojo pot, če so se naveličali vernega življenja, je bila ta odločitev anahoretov nepreklicna.

V Angliji se omenja 780 tako zaprtih oseb.

Za zaprtje so se odločili bogati, revni, stari, mladi in duhovniki.
Nekateri so to željo gojili že od otroških let.
Žensk se je dalo osamiti več kot trikrat toliko kot moških.
Ženske so bile v srednjem veku povsod podrejene moškim in niso imele enakih možnosti, da bi uresničevale svojo vero.
Moški so si lahko pridobili bogastvo in vpliv v križarskih vojnah ali se povzpeli kot škofi in kardinali.
Edina možnost žensk je bila, da so vstopile v samostan in napredovale do opatinje ali pa izbrale življenje v osamitvi.
Anahorete so ljudje imeli za žive svetnike, kar jim je dajalo moč in vpliv.

V 12. stoletju je tako zazidana Christina iz Markyata postala svetovalka angleškega opata iz St. Albansa.

Ženske so dolgo čakale, preden se je želja, da jih zazidajo v celico, izpolnila.

Najprej so morale zaprositi za dovoljenje pri škofu.
Začel se je zapleten postopek, s katerim so ugotovili, ali je vredna, da postane živa svetnica.
Ko so jo zazidali, je bil zanjo odgovoren škof, zato so jih izbirali zelo skrbno.
Škof je temeljito raziskal, ali je bila dovolj psihično močna, da bi prenesla dosmrtno osamitev.

Vsak škof je razumel, da je želja po tem, da bi človeka zaprli, bila na meji med norostjo in vero.
Če je škof menil, da je prosilka primerna, je moral biti prepričan, da ima dovolj denarja, da jo bo lahko preživljal do njene smrti.
Nekatere so nekaj malega zaslužile s šivanjem in vezenjem, a po Ancrene Wisse to ne bi smele početi.

Obred zapiranja je spominjal na pogreb.
Izbranka se je najprej več dni postila in molila.
Na veliki dan so v cerkvi pripravili mašo, med katero je izbranka priznala svoje grehe in prisegla, da se bo prepustila Božji milosti.
Nato so jo v procesiji odpeljali do celice, kjer je podobno kot umirajoči dobila zadnje maziljenje.
Včasih so izkopali grob v celici, v katerega je simbolično legla.
Duhovnik je po njej trosil zemljo in maševal: »Prah si in v prah se povrneš.«
Celico so zazidali in puščavnico so od takrat šteli za živega mrtveca.
Mnoge so kmalu začele slišati glasove.

Leta 1224 je nadškof v Oxfordu zapisal, kako je zazidani moški Matthew dobil privide in videl dva saška škofa, ki sta bila pokopana v cerkvi v Dorchestru.
Glas mu je rekel: »Pod tlemi je Birinus in Bertinus za vrati«
To sta bila škofa v 7. in 8. stoletju.
Legenda pravi, da naj bi se bili, ko so preiskali tla v cerkvi in našli njune grobove, začeli dogajati čudeži.
Mrtvi moški je oživel, gobavec je ozdravel in preprosti Anglež je začel tekoče govoriti francosko.
Kralj Henrik III je bil nad čudeži tako prevzet, da je dal Matthewu zgraditi večjo in bolj udobno celico.

Nekateri so nosili svoje dragocenosti k izbranki, ker je tako rekoč živela v trezorju in jo je poleg tega varoval Bog.

Večina puščavnic je umrla v svoji celici v visoki starosti.

Odmaknjeno življenje puščavnic se je končalo v 16. stoletju med reformacijo.
V protestantskih deželah so samostane zaprli.
Njihova lastnina je pripadla kralju.
Puščavnice so nagnali iz celic.

V nunskem samostanu v Angliji so vrgli ven skupino redovnic, opatinjo in puščavnico, ki je bila stara več kot 100 let.
Redovnice so zaprosile za nov prostor za bivanje.
Srečale so se s komisijo protestantske cerkve.
Komisija je bila naklonjena do redovnic, ker so bile stare, slabotne in brez prijateljev.

Drugje so enostavno poslali uradnike, da so spodili redovnice iz njihovih celic.