Krscen Maticek, kako depresivno, je rekel porajkel in spustil sajtrgo navzdol po klancu, kjer jo je ustavila ziva meja iz leske, s katere so se v sajtrgo vsuli zreli lesniki.
Ko so vaski otroci zagledali to obilje, so pritekli, se najedli lesnikov, potem pa odvrgli cevlje in obleko in zaplavali v bliznjem tolmunu, nato pa do vecerje na pesku ob tolmunu igrali Crnega Petra, dokler jih matere niso poklicale k vecerji.
Samo zato ker sem Jud, mi moj arijski sosed govori, naj že spokam iz države, preden se mi kaj zgodi.
Na njegove prošnje se ne oziram, se mu samo nasmehnem in ga pomirim, da je že leto 1937: ljudje so danes bolj civilizirani in ta Naci stranka me sploh ne skrbi.
Za mojo zadnjo željo sem si zaželel, da bi bil moj oče ponovno živ.
Stal sem ob njegovem grobu, se smehljal in si ga predstavljal, kako kriči in praska po pokrovu krste, kot se je zgodilo že dvakrat, ko sem si zaželel, da bi bil oče živ.
"Ti si na vrsti, da pogledaš malega", sem rekel speči ženi ob meni.
To je bilo najbolje, kar sem se spomnil, potem ko sem več ur zbiral pogum, da ji povem, da sem malega našel mrzlega in modrega v zadnjo, ko sem ga preveril.
27.03.2020 ob 21:23
"Vsaj avtizma nima", sem si mislila, ko sem pripravljala sivkino eterično olje.