☕ Zelo žalosten dan

Kaj ti preprečuje, da te ljudi pokličeš, povabiš, jim pišeš..? Sami izgovori in posledično obžalovanja. Zakaj, če imamo vsi telefon v roki?

Vsak ima svoje opravke in svoja razvedrila. Če nisi del njihovega življenja, nisi. Predvsem se najprej nauči uživati v svoji družbi, potem si jo poišči še izven sebe.

No, nekatere sem kontaktirala, pa se niso javili nazaj. Nekaterih nisem slišala že več kot desetletje in ker berem, da se ljudje na neki točki v življenju razidejo, imajo svoja življenja - bi mi bilo, ne vem kako že rečejo ti mladi, - vsiljivo sedaj kontaktirat po toliko letih. Ja, sem človek, ki zaradi svoje nravi ne zna obdržat prijateljstva. Sem pa - iz spleta (spet!) izvedela, da sta eni dve še vedno prijateljici po toliko letih. Jaz se z njima ne družim že leta, ker so poti pač šle po svoje. V bistvu sem te spletne novice bila zelo vesela.

lej, eni smo pa prav radi, prostovoljno samotarji, se imamo sami v svoji družbi odlično...
saj smo tudi mi prej se aktivirali za stike pa ,... če nismo mi se ahtali pa druge obiskovali, bezljali, klicali, čestitali in pozdravljali. pa niti odnosi niso bili fajni, si sam za mašilo in šow majstra jim, ..no, se ni nihče drug sploh mignil.., . ker po logiki pride vse do ene meje in nato samo razpade...
zdaj pa uživancija na polno, res ta pravo in kvalitetno...
včasih se mora očistit in na novo začet.

Izgleda ,da objokuješ neke stare zadeve , ki so že zdavnaj minile ...Zakaj pa ne ustvariš novih poznanstev, prijateljstev in tak dalje , ...ta pravih zate- isti ptiči vkup letijo .
Ker to, da ti vkup sediš v nekih šolskih klopeh ...še ne pomeni , da so to resnična , iskrena prijateljstva, večinoma so to druženja , sodelovanja zaradi koristi, .../ pač z to osebo moraš sodelovati, ker si v isti skupini za nek projekt predstavitve, zaradi zapiskov, etc.../ , osebno te ne določajo kako se bo delovalo v odraslosti ...,razumeš...
Pojdi naprej , kar je bilo je bilo in nikoli več ne bo isto , ker tista leta šolanja so že zdavnaj minila in ljudje se s tokom časa in raznih življenjskih izkušenj, preizkušenj spreminjajo, spremenijo ...

Jaz mislim, da se premalo ukvarjaš s svojim življenjem in preveč s tujim. Najdi si kakšen hobi, pojdi kam na izlet, pridruži se kakšnemu društvu, akciji, kjer se boš povezala in družila z ljudmi. Morda ti manjka socializacija, dogajanje, .. sprememba okolja vedno dobro dene. Poskusi.

Na kratko - preveč traumiraš za nečim kar je minilo . Ja, koliko si pa stara , ...šolanje si valjda že končala ali kako, še študiraš ?
One, oni živijo dalje naprej, spoznavajo nove ljudi , zakaj pa ne , tudi ta poročenim ni prepovedano spoznavat nove ljudi, če tako nanese , čeprav so naredili neko zaobljubo - da kontaš kontekst , ljudi si ne moreš lastit .. . ti pa se žalostiš za brez veze.
Življenja ne moreš zaustavit.
Prisiljena prijateljstva pa se sama razdrejo .
Pišeš o sošolcih, kolegih ...menda veš, da se spoznavanje ljudi tu ne zaključi ? To je pač samo faza odraščanja, osamosvajanja , ni pa garancija, da bo sošolec obstal v našem življenju, vsak ima svojo pot .
Ti pojdi po svoji , do svojih ciljev . Verjetno imaš kakega ali pač ?

brez zamere , avtorica ... ne vem kaj bi ti v resnici rada ?
deluješ kot , da si fouš enim za nekaj ?
zakaj pa ?

Tako je v življenju . Mislim da smo čisto vsi na istem. Ko se zamenjajo službe, se odnosi ohladijo . Ko prenehamo s šolanjem , enako. Ko se preselimo, enako. Zelo malo ljudi obdrži stike dolgoročno. Krog se nam začne ožati na ožjo družino, otroke, partnerja. Jaz sem se včasih tudi sekirala, danes se ne. Imam kolege, imam znance, največ časa preživim z možem, z njim se lahko o vsem pogovarjam in nisem osamljena. Mogoče to pomanjkanje pravih prijateljev opazim ob razmišljanju, če bi praznovala rojstni dan, koga od prijateljev bi povabila? Ni jih dosti, nekaj pa jih je

Se ti pridružujem. Pokličem po več letih prva, ženska klepeta z mano 2 uri. Ko se posloviva reče, naj jo še kaj pokličem. Rečem, da lahko tudi ona. In mine več let, o njej ne duha ne sluha. Edino sporočilo, ko ji umre starš. Ne vem no, počutim se žalostno in vsiljivo če vedno zaverim tel. le jaz.
Sicer imam prijateljico, večinoma sem pa osamljena. Z možem nimava nič skupnega, niti ni za noben pogovor. ima svoje hobije in je samotar.
V sebi umiram. To ni življenje, pač pa neke vrste zapor.

Tvoja znanka je očitno v ghosting maratonu brez ciljne črte, ti pa si tam z medaljo za vztrajnost 😂

Ampak resno, če si vedno ti tista z pokličem jaz, to ni prijateljstvo, to je naročniška storitev brez naročnine na drugi strani.

In glede moža… skupni interesi očitno trenutno vključujejo predvsem skupno streho nad glavo, ne pa še skupnih tem 😅

Skratka nisi vsiljiva, samo obtičala si v družbi čudnih ljudi😅