☕ Zapis o zdravstvu

Vir: facebook
Zdravstvo se ne razgradi čez noč.
Razgradi se počasi. Po korakih. Z lepimi besedami. Z obljubami o “večji izbiri”, “večji učinkovitosti”, “konkurenci”, “razvoju” in “hitrejšem dostopu”.
In ko se ljudje zbudijo, ugotovijo, da javno zdravstvo sicer še vedno obstaja na papirju, v praksi pa hitreje pride do pomoči tisti, ki ima denar.
Zato me iskreno skrbi smer, v katero bi lahko zdrsnili.
Ne trdim, da je naše zdravstvo idealno. Ni.
Čakalne vrste so problem. Organizacija je problem. Pomanjkanje kadra je problem. Anomalije, ki so nastajale desetletja, so problem.
Ampak ravno zato je treba biti pošten: težav, ki so nastajale 30 let, ni mogoče rešiti v enem mandatu. Zdravstveni sistem je prevelik, preveč kompleksen in predolgo zanemarjan, da bi ga lahko katerakoli vlada čudežno uredila v štirih letih.
V zadnjih štirih letih je bilo vendarle narejenih kar nekaj pomembnih korakov v smeri urejanja sistema, jasnejšega ločevanja javnega in zasebnega, večje preglednosti in zaščite javnega interesa. To niso čudežne rešitve. Niso dovolj. So pa smer.
In ta smer bi potrebovala še nekaj let stabilnosti, ne pa rušenja ob prvem političnem obratu.
Eden največjih problemov te države je prav to, da nimamo kontinuitete. Vsake štiri leta se sistem znova postavlja na glavo. Ena vlada nekaj začne popravljati, naslednja pride z nasprotno ideologijo in začne rušiti, spreminjati, obračati smer.
En korak naprej.
Potem dva nazaj.
Potem spet gasimo požar, ki ga sploh ne bi bilo treba gasiti, če bi znali kot država razmišljati dlje od enega mandata.
Zdravstvo ni področje, kjer bi si lahko privoščili takšno politično nihanje. Pacienti ne živimo v mandatih. Bolezen ne počaka na volitve. Čakalne vrste ne izginejo z menjavo oblasti. Zdravniki, medicinske sestre in bolniki potrebujejo stabilen sistem, ne političnega pingponga.
Zato je tako nevarno, ko se javnosti ves čas ponavlja, da je vse tik pred kolapsom, da nič ne deluje, da je vse zanič. Ker ko ljudi dovolj dolgo prepričuješ, da javni sistem nima več smisla, jih lažje pripraviš na to, da sprejmejo privatizacijo kot “rešitev”.
Ampak privatizacija ni rešitev za nas, navadne ljudi.
Privatizacija je rešitev predvsem za tiste, ki v zdravstvu vidijo zelo dobičkonosen trg.
Poglejmo ZDA. Tam imajo enega najdražjih zdravstvenih sistemov na svetu, pa kljub temu ljudje odlašajo z zdravljenjem, ker si ga ne morejo privoščiti. Ljudje zbirajo denar za operacije, se zadolžujejo zaradi zdravljenja, odlašajo z obiski zdravnika in zobozdravnika. Poznamo celo primere, ko si ljudje sami doma pulijo zobe, ker si zobozdravnika ne morejo plačati.
To je skrajni primer sistema, kjer zdravje ni več temeljna pravica, ampak finančno tveganje.
Tega si pri nas ne smemo želeti.
Po drugi strani številne evropske države dokazujejo, da je mogoče imeti močan javni zdravstveni sistem, tudi če v njem pod strogimi pravili sodelujejo zasebni izvajalci. Ključna razlika je v tem, kdo vodi sistem: javni interes ali zasebni dobiček.
Zato ne nasedam zgodbi, da je pri nas vse najslabše, drugje pa vse popolno. Ni res. Tudi druge evropske države imajo težave s čakalnimi dobami, kadrom, staranjem prebivalstva in stroški. Tudi skandinavske države nimajo čudežnega sistema brez težav.
Ampak razlika je v tem, ali težave rešuješ z okrepitvijo javnega sistema ali pa jih izkoristiš kot izgovor za njegovo razgradnjo.
In tukaj imam velik problem z desnico.
Ker ne priznajo nobene dobre odločitve te vlade. Ničesar. Vse je zanje katastrofa, kolaps, razpad. Vsak ukrep je napad, vsaka reforma škodljiva, vsaka sprememba ideološka. Hkrati pa kot rešitev ponujajo modele, ki bi lahko javni sistem še bolj odprli zasebnim interesom.
Tudi Fides je pri tem glasen do onemoglosti. Seveda imajo zdravniki pravico opozarjati na težave. Seveda morajo imeti dostojne pogoje za delo. Toda ko sindikalni boj začne sovpadati z interesi tistih, ki želijo več prostora za zasebno zdravstvo, moramo biti kot državljani zelo pozorni.
Ker javno zdravstvo ni last vlade.
Ni last strank.
Ni last sindikatov.
Ni last zasebnih izvajalcev.
Javno zdravstvo je civilizacijska pridobitev.
To je sistem, ki mora poskrbeti za otroka, upokojenca, delavca, brezposelnega, kroničnega bolnika, invalida, človeka brez zvez in brez polne denarnice.
Bogati bodo vedno našli pot do zdravnika.
Vprašanje je, ali jo bodo našli tudi vsi ostali.
Zato ni vprašanje, ali je naše zdravstvo popolno. Ni.
Vprašanje je, ali ga bomo popravili ali pa dovolili, da ga pod krinko “razvoja” počasi razgradijo.
Ko javni sistem enkrat izgubiš, ga navadni ljudje zelo težko dobijo nazaj.
Zdravstvo ni luksuz.
Zdravstvo ni privilegij.
Zdravstvo ni poslovni model.
Zdravstvo je javna zaveza.
Zdravstvo je meja med družbo, ki človeka zaščiti, in družbo, ki ga prepusti njegovi denarnici.