😛 Zanimiv komentar ženske o današnjih 30, 40 letnih moških!

Kopirano iz pisma bralcev.

Malo se bom izpovedala in postavila nekaj vprašanj. Ženska sem. Da, ženska v polnem pomenu besede: počutim se ženstveno, vedem se ženstveno, oblačim se ženstveno ... Pa vendar se premnogokrat počutim, da imam več jajc kot marsikateri tip, in to mi ni všeč, kar se ljubezenskih odnosov tiče. Ne da mi ni všeč, da sem jaz odločna, samostojna ženska in še zdaleč, da bi bila konzervativna, ampak v okviru intimnih ljubezenskih odnosov mi ni všeč, če je tip pusy. Ne vem, kaj se je zgodilo z generacijo tipov, ki so zdaj stari nekje med 30 in 40, ampak sploh ne znajo odigrati nobene vloge pri vzpostavljanju ljubezenskih razmerij, še najmanj pa tiste moške, možate, dominante. V tem svojem opažanju še zdaleč nisem edina, pridružuje se mi masa znank. Govorim predvsem o odnosu do tega, kako ti "mladi" samski moški pristopijo do ženske, ali bolje rečeno, sploh ne pristopijo in se prepustijo, da pač ena zagrebe za njih (pri tem so svetle izjeme zasedeni, poročeni ali celo sveže pečeni očetje - groza!!!). Halooo?!? A je tipom to dejansko rajcig? A dejansko spoštujejo to žensko in so sploh zagreti zanjo? A je tej ženski to rajcig, vzpodbudno? A se počuti kaj občudovana? Kje je tu romantika, dvorjenje? Zadnjič sem gledala oddajo o prvi jugoslovanski diskoteki, ki je bila odprta nekje v sedemdesetih letih na jadranski obali. Zdaj že ostareli moški, ki je to diskoteko obiskoval, je med drugim dejal: "To so bili še časi, ko so moški znali pristopati do žensk!". Hja, še starejši moški opazijo pomehkuženost današnjih tipov, ki jih z razlogom ne bom poimenovala moški. Pa kar vsi so nekaj zmedeni, zgubljeni, čakajo na vrhunec svoje kariere, na dan D, da bodo pripravljeni na resno razmerje, ta čas pa bi samo nekaj postrani ali samo poskušali in zraven vsak dan na kosilo k mamici. Seveda posplošujem in naj mi oprosti peščica tistih pravih moških, kar jih je. Ampak po žalostni statistiki sodeč, je ta peščica tako skromna, da bi skoraj kazalo zgrabiti prvega takega moškega, ki pride mimo, pa če bi mi bil všeč ali ne. Vendarle pa se imam toliko rada, da si privoščim osebo, ki je tudi meni všeč, kar je konec koncev tudi edina zdrava podlaga za trajno in stabilno zvezo. Marsikdo mi je že pribil: "Kako si pa ti lahko samska? Mogoče si preveč izbirčna ..." ali pa "Zate pa gotovo stojijo v vrsti!". S tem ne želim povedati, kako sem jaz oh in sploh, lepota pa je po mojem prepričanju zelo relativna stvar. Lahko pa rečem, da verjamem, da sem zabavna, urejena in prijazna oseba in da mi drugi rečejo, da sem postavna in lušna. Aja, pa kak freak tudi nisem, ena dolgoletna zveza se je pač končala. A ne glede na to, vrste ni in nimam kaj izbirati in zatorej nisem izbirčna. Omenjene vrste tudi ni pri mnogih izjemno simpatičnih prijateljicah in znankah. Kaj vrste, večina "razmerij" pri teh prijateljicah in znankah se je začela na žensko pobudo, ker če bi čakale na tipe, bi le-tem najbrž 7x zrasla brada okoli šanka, katerega se tako goreče oklepajo. Žal to ponavadi niso trajna in globoka razmerja, ker tipi preprosto niso dovolj zainteresirani. Logično - po svojem bistvu so lovci, a se v tej situaciji počutijo kot plen. Še največ sreče so imele tiste, ki so svojo ljubezen spoznale kje v tujini. Pa ne mi reci, da pri nas ni več moških, ali? Kot pravi Feri Lainšček "Sreča ni nekaj, kar pride naproti." So, what shall I do??? 😉