😆 Žan Mahnič - a ni smešen?

Pridno mu verjetno leze v rit. Pa laja takrat ko mora.

moram reči, da se je zelo navadil nastopati in pridobil retorične sposobnosti, se je popravil ful. O vsebini sicer ne bi, ampak sem ravno včeraj razmišljala, ko sem ga videla voditi neko sejo, da koliko veščin vodenja, nastopanja, se s takim delom pridobi.

Mah.nič tvoja stranka zagovarja petokolonaše in sedaj grebe njihove kosti in jih časti, kot relikvije.

Človek je popolnoma zmeden. Pomešal je vse pojme in si jih razlaga po trenutnem navdihu.

Ne vem zakaj Delo sploh piše o izpadih nekega bebota!

Sicer pa, s petokolonaši druge ljudi imenuje človek, ki pripada stranki, ki zagovarja sodelovanje z nacisti in fašisti med drugo svetovno vojno ... Ja, Mahnič že ve, kaj govori, ima pa nadvse primeren priimek ... Ja, v Sloveniji bo vsekakor lepše, ko v parlamentu ne bodo sedli ljudje, kot so Mahnič in večina ljudi iz njegove stranke, predvsem pa, ko bo njihov veliki vodja končno za zapahi in ob vse nakradeno premoženje vrnjeno....

se vidi, da je tvoje telo v Sloveniji, duša pa na Balkanu. Neumnosti, ki jih pišeš, kakšna je ena stranka, ne vidiš pa, kaj počne
80% poslancev drugih strank , snemi plašnice, potem se oglašaj!

/ta komentar je že vrinjen h gornjemu komentarju @tako/ . Spregledal sem, da ima tako dolg komentar/,

http://www.mladina.si/media/www/slike/2016/04/__610/izjava_2016_04.png

Škoda ker si dodal komentar, ki ga v prvotnem ni in ne spada v prvotne misli.

Osmešil si se. Postal si mali, mali, malecki.

Dobro je zabil srbjance hahaha vsaka mu čast Žanu 🙂)))

Vladavina enega in edinega velikega nezmotljivega nikolnarobnega Janeza Ivana Janše, poslednjega totalitarnega vladarja enoumja, je popolnoma odvisna od pritiska homosapiensov na naše meje in obnašanja wekomprfukjencev.
Več homosapiensov - več glasov za Kim Jon Janša

A se srbjanci že zbirajo za miting kar jim je rekel ? 🙂)))

o čem ti to?

verjetno misli, ko hočejo bušaki manjšinske pravic izsilit
tolk o multikulti, ko vas je vedno poln gobec humanitarski

kdo so to bušaki?

bušaki, bušmani. Eden njih je bil predsednik ZDA Bush-man.

Res, vse je mogoče (tudi v našem parlamentu)

Če bi poslušal radio, bi morda pomislil, da je vstal od mrtvih kakšen feldmaršal iz prve svetovne vojne, ki mu gre že malo na otročje, pa je dobil priliko, da se pištoli v slovenskem parlamentu. Strumno vohuni med pavzami sej po hodnikih in prisluškuje kolegom, kaj govore po mobitelih, potem to junaško ovaja, ko se seja nadaljuje; vse z očitnim zadovoljstvom, češ, kako je treba delati na funkciji. Pomislite na predsednika odbora DZ za obrambo Republike Slovenije. Na ekranu uzreš znanega podrastnika »babyface« obličja, ki začne preštevati, koliko premalo patronov je izstrelil vojak ali policaj. Potem pa se na vsa usta reži, če kak poslanec kakšno razdre na račun drugega kolega iz koalicije in ga zasmehuje. Poučuje celo slovenske generale; generalnega sekretarja ministrstva za obrambo pa samo ustavi z »ne se hecat«! In še in še domišljavosti. Nezrelo in prismuknjeno. Kdo je sploh postavil (beri: vrinil) mladca na tako odgovorno mesto?



Danes, sem prepričan, se o tem sprašujejo vsi, levi in desni. Prvi so onemeli, druge je sram. Verjemite. Ali ni to dovolj, gospod Mahnič, da sprevidite in se sami odpoveste svoji funkciji, ki ji niste kos? Ne, niste ji. Mi pred ekrani zardevamo in se sprašujemo, kako je to mogoče. Tisti, ki so tiho in se vam samo privoščljivo posmehujejo, rečejo pa nič, so licemerci. Bodite junak, vstanite in recite: Odhajam, morda kdaj pozneje nasvidenje, ko bom velik.

Sam pa ne dovolim, da mi kdo prek medijev pri triinosemdesetih in mojih izkušnjah soli pamet. Že zato ne:

– Videl sem očala fašističnega pilota v italijanskem bombniku, ki stresa peklenski tovor fosfornih granat na naš dom; osemletni sem ranjen pristal ob pokopališkem obzidju.

– Devet let mi je bilo, ko se je ob kapitulaciji Italije od nekod znašel vojak, tržaški Slovenec, in se skril pod mrtvaški oder stare matere, da se je tako ognil krogli v glavo, ki bi mu jo kot dezerterju namenil njegov vojaški kolega.

– Neko zgodnje zimsko jutro so objokani možje na stričevem dvorišču razgrnili vojaško cerado, v njej sem zagledal človeka – partizana, ki mu je manjkalo pol glave. Dumdumka, so rekli, mene pa z brco pognali nekam, da ne bi tega gledal.

– Šestnajstletni novinec partizan je že prvo noč doživel ognjeni krst. V šoku bobnenja vsega orožja si je v smrtnem strahu z žebljem sam poškodoval nogo. Po kratkem zasliševanju je priznal in bil deležen hitre vojaške sodbe... Zjutraj so za skednjem našli samo še (na ovratniku okrvavljen) njegov topli civilni suknjič. Z dvakrat zavihanimi rokavi; ker mi je bil prevelik, sem ga še po koncu vojne nosil v šolo.

Ste povedano dojeli, gospod Mahnič? Če ne, pa še to, kako sem jaz spoznaval tanke. Tank »tiger« je bil največji nemški (in evropski) tank. Pet jih je oralo makadam po majhni vasici, kamor sva z mamo pobegnila iz požganega doma. Proti njim so bile nastavljene tudi mine na cesti. Ko smo pozneje šli sadit krompir na oddaljeno njivo (bili smo lačni), je voz zapeljal na eno od njih. Peklensko je zagrmelo. Desetleten sem se držal za njen predpasnik. Njo je raztrgalo... mojo mater, gospod Mahnič.

Prav zaradi vseh teh malih zgodbic nisem želel odslužiti vojaškega roka v šoli za rezervne oficirje protiletalske obrambe v Zadru. Poslan sem bil v kazenski pešadijski bataljon kot navaden vojak. Pri sedemindvajsetih letih, z akademsko diplomo v žepu, sem se prav tako na povelje »Lezi!« vrgel v blato na bregu južne Morave.

Zdaj pa povejte, mladenič Mahnič, boste tudi vi tako ubogljivi, če bomo (končno!) uvedli obvezno služenje vojaškega roka? Boste brez ugovora poribali kasarniški pisoar z mrzlo vodo? Ali pa ste morda že pripravljeni za (bognedaj!) naslednjo vojno, na borbo in poveljevanje iz globin protiatomskega bunkerja v Cankarjevem domu?

Kdo je bil kdo, je bilo težko razbrati z ekrana. Poslanec Breznik, ki je edini znal kaj raztolmačiti o tankih (sicer s pomočjo računalnika), je vedno zaupno pogledoval poslanca Pojbiča, češ, ali govorim prav ali ne. Kot nekdanji navadni vojak tudi ne vem, ali je tako izdal kakšno vojaško skrivnost. Vsekakor je pa poslanka Žibertova pokazala ogromno smelosti in znanja na tem področju, posebno kar zadeva trgovanje z orožjem.

Še nekaj bi rad povedal učenemu Mahniču: nikarte po poslanskih mizah premetavati kupe papirjev in iz njih brati, kaj vse počnejo begunci po Evropi. Saj vemo, da znate angleško; znamo pa tudi mi, navadni ljudje, brati. Ker ste tako učen mož, vam ne bom prevajal, kaj pravi tisto staro reklo »homo homini lupus est«. Saj vam je latinsko čisto domače. Pri nas pa je to staro pogruntavščino nevarno rabiti, ker se nam hitro sprevrže v grdobijo »Slovenec je Slovencu – Slovenec...«

Če sem malo zloben, vas vprašam: če boste kdaj poveljevali, ali me boste spričo vseh teh mojih izkušenj vzeli za osebnega svetovalca? Saj imam poleg šestih letnikov »predvojaške« tudi medaljo najboljšega strelca bataljona. Potrebujem malo patronov, da zadenem... Pa še to vam prišepnem, mladenič: vojne niso kavbojski filmi.
Jože Centa, akademski slikar, Ljubljana

žan mahnić je iz gorenje vasi. v poljanski dolini je poznan cvajtakter. v mladih letih je bil aktiven ministrant. govori se, da mu je župnk parkrat raufnk prepucal. to je človek z zelo nizko samozavestjo in samopodobo. zato toliko kompenzire in vedno išče samopotrditev. hodi po tanki meji norosti saj že celo življenje živi v omari. je prikriti gay kar ve cela gorenja vas. zalotili sa ga že parkrat v nerodnih pozah z vaškimi fanti. najraje se igra pastirsko igro klobasa šlic. baje ga je za sprejemni izpit med poslance sds-a 2 uri neprekinjeno fafal gorenjaku.

vidim, da si registreran in odlično poučen o novih preizkušnjah v brezmaltno prosto zidarstvo.

Priznam, da me ne zanima nič v zvezi s spolnimi navadmi pretepačev svojih žena in notoričnih lažnivcev.

Tudi Čuš je nekaj podobnega ot talele. Najprej se je krepko zlagal in potegnil za nos državljane, samo za to, da bi ugajal svojemu polbogu. No, kasneje je videl svojega polboga od zadaj, ker ga je leta nagnal in zavrgel kot umazano coto.

I.t.d.