@Prebrano
V vzgoji in izobraževanju deluje tako, da nekemu učitelju ni potrebno sedeti cel dan v knjižnici s kupom knjig, ali na internetu prebrati vseh člankov, ki mu jih ponudi google ali kateri drug raziskovalec. AI gre glede na postavljeno vprašanje v “boks z neko temo” in tam ekspresno hitro prebere, kar ima na voljo in teh člankov iz revij, časopisov, raznovrstnih nalog, tekstov je ogromno. V zapisih AI je ravno toliko čustev, kolikor jih je v besedilih, ki jih povzame.
V vzgoji in izobraževanju deluje tako, da nekemu učitelju ni potrebno sedeti cel dan v knjižnici s kupom knjig, ali na internetu prebrati vseh člankov, ki mu jih ponudi google ali kateri drug raziskovalec. AI gre glede na postavljeno vprašanje v “boks z neko temo” in tam ekspresno hitro prebere, kar ima na voljo in teh člankov iz revij, časopisov, raznovrstnih nalog, tekstov je ogromno. V zapisih AI je ravno toliko čustev, kolikor jih je v besedilih, ki jih povzame.
0
po 50 veš kaj iščeš takšnih je malo, torej odtod težko najti partnerja.
vendar s trend spreminja, ker se vse več parov ločuje med 40-50, torej so dobri dečki spet na voljo
pri 50+ si nekako že oblikovan, nekaj že imaš, tako, da verjetno ona ne rabi službe, da se preživi in potuje
samo floskule ponujate na tem forumu, ker tle ni normalnega folka
vendar s trend spreminja, ker se vse več parov ločuje med 40-50, torej so dobri dečki spet na voljo
pri 50+ si nekako že oblikovan, nekaj že imaš, tako, da verjetno ona ne rabi službe, da se preživi in potuje
samo floskule ponujate na tem forumu, ker tle ni normalnega folka
0
če ti ni uspelo do svojega 40. leta starosti nič ustvariti, mi verjemi da ti nikoli ne bo.
1
Najtrši trk ob "the wall" za resno "novo" partnerstvo je verjetno približno med 40 in 50, ko se hkrati prekrivajo otroci, bivši partner, maksimalna karierna obremenitev, stanovanjska (kreditna) vezanost in še vedno precej aktivno starševstvo.
Okoli petdesetega začne pri delu populacije pravzaprav prvič spet nastajati nek realen prostor. Tipična ločitev se zgodi okoli zgodnjih–srednjih štiridesetih, ko so otroci pogosto še otroci ali najstniki.
Tipična druga zveza zato ne začne na "prazni parceli", ampak v najbolj obremenjenem delu življenjske logistike - in pri ženski se ob tem hkrati zelo hitro zapira še možnost, da bi novi par ustvaril lastno skupno reproduktivno jedro.
In ravno skupni otrok je posamično najboljši pokazatelj ali bo druga zveza uspela ali ne. In tu res nastopi asimetrija možnosti. Kar ne pomeni, da možnosti ni. Je pa možnost potomstva pomemben faktor, saj je praktično v večini primerov edino, kar še lahko ustvari tisto "midva" raven.
Okoli petdesetega začne pri delu populacije pravzaprav prvič spet nastajati nek realen prostor. Tipična ločitev se zgodi okoli zgodnjih–srednjih štiridesetih, ko so otroci pogosto še otroci ali najstniki.
Tipična druga zveza zato ne začne na "prazni parceli", ampak v najbolj obremenjenem delu življenjske logistike - in pri ženski se ob tem hkrati zelo hitro zapira še možnost, da bi novi par ustvaril lastno skupno reproduktivno jedro.
In ravno skupni otrok je posamično najboljši pokazatelj ali bo druga zveza uspela ali ne. In tu res nastopi asimetrija možnosti. Kar ne pomeni, da možnosti ni. Je pa možnost potomstva pomemben faktor, saj je praktično v večini primerov edino, kar še lahko ustvari tisto "midva" raven.
1
Se ne strinjam, da je skupni otrok v večini primerov tisto vezivo za midva. Ker če prej nisi za skupaj, jih bo zelo malo potem z otrokom za skupaj. Otrok je le potrditev.
Sploh okrog 50tega, ko si izredno malo parov želi otroka.
Čisto dovolj so skupni interesi, vrednote, ljubezen, uživanje.
Sploh okrog 50tega, ko si izredno malo parov želi otroka.
Čisto dovolj so skupni interesi, vrednote, ljubezen, uživanje.
1
@svetilnik morda sem bil res premalo natančen. Pri na, ljudeh, je "kaj sva zdaj midva" pomemben element zveze. Ta povezanost se v "poznejši dobi" težje ustvari.
Reciva tam od srednjih tridesetih dalje je zavezanost - lahko rečeš tudi ujetost na nek način - izredno močna. Ljudje imajo skupne otroke. In s tem ni nič narobe. Imajo skupne nepremičnine. Tudi - hvala bogu. Karierno napredujejo - tudi čisto ok.
In zdaj tak ločenec ali ločenka pristane(-ta) na trgu parčkanja. Nepremičnine razdeljene, otroci ok. Vse špila. Ampak oseba C pride k osebi B. Sprejeti mora osebo A kot del enačbe. Če je A živ, kaj je njegova vloga napram otrokom? In kaj je naloga osebe B napram njegovim in osebi D?
Če damo zaletavost na stran, so to kar izzivi in takšna zveza je vse prej kot nekaj, kar daje tisti občutek pripadnosti - še manj dvojine, saj gre v resnici za kup relacij, ki so vse prej, kot enostavne.
Zato skupni otrok ni nekaj, kar bi čudežna čarobna palčka. Daleč od tega. Je pa ena redkih opcij, ki dvema izdelanima posameznikoma s precej močno socialno vpetostjo v več konkurenčnih relacij da tisti občutek nečesa skupnega, kar ne bi nastalo, če ta dva ne bi obstajala kot par.
Statistike so tu neizprosne: "druge" zveze, ki imajo skupne potomce, so bolj obstojne, kot tiste, ki jih nimajo. To ne pomeni, da tiste brez potomcev ne morejo obstati. Daleč od tega. A kompatibilnost, metuljčki in kar je še ljudskih modrosti, so slabi prediktorji dolgoročne obstojnosti zveze.
Tu je namreč treba v resnici razločiti tri ravni:
- prehodno/erotično razmerje,
- časovno omejena komplementarna zveza,
- dolgoročno življenjsko partnerstvo.
Jaz se ru osredotočam na to zadnje.
Reciva tam od srednjih tridesetih dalje je zavezanost - lahko rečeš tudi ujetost na nek način - izredno močna. Ljudje imajo skupne otroke. In s tem ni nič narobe. Imajo skupne nepremičnine. Tudi - hvala bogu. Karierno napredujejo - tudi čisto ok.
In zdaj tak ločenec ali ločenka pristane(-ta) na trgu parčkanja. Nepremičnine razdeljene, otroci ok. Vse špila. Ampak oseba C pride k osebi B. Sprejeti mora osebo A kot del enačbe. Če je A živ, kaj je njegova vloga napram otrokom? In kaj je naloga osebe B napram njegovim in osebi D?
Če damo zaletavost na stran, so to kar izzivi in takšna zveza je vse prej kot nekaj, kar daje tisti občutek pripadnosti - še manj dvojine, saj gre v resnici za kup relacij, ki so vse prej, kot enostavne.
Zato skupni otrok ni nekaj, kar bi čudežna čarobna palčka. Daleč od tega. Je pa ena redkih opcij, ki dvema izdelanima posameznikoma s precej močno socialno vpetostjo v več konkurenčnih relacij da tisti občutek nečesa skupnega, kar ne bi nastalo, če ta dva ne bi obstajala kot par.
Statistike so tu neizprosne: "druge" zveze, ki imajo skupne potomce, so bolj obstojne, kot tiste, ki jih nimajo. To ne pomeni, da tiste brez potomcev ne morejo obstati. Daleč od tega. A kompatibilnost, metuljčki in kar je še ljudskih modrosti, so slabi prediktorji dolgoročne obstojnosti zveze.
Tu je namreč treba v resnici razločiti tri ravni:
- prehodno/erotično razmerje,
- časovno omejena komplementarna zveza,
- dolgoročno življenjsko partnerstvo.
Jaz se ru osredotočam na to zadnje.
0
@sami idioti na tem forumu
Kaj točno si hotela povedati? A ločen je dober dečko? Zakaj je ločen? In če nisi ugotovila sta v zgodbi dve prijateljici, ena išče moškega, druga službo, obe pri 50 letih. Službo rabimo da živimo. Od česa ti živiš?
Kaj točno si hotela povedati? A ločen je dober dečko? Zakaj je ločen? In če nisi ugotovila sta v zgodbi dve prijateljici, ena išče moškega, druga službo, obe pri 50 letih. Službo rabimo da živimo. Od česa ti živiš?
0
@Wolfgang van der Stille
Pri 50 letih ženska niti ne more imeti otroka, oba verjetno imata otroke že odrasle. Tu gre bolj za skupno preživljanje časa, skupni hobiji, potovanja
Pri 50 letih ženska niti ne more imeti otroka, oba verjetno imata otroke že odrasle. Tu gre bolj za skupno preživljanje časa, skupni hobiji, potovanja
0
@Wolfgang van der Stille
Je Khm vse povedal. Ne predstavljam si pri 60ih laufati za otrokom na igrišču.
Pri 50ih so otroci proti koncu pubertete, lahko že tudi odrasli in skupni otrok pri 99% parov ni niti v sanjah v planu. Tudi meni recimo.
V planu pa je najti kompatibilno osebo, ki bi delila življenje s tabo.
Precej pa jih očitno tega noče in so zadovoljni sami.
Tudi sam poznam žensko, ki ji po ločitvi tudi na kraj pameti ni prišlo, da bi bila skupaj z drugim moškim. Pa je pri cca. 60ih srečala “princa na belem konju”.
PS: zelo naporno je brati tvoje dolge sestavke okrancljane z AIjem. Poizkusi s svojimi besedami povedati željeno. Morda ne bo tako baročno okrancljano, bo pa precej bolj berljivo in razumljivo.
Je Khm vse povedal. Ne predstavljam si pri 60ih laufati za otrokom na igrišču.
Pri 50ih so otroci proti koncu pubertete, lahko že tudi odrasli in skupni otrok pri 99% parov ni niti v sanjah v planu. Tudi meni recimo.
V planu pa je najti kompatibilno osebo, ki bi delila življenje s tabo.
Precej pa jih očitno tega noče in so zadovoljni sami.
Tudi sam poznam žensko, ki ji po ločitvi tudi na kraj pameti ni prišlo, da bi bila skupaj z drugim moškim. Pa je pri cca. 60ih srečala “princa na belem konju”.
PS: zelo naporno je brati tvoje dolge sestavke okrancljane z AIjem. Poizkusi s svojimi besedami povedati željeno. Morda ne bo tako baročno okrancljano, bo pa precej bolj berljivo in razumljivo.
0
Uživanje pravite.
Kaj naredite v težkih časih, ko uživanje ni mogoče, ucvrete stran iskat uživanje z drugo osebo?
Ljubezen ja.
Kaj naredite v težkih časih, ko uživanje ni mogoče, ucvrete stran iskat uživanje z drugo osebo?
Ljubezen ja.
1
Če imaš neko osebo rad ali jo ljubiš, potem ne ucvreš stran.
Če sta pa obe osebi imeli vezo npr. samo za seks, potem je pa zelo verjetno, da bodo hudi časi to vezo podrli.
Kakor si postelješ, tako boš spal. Kar vložiš v vezo, to dobiš ven.
Če sta pa obe osebi imeli vezo npr. samo za seks, potem je pa zelo verjetno, da bodo hudi časi to vezo podrli.
Kakor si postelješ, tako boš spal. Kar vložiš v vezo, to dobiš ven.
0
V temi avtorica sprašuje za partnerja, ne seks naveze.
Opis za partnerstvo, da se išče uživanje v bistvu ne kaže na podporo, stabilnost, pomoč - vse obojestransko seveda- itd, kar pač so lastnosti partnerstva, ampak prej ravno na fwb naveze.
Sicer ne drži to, kako si postelješ tako boš spal. So ljudje, ki dajo vse in so ljudje, ki lažejo, da bi dobili, kar so si zadali. Nastradajo prvi, drugi pač samo gredo na drugo žrtev. Je življenje mnogo več od površnih rekov, ozkoglednega filozofiranja, enotnih enačb za vse itd.
Opis za partnerstvo, da se išče uživanje v bistvu ne kaže na podporo, stabilnost, pomoč - vse obojestransko seveda- itd, kar pač so lastnosti partnerstva, ampak prej ravno na fwb naveze.
Sicer ne drži to, kako si postelješ tako boš spal. So ljudje, ki dajo vse in so ljudje, ki lažejo, da bi dobili, kar so si zadali. Nastradajo prvi, drugi pač samo gredo na drugo žrtev. Je življenje mnogo več od površnih rekov, ozkoglednega filozofiranja, enotnih enačb za vse itd.
0
V bistvu je samo tisti dolgi tekst sestavljen s pomočjo AI. Ampak pustiva to.
Mislim, da se v osnovi razumeva. Samo jaz na stvar gledam nekoliko širše. Ko pišem o teh zadevah, ne opisujem zgolj sebe. Poskušam zajeti čim več realnih kombinacij, ki jih življenje vrže na mizo.
Moja zgodba je bila precej preprosta.
Iz prejšnje zveze sem izšel kot čustvena razvalina.
Razsut. Izžet. Prazna baterija. Junejmit.
Takrat nisem bil material niti za fukfrenda, kaj šele za kakšen velik romantični projekt. 😄
Po razhodu je sledilo še vojno stanje, kar okrevanja seveda ni ravno pospešilo.
Edino, na kar sem se v tistem trenutku lahko zares naslonil, je bila integriteta.
Odvetnici sem dal zelo jasen mandat:
oni igrajo pitbull strategijo, ampak nimajo ničesar resnega v rokah. Vi držite bunker pozicijo. Strategijo vodim jaz. Vaša naloga je predvsem, da brzdate moje čustvene izpade. In predvsem: nobenih frontalnih spopadov z materjo mojih oziroma najinih otrok. Pika.
Sedanja partnerka je v moje življenje vstopila ravno v obdobju, ko sem precej zavestno fural skoraj samostansko varianto: disciplina, terapija, delo, malo sveta in veliko tišine.
Karte so bile ves čas na mizi.
Nobenih gradov v oblakih. Nobenega "midva bova pa zdaj vse na novo in drugače". Nobene prodaje prihodnosti, ki je takrat še nihče ni imel pravice obljubljati.
Povezala naju je nekaj, čemur bi danes skoraj rekel erotika senc.
Veliko prej, preden sva sploh postala seksualno aktivna.
In potem sva naredila nekaj, kar se mi danes zdi precej bolj pametno, kot se mi je zdelo takrat:
nisva na silo igrala klasičnega para.
Njeni otroci. Moji otroci. Njena zgodovina. Moja zgodovina. Dve že izdelani življenji in še kup ljudi, ki čisto legitimno sodijo v enačbo.
Zakaj bi vse to čez noč tlačili v eno stanovanje in potem presenečeno ugotavljali, da ljubezen očitno ni dovolj močan logistični faktor?
Zavestno sva odložila skupno življenje do časa, ko bodo ptički večinoma odleteli.
"Dvojino" sva zato ustvarjala drugje.
V stvareh, ki so postale najine in jih brez naju kot para ne bi bilo.
Najini kraji. Najini projekti. Najini rituali. Najine neumnosti. Najina prihodnost.
Tako da zelo dobro vem, da je tak odnos mogoč. Ni pa ravno množični šport.
Bazen žensk, ki so v zrelih letih pripravljene biti v resni zvezi s poklicnim nomadom, je že sam po sebi precej majhen.
V tem bazenu najti še nekoga, ki ne išče samo prijetnega dodatka k svojemu življenju, ampak je pripravljen zgraditi nekaj, kar bo dejansko najino, pa je približno kot iskati šivanko v kupu sena. Pa še kozol'c se ziba.
Zato se mi prodajanje pravljic zdi približno enako toksično kot obe popularni religiji današnjega časa: salonski feminizem na eni strani in manosfera na drugi.
Ena prodaja idejo, da je vsaka omejitev tvoje svobode izdaja samega sebe. Bulšit skratka.
Druga, da moraš samo dovolj dvigniti svojo "vrednost", pa bo življenje postalo švedski bife. Ju viš, ja. Pa svizec zavija čokolado...
Oboje je simpl. Življenje pa žal ni.
Pri 47, kolikor sem jih takrat štel, moraš precej dobro vedeti, kaj sploh lahko prineseš v zvezo, da bo ta varna in poživljujoča obenem.
In tudi moje takratno stanje - razsutost, jeza, izguba, vojna okoli mene - ni smelo postati opravičilo za izgubo kompasa.
Lahko si ranjen.
Ne dobiš pa zato avtomatično džejmsbondstajl lajsens tu kil.
Ker sicer samo odigraš naslednjo epizodo iste serije, za katero si včeraj odpovedal naročnino
Kakor komu paše.
Jaz pač nisem ljubitelj čustvenih vrtiljakov, dram v treh dejanjih in velikih ljubezni, ki vsakih šest mesecev potrebujejo novo sezono.
Meni je bil zelo zgodaj bistven predvsem en parameter:
ali si znam predstavljati, da bom s to žensko nekoč tudi star.
Ne samo zaljubljen.
Ne samo zrajcan.
Ne samo fasciniran.
Ampak star.
Z mirnim zajtrkom. Malo smeha. Malo erotike. Kakšno potjo, kakšnim projektom, kakšnim prepirom zaradi neumnosti. In dovolj živahnosti, da nama ne bo treba vsakih nekaj let podret' bsjte samo zato, da bi ponovno začutila piš prepiha.
Meni je to precej bolj mikavno kot večni lov na metuljčke.
Metuljčki so fajn.
Ampak jaz bi rad tudi nekoga, s komer lahko nekoč sedim ob morju, naročim espresso, jo pogledam čez očala in si mislim:
Peesda... kolk' se je men' usral', da sem te srečal."
To mi je precej bližje ideji zveze.
Mislim, da se v osnovi razumeva. Samo jaz na stvar gledam nekoliko širše. Ko pišem o teh zadevah, ne opisujem zgolj sebe. Poskušam zajeti čim več realnih kombinacij, ki jih življenje vrže na mizo.
Moja zgodba je bila precej preprosta.
Iz prejšnje zveze sem izšel kot čustvena razvalina.
Razsut. Izžet. Prazna baterija. Junejmit.
Takrat nisem bil material niti za fukfrenda, kaj šele za kakšen velik romantični projekt. 😄
Po razhodu je sledilo še vojno stanje, kar okrevanja seveda ni ravno pospešilo.
Edino, na kar sem se v tistem trenutku lahko zares naslonil, je bila integriteta.
Odvetnici sem dal zelo jasen mandat:
oni igrajo pitbull strategijo, ampak nimajo ničesar resnega v rokah. Vi držite bunker pozicijo. Strategijo vodim jaz. Vaša naloga je predvsem, da brzdate moje čustvene izpade. In predvsem: nobenih frontalnih spopadov z materjo mojih oziroma najinih otrok. Pika.
Sedanja partnerka je v moje življenje vstopila ravno v obdobju, ko sem precej zavestno fural skoraj samostansko varianto: disciplina, terapija, delo, malo sveta in veliko tišine.
Karte so bile ves čas na mizi.
Nobenih gradov v oblakih. Nobenega "midva bova pa zdaj vse na novo in drugače". Nobene prodaje prihodnosti, ki je takrat še nihče ni imel pravice obljubljati.
Povezala naju je nekaj, čemur bi danes skoraj rekel erotika senc.
Veliko prej, preden sva sploh postala seksualno aktivna.
In potem sva naredila nekaj, kar se mi danes zdi precej bolj pametno, kot se mi je zdelo takrat:
nisva na silo igrala klasičnega para.
Njeni otroci. Moji otroci. Njena zgodovina. Moja zgodovina. Dve že izdelani življenji in še kup ljudi, ki čisto legitimno sodijo v enačbo.
Zakaj bi vse to čez noč tlačili v eno stanovanje in potem presenečeno ugotavljali, da ljubezen očitno ni dovolj močan logistični faktor?
Zavestno sva odložila skupno življenje do časa, ko bodo ptički večinoma odleteli.
"Dvojino" sva zato ustvarjala drugje.
V stvareh, ki so postale najine in jih brez naju kot para ne bi bilo.
Najini kraji. Najini projekti. Najini rituali. Najine neumnosti. Najina prihodnost.
Tako da zelo dobro vem, da je tak odnos mogoč. Ni pa ravno množični šport.
Bazen žensk, ki so v zrelih letih pripravljene biti v resni zvezi s poklicnim nomadom, je že sam po sebi precej majhen.
V tem bazenu najti še nekoga, ki ne išče samo prijetnega dodatka k svojemu življenju, ampak je pripravljen zgraditi nekaj, kar bo dejansko najino, pa je približno kot iskati šivanko v kupu sena. Pa še kozol'c se ziba.
Zato se mi prodajanje pravljic zdi približno enako toksično kot obe popularni religiji današnjega časa: salonski feminizem na eni strani in manosfera na drugi.
Ena prodaja idejo, da je vsaka omejitev tvoje svobode izdaja samega sebe. Bulšit skratka.
Druga, da moraš samo dovolj dvigniti svojo "vrednost", pa bo življenje postalo švedski bife. Ju viš, ja. Pa svizec zavija čokolado...
Oboje je simpl. Življenje pa žal ni.
Pri 47, kolikor sem jih takrat štel, moraš precej dobro vedeti, kaj sploh lahko prineseš v zvezo, da bo ta varna in poživljujoča obenem.
In tudi moje takratno stanje - razsutost, jeza, izguba, vojna okoli mene - ni smelo postati opravičilo za izgubo kompasa.
Lahko si ranjen.
Ne dobiš pa zato avtomatično džejmsbondstajl lajsens tu kil.
Ker sicer samo odigraš naslednjo epizodo iste serije, za katero si včeraj odpovedal naročnino
Kakor komu paše.
Jaz pač nisem ljubitelj čustvenih vrtiljakov, dram v treh dejanjih in velikih ljubezni, ki vsakih šest mesecev potrebujejo novo sezono.
Meni je bil zelo zgodaj bistven predvsem en parameter:
ali si znam predstavljati, da bom s to žensko nekoč tudi star.
Ne samo zaljubljen.
Ne samo zrajcan.
Ne samo fasciniran.
Ampak star.
Z mirnim zajtrkom. Malo smeha. Malo erotike. Kakšno potjo, kakšnim projektom, kakšnim prepirom zaradi neumnosti. In dovolj živahnosti, da nama ne bo treba vsakih nekaj let podret' bsjte samo zato, da bi ponovno začutila piš prepiha.
Meni je to precej bolj mikavno kot večni lov na metuljčke.
Metuljčki so fajn.
Ampak jaz bi rad tudi nekoga, s komer lahko nekoč sedim ob morju, naročim espresso, jo pogledam čez očala in si mislim:
Peesda... kolk' se je men' usral', da sem te srečal."
To mi je precej bližje ideji zveze.
1
@Blui
Tale moj zapis si verjetno spregledala:
V planu pa je najti kompatibilno osebo, ki bi delila življenje s tabo.
@Wolfgang van der Stille
Dobro zapisano in se strinjam.
Moj test/cilj je recimo, ali bi v starosti s to osebo sedel na terasi in gledal vnuke/vnukinje, ki se igrajo na dvoriśču.
Tale moj zapis si verjetno spregledala:
V planu pa je najti kompatibilno osebo, ki bi delila življenje s tabo.
@Wolfgang van der Stille
Dobro zapisano in se strinjam.
Moj test/cilj je recimo, ali bi v starosti s to osebo sedel na terasi in gledal vnuke/vnukinje, ki se igrajo na dvoriśču.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 15 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
06.09.2026 ob 16:36