bili slovenceljni ravno tako politično pasivni in so imeli same rožlete na oblasti, kot so Cmerar, barbika Pagor-padol, Ivan Janž. Pomagali so jim tudi taki kot je Trepele, drnovšek i.t.d. Narod pa nič.
0
Milsim da imajo kar neki slovenci neke apetite po spodnji stajerski in krnjski.(torej po nekih tujih ozmeljih)..
0
Avstrija in Slovenija sta ukipirali Karantanio ja. Spten neke svojevoljne delitbe ozmlej od vinne mogoce.
Kot so si razdelili v 18 stoltju, Pljsko-avstrija, Prusjia in Rusija. Potem Ukrajino- Avstrija in Russija, se prej ogersko, Hambuska monarhija in Otoomani.
Sedaj pa se Karantanijo. spet ocitno isti. Avstrija in Slovenija(Russija)
Kot so si razdelili v 18 stoltju, Pljsko-avstrija, Prusjia in Rusija. Potem Ukrajino- Avstrija in Russija, se prej ogersko, Hambuska monarhija in Otoomani.
Sedaj pa se Karantanijo. spet ocitno isti. Avstrija in Slovenija(Russija)
0
Koroški plebiscit (nemško Kärntner Volksabstimmung), ki je potekal 10. oktobra 1920, je določil državno mejo med leta 1918 ustanovljeno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasneje Jugoslavijo) in Avstrijo po 1. svetovni vojni.
Mirovna pogodba v Saint Germainu z Avstrijo 10. 9. 1919 naj bi določila mejo med Avstrijo in Kraljevino SHS. Spor je nastal predvsem zaradi Koroške, katere južni del so leta 1919 sicer zasedle jugoslovanske čete, vendar ob hudem oboroženem odporu krajevnih nemških sil (Abwehrkampf). Ker je Italija zagovarjala državno mejo na zgodovinski deželni meji med Kranjsko in Koroško, Velika Britanija pa mejo na Dravi, so velesile oblikovale posebne komisije, ki naj bi na terenu ugotovile voljo prebivalstva. Najvplivnejša je bila bila ameriška komisija pod vodstvom Shermana Milesa s sedežem na Dunaju. 22. 1. 1919 je bil izdan graško-ljubljanski protokol, ki je odločil, da se bo za državno mejo med Kraljevino SHS in Republiko Avstrijo upoštevala linija, ki jo določi ameriška komisija. Slednja je ocenila, da je Celovška kotlina enoten prostor in bi bila vsaka delitev škodljiva za njen nadaljnji razvoj, zato je zagovarjala naravno mejo na Karavankah. Težava pa je bila, da je komisija terensko delo opravljala pozimi, zaradi visokega snega pa je obiskala le večja naselja ob glavnih poteh, zaradi česar so upoštevali predvsem nemški živelj po mestih, ne pa glavnine Slovencev na podeželju.[1] Pogodba je tako določila, da od nekdanje avstro-ogrske dežele Koroške Kraljevini SHS pripadeta Mežiška dolina in Jezersko, pripadnost širšega območja Celovške kotline (Rož, Gure, Celovec, Podjuna in južno pobočje Svinške planine) pa bi določil plebiscit. V ta namen je bilo območje razdeljeno v dve coni. Prva cona (cona A) s središčem v Velikovcu je bila pod zasedbo jugoslovanske vojske. Druga cona (cona B), ki je obsegala Celovec in območje severno od Vrbskega jezera, je ostala pod upravo Republike Avstrije. Določeno je bilo, da se plebiscit izvede najprej v coni A, če bo uspešen za jugoslovansko stran, pa še v coni B.
Nemški propagandni plakat ob plebiscitu. »Mama, ne štimajte [glasujte] za Jugoslavijo, kar moram ajnrukat [v vojsko] za kralja Petra!« Nemška stran je poskušala s takimi sporočili ustvariti prepričanje, da sta vojaštvo in krvoločnost značilnost jugoslovanstva/slovenstva (v tem primeru zaradi splošne vojaške obveznosti), avstrijstvo/nemštvo pa je bilo prikazano kot miroljubno.[2]
Cona A je bila poseljena pretežno s slovensko govorečim prebivalstvom. Po avstrijskem popisu iz leta 1910 so slovensko govoreči na tem območju predstavljali skoraj 70 % prebivalstva. Nemško govoreči so bili koncentrirani predvsem v Velikovcu in v nekaterih manjših krajevnih središčih (predvsem Pliberk in Borovlje).
Kljub šestmesečnemu roku, ki ga je določala saintgermainska mirovna pogodba, pa je bil plebiscit izvršen šele 10. oktobra 1920.
Pred plebiscitom sta obe strani izvajali intenzivno propagando. Avstrijska propaganda je poudarjala predvsem ekonomske koristi za ohranitev enotnosti Celovške kotline, sklicevala pa se je tudi na koroško deželno zavest in na bratstvo med slovensko in nemško govorečimi prebivalci Koroške. Poudariti je potrebno, da je avstrijska propaganda uporabljala slovenski jezik in zagotavljala, da bo v Republiki Avstriji po plebiscitu užival enakopraven status z nemščino. Jugoslovanska (oz. slovenska) stran je po drugi strani nastopala skoraj izključno z argumenti, ki so poudarjali narodno zavest, in je bila izrazito protinemško usmerjena.[navedi vir] Šele v zadnjih tednih pred plebiscitom se je usmerila tudi h gospodarskim vprašanjem, vendar je bila pri tem precej nespretna. Bolj kot protislovenska je bila avstrijska propaganda antijugoslovanska in je razmere v Kraljevini SHS prikazovala kot kaotične. Za slovensko stran pa bi lahko rekli, da ni znala dovolj izkoristiti politične nestabilnosti mlade avstrijske republike in njenega nezavidljivega položaja v mednarodni skupnosti za svojo propagando.
Rezultati[uredi | uredi kodo]
Rezultati plebiscita dne 10. oktobra 1920
za Avstrijo za Kraljevino SHS
Okraj Rožek 1980 2318
Okraj Borovlje 6427 4981
Okraj Velikovec 8306 2444
Okraj Pliberk 5312 5535
Skupaj 22.025 15.278
10. oktobra 1920 je bil izveden plebiscit v coni A. Za Avstrijo je glasovalo 59,1 % (22.055 volilcev), za Kraljevino SHS pa 40,9 % (15.279) volilcev. Glasovi za Jugoslavijo so prihajali večinoma iz južnega brega Drave, a so bili precej razpršeni. Podrobnejša analiza rezultatov pokaže, da je precejšen del narodno zavednih Slovencev glasoval za Avstrijo.[navedi vir]
Za spojitev z matičnim narodom oz. za priključitev k Jugoslaviji je večinsko glasovalo 18 takratnih občin Južne Koroške.[3] [4] To so bile:
Loče ob Baškem jezeru (nemško Latschach am Faaker See, danes del občine Bekštanj) : 62% za Jugoslavijo, 38% za Avstrijo
Ledince (nemško Ledenitzen, danes del občine Bekštanj) : 60% za Jugoslavijo, 40% za Avstrijo
Šentjakob v Rožu : 54% za Jugoslavijo, 46% za Avstrijo
Loga vas (nemško Augsdorf, danes del občine Vrba ob Vrbskem jezeru) : 57% za Jugoslavijo, 43% za Avstrijo
Zgornja vesca (nemško Oberdörfl, danes del občine Bilčovs) : 71% za Jugoslavijo, 29% za Avstrijo
Bilčovs : 79% za Jugoslavijo, 21% za Avstrijo
Radiše (nemško Radsberg, danes del občine Žrelec): 51% za Jugoslavijo, 49% za Avstrijo
Bistrica v Rožu : 55% za Jugoslavijo, 45% za Avstrijo
Slovenji Plajberk (nemško Windisch Bleiberg, danes del občine Borovlje) : 82% za Jugoslavijo, 18% za Avstrijo
Svetna vas (nemško Weizelsdorf, danes del občine Bistrica v Rožu) : 63% za Jugoslavijo, 37% za Avstrijo
Sele : 94% za Jugoslavijo, 6% za Avstrijo
Bela (nemško Vellach, danes del občine Železna Kapla - Bela) : 79% za Jugoslavijo, 21% za Avstrijo
Globasnica : 52% za Jugoslavijo, 48% za Avstrijo
Bistrica pri Pliberku : 65% za Jugoslavijo, 35% za Avstrijo
Libuče (nemško Loibach, danes del občine Pliberk) : 55% za Jugoslavijo, 45% za Avstrijo
Blato (nemško Moos, danes del občine Pliberk) : 85% za Jugoslavijo, 15% za Avstrijo
Žvabek (nemško Schwabegg, danes del občine Suha) : 75% za Jugoslavijo, 25% za Avstrijo
Libeliče : 57% za Jugoslavijo, 43% za Avstrijo
Po plebiscitu je Avstrija meje občin, ki so se večinsko odločile za Slovenijo/Jugoslavijo, precej spreminjala. Te občine so se poleg dejstva, da je v njih živelo večinsko slovensko prebivalstvo, na plebiscitu tudi politično opredelile proti Avstriji, zato jih je avstrijska država v naslednjih desetletjih obravnavala kot politično sumljive. 11 od 18 občin, ki so na plebiscitu glasovale za Jugoslavijo, danes več ne obstaja, oziroma so bile priključene drugim občinam, s čimer se je poskušalo nevtralizirati njihovo politično samostojnost in preprečiti prevzem lokalne oblasti s strani predstavnikov slovenske narodne skupnosti. Libeliče (edina od omenjenih občin, ki je svojo plebiscitno voljo tudi dejansko uveljavila) so bile leta 1922 na zahtevo prebivalstva razdeljene na dva dela: en del danes pripada Sloveniji, drugi del pa je bil pod nemškim nazivom Leifling priključen občini Suha/Neuhaus.
https://sl.wikipedia.org/wiki/Koro%C5%A1ki_plebiscit https://sl.wikipedia.org/wiki/Koro%C5%A1ki_plebiscit
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/sl/thumb/d/d5/Zweisprachig.jpg/220px-Zweisprachig.jpg
Mirovna pogodba v Saint Germainu z Avstrijo 10. 9. 1919 naj bi določila mejo med Avstrijo in Kraljevino SHS. Spor je nastal predvsem zaradi Koroške, katere južni del so leta 1919 sicer zasedle jugoslovanske čete, vendar ob hudem oboroženem odporu krajevnih nemških sil (Abwehrkampf). Ker je Italija zagovarjala državno mejo na zgodovinski deželni meji med Kranjsko in Koroško, Velika Britanija pa mejo na Dravi, so velesile oblikovale posebne komisije, ki naj bi na terenu ugotovile voljo prebivalstva. Najvplivnejša je bila bila ameriška komisija pod vodstvom Shermana Milesa s sedežem na Dunaju. 22. 1. 1919 je bil izdan graško-ljubljanski protokol, ki je odločil, da se bo za državno mejo med Kraljevino SHS in Republiko Avstrijo upoštevala linija, ki jo določi ameriška komisija. Slednja je ocenila, da je Celovška kotlina enoten prostor in bi bila vsaka delitev škodljiva za njen nadaljnji razvoj, zato je zagovarjala naravno mejo na Karavankah. Težava pa je bila, da je komisija terensko delo opravljala pozimi, zaradi visokega snega pa je obiskala le večja naselja ob glavnih poteh, zaradi česar so upoštevali predvsem nemški živelj po mestih, ne pa glavnine Slovencev na podeželju.[1] Pogodba je tako določila, da od nekdanje avstro-ogrske dežele Koroške Kraljevini SHS pripadeta Mežiška dolina in Jezersko, pripadnost širšega območja Celovške kotline (Rož, Gure, Celovec, Podjuna in južno pobočje Svinške planine) pa bi določil plebiscit. V ta namen je bilo območje razdeljeno v dve coni. Prva cona (cona A) s središčem v Velikovcu je bila pod zasedbo jugoslovanske vojske. Druga cona (cona B), ki je obsegala Celovec in območje severno od Vrbskega jezera, je ostala pod upravo Republike Avstrije. Določeno je bilo, da se plebiscit izvede najprej v coni A, če bo uspešen za jugoslovansko stran, pa še v coni B.
Nemški propagandni plakat ob plebiscitu. »Mama, ne štimajte [glasujte] za Jugoslavijo, kar moram ajnrukat [v vojsko] za kralja Petra!« Nemška stran je poskušala s takimi sporočili ustvariti prepričanje, da sta vojaštvo in krvoločnost značilnost jugoslovanstva/slovenstva (v tem primeru zaradi splošne vojaške obveznosti), avstrijstvo/nemštvo pa je bilo prikazano kot miroljubno.[2]
Cona A je bila poseljena pretežno s slovensko govorečim prebivalstvom. Po avstrijskem popisu iz leta 1910 so slovensko govoreči na tem območju predstavljali skoraj 70 % prebivalstva. Nemško govoreči so bili koncentrirani predvsem v Velikovcu in v nekaterih manjših krajevnih središčih (predvsem Pliberk in Borovlje).
Kljub šestmesečnemu roku, ki ga je določala saintgermainska mirovna pogodba, pa je bil plebiscit izvršen šele 10. oktobra 1920.
Pred plebiscitom sta obe strani izvajali intenzivno propagando. Avstrijska propaganda je poudarjala predvsem ekonomske koristi za ohranitev enotnosti Celovške kotline, sklicevala pa se je tudi na koroško deželno zavest in na bratstvo med slovensko in nemško govorečimi prebivalci Koroške. Poudariti je potrebno, da je avstrijska propaganda uporabljala slovenski jezik in zagotavljala, da bo v Republiki Avstriji po plebiscitu užival enakopraven status z nemščino. Jugoslovanska (oz. slovenska) stran je po drugi strani nastopala skoraj izključno z argumenti, ki so poudarjali narodno zavest, in je bila izrazito protinemško usmerjena.[navedi vir] Šele v zadnjih tednih pred plebiscitom se je usmerila tudi h gospodarskim vprašanjem, vendar je bila pri tem precej nespretna. Bolj kot protislovenska je bila avstrijska propaganda antijugoslovanska in je razmere v Kraljevini SHS prikazovala kot kaotične. Za slovensko stran pa bi lahko rekli, da ni znala dovolj izkoristiti politične nestabilnosti mlade avstrijske republike in njenega nezavidljivega položaja v mednarodni skupnosti za svojo propagando.
Rezultati[uredi | uredi kodo]
Rezultati plebiscita dne 10. oktobra 1920
za Avstrijo za Kraljevino SHS
Okraj Rožek 1980 2318
Okraj Borovlje 6427 4981
Okraj Velikovec 8306 2444
Okraj Pliberk 5312 5535
Skupaj 22.025 15.278
10. oktobra 1920 je bil izveden plebiscit v coni A. Za Avstrijo je glasovalo 59,1 % (22.055 volilcev), za Kraljevino SHS pa 40,9 % (15.279) volilcev. Glasovi za Jugoslavijo so prihajali večinoma iz južnega brega Drave, a so bili precej razpršeni. Podrobnejša analiza rezultatov pokaže, da je precejšen del narodno zavednih Slovencev glasoval za Avstrijo.[navedi vir]
Za spojitev z matičnim narodom oz. za priključitev k Jugoslaviji je večinsko glasovalo 18 takratnih občin Južne Koroške.[3] [4] To so bile:
Loče ob Baškem jezeru (nemško Latschach am Faaker See, danes del občine Bekštanj) : 62% za Jugoslavijo, 38% za Avstrijo
Ledince (nemško Ledenitzen, danes del občine Bekštanj) : 60% za Jugoslavijo, 40% za Avstrijo
Šentjakob v Rožu : 54% za Jugoslavijo, 46% za Avstrijo
Loga vas (nemško Augsdorf, danes del občine Vrba ob Vrbskem jezeru) : 57% za Jugoslavijo, 43% za Avstrijo
Zgornja vesca (nemško Oberdörfl, danes del občine Bilčovs) : 71% za Jugoslavijo, 29% za Avstrijo
Bilčovs : 79% za Jugoslavijo, 21% za Avstrijo
Radiše (nemško Radsberg, danes del občine Žrelec): 51% za Jugoslavijo, 49% za Avstrijo
Bistrica v Rožu : 55% za Jugoslavijo, 45% za Avstrijo
Slovenji Plajberk (nemško Windisch Bleiberg, danes del občine Borovlje) : 82% za Jugoslavijo, 18% za Avstrijo
Svetna vas (nemško Weizelsdorf, danes del občine Bistrica v Rožu) : 63% za Jugoslavijo, 37% za Avstrijo
Sele : 94% za Jugoslavijo, 6% za Avstrijo
Bela (nemško Vellach, danes del občine Železna Kapla - Bela) : 79% za Jugoslavijo, 21% za Avstrijo
Globasnica : 52% za Jugoslavijo, 48% za Avstrijo
Bistrica pri Pliberku : 65% za Jugoslavijo, 35% za Avstrijo
Libuče (nemško Loibach, danes del občine Pliberk) : 55% za Jugoslavijo, 45% za Avstrijo
Blato (nemško Moos, danes del občine Pliberk) : 85% za Jugoslavijo, 15% za Avstrijo
Žvabek (nemško Schwabegg, danes del občine Suha) : 75% za Jugoslavijo, 25% za Avstrijo
Libeliče : 57% za Jugoslavijo, 43% za Avstrijo
Po plebiscitu je Avstrija meje občin, ki so se večinsko odločile za Slovenijo/Jugoslavijo, precej spreminjala. Te občine so se poleg dejstva, da je v njih živelo večinsko slovensko prebivalstvo, na plebiscitu tudi politično opredelile proti Avstriji, zato jih je avstrijska država v naslednjih desetletjih obravnavala kot politično sumljive. 11 od 18 občin, ki so na plebiscitu glasovale za Jugoslavijo, danes več ne obstaja, oziroma so bile priključene drugim občinam, s čimer se je poskušalo nevtralizirati njihovo politično samostojnost in preprečiti prevzem lokalne oblasti s strani predstavnikov slovenske narodne skupnosti. Libeliče (edina od omenjenih občin, ki je svojo plebiscitno voljo tudi dejansko uveljavila) so bile leta 1922 na zahtevo prebivalstva razdeljene na dva dela: en del danes pripada Sloveniji, drugi del pa je bil pod nemškim nazivom Leifling priključen občini Suha/Neuhaus.
https://sl.wikipedia.org/wiki/Koro%C5%A1ki_plebiscit https://sl.wikipedia.org/wiki/Koro%C5%A1ki_plebiscit
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/sl/thumb/d/d5/Zweisprachig.jpg/220px-Zweisprachig.jpg
0
ravno pri plebiscitu so bila mutna posla, glede na to, da Avstrijci še vedno ne upajo pokazati rezultatov plebiscita
0
Ne koroski plebiscit je samo bil in odlocil da juzni del Koroske ni v Sloveniji amoak je v Avstriji.
Na Spodnjem Stajerskim ni bilo nikoli dobenega plebiscita.
Tukaj so ozemlje Karantanije svoje voljno kot tudi tam zasedle Avstrijske in Slovenske cete. in okupiarle ozemlje. in na koroskem so samo vprasanej ce cejo biti v Sloveniji ali Avstriji. na Sposnjem stajeskem niti to ni blo.
Tako da mi smo pod okupacijo, kot ej bila Poljka, Ogrska in Ukrajina itd.
Na Spodnjem Stajerskim ni bilo nikoli dobenega plebiscita.
Tukaj so ozemlje Karantanije svoje voljno kot tudi tam zasedle Avstrijske in Slovenske cete. in okupiarle ozemlje. in na koroskem so samo vprasanej ce cejo biti v Sloveniji ali Avstriji. na Sposnjem stajeskem niti to ni blo.
Tako da mi smo pod okupacijo, kot ej bila Poljka, Ogrska in Ukrajina itd.
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
ravno pri plebiscitu so bila mutna posla, glede na to, da Avstrijci še vedno ne upajo pokazati rezultatov plebiscitaSe te stevilke si vedno eni zmislujejo nekaj, in poskusajo s tem potem zagovarjati zakaj krsijo clovekove pravice. Krsenje clovekovih pravic je krsenje clovekovih pravic.
In Slovenci so ukopator tukaj isto kot Avstrija ja. To ni vec dolina Donave(Dunaj) in Vinna.
0
to je to ja.
Avstrija in Russija sta si razdelili Poljsko v 18 stoletju in jo ukinili. Potem sta si avstrija in Russija razdelili Ukrajino in jo ukinili, se prej Ogsko.
Sedaj leta 1919 pa se Spdnjo Stajekso in Kranjsko in celo Karantanjo. to delajo po isti sabloni ze zadnjih 300 let. In ignoreriajo vso prebivastvo v teh regijah. tako kot and na Stajeskem in koroskem in Krarnjskem (Karatnaiji) zadnjih 100 let.
Avstrija in Russija sta si razdelili Poljsko v 18 stoletju in jo ukinili. Potem sta si avstrija in Russija razdelili Ukrajino in jo ukinili, se prej Ogsko.
Sedaj leta 1919 pa se Spdnjo Stajekso in Kranjsko in celo Karantanjo. to delajo po isti sabloni ze zadnjih 300 let. In ignoreriajo vso prebivastvo v teh regijah. tako kot and na Stajeskem in koroskem in Krarnjskem (Karatnaiji) zadnjih 100 let.
0
Austrialis Katantania (latinsko)
Süd Karantania (Detusch)
Sud Karantania (Italijansko)
Juzna Karantania (Slovensko)
South Karantania (Anglesko)
Süd Karantania (Detusch)
Sud Karantania (Italijansko)
Juzna Karantania (Slovensko)
South Karantania (Anglesko)
0
1. Leta 1526 po bitki pri Mochachu si Habsburzani in Ottomani razdelijo Ogrsko. In ko se Ottomansko cesarstvo umikalo potem se je tja potem sirila Habsburska Avstrija.(Habsburksa Avstrija je bila kao "zascitnik kristjanov, katolikov", in ottomani najbrz morda "Muslimanov")..
2. okrok Francoske Revolucije so bila razdelitev Poljske med Habsbursko Avstrijo (ki je izglede poskusala zajeti Katolike), (Protestantsko)Prussijo in (pravoslavno) Rusijo.
in 1804 je bilo ustnovljeno veliko Avstrijsko cesarstvo (to je cas francoske revolucije in Napoleonovih vojn), ko je Napoleon tudi sel in prisel v Moskvo. Napoleon je bil ozenjen tudi z eno od Habsburzang.
Torej je bilo predvsen sirjenje Avstrije z umikom Ottomanskega cesarstva na tisti prostor, in z ukinitvijo Polske in razdelitev poljske v casu Fransoske revoluvije in tma okrog in Napolovih vojn.(
2. okrok Francoske Revolucije so bila razdelitev Poljske med Habsbursko Avstrijo (ki je izglede poskusala zajeti Katolike), (Protestantsko)Prussijo in (pravoslavno) Rusijo.
in 1804 je bilo ustnovljeno veliko Avstrijsko cesarstvo (to je cas francoske revolucije in Napoleonovih vojn), ko je Napoleon tudi sel in prisel v Moskvo. Napoleon je bil ozenjen tudi z eno od Habsburzang.
Torej je bilo predvsen sirjenje Avstrije z umikom Ottomanskega cesarstva na tisti prostor, in z ukinitvijo Polske in razdelitev poljske v casu Fransoske revoluvije in tma okrog in Napolovih vojn.(
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
20.09.2015 ob 19:13