Delim od Volf Damjan, FB
"Gledal sem Tarčo in ob vedno novih razkritjih povezav med politiko, kadrovanjem, kapitalom in upravljanjem našega skupnega državnega premoženja se mi ne zastavlja več vprašanje, ali je s sistemom nekaj narobe, ampak precej ostrejše vprašanje in sicer zakaj sploh še financiramo politiko iz davkoplačevalskega denarja, če se oblast kljub temu tako pogosto znajde v istem krogu političnega vpliva, gospodarskih interesov in upravljanja premoženja, ki pripada vsem nam?
Javno financiranje političnih strank naj bi namreč obstajalo zato, da politika ne bi bila talka kapitala in zasebnih interesov. Toda če se ob vsakokratni menjavi oblasti znova odpirajo vprašanja, kdo obvladuje državna podjetja, kdo sedi v nadzornih svetih, kdo koga imenuje in po katerih povezavah se pretaka vpliv, potem moramo kot družba zahtevati bistveno več kot zgolj formalno zakonitost. Ob tem sam že dlje časa opažam še nekaj, kar me skrbi in sicer vse izrazitejšo naklonjenost oblasti interesom kapitala. Ko se razbremenjevanje najpremožnejših predstavlja kot razvoj, zmanjševanje prispevkov kot napredek in vse večja fleksibilnost dela kot rešitev, račun za takšne odločitve pa lahko na koncu pristane pri delavcih, upokojencih in uporabnikih javnih storitev, se upravičeno zastavlja vprašanje, čigavim interesom politika pravzaprav daje prednost. Še bolj problematičen je občutek, da se odgovornost politike do ljudstva konča skoraj v trenutku razglasitve volilnih rezultatov. Pred volitvami je ljudstvo gospodar, takrat se ga posluša, obiskuje, nagovarja in prosi za zaupanje, po volitvah pa se njegova volja prepogosto spremeni v štiriletno bianko menico, kot da volilna zmaga pomeni pravico početi skoraj vse do dne, ko je znova treba prositi za naš glas. Toda demokracija ne more živeti samo en dan na štiri leta. Volitve oblasti podelijo mandat in tudi legitimnost ne pa tudi lastništva nad državo in volilna zmaga ne pomeni, da je država postala last zmagovalcev. Prav zato sem trdnega mnenja, da se z razglasitvijo volilnih rezultatov odgovornost do ljudi ne konča, ampak se šele začne. Kapital ima svojo moč, svoj vpliv in svoje interese, naloga politike pa ne bi smela biti, da mu odpira še dodatna vrata, temveč da med interesi kapitala, dela in skupnosti postavlja pravična pravila ter varuje predvsem javni interes. Državno premoženje ni premoženje vlade, ministrov ali političnih strank, ni plen zmagovalca volitev in ni menjalni žeton med politiko in kapitalom. Je premoženje ljudi. Če državljani financiramo politične stranke zato, da bi bile neodvisne od zasebnih interesov, imamo toliko večjo pravico zahtevati, da so državne družbe neodvisne od strankarskih interesov in da politika svojega položaja ne uporablja za krepitev interesov kapitala na račun ljudi, ki živijo od svojega dela. V nasprotnem primeru ni več osnovnega prepogoja za financiranje strank iz našega davkoplačevalskega denarja. Zato se na koncu vračam k bistvenemu vprašanju in sicer če ljudstvo plačuje politiko, ustvarja državno premoženje in na volitvah podeljuje oblast, komu ta oblast po volitvah dejansko služi ali ljudem, ki so ji dali mandat ali pa omrežjem političnega in kapitalskega vpliva, ki so od njih precej bolj oddaljena od javnega nadzora? To je vprašanje na katerega bi morala vsaka oblast znati odgovoriti jasno, konkretno in brez izmikanja. Država ne sme postati politični bankomat, volilna zmaga pa ne dovoljenje, da se na ljudi pozabi do naslednjih volitev. Prav zato ne smemo biti samo gledalci lastne države. Aktivno državljanstvo pomeni, da sprašujemo, zahtevamo odgovore, preverjamo, opozarjamo, sodelujemo in oblast spominjamo, komu je odgovorna. Demokracija ni kavč pred televizijo in tiho nezadovoljstvo. Demokracija je glas, vprašanje, podpis, pobuda, javna beseda in vztrajanje, da se oblast izvaja v javnem interesu.
Mi politiko financiramo vsak dan. Mi ustvarjamo skupno premoženje. Mi državi dajemo legitimnost. Zato imamo pravico in tudi odgovornost da smo prisotni tudi med volitvami, ne samo na dan volitev. Če bomo tiho, bodo drugi odločali namesto nas. Če bomo dejavni, bomo oblast vedno znova spomnili na temeljno dejstvo: država ni njihova. Država je naša. Volilni rezultat ni konec naše vloge. Je trenutek, ko se mora aktivno državljanstvo šele zares začeti."
1
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 15 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
18.09.2026 ob 18:28
"Gledal sem Tarčo in ob vedno novih razkritjih povezav med politiko, kadrovanjem, kapitalom in upravljanjem našega skupnega državnega premoženja se mi ne zastavlja več vprašanje, ali je s sistemom nekaj narobe, ampak precej ostrejše vprašanje in sicer zakaj sploh še financiramo politiko iz davkoplačevalskega denarja, če se oblast kljub temu tako pogosto znajde v istem krogu političnega vpliva, gospodarskih interesov in upravljanja premoženja, ki pripada vsem nam?
Javno financiranje političnih strank naj bi namreč obstajalo zato, da politika ne bi bila talka kapitala in zasebnih interesov. Toda če se ob vsakokratni menjavi oblasti znova odpirajo vprašanja, kdo obvladuje državna podjetja, kdo sedi v nadzornih svetih, kdo koga imenuje in po katerih povezavah se pretaka vpliv, potem moramo kot družba zahtevati bistveno več kot zgolj formalno zakonitost. Ob tem sam že dlje časa opažam še nekaj, kar me skrbi in sicer vse izrazitejšo naklonjenost oblasti interesom kapitala. Ko se razbremenjevanje najpremožnejših predstavlja kot razvoj, zmanjševanje prispevkov kot napredek in vse večja fleksibilnost dela kot rešitev, račun za takšne odločitve pa lahko na koncu pristane pri delavcih, upokojencih in uporabnikih javnih storitev, se upravičeno zastavlja vprašanje, čigavim interesom politika pravzaprav daje prednost. Še bolj problematičen je občutek, da se odgovornost politike do ljudstva konča skoraj v trenutku razglasitve volilnih rezultatov. Pred volitvami je ljudstvo gospodar, takrat se ga posluša, obiskuje, nagovarja in prosi za zaupanje, po volitvah pa se njegova volja prepogosto spremeni v štiriletno bianko menico, kot da volilna zmaga pomeni pravico početi skoraj vse do dne, ko je znova treba prositi za naš glas. Toda demokracija ne more živeti samo en dan na štiri leta. Volitve oblasti podelijo mandat in tudi legitimnost ne pa tudi lastništva nad državo in volilna zmaga ne pomeni, da je država postala last zmagovalcev. Prav zato sem trdnega mnenja, da se z razglasitvijo volilnih rezultatov odgovornost do ljudi ne konča, ampak se šele začne. Kapital ima svojo moč, svoj vpliv in svoje interese, naloga politike pa ne bi smela biti, da mu odpira še dodatna vrata, temveč da med interesi kapitala, dela in skupnosti postavlja pravična pravila ter varuje predvsem javni interes. Državno premoženje ni premoženje vlade, ministrov ali političnih strank, ni plen zmagovalca volitev in ni menjalni žeton med politiko in kapitalom. Je premoženje ljudi. Če državljani financiramo politične stranke zato, da bi bile neodvisne od zasebnih interesov, imamo toliko večjo pravico zahtevati, da so državne družbe neodvisne od strankarskih interesov in da politika svojega položaja ne uporablja za krepitev interesov kapitala na račun ljudi, ki živijo od svojega dela. V nasprotnem primeru ni več osnovnega prepogoja za financiranje strank iz našega davkoplačevalskega denarja. Zato se na koncu vračam k bistvenemu vprašanju in sicer če ljudstvo plačuje politiko, ustvarja državno premoženje in na volitvah podeljuje oblast, komu ta oblast po volitvah dejansko služi ali ljudem, ki so ji dali mandat ali pa omrežjem političnega in kapitalskega vpliva, ki so od njih precej bolj oddaljena od javnega nadzora? To je vprašanje na katerega bi morala vsaka oblast znati odgovoriti jasno, konkretno in brez izmikanja. Država ne sme postati politični bankomat, volilna zmaga pa ne dovoljenje, da se na ljudi pozabi do naslednjih volitev. Prav zato ne smemo biti samo gledalci lastne države. Aktivno državljanstvo pomeni, da sprašujemo, zahtevamo odgovore, preverjamo, opozarjamo, sodelujemo in oblast spominjamo, komu je odgovorna. Demokracija ni kavč pred televizijo in tiho nezadovoljstvo. Demokracija je glas, vprašanje, podpis, pobuda, javna beseda in vztrajanje, da se oblast izvaja v javnem interesu.
Mi politiko financiramo vsak dan. Mi ustvarjamo skupno premoženje. Mi državi dajemo legitimnost. Zato imamo pravico in tudi odgovornost da smo prisotni tudi med volitvami, ne samo na dan volitev. Če bomo tiho, bodo drugi odločali namesto nas. Če bomo dejavni, bomo oblast vedno znova spomnili na temeljno dejstvo: država ni njihova. Država je naša. Volilni rezultat ni konec naše vloge. Je trenutek, ko se mora aktivno državljanstvo šele zares začeti."