☕ Za Micko - Velikonocni obicaji

Tole sem zvedela o Veliki noci na Karibih. Ni kaj dosti razlike od evropskih obicajev Je vec podobnosti kot razlik.

Na Palm Sunday ljudje ne nosijo butaric v cerkev, ampak jim v cerkvi da zupnik sveze nabrane mlade in lepo zelene palmove fronds (veje?) Nato jih zupnik bless – pozegna. Po masi palmove veje v povorki nosijo po cestah in nato domov.

Na veliki petek je post.

Naslednji dan, v soboto pripravijo hrano za zegnanje. Hrana je podobna kot v Sloveniji, a veliko druzin namesto sunke nese zegnati meso. V soboto zvecer imajo vigil, ki traja 3 (tri) ure. V ta vigil je vkljucena masa, prvo sveto obhajilo otrok in birma otrok, vse v the treh urah, in, seveda, zegnanje hrane. Nato imajo povorko okoli cerkve z velikim krizem. Povorka se nadaljuje po ulicah,ko gredo od hise do hise. Kot razumem, je to kar velika zadeva.
Naslednji dan, na velikonocno nedeljo imajo opoldne maso. Po masi ljduje povabijo zupnika na dom. Ta vabila so skoraj statusni symbol, zato, ga vsi vabijo in on nikogar ne zavrne. Tako od mase do noci hodi od hise do hise, kjer ga pogostijo in on seveda ne sme zavrniti hrane. Zato je do noci v precej ubogem stanju.

Naslednji dan, v ponedeljek, je prav tako drzavni praznik. Na tad an imajo druzine piknik na morski obali, kjer plavajo, se igrajo in jejo pozegnano hrano, kar jo je se ostalo in drugo hrano.

Kar mi je bilo pa najbolj vsec, je bilo pa to, kako tesno je vsak kraj povezan, ceprav se to z mlajsimi generacijami ze pocasi izgublja. Namrec, cez vse praznike, te in druge, se obiskujejo sorodniki, sosedje, prijatelji, ljudje iz ulice. Vsak sabo prinese hrano in kamor pride, je tudi pogoscen.


Ortodoksni

Cepravc za Bozic in Svecnico prakticno vsi upostevajo stari koledar in praznujejo 2 tedna kasneje, pa Veliko noc praznujejo razlicno, po Julianskem ali Gregorijanskem koledarju, odvisno od tradicije vsake druzine.

Na cvetno nedeljo naberejo vrbove macice in jih kot v Sloveniji butarice, nesejo zegnat v cerkev. Po masi jih prinesejo domov, kjer jih imajo v vazi, dokler ne pozenejo korenin, nakar jih pogosto posadijo na kmetijah.

Na Veliki petek imajo post.

V soboto pripravijo hrano, ki jo bolj pozno zvecer nesejo zegnat. Hrana je podobna kot v Sloveniji: sunka, hren, velikonocni kruh, jajca in posamezniki prinesejo se jkaj drugega, po zelji. Kruh je 3 vrst. Paska, babka ali spletena struca. Kruh je sladek, nekateri vanj dajo rozine, pogosto mu dodajo zefran, da je rumen, zlasti paska. Babka je okrogel kruh majhnega premera, a visok, in je podoben veliki gobi – jurcku, ker ga specejo v starih konzervah. To je verjetno tradicija iz casov revscine. Jajca preluknjajo z iglo za diabetike “spihajo” vsebino. Jih ne barvajo, ampak s posebnim pisalom pisejo (tako recejo) risejo vzorce v plasteh, vsako bravo v eni plasti, druge plasti pa zavarujejo z voskom. Ljudje sami “pisejo” ta jajca, ce komu ne gre, mu kdo drug podari okraseno jajce. V soboto zvecer po masi, ki je tudi daljsa kot obicajno, nesejo v povorki kriz okoli cerkve v counterclock smeri (protiurni?) trikrat. Potem gredo domov in ko pridejo domov je ponavadi ze nedelja in jedo pozegnane jedi, eno jajce ali vec pa spravijo za spomin. Verjetno si ze videla intrikatno okrasena ukrajinska in ruska jajca. Tam kjer so zupnije raztresene, imajo zegnanje tudi v nedeljo zjutraj, kerje zupnik lahko zadolzen za do 5 cerkva, zato hodi zegnat od cerkve do cerkve. Bolj vplivne druzine povabijo zupnika na dom.

V nedeljo gredo k masi.


Protestanti

Nicesar ne nesejo na zegnanje. Gredo samo h masi, jedo sunko in jajca in otrokom skrijejo jajca, da jih iscejo. In seveda cokoladni zajec je obvezen.


Amishem podobna verska skupnost (anabaptisti), Nemci in Svicarji, ki zaradi dolgotrajnega zivljenja na koroskem govorijo korosko nemscino in nosijo krinoline in rute zenske in brade in klobuke poroceni moski, pa gredo med prazniki v cerkev “vsak dan, po dvakrat na dan”, kot je rekel en mozak. Imajo svojo cerkev in ker se drzijo pravil izpred nekaj sto let, so verjetno se najblizje originalnemu praznovanju.

O filipinskih obicajih pa, ko vidim eno ali drugo Filipinko, ki ju poznam.