☕ Za Micko - Velika noc na Filipinih

Velikonocni obicaji na Filipinih

Tako potekajo prazniki v domacem mestu ene gospe, ki mi je vse to razlozila. Mesto ima 20 do 30 000 prebivalcev, ki je nekaksen mini filipinski Lourdes. Sem pride dosti turistov ( a niti priblizno toliko kot v Lourdes.) Mesto naj bi imelo zdravilno tocko ali zdravilno vodo – sem pozabila. Imajo grotto, vendar je za njih grotto ogromen kip Jezusa na vrhu enega hribcka, do njega pa vodi 14 postaj, tako kot pri slovensem romanju. Med potjo je veliko manjsih kipov Jezusa, ob vznozju grica je cerkev. Tudi the 14 postaj prehodijo, a se ne spomnim kdaj.

Na cvetno nedeljo imajo zjutraj maso, na katero nesejo fronds kokosove palme (samo kokos pride v postev). Med maso jjih zupnik pozegna, po masi jih odnesejo domov in jih postavijo v kot, nekateri pa pred hiso. Tam jih imajo, dokler se ne psusijo ali uvenejo, in takrat jih vrzejo v smeti.

Proti veceru istega dne se ljudje zbirajo po ulicah, kjer v skupinah pojejo, cemur se rece “kubul” (foneticno napisano, poudarek na u).

Na Veliki petek zjutraj je masa. Nimajo navade pripravljati velikonocnih kosaric z jedjo, ki bi jo blagoslovil zupnik. Tega ne poznajo. Ta petek jedo samo vegetarijansko hrano. K masi pa nesejo hrano, ki jo nakupijo v trgovini, in ta hrana je donacija zupniku in njegovemu pomocniku. Nihce je ne blagoslovi. Zupnik jo vzame in jo kasneje poje.

Na velikonocni petek, se mi zdi, od 17h do polnoci imajo procesijo. Imajo kip Jezusa v naravni velikosti in ta Jezus je v ogromni stekleni krsti. Doga je kaksna 2,5 m in visoka do rame odraslemu moskemu. Krsta je cez leto v neki hisi, kamor jo gredo iskat in jo polozijo na float – majhna ploscad na kolesih (v paradah se taki floati uporabljajo – ne vem besede). Krsta je okrasena s flower swags – okoli krste visijo roze v polkrogih (ne znam slovensko). Tem rozam se rece sampagita (foneticen zappis). Pri glavi in pri nogah te krste so vrvi, za katere jo vlecejo v cerkev. Po obredu v cerkvi vlecejo s temi vrvmi Jezusa v krsti po vseh glavnih ulicah, kar traja do polnoci, torej vse skupaj kaksnih 7 ur. Ker so vrvi pri glavi in pri nogah, ga eni vlecejo naprej, drugi pa tudi nazaj in se tako pocasi pomikajo skozi mesto. Samo moski smejo vleci, zenskam ni dovoljeno, a ne ve zakaj. Pravi, da lahko tudi zaradi velike teze te krste s Kristusom. To krsto v vsakem trenutku spremlja vsaj 1000 ljudi, eni pridejo, drugi grejo, in vsi se trudijo, da bi prisli cim blizje krsti, ali da bi jo imeli cello cast vleci nekaj metrov. Enim cello uspe skociti na float, kjer s svojim robcem (iz blaga) pobrisejo krsto in to jim je visek verskega dozivetja in ta robec shranijo . Krsto peljejo v hiso, ki ponavadi pripada kaksni starejsi gospe ali nunam , lahko tudi komu drugemu, ki ima prostor, vendar za hranjenje krste ne sme racunati niti centa, ampak mu mora biti v cast. Ko krsto pripeljejo do hise, smejo zenske simbolicno pocukati vrvi in z robcem pobozati krsto. Potem dajo krsto v hiso, kjer je shranjena do naslednje Velike noci. Vsako leto pride druga hisa na vrsto. Lastnik med letom odpre hiso in nudi dostop do krste vsak petek on 7 do 21h.

V soboto se ne dogaja nic posebnega.

V nedeljo imajo dopoldne maso. Cel daj imajo tudi obicaj, ki se mu rece Vodni Svet in je menda znacilen prav za ta kraj, Ki se imenuje Lu… (naprej vec ne vem). Vsak gre od doma s salcko, kozarcem, vrcem, lavorjem, bucket-om, pail-om vode in zlije vodo na druge ljudi, ki jih sreca na cesti. Ce kdo ne gre ven, ga pridejo sosedje ali prijatelji hecat, kaj se toliko obira, naj ze pride ven. Ko potem clovek stopi ven na ulico, nanj zlijejo vodo. Samo ce si oblecen v poslovno obleko, imas moznost, da uides vodi.Ta obicaj imajo, ker je voda symbol zivljenja.

Zbirajo se tudi na cesti, kjer imajo postavljene odre s pevci ali zvocniki in igrajo ali vrtijo glasbo – sodobno. Ko mi je na telefonu pokazala posnetek, ni zvenelo nic pobozno. Na oder lahko skocijo tudi posamezniki, ki darujejo denar za glasbo. Drugi ljudje se zbirajo pod odrom, se hecajo, smejijo, klepetajo in poslusajo glasbo in vse skupaj zgleda kot manjsi concert na prostem. Ves cas pa s cevmi vodo spricajo, in se vsak lahko malo namoci. Takih tock je vec po celem mestu. Temu obicaju se rece buhusan (izgovori busan, poudarek na a).

Na trznici je tudi klavnica – tako je povedala; mogoce je mislila mesnico. Kdor gre mimo klavnice, ga pospricajo s prasicjo krvjo.

Ta obicaj (voda in kri) izvira iz poganskih casov, preden so Spanci prinesli s seboj vero.


V ponedeljek gredo pa v sluzbo.


Ce je moj tekst skrpucalo, nisem jaz kriva. Koncno sem ugotovila, da se racunalnik trudi vsako besedo, ki jo napisem, spremeniti v podobno zveneco anglesko besedo. Nekaj sem jih popravila, druge sem pustila.