Permisiva jim odvzame možnost regulacije čustev, odločanja zase, sprejemanja odgovornosti in posledic in jih polno pospremi v anksioznost.
1
Sem bila slucajno prica eni taki vzgoji, mamica in sinko, 15 minut se je z njim pregovarjala na straniscu, ce bo lulal ali ne bo lulal, mali pa tudi ni vedel, a bi al ne bi. Mi vsi ostali smo pa cakali pred vrati.
Potem sem ju spet srecala na stopnicah, ko se mali ni mogel odlociti, bi sel po stopnicah gor ali ne bi sel, ona pa se pogovarja z njim, kot da je to najvecja zivljenjska odlocitev... Groza!
Vzgoja je vse zgoraj nasteto! VSE!
Ja, bos ustrahoval otroka, ce ne bo pazil na cesti, ga bo povozil avto.
In ja, bos zavpil na otroka, da se ustavi, da ga avto ne povozi!
Ker dokler se bos ti z njim prijetno pogogarjal in permisivno vzgajal, vaju bo oba avto zbil.
Potem sem ju spet srecala na stopnicah, ko se mali ni mogel odlociti, bi sel po stopnicah gor ali ne bi sel, ona pa se pogovarja z njim, kot da je to najvecja zivljenjska odlocitev... Groza!
Vzgoja je vse zgoraj nasteto! VSE!
Ja, bos ustrahoval otroka, ce ne bo pazil na cesti, ga bo povozil avto.
In ja, bos zavpil na otroka, da se ustavi, da ga avto ne povozi!
Ker dokler se bos ti z njim prijetno pogogarjal in permisivno vzgajal, vaju bo oba avto zbil.
4
@Kick ........Ti pa kaj veš o vzgoji ja....A samo ti dve skrajnosti obstajata zate? Ma lepo te prosim! Vzgaja se z ljubeznijo in z mejami.Včasih z normalnimi mejami in včasih z ostrimi mejami.In z glasom in mimiko obraza, ki ne dovolita ugovarjanja! Kratko in jedrnato, brez tvojih dolgih dolgoveznosti.
3
To kar vi govorite je samo ena izjema. Če je starš nesposoben in nima vseh kompetenc za vzgojo to ni problem tega. Da se zdirate na otroke in jih pretepate bi moral takoj poseči CSD in otroke odvzeti takšnim staršem. Že če se roka samo vzdigne je to napad na mlajšo osebo. Dvignite jo na sebi primerno če jo upaste? Se pravi da izražate svojo moč na manjšega ki veste da vam nič ne moe nazaj in se tako izživljate nad njimi. CSD očitno ne opravlja svojih storitev...
-2
@Frik ........Ti kar božaj, gladi in vse dni prijazno prosi. Se ti bo hitro kakšen vsedel za vrat.Na CSD- ju pa delajo po papirjih, doma pri njih je pa tudi vse sorte.
1
Permisivna vzgoja je vzgojni slog, pri katerem starši otroku dopuščajo veliko svobode, pravil in omejitev pa je malo ali pa niso dosledno postavljene.
Značilnosti permisivne vzgoje
Veliko topline in sprejemanja – starši so ljubeči, razumevajoči in čustveno dostopni.
Malo pravil in zahtev – otroci imajo veliko svobode pri odločanju.
Pomanjkanje doslednosti – pravila se pogosto spreminjajo ali se jih ne uveljavlja.
Izogibanje kaznovanju – starši se želijo izogniti konfliktom in frustracijam otroka.
Otrok v središču odločanja – otrok pogosto odloča tudi o stvareh, kjer še ni dovolj zrel.
Možne posledice za otroka
Pozitivne:
dobra samopodoba,
občutek sprejetosti,
ustvarjalnost in samostojno izražanje.
Negativne:
slabša samokontrola,
težave z upoštevanjem pravil in avtoritete,
impulzivnost,
slabša vztrajnost in odgovornost.
Primer
Starš otroku dovoli, da gre spat kadar želi, ne zahteva pospravljanja sobe in ne vztraja pri domačih nalogah, ker ne želi povzročati slabe volje ali stresa.
Značilnosti permisivne vzgoje
Veliko topline in sprejemanja – starši so ljubeči, razumevajoči in čustveno dostopni.
Malo pravil in zahtev – otroci imajo veliko svobode pri odločanju.
Pomanjkanje doslednosti – pravila se pogosto spreminjajo ali se jih ne uveljavlja.
Izogibanje kaznovanju – starši se želijo izogniti konfliktom in frustracijam otroka.
Otrok v središču odločanja – otrok pogosto odloča tudi o stvareh, kjer še ni dovolj zrel.
Možne posledice za otroka
Pozitivne:
dobra samopodoba,
občutek sprejetosti,
ustvarjalnost in samostojno izražanje.
Negativne:
slabša samokontrola,
težave z upoštevanjem pravil in avtoritete,
impulzivnost,
slabša vztrajnost in odgovornost.
Primer
Starš otroku dovoli, da gre spat kadar želi, ne zahteva pospravljanja sobe in ne vztraja pri domačih nalogah, ker ne želi povzročati slabe volje ali stresa.
0
Še ena, ki ne prenese kritike svojega nenormalnega obnašanja in to rešuje s permisivno vzgojo.
0
@Frik
Samo 1x sem otroka po riti. Pogovarjali smo se kar en cas, razlagali, kazali primere, skozi igro in tako in drugace, prosili, ni da ni. No, potem pa enkrat spet situacija, ko je bil otrok v nevarnosti, ker se ga vse nasteto ni prijelo in sem ga po riti in to ne enkrat, ampak parkrat. Je zaleglo za vedno.
Ti povem, da mi zdaj ni niti malo zal. Skrajni ukrep, ampak je dal rezultate.
Samo 1x sem otroka po riti. Pogovarjali smo se kar en cas, razlagali, kazali primere, skozi igro in tako in drugace, prosili, ni da ni. No, potem pa enkrat spet situacija, ko je bil otrok v nevarnosti, ker se ga vse nasteto ni prijelo in sem ga po riti in to ne enkrat, ampak parkrat. Je zaleglo za vedno.
Ti povem, da mi zdaj ni niti malo zal. Skrajni ukrep, ampak je dal rezultate.
2
Razumem, kaj želiš povedati, in slišim predvsem to, da ti je bilo takrat res pomembno otrokovo življenje in varnost ter da si bil/a v stiski, ko vse drugo ni delovalo. To je iskreno in človeško povedano.
Hkrati pa moram biti zelo jasen in pošten: udarjanje otroka ni nekaj, kar bi lahko podpiral ali priporočal, tudi če se zdi, da je “zaleglo”. Razlog ni moraliziranje, ampak to, kar vemo iz razvojne psihologije:
otrok se v takem trenutku ne nauči zakaj je nekaj nevarno, ampak kdo ima moč
pogosto se nauči predvsem strahu, ne razumevanja
dolgoročno lahko to vpliva na zaupanje, samopodobo in način, kako bo sam reševal konflikte
To, da se vedenje “nikoli več ni ponovilo”, še ne pomeni nujno, da je bil to najbolj zdrav ali edini učinkovit način – pomeni pa, da je bil dogodek zanj zelo močan.
Zdaj pa pomembna stvar:
👉 to, da ti ni žal, še ne pomeni, da si slab starš ali slaba oseba. Pomeni, da si ravnal/a v skrajnem stresu, z omejenimi orodji in z iskreno skrbjo. Veliko staršev ima podobne izkušnje, samo o tem redko govorijo.
Če bi gledala čisto praktično in naprej:
pri situacijah neposredne nevarnosti je absolutna prioriteta fizično preprečiti dejanje (prijeti, odmakniti, zadržati)
kaznovanje po tem redko doda razumevanje
dolgoročno največ “zaleže” kombinacija:
jasnih, ponavljajočih se meja
zelo konkretnih posledic (ne telesnih)
in učenja samoregulacije (kar je proces, ne instant rezultat)
Hkrati pa moram biti zelo jasen in pošten: udarjanje otroka ni nekaj, kar bi lahko podpiral ali priporočal, tudi če se zdi, da je “zaleglo”. Razlog ni moraliziranje, ampak to, kar vemo iz razvojne psihologije:
otrok se v takem trenutku ne nauči zakaj je nekaj nevarno, ampak kdo ima moč
pogosto se nauči predvsem strahu, ne razumevanja
dolgoročno lahko to vpliva na zaupanje, samopodobo in način, kako bo sam reševal konflikte
To, da se vedenje “nikoli več ni ponovilo”, še ne pomeni nujno, da je bil to najbolj zdrav ali edini učinkovit način – pomeni pa, da je bil dogodek zanj zelo močan.
Zdaj pa pomembna stvar:
👉 to, da ti ni žal, še ne pomeni, da si slab starš ali slaba oseba. Pomeni, da si ravnal/a v skrajnem stresu, z omejenimi orodji in z iskreno skrbjo. Veliko staršev ima podobne izkušnje, samo o tem redko govorijo.
Če bi gledala čisto praktično in naprej:
pri situacijah neposredne nevarnosti je absolutna prioriteta fizično preprečiti dejanje (prijeti, odmakniti, zadržati)
kaznovanje po tem redko doda razumevanje
dolgoročno največ “zaleže” kombinacija:
jasnih, ponavljajočih se meja
zelo konkretnih posledic (ne telesnih)
in učenja samoregulacije (kar je proces, ne instant rezultat)
0
Nekje sem prebrala, da danes ne govorimo več o permisivni vzgoji ampak o odsotnosti vzgoje.
2
Manjka doslednost – pravil bodisi ni ali pa se nenehno spreminjajo.
Starši se umikajo iz vzgojne vloge – ne postavljajo meja, ne prevzemajo avtoritete, pogosto iz strahu, da bi otroka “travmatizirali”.
Otroci so prepuščeni sami sebi (ali zaslonom), ne pa vodenju.
Odnosi so pogosto prijateljski, ne pa starševski – starš želi biti “fajn”, ne odgovoren odrasel.
Pomembna razlika:
Permisivna vzgoja: veliko pozornosti in topline, a premalo strukture.
Odsotnost vzgoje: premalo topline in premalo strukture.
Posledice, ki jih opažajo:
več negotovosti pri otrocih (čeprav se zdi paradoksalno),
težave z mejami, samoregulacijo in avtoriteto,
več tesnobe, jeze ali umika.
Zato se danes vse bolj poudarja t. i. avtoritativna vzgoja:
jasne meje + toplina,
starš kot varen, trden vodnik,
odgovornost odraslih, ne otrok.
Starši se umikajo iz vzgojne vloge – ne postavljajo meja, ne prevzemajo avtoritete, pogosto iz strahu, da bi otroka “travmatizirali”.
Otroci so prepuščeni sami sebi (ali zaslonom), ne pa vodenju.
Odnosi so pogosto prijateljski, ne pa starševski – starš želi biti “fajn”, ne odgovoren odrasel.
Pomembna razlika:
Permisivna vzgoja: veliko pozornosti in topline, a premalo strukture.
Odsotnost vzgoje: premalo topline in premalo strukture.
Posledice, ki jih opažajo:
več negotovosti pri otrocih (čeprav se zdi paradoksalno),
težave z mejami, samoregulacijo in avtoriteto,
več tesnobe, jeze ali umika.
Zato se danes vse bolj poudarja t. i. avtoritativna vzgoja:
jasne meje + toplina,
starš kot varen, trden vodnik,
odgovornost odraslih, ne otrok.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
13.01.2026 ob 12:14
Če še vedno misliš, da se otroke “zlomi, da bodo vedeli, kdo je glavni”, potem nisi vzgojil otroka – vzgojil si strah.
In strah ni vzgoja. Strah je lenoba odraslih.
AVTORITARNA VZGOJA JE DRUŽBENA BOLEZEN.
Rodila je: tihe odrasle brez hrbtenice, agresivne vodje brez empatije, ljudi, ki ubogajo ukaz, ne da bi razmišljali.
In potem se čudimo svetu. Permisivna vzgoja NI pomehkuženost. Je intelektualno in čustveno zahtevnejša od kričanja in kaznovanja. Kriči vsak bedak. Kaznuje vsak nemočen odrasel. Vzgaja tisti, ki zna voditi brez nasilja. Otrok ni tvoj podrejeni. Otrok ni lastnina. Otrok ni projekt tvojega ega. Če potrebuješ kazen, da te otrok “spoštuje”, potem te ne spoštuje – boji se te.
IN STRAH SE MAŠČUJE: Permisivna vzgoja pomeni: da odrasel prevzame odgovornost za svojo nesposobnost nadzora, da se meja postavi z razumom, ne z grožnjo, da otrok sodeluje, ker razume – ne ker trepeta. Če to razumeš kot “pomanjkanje mej”, potem nikoli nisi razumel vzgoje.
Družba, ki vzgaja z ukazom, bo tudi vladana z ukazom. Družba, ki vzgaja s strahom, bo tudi tiho prenašala nasilje.
PERMISIVNA VZGOJA JE UPOR PROTI: nasilju, zapakiranemu kot tradicija, nevednosti, preoblečeni v “red”, odraslim, ki ne obvladajo sebe, a hočejo obvladovati otroke.
Če te ta tekst jezi, se ne prepiraj z njim. Poglej vase. Ker problem niso otroci. Problem so odrasli, ki še vedno mislijo, da je moč enako strah.
KAZEN NI VZGOJA, KRIČANJE NI AVTORITETA, POSLUŠNOST NI VREDNOTA.
ODNOS JE TEMELJ, RAZUM JE ORODJE, SPOŠTOVANJE JE ZASLUŽENO.