stara sem 35 let in do sedaj sem živela kot "bubreg v loju". imam sicer skromno plačano, ampak super službo, čudovito dolgoletno razmerje, krasno se razumem s primarno družino, imam tudi super prijatelje.
to leto pa se nad mano zgrinjajo črni oblaki, slabim novicam ni videti konca - so pa to stvari, na katere nimam vpliva oz. jih ne morem spremeniti.
začelo se je s smrtjo ožje sorodnice, potem je skoraj umrl oče - je hudo bolan in bolezni slabo prenaša tako fizično kot psihično, zatem so pri mali nečakinji odkrili hujšo nevro motnjo, partner je dobil odpoved v službi in še bi se kaj našlo. neposredno mene to ne zadeva, ampak težko, zelo težko se spoprijemam s trpljenjem svojih najbližjih. neprestano se sekiram in vsako sekundo mislim na svojce. shujšala sem zelo in moj itm je že na spodnji meji zdravega; težko zaspim, boli me želodec. sedaj bo šlo vse samo še navzdol, saj se bodo bolezni (in s tem trpljenje) stopnjevale. Nevem kako se spopasti z vsem tem. kako najti smisel ob vseh teh težavah. probam se zamotiti na vse možne načine, pa ne gre - vsako sekundo v mislih trpim z njimi. vem da nisem edina...kako vam ostalim znese?
0
dr. psih., doc. med., Maria 23.09.2015 ob 14:33
Sprejeti dejstvo, da ti življenje na pot vrže en kup preprek, in da tisti, ki so močni uspejo preskočit ovire, drugi pa se ustrašijo. Bodi močna, neustrašna in preskakuj oovire. Ravno zdravstvene težave in zadeve katerih ne moreš preprečit ti morajo dati vedet, da nič ne smeš jemat samoumevno in moraš izkoristit kvaliteten čas, ki ti je na voljo.
Jaz ne maram izraza umreti, bolj mi je všeč izraz "preminul". Življenje mine.
Zaradi težav s katerimi se soočaš, ne smeš pozabit na sebe. Še naprej poizkušaj čim kvalitetneje preživljat svoj čas. Je ena redkih dobrin, ki ti nikdar ne bo vrnjena ali nadomeščena.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
23.09.2015 ob 13:51
to leto pa se nad mano zgrinjajo črni oblaki, slabim novicam ni videti konca - so pa to stvari, na katere nimam vpliva oz. jih ne morem spremeniti.
začelo se je s smrtjo ožje sorodnice, potem je skoraj umrl oče - je hudo bolan in bolezni slabo prenaša tako fizično kot psihično, zatem so pri mali nečakinji odkrili hujšo nevro motnjo, partner je dobil odpoved v službi in še bi se kaj našlo. neposredno mene to ne zadeva, ampak težko, zelo težko se spoprijemam s trpljenjem svojih najbližjih. neprestano se sekiram in vsako sekundo mislim na svojce. shujšala sem zelo in moj itm je že na spodnji meji zdravega; težko zaspim, boli me želodec. sedaj bo šlo vse samo še navzdol, saj se bodo bolezni (in s tem trpljenje) stopnjevale. Nevem kako se spopasti z vsem tem. kako najti smisel ob vseh teh težavah. probam se zamotiti na vse možne načine, pa ne gre - vsako sekundo v mislih trpim z njimi. vem da nisem edina...kako vam ostalim znese?