Evropski voditelji so le ameriški vazali,, zato nas vodijo v vojno.
Živeli smo skoraj sto let v miru, dokler niso ZDA nastavile svojih pajacev in so pričeli z rusofobijo, sabotažo plinovoda, financiranjem orožja, provociranjem in ustvarjanjem lažne grožnje.
Živeli smo skoraj sto let v miru, dokler niso ZDA nastavile svojih pajacev in so pričeli z rusofobijo, sabotažo plinovoda, financiranjem orožja, provociranjem in ustvarjanjem lažne grožnje.
-1
Tale proruski pajac Glenn Diesen naj raje preuči, zakaj je bila Ukrajina primoarna dati vso jdersko orođje Rusiji v zameno za mir???
1
@prorusko teslo lahko si mislimo, kdo ga financira, da objavlja take izrazito proruske šlanke. Naj se vrne v Moskvo, kjer je bil tudi profesor in naj tam njim predava te svoje teorije!
0
0
Amerika je vsepovsod prinesla vojno,, kjer se je pojavila.
Kot bebci prinesejo svojo bebavost in rusofobijo, kjerkoli se pojavijo.
Zaradi takšnih bebcev pa imamo vojne
Kot bebci prinesejo svojo bebavost in rusofobijo, kjerkoli se pojavijo.
Zaradi takšnih bebcev pa imamo vojne
-1
@Oblast vojne nimamo zaradi bebcev, ampak norih voditeljev kot so Putin, trump, Netanjahu id.
0
Še kar se napada Putina, pa toliko laži je bilo obelodanjenih. Sem mislila, da je poklic zgodovinarja lep, zdaj pa vidim da morajo imeti zgodovinarji in politologi dober želodec za vso to monado, ki jo sproducirajo nevedni, neuki in plačanci. Največji olo,š pa so plačani mediji.
Bidena kot ameriškega predsednika se skoraj nič ne omenja, potonil je v pozabo, so ga senilnega pedofilskega starčka namestili na tron, da je sprožil številna vojna žarišča, potem pa ga pospravili nekje v klet. Ugiba se, da je ta človek že davno mrtev, da so uporabili dvojnika, in ga s številnimi lepotnimi popravki AI obudili, da naredi hudo zmedo po svetu.
Bidena kot ameriškega predsednika se skoraj nič ne omenja, potonil je v pozabo, so ga senilnega pedofilskega starčka namestili na tron, da je sprožil številna vojna žarišča, potem pa ga pospravili nekje v klet. Ugiba se, da je ta človek že davno mrtev, da so uporabili dvojnika, in ga s številnimi lepotnimi popravki AI obudili, da naredi hudo zmedo po svetu.
0
@Parla
Proslavljaš veliko Trumpo-Vučićevo zmago, da si nalita kot kanta? 🤣
Proslavljaš veliko Trumpo-Vučićevo zmago, da si nalita kot kanta? 🤣
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 15 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
07.11.2026 ob 17:13
Stephen Kinzer: Kako je Amerika prinesla vojno v Ukrajino
Glenn Diesen
5. november 2026
Stephen Kinzer, nagrajeni novinar, avtor in nekdanji dopisnik New York Timesa iz tujine, trdi, da je vojna v Ukrajini vrhunec 75-letnih ameriških prizadevanj, da bi Ukrajino uporabili proti Rusiji. Washington je večkrat zavrnil priložnosti za preprečitev konflikta, pri čemer je dal prednost geopolitični prevladi pred evropsko varnostjo in na koncu Ukrajino spremenil v bojišče spopada med velikimi silami.
Vojna, ki se je pripravljala 75 let
Opisovanje ruske invazije leta 2022 kot "neizzvane" zamegljuje zgodovinske okoliščine, ki so jo privedle. Invazija je bila zadnja faza veliko daljšega procesa ameriške intervencije v Ukrajini.
Ta proces se je začel leta 1947, ko je novo ustanovljena CIA poskušala destabilizirati Sovjetsko zvezo s podporo oboroženemu ukrajinskemu odporu. Ameriške obveščevalne službe so rekrutirale protisovjetske operativce prek Reinharda Gehlena, nekdanjega nacističnega obveščevalnega vodje, odgovornega za vzhodno Evropo.
Mnogi od teh rekrutov so sodelovali z nacistično Nemčijo, nekateri pa so sodelovali tudi v pobojih. Ameriški projekt v Ukrajini je bil zato delno zgrajen na omrežjih, ki so jih prej uporabljali nacisti, in je vzpostavil povezave, ki so še naprej vplivale na ukrajinska nacionalistična gibanja.
Izvor ameriške protiruske zunanje politike
Ameriška sovražnost do Rusije ni izvirala iz hladne vojne. Podedovala je tradicijo protiruskega razmišljanja, ki se je razvila med britanskim imperialnim tekmovanjem z Rusijo v devetnajstem stoletju.
Ta sovražnost se je nato vtisnila v ameriško zunanjo politiko prek vplivnih uradnikov z osebnim ali družinskim ozadjem v vzhodni Evropi.
Zbigniew Brzezinski, Madeleine Albright, Victoria Nuland in Antony Blinken so primeri vpliva te politične tradicije. Njihove zgodovinske izkušnje in podedovana stališča so pomagali ohranjati politike, usmerjene v oslabitev Moskve.
Namesto da bi zgolj izvajali predsedniške odločitve, so ti uradniki imeli precejšen vpliv na oblikovanje ameriške strategije.
Ukrajina je postala še posebej privlačna zaradi svojega potenciala, da spodkopava Rusijo iz neposredne soseščine.
Širitev Nata in izgubljena priložnost za mir
Konec hladne vojne je ponudil izjemno priložnost za vzpostavitev evropske varnostne arhitekture, ki bi upoštevala tako zahodne kot ruske interese.
Namesto tega so Združene države razširile NATO proti vzhodu.
Na odločitev Billa Clintona so močno vplivali domači volilni izračuni. Poljsko-ameriške in druge vzhodnoevropske skupnosti so predstavljale pomembne volilne enote, medtem ko je ameriška obrambna industrija pričakovala ogromne dobičke od dobave orožja novim članicam Nata.
Kljub opozorilom Georgea Kennana in drugih izkušenih strokovnjakov za zunanjo politiko je Clinton nadaljeval.
Kratkoročni volilni pomisleki in komercialni interesi so prevladali nad dolgoročno evropsko stabilnostjo.
Washingtonska nepripravljenost za izgradnjo vključujočega varnostnega sistema je odražala tudi globljo psihološko oviro: nezmožnost Amerike, da bi sprejela mednarodni red, ki mu ne dominira.
Majdan in preobrazba Ukrajine
Po ukrajinski osamosvojitvi leta 1991 so si zaporedne vlade na splošno prizadevale uravnotežiti odnose med Rusijo in Zahodom.
Washington je želel to nevtralistično usmeritev nadomestiti z vlado, zavezano članstvu v Natu in soočenju z Moskvo.
Namesto da bi se zanašali na tradicionalne državne udare CIE, so se ameriški posegi vse bolj izvajali prek javno financiranih organizacij, vključno z Nacionalno fundacijo za demokracijo, USAID, Freedom House in fundacijo Open Society Foundation.
Te organizacije so financirale politične mreže in skupine civilne družbe, ki so podpirale zahodno usmeritev Ukrajine.
Vstaja na Majdanu v letih 2013–2014 je predstavljala vrhunec tega procesa. Čeprav so imeli protestniki legitimne pritožbe, so organizacije, ki jih podpirajo ZDA, igrale osrednjo vlogo pri ohranjanju gibanja.
Zrušitev izvoljene ukrajinske vlade je Washingtonu omogočila vzpostavitev bolj kooperativnega političnega vodstva.
Nato se je ameriška politika preusmerila k oboroževanju Ukrajine in njeni pripravi na spopad z Rusijo.
Dvojni standard nacionalne varnosti
Washington vztraja, da ima Ukrajina suvereno pravico izbirati svoja vojaška zavezništva. Vendar Združene države nikoli ne bi tolerirale enakovrednega dogovora na svojih mejah.
Če bi Mehika povabila Kitajsko, da vzpostavi vojaško bazo v bližini Teksasa, bi Washington to razumel kot nesprejemljivo varnostno grožnjo.
Pričakovanje, da bo Rusija sprejela vojaško infrastrukturo Nata na svojih mejah, velja za standard, ki bi ga Amerika sama zavrnila.
To odraža temeljno varnostno dilemo: ukrepi, ki jih ena država predstavi kot obrambne, se lahko drugi zdijo grozeči.
Ameriški oblikovalci politik so razumeli to nevarnost, vendar so oba možna izida ocenili kot ugodna. Rusko soglasje bi pospešilo širitev Nata, ruski odpor pa bi lahko izkoristili za prikaz Moskve kot agresorja.
Človeška cena ameriške prevlade
Ukrajina je postala žrtev geopolitičnega boja, v katerem njeno prebivalstvo nosi posledice odločitev, sprejetih drugje.
Združene države bi lahko preprečile vojno z javno izjavo, da se Ukrajina ne bo pridružila Natu. Uradniki Bidenove administracije so zasebno priznali, da je članstvo malo verjetno, vendar so zavrnili to zavezo, ker bi se zdelo, da bi s tem nekaj popustila Rusiji.
Evropski voditelji so tragedijo še poslabšali z nasprotovanjem kompromisu in z obravnavanjem pogajanj kot nesprejemljivih.
Osrednje vprašanje je, ali lahko Washington sprejme svet, v katerem je ameriška moč relativno zmanjšana in imajo druge države legitimne varnostne interese.
Razumevanje, kako so desetletja intervencije privedla do vojne, ne zahteva sprejemanja vsakega ruskega dejanja. Zahteva priznanje zgodovinskih odločitev, zaradi katerih je bila katastrofa vse bolj verjetna.
Brez tega priznanja ostaja diplomacija ovirana, možnost izgradnje mirnega evropskega varnostnega reda pa se še naprej zmanjšuje.