Piše in govori se,
da vojska vse uničuje.
Isto,
da se godi na našem Krasu.
Res,
da se neredko potepta kaka njiva,
razdere zid,
zlomi kaka trta ali sadno drevo,
krogla posuje kako hišo,
toda ta poškodovanja niso niti senca onih gospodarskih in kulturnih naprav,
ki jih nosi vojska s seboj.
Kras ni še videl takih cest,
kot se jih veseli sedaj.
Edinost, Trst 1916
da vojska vse uničuje.
Isto,
da se godi na našem Krasu.
Res,
da se neredko potepta kaka njiva,
razdere zid,
zlomi kaka trta ali sadno drevo,
krogla posuje kako hišo,
toda ta poškodovanja niso niti senca onih gospodarskih in kulturnih naprav,
ki jih nosi vojska s seboj.
Kras ni še videl takih cest,
kot se jih veseli sedaj.
Edinost, Trst 1916
0
Vsaka vojna je v svoji osnovi, ne glede na koncni povod, posledica prevelikega stevila ljudi na dolocenem prostoru, iz katerega crpajo dobrine za svoje prezivetje.
0
S postojank na Grmadi je bil lep razgled po Krasu.
Toda kamor je seglo oko,
povsod so bile samo ruševine slovenskih vasi.
Z naših postojank smo lahko videli,
kako se ljudje sprehajajo po tržaških ulicah,
medtem ko je pri nas kosila smrt.
častnik Miloš Vauhnik
Toda kamor je seglo oko,
povsod so bile samo ruševine slovenskih vasi.
Z naših postojank smo lahko videli,
kako se ljudje sprehajajo po tržaških ulicah,
medtem ko je pri nas kosila smrt.
častnik Miloš Vauhnik
0
Slovenski vojaki so še vedno tisti junaki,
kakršni so bili njihovi pradedje.
Kakor v vojnah proti Turkom,
Lahom, Francozom in Prusom v preteklih stoletjih,
se tudi zdaj odlikujejo povsod slovenski polki.
Na ruskih, srbskih in laških bojiščih smo se pokazali Slovenci zopet najboljše vojake.
Tedenske slike 1916
kakršni so bili njihovi pradedje.
Kakor v vojnah proti Turkom,
Lahom, Francozom in Prusom v preteklih stoletjih,
se tudi zdaj odlikujejo povsod slovenski polki.
Na ruskih, srbskih in laških bojiščih smo se pokazali Slovenci zopet najboljše vojake.
Tedenske slike 1916
0
Prehrana je bila katastrofalno slaba.
Zvečer pred napadom sem kot oficir dobil košček smrdljive klobase,
za kruh pa koruzne drobtine,
ki sem jih lovil po žepu.
Kruh je bil tak,
da se ga ni moglo ne rezati ne lomiti,
temveč ga je bilo potrebno takoj dati v žep,
ker se je zdrobil.
Zjutraj pred napadom smo vsi brez razlike dobili črno vodo,
ki naj bi bila kava,
in zraven jedli drobtine iz žepa.
Zato ni čudno,
da je pred napadom vladala pri vojaštvu evforija.
»Jutri se bomo spet enkrat pošteno najedli,«
so govorili vojaki.
»Našli bomo v italijanskih jarkih vsega dovolj:
mesa, riža, kave, kruha, prepečenca, čokolade, vina, likerja.
Italijani imajo vsega v izobilju.«
Nobeni navduševalni nagovori generalov in častnikov niso bili potrebni.
To je bila ofenziva obupancev,
ki so komaj čakali,
da se pošteno najedo in napijejo,
pa četudi bo treba enemu ali drugemu umreti ali si za življenje načeti zdravje.
častnik Miloš Vauhnik
Andreas Moritsch, Soški protokol, Mohorjeva založba 1994
Zvečer pred napadom sem kot oficir dobil košček smrdljive klobase,
za kruh pa koruzne drobtine,
ki sem jih lovil po žepu.
Kruh je bil tak,
da se ga ni moglo ne rezati ne lomiti,
temveč ga je bilo potrebno takoj dati v žep,
ker se je zdrobil.
Zjutraj pred napadom smo vsi brez razlike dobili črno vodo,
ki naj bi bila kava,
in zraven jedli drobtine iz žepa.
Zato ni čudno,
da je pred napadom vladala pri vojaštvu evforija.
»Jutri se bomo spet enkrat pošteno najedli,«
so govorili vojaki.
»Našli bomo v italijanskih jarkih vsega dovolj:
mesa, riža, kave, kruha, prepečenca, čokolade, vina, likerja.
Italijani imajo vsega v izobilju.«
Nobeni navduševalni nagovori generalov in častnikov niso bili potrebni.
To je bila ofenziva obupancev,
ki so komaj čakali,
da se pošteno najedo in napijejo,
pa četudi bo treba enemu ali drugemu umreti ali si za življenje načeti zdravje.
častnik Miloš Vauhnik
Andreas Moritsch, Soški protokol, Mohorjeva založba 1994
0
Vojska je strašna reč,
taka kakor je v današnjih letih.
Bog nam pomagaj.
Ti tudi povem,
da sem 13. novembra pršu k feldkompaniji.
Kmalu bo tri mesece kar hodim Italijane vahtat.
Sem že bil osemkrat v ognu,
no pa hvala bogu šusa še nisem dobil.
Smo pa po pet ali šest dni na fronti in potem sma pa oblezvan.
No pa je kar zadost,
gremo radi ven.
Oblezvamo se pa ponoči ob deseti ali enajsti uri.
Seveda je hudo za nas,
notri gremo,
ven pa ne veš ali boš prišu ali ne.
Vsakokrat jh zgbimo precej kamaratov.
Tukaj je za tist žleht,
ko je samo kamenje.
Pade granata,
pa meče kamenje daleč na okoli.
Franc Reberšek
taka kakor je v današnjih letih.
Bog nam pomagaj.
Ti tudi povem,
da sem 13. novembra pršu k feldkompaniji.
Kmalu bo tri mesece kar hodim Italijane vahtat.
Sem že bil osemkrat v ognu,
no pa hvala bogu šusa še nisem dobil.
Smo pa po pet ali šest dni na fronti in potem sma pa oblezvan.
No pa je kar zadost,
gremo radi ven.
Oblezvamo se pa ponoči ob deseti ali enajsti uri.
Seveda je hudo za nas,
notri gremo,
ven pa ne veš ali boš prišu ali ne.
Vsakokrat jh zgbimo precej kamaratov.
Tukaj je za tist žleht,
ko je samo kamenje.
Pade granata,
pa meče kamenje daleč na okoli.
Franc Reberšek
0
Bovško kotlino obdajajo okoli in okoli jako visoke in strme gore.
Že od daleč zapaziš njih svetlo sivo barvo.
Posamezni deli tega gorovja so podobni staremu,
razpadajočemu zidovju.
Vse je divje razrito in razklano,
zlasti na severni strani kotline.
To pobočje kaže po vsej svoji visokosti gola skalnata rebra.
Peter Kobal
župnik v Bovcu 1878
Že od daleč zapaziš njih svetlo sivo barvo.
Posamezni deli tega gorovja so podobni staremu,
razpadajočemu zidovju.
Vse je divje razrito in razklano,
zlasti na severni strani kotline.
To pobočje kaže po vsej svoji visokosti gola skalnata rebra.
Peter Kobal
župnik v Bovcu 1878
0
Kakor hitro prideš od Kluž na Breg,
kjer se ti odpre bovška ravan,
si pri prvem pogledu vzradoščen,
ko stopiš po tolikšnem času zopet na domača tla in vidiš pred seboj domače gore.
Na levi in desni vidiš strelske jarke,
iz katerih so pred tedni gledali naši junaki zahrbtnemu sovražniku v oči.
Par stopinj dalje že imaš pred seboj laške okope in žične ovire.
Ako zreš v te uničene naprave in vdrtine naših izstrelkov,
si lahko predstavljaš silni naš napad,
začet pri Bovcu.
Pogreša se takoj kapelica svetega Ivana.
Ne stoji več.
Na tem mestu so napravili Lahi tudi strelski jarek.
Ko prideš v Bovec,
ki je danes kup razvalin,
se lahko prepričaš v prvi hiši,
kako je tam Lah gospodaril.
Vse kar je bilo rabljivo,
je izginilo.
Ne najdeš enega poda,
okna,
vrat,
ne vrtne ograje,
vse kar je premakljivo,
naj si bo železno ali leseno,
je izginilo.
Stojijo pač le goli,
po vseh straneh prevrtani zidovi.
Po tleh leži na debelo zdrobljena strešna opeka,
vsakovrstno orožje,
strelivo,
v mnogih kleteh skladišča granat,
celi kupi vojaških oblek in čevljev,
katere so Lahi pustili pri naglem begu.
Naštel sem v Bovcu še kakih 25 hiš,
ki imajo strehe,
če jih smem tako imenovati,
med temi:
Flipčeva,
Erjavčeva,
Silova,
Streausgitlnova,
sodno poslopje,
Tinjeva,
Stergulčeva,
vojašnica,
občinski dom,
kapela,
farovž,
kaplanija,
Ostanova,
Kebrov hlev,
Huberjeva,
Vončinova,
Kavčičeva,
Novinčova in gozdarska hiša,
katerim pa manjka večino opeke ter jih prvi sneg podere,
ker so brez vezil,
ki jih je sovražnik požagal.
Ista usoda je doletela Dvor,
Plužno,
Kal – Koritnico,
kakor sosedno Čezsočo in Gornjo Žago.
Nič drugače ni s poljem in tudi sadež je uničen.
Taka je današnja slika Bovca.
Ako hočem pa kaj o vrnitvi v naše kraje govoriti,
moram reči,
da je to vsled zime nemogoče,
četudi bi imeli že tako dovoljenje.
Vrnemo se na spomlad,
pa takrat veseli,
če tudi s strahom in skrbjo nad tem,
kaj nas čaka,
ker ne dobimo več ne sekire ne lopate.
Pa eno bomo lahko rekli.
Doma smo.
bovški župan Leopold Jonko 14. 11. 1917
kjer se ti odpre bovška ravan,
si pri prvem pogledu vzradoščen,
ko stopiš po tolikšnem času zopet na domača tla in vidiš pred seboj domače gore.
Na levi in desni vidiš strelske jarke,
iz katerih so pred tedni gledali naši junaki zahrbtnemu sovražniku v oči.
Par stopinj dalje že imaš pred seboj laške okope in žične ovire.
Ako zreš v te uničene naprave in vdrtine naših izstrelkov,
si lahko predstavljaš silni naš napad,
začet pri Bovcu.
Pogreša se takoj kapelica svetega Ivana.
Ne stoji več.
Na tem mestu so napravili Lahi tudi strelski jarek.
Ko prideš v Bovec,
ki je danes kup razvalin,
se lahko prepričaš v prvi hiši,
kako je tam Lah gospodaril.
Vse kar je bilo rabljivo,
je izginilo.
Ne najdeš enega poda,
okna,
vrat,
ne vrtne ograje,
vse kar je premakljivo,
naj si bo železno ali leseno,
je izginilo.
Stojijo pač le goli,
po vseh straneh prevrtani zidovi.
Po tleh leži na debelo zdrobljena strešna opeka,
vsakovrstno orožje,
strelivo,
v mnogih kleteh skladišča granat,
celi kupi vojaških oblek in čevljev,
katere so Lahi pustili pri naglem begu.
Naštel sem v Bovcu še kakih 25 hiš,
ki imajo strehe,
če jih smem tako imenovati,
med temi:
Flipčeva,
Erjavčeva,
Silova,
Streausgitlnova,
sodno poslopje,
Tinjeva,
Stergulčeva,
vojašnica,
občinski dom,
kapela,
farovž,
kaplanija,
Ostanova,
Kebrov hlev,
Huberjeva,
Vončinova,
Kavčičeva,
Novinčova in gozdarska hiša,
katerim pa manjka večino opeke ter jih prvi sneg podere,
ker so brez vezil,
ki jih je sovražnik požagal.
Ista usoda je doletela Dvor,
Plužno,
Kal – Koritnico,
kakor sosedno Čezsočo in Gornjo Žago.
Nič drugače ni s poljem in tudi sadež je uničen.
Taka je današnja slika Bovca.
Ako hočem pa kaj o vrnitvi v naše kraje govoriti,
moram reči,
da je to vsled zime nemogoče,
četudi bi imeli že tako dovoljenje.
Vrnemo se na spomlad,
pa takrat veseli,
če tudi s strahom in skrbjo nad tem,
kaj nas čaka,
ker ne dobimo več ne sekire ne lopate.
Pa eno bomo lahko rekli.
Doma smo.
bovški župan Leopold Jonko 14. 11. 1917
0
Svetega Urha zvoni so jeli peti,
mi smo jele pa slovo jemati,
jou,
jou kda pridmo spet domov.
tako so zapela v tuje kraje odhajajoča dekleta, ki so se zbrala v Bovcu pri Kavsu
mi smo jele pa slovo jemati,
jou,
jou kda pridmo spet domov.
tako so zapela v tuje kraje odhajajoča dekleta, ki so se zbrala v Bovcu pri Kavsu
0
V vetru oljka niha
vsa polja s kamenjem so posejana,
žarečo ajdo je ožgala slana,
a suha zemlja še živi in diha.
Zvonik je siv in sivi tihi dvori.
Je vonj bazilik to in rožmarina?
In že blešči se tam morja brežina
in že šume ob njih zeleni bori.
O zemlja dobra,
zemlja neminljiva,
o zemlja kamnata,
o zemlja bridka.
Alojz Gradnik
vsa polja s kamenjem so posejana,
žarečo ajdo je ožgala slana,
a suha zemlja še živi in diha.
Zvonik je siv in sivi tihi dvori.
Je vonj bazilik to in rožmarina?
In že blešči se tam morja brežina
in že šume ob njih zeleni bori.
O zemlja dobra,
zemlja neminljiva,
o zemlja kamnata,
o zemlja bridka.
Alojz Gradnik
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
ne, prednost imaš tiDa boš lažje pobegnil? 😛
itak
računam na to, da bom lažje pobegnil v divjini kot je zakojška grapa 🙂
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
ne, prednost imaš tiDa boš lažje pobegnil? 😛
itak
računam na to, da bom lažje pobegnil v divjini kot je zakojška grapa 🙂
Tam se je rodil France Bevk.
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
ne, prednost imaš tiDa boš lažje pobegnil? 😛
itak
računam na to, da bom lažje pobegnil v divjini kot je zakojška grapa 🙂
Tam se je rodil France Bevk.
vidiš
pa nikoli ga niso ujeli 🙂
0
In iz Kalvarije
in iz San Micheleja
so prihajale nosilnice,
so prihajala rešilna vozila,
natovorjena in polna krvi.
Dnevi,
polni žalosti
v Soški dolini!
Nevihte vse noči,
voda na škafe,
voda in veter na strelske jarke.
In uboga pehota,
sveta pehota,
je čofotala v jarkih,
in dvigala puške,
da se ne bi pogreznile.
Z nogami v luži do kolen,
z nabreklimi in pomodrelimi nogami,
ki so se vedno bolj pogrezale,
kakor da jih demon pod zemljo vleče za podplate,
da bi jih potegnil dol.
Vittorio Locchi
in iz San Micheleja
so prihajale nosilnice,
so prihajala rešilna vozila,
natovorjena in polna krvi.
Dnevi,
polni žalosti
v Soški dolini!
Nevihte vse noči,
voda na škafe,
voda in veter na strelske jarke.
In uboga pehota,
sveta pehota,
je čofotala v jarkih,
in dvigala puške,
da se ne bi pogreznile.
Z nogami v luži do kolen,
z nabreklimi in pomodrelimi nogami,
ki so se vedno bolj pogrezale,
kakor da jih demon pod zemljo vleče za podplate,
da bi jih potegnil dol.
Vittorio Locchi
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
02.08.2017 ob 12:42
Neizmerna nesreča za človeštvo.
Ne le,
da uničuje duševne,
kulturne in gospodarske vrednote,
ki jih je ustvarilo človeštvo tekom dolgih časov z velikimi napori duha in telesa.
Da niti ne govorimo o najdragocenejšem,
kar imenuje človek svojo last.
O potokih prelite krvi.
O izgubah na človeškem življenju.
To bi bila ena,
neizrecno žalostna stran vojne.
Ali vojna prinaša tudi dobro,
ker ustvarja!
Četudi ne direktno,
ampak s tem,
da po svojem učinkovanju odpravlja marsikatero zlo,
ki je razjedalo in zastrupljalo organizem človeške družbe in s tem silno oteževalo doseganje visokih ciljev,
po katerih morajo stremeti vsi ljudje,
pa naj govore ta ali oni jezik.
Vojna je huda,
trda,
ali v mnogih pogledih vendar koristna šola,
ki preporaja človeka in ga s svojimi grozotami dovaja do spoznanja,
koliko je škodil sebi in sočloveku,
udajajoč se slabim instinktom in nagnjenjem.
Edinost, Trst 1915