V Ljubljani so vodo jemali za svoje potrebe iz Ljubljanice. Vendar pa so pitno vodo dobivali iz vodnjakov iz izvirov kot so bili izviri na grajskem pobočju. Zaradi slabega vzdrževanja so postali vodnjaki pogosto neuporabni.
Tako je maja 1660 deželni glavar predlagal zamenjavo razpadajočega vodnjaka na Mestnem trgu in julija je nov vodnjak že zamenjal starega. Nov vodnjak so krasili steber in sohi, ki so ju kmalu zamenjali s kipoma iz belega marmorja.
Leta 1864 je mestni svet dovolil postaviti vodnjak na mestnem zemljišču v Trnovem za vojake, ki pa so ga smeli uporabljati tudi Trnovčani.
Leta 1865 je mestni svetnik predlagal poglobitev vodnjakov, vendar mesto ni imelo denarja. Istega leta so posestniki Šempetrskega predmestja in Kravje doline (Resljeva cesta) zaprosili za ureditev steze k Ljubljanici. Poleg tega so prebivalci Karlovškega predmestja želeli boljši dostop do vode. Ker je Gruberjev prekop sodil pod upravo deželne vlade, se je mesto obrnilo nanjo in čez čas so dobili boljši dostop do vode.
Ker je bila ob večjem dežju voda kalna in blatna ter uporabna le za kuhanje so 20. maja 1870 imenovali komisijo, ki je pregledala vodnjake. Ta je ugotovila, da je pitna voda v mestu pokvarjena in da je le 14 zasebnih vodnjakov na 100 hiš.
Leta 1876 je bilo v mestu 12 javnih in 305 zasebnih vodnjakov, kar je pomenilo, da je imelo vodo v hišah le tretjina prebivalcev. Ostali so morali hoditi po vodo k sosedom ali kam drugam. Lastniki zasebnih vodnjakov so vodo posojali, ko je bilo vode dovolj. V sušnih obdobjih pa so zasebne vodnjake zaprli za javnost in večina prebivalcev je bila odvisna od javnih vodnjakov. Zato je komisija predlagala gradnjo novega vodnjaka na Marijinem trgu in na Križevniškem trgu. Mestni svetniki so predlog sprejeli, vendar vodnjakov niso postavili.
Leta 1882 je na problem znova opozoril Ivan Hribar in predlagal ustanovitev vodovodnega odbora, kjer je tudi postal predsednik odbora. Odbor je na prvi seji sklenil zgraditi mestni vodovod.
Leta 1888 je gradnjo vodovoda potrdil občinski svet.
17. maja 1890 je iz vodovoda pritekla prva voda.
Junija 1890 je bila slovesna otvoritev vodovoda, vendar vodovod je začel redno delovati šele 1. novembra 1890.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
JE čakala ja, v pariško modi oblekci da presahne suša njenih nedrjih
0
Lajl 24.08.2016 ob 6:45
Vse pohvale si vrden. Malo je tako zahtevnih tem.
Zanimivo je, da se nihče ne pritožuje nad tvojimi tememi. Zakaj bi se?
Malo je komentarjev in vprašanj, zato je več ogledov.
Se izplača pogledati, saj so slike resnično lepe.
ŠE
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
23.08.2016 ob 17:04
https://c2.staticflickr.com/2/1462/24763334559_e254c5b340_b.jpg
GRAJSKI VODNJAK 1588
Tako je maja 1660 deželni glavar predlagal zamenjavo razpadajočega vodnjaka na Mestnem trgu in julija je nov vodnjak že zamenjal starega. Nov vodnjak so krasili steber in sohi, ki so ju kmalu zamenjali s kipoma iz belega marmorja.
Leta 1864 je mestni svet dovolil postaviti vodnjak na mestnem zemljišču v Trnovem za vojake, ki pa so ga smeli uporabljati tudi Trnovčani.
https://c2.staticflickr.com/2/1631/25131023815_d0a86053f6_b.jpg
GRAJSKI VODNJAK
Leta 1865 je mestni svetnik predlagal poglobitev vodnjakov, vendar mesto ni imelo denarja. Istega leta so posestniki Šempetrskega predmestja in Kravje doline (Resljeva cesta) zaprosili za ureditev steze k Ljubljanici. Poleg tega so prebivalci Karlovškega predmestja želeli boljši dostop do vode. Ker je Gruberjev prekop sodil pod upravo deželne vlade, se je mesto obrnilo nanjo in čez čas so dobili boljši dostop do vode.
https://c2.staticflickr.com/2/1548/25104659896_4d16cd4e79_b.jpg
RABLJEV IZVIR, ker je v bližini živel rabelj
Ker je bila ob večjem dežju voda kalna in blatna ter uporabna le za kuhanje so 20. maja 1870 imenovali komisijo, ki je pregledala vodnjake. Ta je ugotovila, da je pitna voda v mestu pokvarjena in da je le 14 zasebnih vodnjakov na 100 hiš.
https://c2.staticflickr.com/2/1669/25012727612_c2f48a3551_b.jpg
RABLJEV VODNJAK
tu, v bližini Rabljevega izvira se je nekoč nahajal vodnjak
Leta 1876 je bilo v mestu 12 javnih in 305 zasebnih vodnjakov, kar je pomenilo, da je imelo vodo v hišah le tretjina prebivalcev. Ostali so morali hoditi po vodo k sosedom ali kam drugam. Lastniki zasebnih vodnjakov so vodo posojali, ko je bilo vode dovolj. V sušnih obdobjih pa so zasebne vodnjake zaprli za javnost in večina prebivalcev je bila odvisna od javnih vodnjakov. Zato je komisija predlagala gradnjo novega vodnjaka na Marijinem trgu in na Križevniškem trgu. Mestni svetniki so predlog sprejeli, vendar vodnjakov niso postavili.
Leta 1882 je na problem znova opozoril Ivan Hribar in predlagal ustanovitev vodovodnega odbora, kjer je tudi postal predsednik odbora. Odbor je na prvi seji sklenil zgraditi mestni vodovod.
Leta 1888 je gradnjo vodovoda potrdil občinski svet.
17. maja 1890 je iz vodovoda pritekla prva voda.
Junija 1890 je bila slovesna otvoritev vodovoda, vendar vodovod je začel redno delovati šele 1. novembra 1890.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
https://c2.staticflickr.com/2/1500/24929992692_e5796c7403_b.jpg
takole so meščanke čakale na vodo v sušnih obdobjih