☕ Verjamete v duhove?

Ne verjamem... duhovi so lahko le plod naše domišljije....

ja in ja, nič strašnega in filmskega

Dorfy, kaj pa si doživela?

Verjamem, denar mi iz denarnice zgine pa pojma nimam kdaj 🙁

:D

z izkušnjami, ne bi o teh!

Duhove vidijo predvsem čustveno in psihično labilne osebe.

Če bi jih kakšna Redna kdaj videla se ne bi čudila.

Hm.
Sicer ne verjamem v duhove, ampak sem pa doživela izkušnjo, kjer sem pomislila, da se duša lahko (preden zaključi bivanje tu) oglasi.

Dva dni preden je bolna soseda umrla sem sanjala o njej da je na blokovskem sestanku vstala in se od vseh nas poslovila in rekla čez dva dni odpotujem. In res je. Kasneje sem šla v knjižnico in brskala o tem in našla, da je to baje ene vrste duh, ki se poslovi, obstaja pa še duh oz. duša nekoga ki je v življenski stiski se pravi duh nekoga , ki ni mrtev pa ga vseeno vidiš in navaden duh oz duša umrlega. Sicer mi je to znanstvena fantastika, ampak ok vse je možno, zakaj pa ne? Saj nihče od nas zares ne ve kaj je potem ko umremo.

Druga prigoda je bila ko mi je umrla prababica, ki me je imela grozno rada. Kmalu potem ko je umrla mi je vsak večer ko sta se starša prepirala in sem bila zato žalostna nekaj trkalo na leseno steno v enakomernem ritmu (to je bila zunanja navadna betonska stena, znotraj obložena z lesom v prvem štuku in ni šanse da bi kdo ali kaj trkal od zunaj). Moja mama (babi - od prababice snaha) pa verjame v duhove in sem ji povedala kaj se dogaja. Mi je rekla da je prababica ko je bila nervozna vedno v enakem ritmu s prsti trkala po mizi in da je najbrž ona in me miri, in če me je strah naj ji rečem da naj mi da mir. In res sem zvečer ko se je to spet dogajalo rekla potiho, ''stara mama mir mi daj strah me je'' in je prenehalo.

Ko odhajajo, se poslavljajo, ja.
Predvidevam, da je to, preden se "duša" pač preseli kamor ji je namenjeno.
Nekatere gredo v višjo sfero (nebesa), druge se vrnejo, tretje pa predvidevam, tudi kam, kjer jim ni lepo.

Ne, ne verjamem.