☕ Vedno bolj čudna mama

Moja mama je bila leta 2005 diagnosticirana za depresijo. Bila je sprejeta v bolnico. Že po slabem mesecu se ji je stanje zelo izboljšalo. Hospitalizirana je bila pol leta. Vsak teden je prišla domov za vikend. Bila je stara ona, kot vedno, normalna.
Čez 5 let se zgodba ponovi. V bolnici 3 mesece. Spet enako. Pa čez 4 leta spet.
Pred 5 leti pa je prvič omenila, da je vsakič, ko je prišla domov nehala jemati zdravila. Jemala jih je 2-3 leta in nehala. Takrat mi je bilo jasno zakaj se ji stanje vsakič poslabša.
Ko je jemala zdravila se je družila, hodila na rojstne dneve... skratka delovala je normalno. Ko ni jemala zdravil ni hotela na roj dneve, če je bila kam povabljena je rekla, da ona že ne bo hodila nikamor, da naj kar drugi pridejo k njej ipd.
Lansko leto sem pa od njene osebne zdravnice izvedela, da mama sploh nima depresije, da je jemala antipsihotike in, da ima osebnostno motnjo.
Ugotovila sem, da mama zdravil noče jemat ravno zato, ker ji pomagajo. Ona nas je dolgo časa preizkušala. In vsakič, ko ni jemala zdravil je iskala pozornost - in jo dobila. Za vsako stvar jokala in jamrala - in dobila tolažbo. Jo je videla, da to pali, dobesedno ni več hotela bit normalna, ker takrat... je bilo vse mormalno. Če smo šli na družinski roj dan smo se družili vsi, ona pa je želela pozornost zase. In dobila jo je samo, ko je bila brez zdravil, ker takrat si je nekako upala pozornost iskati. Ko je jemala zdravila je vedela kaj je prav in kaj narobe.
Na poroki od bratranca je naredila cel incident, da so se jo začeli bati, več let niso hoteli niti govoriti z njo.
Zdaj pa je začela izkoriščati z zdravstvenimi stanji. Od tega, da jo grozno zebe (v prostoru je okoli 28° ne more je zebst), da ji zobje rastejo - običajni stalni zobje, da ji rastejo, da ima občutek, da so železni (k zobarju noče), da slabo vidi (k okulistu noče)... Vsega tega tudi noče povedat zdravnikom, čeprav je na urgenci vsake 3 mesece. Vsakič jo pošljejo ali k psihiatru ali domov. Reče, da ona ne bo povedala nič, samo tisto kar jo vprašajo. La jo vprašam zakaj potem sploh hodi na urgenco. Pa reče, da mora, da misli, da bo umrla.
Ne vem zakaj me je sploh imela. Nikoli nismo hodili na sprehode, izlete - ker ona noče hodit. Nikoli ni kuhala - jest sem mogla frutke in hrano iz konzerv, ker ona ne bo kuhala. Normalno hrano sem jedla samo pri babici, v vrtcu in šoli.
Vse svoje težave, bolezni, stanja (če sploh res obstajajo) prelaga name, in samo name, zdravnikom večine stvari sploh ne pove.
Zdaj je meni to začelo načenjati zdravje. Govori, da jo je strah zame (hkrati pa še naprej ves čas izziva in nori). Če jo je sploh res strah, če ni tudi to manipulacija.