Utrujena sem od življenja - ali pa od psihiatričnih zdravil, ki sem jih pred kratkim prenehala jemati in so seveda še vedno v moji krvi.
Več sledi.
0
Xyz 123 10.09.2026 ob 20:30
Prvič sem se psihiatrično “zdravila” že pri 15. letih, ko sem se ukvarjala s šolo vsa leta, da sem bila v 9. razredu konstantno nenaspana, dokler nisem začela pisati čez besede, zavijati črke oz. nisem bila več sposobna normalno pisati. Pristala sem na pedopsihiatriji, kjer sem ostala 3 mesece. "Diagnosticirali” so mi obsesivno-kompulzivno motnjo in socialno fobijo in me začeli šopati z “zdravili”, Zoloftom (antidepresiv) in Risperdalom (antipsihotik). K pedopsihiatrinji sem hodila več kot tri leta in pol. Tablete sem jemala od 15. do 17. leta, Risperdal 2 leti in Zoloft 2,5 let.
Vsa leta (od 18. naprej) sem se obsedeno ukvarjala z življenji drugih ljudi in jih zalezovala po spletu. Ljudi, ki se vlačijo po tujini (še posebej pa tiste, ki letijo), sem začela dojemati za nadljudi.
Pri 22. pa sem se znašla drugič na psihiatriji, ker sem nekajkrat doma razbijala svoje stvari. Na psihiatriji, kjer so mi “diagnosticirali” še shizoidno osebnostno motnjo, sem ostala 6 tednov, ker pa mati ni želela, da pridem domov, pa sem mogla iti prisilno v stanovanjsko skupnost, kjer sem ostala 4 mesece in sem komaj zdržala, ker bi me lahko “strokovne” delavke kar prisilno strpale s CSD-jem v socialno-varstveni zavod, če ne bi upoštevala njihovih pravil, če ne bi jemala tablet, kaj šele če bi imela kakšne izpade. Mogoče bi me nekajkrat dali na psihiatrijo, če bi se pa to ponavljalo, pa bi me slej ko prej prisilno premestili v socialno-varstveni zavod, in to doživljenjsko.
Zaradi antipsihotika olanzapina (Zyprexa) sem se v treh mesecih zredila za 10 kg ter spala po 14 ur dnevno, zato sem že v stanovanjski zadnje dva meseca na skrivaj stran metala tablete. Domov sem prišla pred osmimi leti, ko sem takoj nehala jemati še antidepresive.
Že od 18. leta živim v svojem svetu, sem brez socialnega življenja, ne predstavljam si sebe niti komunicirati kaj šele delati skupaj z drugimi ljudmi, pri svojih 30. letih nisem nikoli opravljala niti študentskega dela in nimam niti izpita za avto kaj šele svojega prevoza.
Poleg tega se zadnjih že več kot šest let v svoji glavi ukvarjam tudi z nasilnimi mislimi.
___________________________________
Pri 19. letih in četrt v 4. letniku srednje šole, sem kar naenkrat začela drugače dojemati sebe in okolico. Po mnenju psihiatrinje naj bi šlo za depersonalizacijo, ki pa da se lahko pojavi ob psihotičnih motnjah ali pa ob hudi anksioznosti.
In sicer sem se kar naenkrat začela počutiti kot duh oz. kot da ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj. Začela sem se počutiti kot da ne obstajam, ker z naravnostnim gledanjem ne morem videti ne svoje leve ne desne roke, ne zadnjega hrbtnega ne sprednjega trebušnega dela telesa, ne leve in desne noge, ne sprednjega in zadnjega dela vratu.
To kar govorim z usti, se mi je začela zdeti popolnoma druga zavest kot to kar gledam z očmi. Usta so zame tako kot da so mrtva, ker znotraj ust ni oči, s katerimi bi lahko iz ust gledala, in tudi oči kot take so popolnoma svoja zavest, ker z njimi ne morem govoriti. Tako sem si začela predstavljati, da bi morala biti usta in oči skupen organ oz. bi morale biti znotraj ust tudi oči, da bi to postala skupna zavest, ker sedaj to dojemam kot da sta to ločeni zavesti.
Poleg tega zame zavest obstaja samo znotraj oči in ust in zame nikjer drugje po telesu ta zavest ne obstaja (niti na levem in desnem delu nosnice, na levem in desnem licu, na čelu, na vratu, na zgornjem in zadnjem delu glave itd.), tako da sem si začela predstavljati, da bi morala imeti po celem telesu nedoločeno število oči in ust oz. nedoločeno število obrazov ali glav, da bi tako moja zavest lahko obstajala po celem telesu.
Kar naenkrat sem se začela počutiti tudi utesnjeno in majhno v svojem telesu, začela sem se počutiti majhno proti vsem drevesom, proti vsem stavbam. Ljudi sem začela dojemati za tako neskončno majhne lutke, ki so že na 20, 30 metrov razdalje tako neskončno majhni kot da sploh ne obstajajo oz. so tako neskončno majhni, da se lahko vidi samo še zadnji hrbtni in sprednji trebušni del telesa, leva in desna noga in mogoče leva in desna roka, glava, kaj šele oči ali pa usta, ki so temelj zavesti, pa se praktično ne morejo videti.
Potem sem to stopnjevala, da so že na 50 – 60 metrov razdalje ljudje tako neskončno majhni, da praktično sploh več ne obstajajo. Zato sem si začela predstavljati, da bi morala s svojim telesom oz. da bi morali biti vsi ljudje visoke metre in metre, desetine in desetine metrov kot celotne stavbe ali drevesa, in to samo zato, da bi se ljudi videlo tudi na desetine metrov razdalje oz. da na desetine metrov razdalje ne bi bili tako majhni, kot da sploh ne obstajajo. Oz. sem si začela prestavljati, da bi morali biti ljudje visoke kar cele stotine metrov ali pa celo tisoče metrov v višino kot celotne gore, in to samo zato, da bi se nas videlo na stotine, tisoče ali pa celo na desettisoče metrov oz. desetine kilometrov razdalje.
Poleg tega pa sem si začela predstavljati še, da ne samo, da bi s svojim telesom mogla biti visoka cele tisoče metrov v višino, ampak bi morala hkrati s tem s svojim telesom obsegati tudi v širino in dolžino cele kvadratne in kvadratne metre širine in dolžine, desetine in stotine kvadratnih metrov širine in dolžine, tisoče in tisoče, … stotisoče in stotisoče kvadratnih metrov širine in dolžine, da bi torej s svojim telesom obsegala kar celo zemljo.
___________________________________
Pet let nazaj sem sestri in materi uničila vrt (pohodila in zruvala sem zelenjavo) ter ji grozila, zaradi česar si je mati drznila (ponovno) klicati policijo, da bi skoraj pristala na cesti. Z rešilcem so me odpeljali v psihiatrično bolnico na zaprti oddelek, kjer so mi na podlagi povedanega ponovno predpisali ista “zdravila” (Zoloft in Risperdal). Po nekaj dneh so me premestili na odprti oddelek, kjer sem ostala en mesec.
Takrat sem prišla domov pod pogodbo, ki si jo je izmislila mati (da bom redno jemala “zdravila”, da bom doma sodelovala in pomagala, da se ne bom prepirala, da ne bom grozila itd.)
Doma se samo pretvarjam (ker sem v to prisiljena), saj bi se še zmeraj morala vesti tako kot sem se vedla prej (torej se prepirati, ne sodelovati, groziti, uničevati lastnino idr.)
Pred štirimi leti sem bila ponovno za mesec in pol hospitalizirana zaradi menjave “zdravil”, saj Risperdala nisem dobro prenašala (v 8 mesecih sem se zredila za 14 kg, skupaj do danes pa že za 25 kg).
Nazadnje sem bila ponovno za mesec dni hospitalizirana na psihiatriji, ker sem osebnemu zdravniku grozila s samomorom.
trakúlje (znanstveno ime Cestoda) so ena izmed skupin ploskih črvov. Odrasli osebki živijo v prebavnem traktu vretenčarjev, v telesu različnih živali pa živi tudi zarod. Imajo odrivke in glavo s priseski ter kaveljčki.
Imajo poenostavljeno telesno zgradbo - so brez nog, prebavil in čutil. Značilna je hiperprodukcija potomcev - trakulje izležejo milijone jajčec. So hermafroditi - obojespolniki. Pred gostiteljevimi obrambnimi mehanizmi se ščitijo z ugreznjeno ovojnico - psevdokutikulo. Imajo odrivke, ki spominjajo na člene pri višje razvitih živalih, vendar to niso. V vsakem odrivku so spolni organi in prebavila.
Rakova jelša je edina soseska v Ljubljani z večinskim neslovenskim prebivalstvom. Nastala je s priseljevanjem prebivalstva iz območja nekdanje Jugoslavije od sedemdesetih let dalje. Proces priseljevanja prebivalstva iz nekdanje Jugoslavije v Slovenijo in Ljubljano ter nastajanje etničnih četrti kot je Rakova jelša je zanimivo iz socioekonomskega vidika značilnosti prebivalstva. Anketiranje lokalnega prebivalstva razkriva tudi zadovoljstvo s kvaliteto bivalnega okolja a hkrati nakazuje problematiko integracije priseljencev v novo okolje.[1]
0
moj nasvet 10.09.2026 ob 20:58
Bograč je golažu podobna jed, značilna za Prekmurje.
Sestavine so: svinjina, govedina, divjačina, krompir in za začinjenje čebula, česen, paprika in sol.
Od ostalih golažev se razlikuje predvsem po tem, da je sestavljeno iz vsaj treh vrst mesa in da je krompir kuhan v golažu in ne posebej.
Lendava je bila leta 2011 razglašena za »prestolnico bograča«, tam vsako leto priredijo festival Bogračfest. Občina Lendava ima Guinessov svetovni rekord za največji skuhan bograč (1.801 kg).
Jed je navdihnila tudi mini skulpturo "Bograč miško", ki stoji na Župančičevi ulici v Lendavi, ustvaril jo je kipar Mihailo Kodolko.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 15 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
10.09.2026 ob 20:29
Več sledi.