☕ Upokojenke vprašanje

Nekako tako, le brez vrta, si tudi sama predstljam bližnjo prihodnost. Delala pa niti slučajno ne bi več.

Pa še kako pomembno je, da kaj delaš, jaz si ne predstavljam samo hoje na sprehode in prostovoljstvo z onemoglimi.

Smisel življenja je, da nekaj delaš, da pomagaš drugim in da osmisliš svoje življenje. Ko samo prejemaš denar in ne delaš nič zato, da bi ga prejel, postane življenje nesmisel.
Me ni se kar trga od dolgčasa, čeprav sem štirideset let delala in sem sedaj aktivna kolikor se le da.
Toda to ni to...
Starost ni lepa, je ubitačna.

Najprej sem komaj čakala, da grem v pokoj, ker sem bila sita vsega vsakodnevnega dela, prerekanja s sodelavci, strankami.
In sedaj sem stara 58 let in sem v pokoju. Berem, veliko berem in kofetkam. Toda nimamo si več kaj povedati. Mesec, dva je to še šlo...
Moraš se pripraviti na to, da boš brez dela. Že prej. S čim se boš ukvarjala. Čimveč tega. Ker določena udejstvovanja ti začno kmalu presedati. Tudi srečevanje z enakomislečimi vedno na enem in istem kraju ti presedajo in začnejo te utrujati.

Me čudi, da je komu dolgčas v penziji, saj je toliko stvari v življenju, za katere prej nimaš časa in energije. Toliko knjig, zanimivih tem na spletu, obnoviti kakšno staro znanje, se naučiti novega jezika ali obnoviti starega, lahko greš v velnes ali na rekreacijo, kadar ti paše, se zapelješ na izlet. V mestih je dovolj kulturnih prireditev in drugih dogodkov, si omisliš kakšen ustvarjalen hobi, rešuješ težje križanke in druge uganke. Doma lahko bolj paziš na prehrano, bolj vzdržuješ stanovanje. Seveda pomagaš tudi pri varstvu vnukov, kužkov, pomagaš kakšnemu starejšemu sosedu. Vsaj dokler si mlajši upokojenec.
Nikakor pa ne morem razumeti, da za nekoga življenje izgubi smisel, če ne dela za denar. Se pravi, da sam sebe ovrednoti in degradira na nivo tiste revšne, ki jo večina nas dobi kot plačo.

Berem. Sem že prej, sedaj več, je več časa. Vrt je majhen , naredim nujne stvari, ostalo mož. Sicer pa vsak dan vsaj dobre pol ure hodit. Lani sem hodila k telovadbi, letos na nemško konverzacijo. Potujem (va) bolj malo. Pri nizkih penzijah se ne da iti prav daleč. Greva pa po Sloveniji na enodnevne izlete, skočiva čez mejo v Avstrijo, Italijo. Občasno. Pa spomladi in jeseni za 3-4 dni na morje. Med tednom, da je manj gneče.

Ni vam lahko ekstrovertom se pravi tistim, ki se morate vedno javno dokazovati in ki vam edino potrditev drugih dvigne samopodobo. Vedno nekaj početi, pa če ima rep in glavo ali ne, samo, da se lahko na frisbuku in instagramu hvalite kaj vse počnete. Vse, vse, vse še pred koncem, ker jaz sem aktiven ... Dajte no se malce umirit, če se le lahko in če le kapirate kaj to sploh je.
Tja do 70. boste še nekako rinili, potem vas pa začne telo z vedno bolj pešajočim zdravjem bremzati. Če si še živ tam sredi osmega desetletja resnično ves dan delaš. Že samo oblačenje, da o tuširanju ne govorim, kopati se žal ne moreš več, ker ne zlezel iz banje ti vzame cel dopoldne. Če kaj skuhaš in recimo povrh očediš stanovanje traja dan in pol. Vse te boli. Nikamor se delo ne premakne itd. No, takrat boste pa res lahko rekli, da vam je dan prekratek in da imate še tooooooooooooliko za postoriti.
Nam, ki smo bolj kot ne vase zaprti in se ne poskušamo družiti za vsako ceno j je vsekakor lažje. Ker se ne čutimo dolžni dokazovati javnosti kako smo še fit in umsko sposobni se nam fučka ali kaj počnemo ali ne.

@upokojenka

...gospa, srečnica ste, da ste pri tako maldih letih že lahko v pokoju.
cenite to.
"pobrskajte" v sebi, kaj vas veseli, kaj ste v preteklosti radi počeli, pa ste zaradi pomanjkanja časa, opustili, najdite nova zanimanja....je toooliiko zanimivih reči, da boste zagotovo našli še pa še reči zase....

@Penzionisti res nimajo časa
Hvala za tvoj pogled. Žal življenje res prinese tudi to. Večina nas bo oziroma je vesela, ko naenkrat ni treba več v službo in imaš čas za stvari, za katere ga prej ni bilo. Se pa res že pri 60., tudi če si zdrav in dokaj vitalen, opazijo spremembe. Delo teče počasneje, večkrat se moraš spočiti. Če pretiravaš, naslednji dan pride vse za tabo. Ja, tudi za lastno nego rabiš več časa. V začetku ti ni nič jasno, kam gre čas.

Seveda delam naprej Nekaj podobnega, kot sem prej v službi, samo z manj obveznostmi.Tako ostajam telesno in miselno fit.Delam pet dni, vikende sem prosta in takrat greva z mojim naokrog .Vsak evro mi pride prav, lahko si privoščim vsak teden frizerja, kupim si lepe stvari in tudi v trgovini mi ni treba gledati na vsak evro.Delala bom, dokler bom lahko.Na misel mi ne pride, da bi se sprehajala cele ure, da bi brala neke romane( to sem delala leta nazaj) ali da bi sedela med upokojenka mi in vedla prtičke.To mi ne gre...Poleg tega ima kar nekaj vnukov.So rojstni dnevi, obiski...Moje mnenje je, da moraš imeti vedno cilje pred seboj, ki te vodijo in razveseljujejo.Jaz uživam v penziji...

@Me čudi Če si zverziran, delo ne teče nič počasneje.Pri šestdesetih pa res ne.V kopalnici sem resda zjutraj kar cele pol ure, ampak se tudi naličim in našminkam.Ker to delam vsak dan ob isti uri, točno vem tudi ob vikendih, koliko časa rabim, da se uredim .Moja mami jih ima 86, pa je letos spet preštihala tako velik vrt, da samo gledaš...Pa ni edina pri teh letih.Treba je biti samo dejaven, pa gre.Če se zaležiš in zasediš, pa ni v redu.

Meni je hitro začelo prededati to gibanje, pa telovadba, pa pohodi, pitje kave, kvackanje, joj, koliko sem od tega pričakovala, potem pa sem videla, da to ni to, da me tovrstne stvari ne privlacijo, predvsem, ker so povezane z opravljanjem.
Dobila sem delodajalca in delam po podjemni pogodbi.
Cutim, da je zo, to.