🙁 ubil se bom

Zdravila? Pomoč? Pogovor? ... to si že poiskal?

to pr men ne bi nič pomagalo, ker sem čudak

kaj te pa muči?

zaupaj se tu pa ti bo lažje

depresija, pomankanje serotonina v buči. če bi bilo od njega odvisno življnje bi bil že zdavnaj mrtev, ker mislim, da so ga moji možgani nehali proizvajati in izločati

kje si?

ne morete mi pomagati, saj se ne bom še danes ampak verjetno enkrat

v življenju sem vse zaeba, sprejel tok enih slabih odločitev, da že klecam pod težo bremena, kmal bo vsega skup preveč

kdo pa ni zdi se mi, da sem se vsakič narobe odločila,pa kaj naj zadaj?

hja jaz se bom verjetno ubil zate ne vem... 🙂

Vemo da se ne boš

ko bi vsaj imela prav :/

Jaz tudi razmišljam, da bi se. Vendar me je strah, po eni strani bi še rada živela, po drugi pa ne vidim nobenega smisla.
Itak sem vsem odveč, noben ne bi jokal za mano, nekateri bi še proslavljali.
Saj koristi kakšne od mene ni, sem samo v breme vsem. Že od malega me brcajo in psujejo kot garjavega psa, sem bila z nožem porezana, in tudi je bil vame zapičen žebelj, ampak sem vse preživela, ampak zdaj pa ne vidim več smisla.

Poldka - drži se! V mislih sem s teboj.

Samomorilci poslusajte! Polni k. Vas inam z vasim ubijanjem! Ce se ze mislite pospravit se dajte preprecit vam tega noben ne more. Naredite pa to tako, da pustite vsaj poslovilno pismo zakaj ste to naredili in kje se nahaja vase truplo.

A se bos obesu? Skocil pod vlak ( fuj k te bo mrcvarilo kilometre), skocu z mosta, stolpnice (kaj ce se med letom premislis), metek skozi glavo ( ta je se najbolj ziher razen ce nisi baksuz in postanes rastlina oz tetraplegik)

Kaj še čakaš, ubij se, če ti ni za živet. Statističnih podatkov ne boš ne popravil ne pokvaril.
Dajmo, akcija !

Morda pa vseeno premisliš in svoje življenje daruješ za kaj loristnega. Naprimer pomagaj otrokom starejšim pomoči potrebnih. Če ne moreš več živeti za se živi za druge.

PREMISLI !

Ko je človek na tleh, na dnu .... a ni logična samo ena pot? Navzgor! Daj, vstani in začni aktivno spreminjati svoj svet, svoje življenje.

Nihče ne ve, koliko mu je dano živeti na tem planetu, daj, izkoristi ta čas. Za kaj lepega, za kaj dobrega. Zlezi iz svoje namišljene kletke, ven, na prostost, odpri se, komuniciraj s svetom. Pa poglej okoli sebe, koliko ljudi, koliko zgodb, koliko tudi res groznih trpečih zgodb ... nekomu lahko pomagaš, veš. Mogoče živali, mogoče ljudem. Daj, aktiviraj se. Več ko boš dal, več boš dobil. Samo ne zapri se v svojo lupinco, ven zlezi, ven!

Srečno! Pa javi se še kej!

oh ja....najbrž še nisi imela opravka z resno obliko depresije, da imaš tak frfotavi pristop...

Ja, nisem. Imam okoli sebe nekaj ljudi, ki niso ravno v dobri koži (izgorelost, stres, zakonske težave, izoliranost .. antidepresivi itn). In sama sem imela tudi prvi dve težavi (jih rešila s športom in pogovori). In ja, lahko se sliši moj zapis max naiven, ampak sori, verjamem, da so stvari v jedru rešljive in ne tako grozne, kot zgledajo.

Sedaj boš rekel/a, da ne poznam resne oblike depresije ... ja, res je, ne vem kakšna stopnja od možnih naj bi to bila. Ampak se ti ne zdi, da bi moji nasveti - več komunikacije, odprtosti do sveta, ljudi, pomoč drugim itn - bili uporabni tudi v takem primeru?

Ne. Pri resni obliki depresije se človek noče niti zbuditi v novi dan, kaj šele vstati, se umiti, poskrbeti zase. Vsi ti pozitivni nasveti ga le še dodatno obremenjujejo. Resna oblika depresije zahteva strokovno zdravljenje in resen pristop.

Depra, ja, sigurno, zdravljenje nujno.
pa se ti zdi, da nekdo, ki ima samomorilske misli je nujno v težki obliki depresije?

Ja, skoraj nujno.

Citiram avtorja:

- depra udarja iz vse por...
- depresija, pomankanje serotonina v buči. če bi bilo od njega odvisno življnje bi bil že zdavnaj mrtev, ker mislim, da so ga moji možgani nehali proizvajati in izločati
- ne morete mi pomagati, saj se ne bom še danes ampak verjetno enkrat
- v življenju sem vse zaeba, sprejel tok enih slabih odločitev, da že klecam pod težo bremena, kmal bo vsega skup preveč
- hja jaz se bom verjetno ubil zate ne vem..
- (Vemo da se ne boš) ko bi vsaj imela prav :/

Meni je moz umrl v prometni nesreci 6 let nazaj.
Jaz sem bila takrat v 8 mesecu nosecnosti.
Njegova nenadna smrt me je tako prizadela,da ti ne znam povedati.In ce nebi bila noseca,bi se menda kar obesla.
In tudi sedaj,ceprav je ze 6 let od tega,vcasih padem v rahlo depresijo,sploh ko najina puncka vse vec sprasuje o ateku..in sama sebi dopovedujem,da moram zivet in zvecer ko dete ze spi,se vlezem v posteljo in tulim v njegovo blazino...dobesedno tulim.
Nic ni tako crno,da nebi moglo nekoc bit sivo,ali pa celo belo.

Meni je moz umrl v prometni nesreci 6 let nazaj.
Jaz sem bila takrat v 8 mesecu nosecnosti.
Njegova nenadna smrt me je tako prizadela,da ti ne znam povedati.In ce nebi bila noseca,bi se menda kar obesla.
In tudi sedaj,ceprav je ze 6 let od tega,vcasih padem v rahlo depresijo,sploh ko najina puncka vse vec sprasuje o ateku..in sama sebi dopovedujem,da moram zivet in zvecer ko dete ze spi,se vlezem v posteljo in tulim v njegovo blazino...dobesedno tulim.
Nic ni tako crno,da nebi moglo nekoc bit sivo,ali pa celo belo. Poklon.

Ti, ki mtiš druge s svojimi neumnstmi o samomoru ne misliš resno na samomor.
Žal mi je ker is odvrnil ljudi od resnih težav, ki morda res vodijo v samomor.

joj takšne zgodbe so pa res najbolj žalostne, grozno res 🙁 drži se, imaš hčerko tako da del njega bo vedno s teboj, verjamem, da vaju od nekje gleda, čuva in vaju ima neskončno rad

NIKOLI BOLJE.....a to name leti?

Zivljenje res gre dalje,ampak je vcasih zelo pusto,kljub otroku.
Nekaj manjka.Meni zelo.Pa ne moski,ampak moj moz.Samo on.
Uteho pa vedno najdem v tamali.To pa res.In ko je hudo,pa ni to zdaj vsak dan,pridejo dnevi,obdobja,takrat se potolazim,ker imam njo.Mojo piko na i v zivljenju.
Najina zgodba se je srecno zacela ampak zal hitro in nesrecno koncala.
So se pa hujsi dogodki in stiske ljudi.

Ko te berem imam kar solzne oči 🙁

Ubij se in nehaj smetiti Čvek 123

O kom ti to?

ja o onim ki se ubija že nekaj mesecev ali morda let. in smeti ta Čvek 123

Moje iskreno sozalje.
Meni se zmesa.

Oj od kod pa si? Da pridem na pozrtijo po pogrebu

jaz tudi o tem razmišljam, mislim sedaj ne več tako na veliko, ampak zmerom pdem v depresijo, ko vidim kakšne ljudje ko imako do mene zaničevalen manjvreden pogled, kot da bi bil najslabši na celem planetu, in to me ubija fuul.
ali pa hinavščina in še in še, in ko se govori o meni stvari ko še vem ne zanje ki sploh niso res in me boli, in slutim da se govori nekaj zelo žaljivega, poniževalnega pa ne vem zaradi česa.
nimam še zaposlitve, ko pa sem jo še imel pa sem bil zaposlen v neki proizvodnji ko so bile same ženske zaposlene pa dva moška, pa so me kar naprej nekaj na skrivaj opravljali, in da imajo samo ini prav, pa ne vem kaj še vse.
Pa bojim se res sam sebe, če se bo to nadaljevalo naprej, res se bojim, ker se mi je tolko reči že nabralo, da že sproti pozablam in se spet spomnem.

Pa kaj vam je, no?

A sploh veste, kaj imate? Zakaj nič ne naredite, da bi vam bilo bolje (v glavi, da bi dojeli, da ste edinstveni in vredni vsega najlepšega in najboljšega)??
Madona no.

Če ste depresivni - pojdite k zdravniku po napotnico in poskrbite zase.

pol je takoj stigma, češ lej ga norca!