1. UVODNA
Od vzhoda do zahoda čas ima peroti,
ki mimo nas in z nami dan za dnem
odnašajo ga nemi večnosti v objem.
Kar je že kdaj bilo,
nikdar več poti
ne najde v dobo živih naših dni.
Vse je ko kaplja,
ki se v tla gubi.
Zamislil sem se v tajne naših gor,
ki pravljičnega jim življenja zor
je v veke preminulih bajno svetil
in v srcih želje čudežne je netil,
in videl sem.
Vse gine in vse mine.
V poletu čas odnaša še spomine…
Ah da,
železna kača z rdečimi očmi,
v spredavnih dneh prerokovana,
že vije,
grize v gore se in pije kri jim pravljično,
ki njej ni dana.
Iz mojih misli čara davnega ne more iztrgati nihče,
s sanjavo mi ga roko
mladost v srce je vtisnila globoko
in dala svetel mi spomin na gore.
Vam,
naše gore,
vzdihi zemlje do neba,
vam pesem,
ki preteklost vašo vanjo
sem vlil ljubeče kakor lepo sanjo,
vzcvetelo v tajnah hrepenečega srca!
Od vzhoda do zahoda čas ima peroti,
ki mimo nas in z nami dan za dnem
odnašajo ga nemi večnosti v objem.
Kar je že kdaj bilo,
nikdar več poti
ne najde v dobo živih naših dni.
Vse je ko kaplja,
ki se v tla gubi.
Zamislil sem se v tajne naših gor,
ki pravljičnega jim življenja zor
je v veke preminulih bajno svetil
in v srcih želje čudežne je netil,
in videl sem.
Vse gine in vse mine.
V poletu čas odnaša še spomine…
Ah da,
železna kača z rdečimi očmi,
v spredavnih dneh prerokovana,
že vije,
grize v gore se in pije kri jim pravljično,
ki njej ni dana.
Iz mojih misli čara davnega ne more iztrgati nihče,
s sanjavo mi ga roko
mladost v srce je vtisnila globoko
in dala svetel mi spomin na gore.
Vam,
naše gore,
vzdihi zemlje do neba,
vam pesem,
ki preteklost vašo vanjo
sem vlil ljubeče kakor lepo sanjo,
vzcvetelo v tajnah hrepenečega srca!
0
2. VELIKI POPOTNI
Sonce,
sonce za gore,
na nebo pa mesec gre,
pasel zlate bo ovce.
Mesec se drži na smeh,
v lepih rožniških nočeh
kisati se bil bi greh.
Mesec se lahko smeji,
svoje poti ne zgreši,
z zvezdami mu dolg čas ni.
Teže,
teže v zlati mrak
spe ob Soči siromak,
truden je njegov korak.
Kaj obredel je sveta,
zdaj ga prvič pot pelja
v Trento divjo sred gora.
Soča v skale in čeri
se zaganja in šumi,
v mesečini se blešči.
Ali zmotil ga je val
ali škrat kje izza skal,
glas človeški je zaznal.
Hoj,
kdo božji si in kam speješ v noč med gore sam?
Ali si namenjen k nam?
Če pri nas bi rad nočil,
se do jutra odpočil,
Bog te sprejmi,
kdor bi bil.
Noč nocojšnjo,
kresno noč,
greh bi bil v nebo vpijoč
komu kratiti pomoč.
To pa ti še le povem,
preden s tabo v hišo grem,
v njej miru ne bo pred dnem.
Žena mi bolna leži
tretji dan milo ječi,
odrešitve si želi.
Kresno nesem ji vodo,
križema natočeno,
to pomagalo ji bo.
Sveti Janez z Jordana,
ki v njem krstil je Boga,
vsem vodam nocoj moč da.
Trentar je govoril to,
k Soči šel je po vodo,
križema natočil jo.
Sam z ženo se naselil
v Trenti je in si zgradil
hišo je in srečen bil.
Bil sam svoj je,
svobodnjak,
desetine prost in tlak,
nič ni mogel mu graščak.
Ko je Trentar obmolčal,
je popotni zagoščal
in mu tak odgovor dal.
Bog dobrotno nad tvoj krov siplji,
mož,
svoj blagoslov
zdaj in do poznih rodov!
Tisoč bo in petsto let,
kar je Kristus bil razpet
in jaz moram križem svet.
Ahasver mi je ime,
trdo sem imel srce,
trdo,
kakor kamen je.
Usmiljenja nisem poznal,
Kristusu sem se smejal,
žejnemu ne vode dal.
Takrat me pogledal je,
bridko me pogledal je,
brez besed povedal je.
Zdaj,
ko nosim težki križ,
ti mi žeje ne ugasiš,
nikdar miru ne dobiš!
Tisti dan sem že v roko
moral vzeti palico
in po svetu iti z njo.
Kaj obredel sem sveta,
da bi našel mir srca,
a mi ga ves svet ne da.
Nič naj to te ne skrbi,
dobri mož,
kdor prenoči mene kdaj,
srečo dobi!
Bog te sprejmi,
sem dejal,
tu,
glej,
boš prenočeval,
in kakor boš mogel,
spal!
K hiši sta moža prišla,
kjer je žena vzdihala,
odrešitve čakala…
Sonce,
sonce za gore,
na nebo pa mesec gre,
pasel zlate bo ovce.
Mesec se drži na smeh,
v lepih rožniških nočeh
kisati se bil bi greh.
Mesec se lahko smeji,
svoje poti ne zgreši,
z zvezdami mu dolg čas ni.
Teže,
teže v zlati mrak
spe ob Soči siromak,
truden je njegov korak.
Kaj obredel je sveta,
zdaj ga prvič pot pelja
v Trento divjo sred gora.
Soča v skale in čeri
se zaganja in šumi,
v mesečini se blešči.
Ali zmotil ga je val
ali škrat kje izza skal,
glas človeški je zaznal.
Hoj,
kdo božji si in kam speješ v noč med gore sam?
Ali si namenjen k nam?
Če pri nas bi rad nočil,
se do jutra odpočil,
Bog te sprejmi,
kdor bi bil.
Noč nocojšnjo,
kresno noč,
greh bi bil v nebo vpijoč
komu kratiti pomoč.
To pa ti še le povem,
preden s tabo v hišo grem,
v njej miru ne bo pred dnem.
Žena mi bolna leži
tretji dan milo ječi,
odrešitve si želi.
Kresno nesem ji vodo,
križema natočeno,
to pomagalo ji bo.
Sveti Janez z Jordana,
ki v njem krstil je Boga,
vsem vodam nocoj moč da.
Trentar je govoril to,
k Soči šel je po vodo,
križema natočil jo.
Sam z ženo se naselil
v Trenti je in si zgradil
hišo je in srečen bil.
Bil sam svoj je,
svobodnjak,
desetine prost in tlak,
nič ni mogel mu graščak.
Ko je Trentar obmolčal,
je popotni zagoščal
in mu tak odgovor dal.
Bog dobrotno nad tvoj krov siplji,
mož,
svoj blagoslov
zdaj in do poznih rodov!
Tisoč bo in petsto let,
kar je Kristus bil razpet
in jaz moram križem svet.
Ahasver mi je ime,
trdo sem imel srce,
trdo,
kakor kamen je.
Usmiljenja nisem poznal,
Kristusu sem se smejal,
žejnemu ne vode dal.
Takrat me pogledal je,
bridko me pogledal je,
brez besed povedal je.
Zdaj,
ko nosim težki križ,
ti mi žeje ne ugasiš,
nikdar miru ne dobiš!
Tisti dan sem že v roko
moral vzeti palico
in po svetu iti z njo.
Kaj obredel sem sveta,
da bi našel mir srca,
a mi ga ves svet ne da.
Nič naj to te ne skrbi,
dobri mož,
kdor prenoči mene kdaj,
srečo dobi!
Bog te sprejmi,
sem dejal,
tu,
glej,
boš prenočeval,
in kakor boš mogel,
spal!
K hiši sta moža prišla,
kjer je žena vzdihala,
odrešitve čakala…
0
3. ROJENICE
Mesec,
mesec se smeji,
zvezde na polnoč podi,
za gore se mu mudi,
da ga sonce ne uhiti.
Ahasver,
ki je čumel
v senu,
je oči pomel,
gledal je in ni verjel.
Iznad Soče dvignila
se prosojna je megla
in nad hišo je prišla,
se nad njo ustavila.
Ahasver začudeno
gledal belo je meglo,
majal s sivo je glavo.
Kaj prehodil sem dežel,
kaj noči sem že prebdel,
kaj prikazni doživel,
take nisem še imel!
Ni nad hišo več megle,
vile tri so se iz nje
vzele in zarajale.
Ahasverjeve oči
stare so,
a v njih gori,
ko da se mladost budi
iz jeruzalemskih dni.
Rojenice rajajo,
roke si podajajo,
pesem sreče bajajo.
Rojenice prve glas
mil je kakor njen obraz,
ki smehlja se v nočni čas
v tihem slapu zlatih las.
Dete,
oj dete,
dete mlado,
kaj naj ti usta moja pojo?
V kresni si noči
prišlo na svet,
ko v naših vrtih
triglavski cvet.
V gorah boš živel,
kmet gospodar,
v gorah osivel,
srečen vsakdar!
Rojenice rajajo,
roke si podajajo,
sladko pesem bajajo.
Rojenica druga zdaj
kakor slavec v mehki maj,
ko zagrne noč zemljo,
je zapela presladko.
Čudno zacvete,
čudno se splete,
detece,
dete,
v rodni dolini,
tu pod gorami
tvoja mladost.
Zgodaj se vzdrami
in te omami
v sladki milini
srca skrivnost.
V zarji življenja
bo hrepenenja
sklical te čar
in te pripelje
v sveto veselje,
ko boš vse izgubil
in boš poljubil
božji oltar !
Rojenice rajajo,
roke si podajajo,
bridko pesem bajajo.
Rojenice tretje spev
je ko pritajen odmev
sončnih žarkov,
ki gube
pod večer se za gore.
Dete,
oj dete,
dete mlado,
detece,
dete,
dete sladko,
tvoje življenje bodi lepo,
tvoje življenje bodi težko,
kakor nikomur ni še bilo.
Hrepenenje bodi tvoje.
Hrepenenje je trpljenje.
Hrepenenje bodi tvoje.
Hrepenenje je vir slasti.
Hrepenenje bodi tvoje.
Hrepenenje te upropasti.
Tvoj dan povsod,
tvoj dan nikjer,
in kamor te popelje pot,
polnil srce ti bo nemir
vseh dni vse dni,
dokler doma sredi gora
Morana ti miru ne da,
ko trudne ti zapre oči!
Rojenice pele so,
spet se zavrtele so
in v meglo skopnele so.
Ahasver zamišljeno
gledal bledo je meglo,
majal s sivo je glavo.
Še se čuda gajajo!
Mesec,
mesec se smeji,
zvezde na polnoč podi,
za gore se mu mudi,
da ga sonce ne uhiti.
Ahasver,
ki je čumel
v senu,
je oči pomel,
gledal je in ni verjel.
Iznad Soče dvignila
se prosojna je megla
in nad hišo je prišla,
se nad njo ustavila.
Ahasver začudeno
gledal belo je meglo,
majal s sivo je glavo.
Kaj prehodil sem dežel,
kaj noči sem že prebdel,
kaj prikazni doživel,
take nisem še imel!
Ni nad hišo več megle,
vile tri so se iz nje
vzele in zarajale.
Ahasverjeve oči
stare so,
a v njih gori,
ko da se mladost budi
iz jeruzalemskih dni.
Rojenice rajajo,
roke si podajajo,
pesem sreče bajajo.
Rojenice prve glas
mil je kakor njen obraz,
ki smehlja se v nočni čas
v tihem slapu zlatih las.
Dete,
oj dete,
dete mlado,
kaj naj ti usta moja pojo?
V kresni si noči
prišlo na svet,
ko v naših vrtih
triglavski cvet.
V gorah boš živel,
kmet gospodar,
v gorah osivel,
srečen vsakdar!
Rojenice rajajo,
roke si podajajo,
sladko pesem bajajo.
Rojenica druga zdaj
kakor slavec v mehki maj,
ko zagrne noč zemljo,
je zapela presladko.
Čudno zacvete,
čudno se splete,
detece,
dete,
v rodni dolini,
tu pod gorami
tvoja mladost.
Zgodaj se vzdrami
in te omami
v sladki milini
srca skrivnost.
V zarji življenja
bo hrepenenja
sklical te čar
in te pripelje
v sveto veselje,
ko boš vse izgubil
in boš poljubil
božji oltar !
Rojenice rajajo,
roke si podajajo,
bridko pesem bajajo.
Rojenice tretje spev
je ko pritajen odmev
sončnih žarkov,
ki gube
pod večer se za gore.
Dete,
oj dete,
dete mlado,
detece,
dete,
dete sladko,
tvoje življenje bodi lepo,
tvoje življenje bodi težko,
kakor nikomur ni še bilo.
Hrepenenje bodi tvoje.
Hrepenenje je trpljenje.
Hrepenenje bodi tvoje.
Hrepenenje je vir slasti.
Hrepenenje bodi tvoje.
Hrepenenje te upropasti.
Tvoj dan povsod,
tvoj dan nikjer,
in kamor te popelje pot,
polnil srce ti bo nemir
vseh dni vse dni,
dokler doma sredi gora
Morana ti miru ne da,
ko trudne ti zapre oči!
Rojenice pele so,
spet se zavrtele so
in v meglo skopnele so.
Ahasver zamišljeno
gledal bledo je meglo,
majal s sivo je glavo.
Še se čuda gajajo!
0
4. KRST
Leži,
leži stezičica,
stezičica uglajena,
iz Trente gre in pipelja
na sredo polja bovškega.
Na sredi polja bovškega
se sveti bela cerkvica,
v oltarju njenem je doma
Marija,
Mati kronana.
Tri lipe v polju rasejo,
pri cerkvi senco delajo,
v njih drobne ptičice pojo,
Marijo Mater hvalijo.
Od Trente k beli cerkvici
predrobna ptička prileti,
na prvi lipi obsedi,
zapoje in zažvrgoli:
Iz Trente priletela sem,
poslušajte,
kaj vam povem,
nocoj se gori je pred dnem
otrok rodil dobrim ljudem.
Zdaj Trentar po stezičici
z otrokom v košu sem hiti,
močno hiti,
se mu budi,
da sveti krst otrok dobi.
Ko ptička odžgolela je,
že druga priletela je,
na drugo lipo sela je,
tako zagostolela je:
Res Trentar na vso moč hiti
iz Trente po stezičici,
a v košu več otroka ni,
da v cerkvi bi ga krstili.
Kot senca nekaj med potjo
je vzraslo in v koš planilo
in že je črn kozlič bilo,
otroka vrglo na stezo…
Še druga ptička pela je,
ko tretja priletela je,
na tretjo lipo sela je,
tako zagostolela je.
Že blizu je iz Trente mož,
lehak,
lehak je njegov koš,
je sedem v njem triglavskih rož,
a božjega nič ne doboš!
S triglavkami menil urok
preganjati je,
da otrok
bi rasel mu ko dren in glog,
bil trden od glave do neg.
O kaj,
o kaj bo mož začel,
ko k cerkvi bo prišel vesel
in koš raz močna pleča snel,
da bi v roke otroka vzel?
Otroka ni,
kozliča ni,
zvit v košu zdaj črn goš leži
triglavski čarni cveti vsi
možu niso pomagali…
Ko je odpela ptičica,
čez polje k cerkvi dva moža
v pomenku živem sta prišla,
pod lipami se ustavila.
Sta ustavila se,
čakala
gospoda še duhovnega,
ki skrbna ponj že spotoma,
da krstil bi,
poslala sta.
In preden je gospod prišel,
koš Trentar je raz pleča snel
in,
ki na poti ga je ujel,
Gregorju Kumarju je del:
Sam Bog,
Gregor,
te je poslal
in je otroku botra dal,
ne vem,
koga naj bi iskal,
če ti v roke mi ne bi pal!
Zdaj pa poglejva,
kaj je to,
da tiho je otrok tako,
nič mi ni jokal med potjo,
kot bi ga v košu ne bilo!
In Trentar je odgrnil koš
in prebledel je močni mož,
otroka ni bilo sred rož,
med njimi se je zvijal gož.
Moža sta se prekrižala
in na pomoč poklicala
Marijo sta in Jezusa,
da bi pomagala.
Ko čula božje je ime,
se kača v košu vzpela je,
v plamen žveplen se vnela je
in sončna luč jo vzela je.
Ta čas duhovni je prišel,
moža poslušal,
se zavzel,
za trdno z njima je verjel:
Pekel tu prste je imel!
Še so prestrašeni bili,
ko izpod lip so ugledali,
kako čez polje k cerkvici
mož s svežnjem na rokah hiti.
Mož s svežnjem Ahasver je bil,
iz Trente se je napotil,
otroka spotoma dobil,
v naročje k sebi ga privil.
Približal se je in začel:
Nikdar,
nikdar ne bi verjel,
da kdaj še to bom doživel,
da bom z otrokom h krstu šel!
Povedal sem ti,
Trentar,
že,
kaj rojenice bajale
otroku so v življenju vse,
gorje,
če krst ga ne otme!
Tako je Ahasver dejal,
otroka je očetu dal,
in kot bi se zamude bal,
že dalje je odpotoval.
Duhovni in moža v cerkvo
nemudoma vstopili so,
vstopili so,
molili so,
otroka brž krstili so…
Leži,
leži stezičica,
stezičica uglajena,
iz Trente gre in pipelja
na sredo polja bovškega.
Na sredi polja bovškega
se sveti bela cerkvica,
v oltarju njenem je doma
Marija,
Mati kronana.
Tri lipe v polju rasejo,
pri cerkvi senco delajo,
v njih drobne ptičice pojo,
Marijo Mater hvalijo.
Od Trente k beli cerkvici
predrobna ptička prileti,
na prvi lipi obsedi,
zapoje in zažvrgoli:
Iz Trente priletela sem,
poslušajte,
kaj vam povem,
nocoj se gori je pred dnem
otrok rodil dobrim ljudem.
Zdaj Trentar po stezičici
z otrokom v košu sem hiti,
močno hiti,
se mu budi,
da sveti krst otrok dobi.
Ko ptička odžgolela je,
že druga priletela je,
na drugo lipo sela je,
tako zagostolela je:
Res Trentar na vso moč hiti
iz Trente po stezičici,
a v košu več otroka ni,
da v cerkvi bi ga krstili.
Kot senca nekaj med potjo
je vzraslo in v koš planilo
in že je črn kozlič bilo,
otroka vrglo na stezo…
Še druga ptička pela je,
ko tretja priletela je,
na tretjo lipo sela je,
tako zagostolela je.
Že blizu je iz Trente mož,
lehak,
lehak je njegov koš,
je sedem v njem triglavskih rož,
a božjega nič ne doboš!
S triglavkami menil urok
preganjati je,
da otrok
bi rasel mu ko dren in glog,
bil trden od glave do neg.
O kaj,
o kaj bo mož začel,
ko k cerkvi bo prišel vesel
in koš raz močna pleča snel,
da bi v roke otroka vzel?
Otroka ni,
kozliča ni,
zvit v košu zdaj črn goš leži
triglavski čarni cveti vsi
možu niso pomagali…
Ko je odpela ptičica,
čez polje k cerkvi dva moža
v pomenku živem sta prišla,
pod lipami se ustavila.
Sta ustavila se,
čakala
gospoda še duhovnega,
ki skrbna ponj že spotoma,
da krstil bi,
poslala sta.
In preden je gospod prišel,
koš Trentar je raz pleča snel
in,
ki na poti ga je ujel,
Gregorju Kumarju je del:
Sam Bog,
Gregor,
te je poslal
in je otroku botra dal,
ne vem,
koga naj bi iskal,
če ti v roke mi ne bi pal!
Zdaj pa poglejva,
kaj je to,
da tiho je otrok tako,
nič mi ni jokal med potjo,
kot bi ga v košu ne bilo!
In Trentar je odgrnil koš
in prebledel je močni mož,
otroka ni bilo sred rož,
med njimi se je zvijal gož.
Moža sta se prekrižala
in na pomoč poklicala
Marijo sta in Jezusa,
da bi pomagala.
Ko čula božje je ime,
se kača v košu vzpela je,
v plamen žveplen se vnela je
in sončna luč jo vzela je.
Ta čas duhovni je prišel,
moža poslušal,
se zavzel,
za trdno z njima je verjel:
Pekel tu prste je imel!
Še so prestrašeni bili,
ko izpod lip so ugledali,
kako čez polje k cerkvici
mož s svežnjem na rokah hiti.
Mož s svežnjem Ahasver je bil,
iz Trente se je napotil,
otroka spotoma dobil,
v naročje k sebi ga privil.
Približal se je in začel:
Nikdar,
nikdar ne bi verjel,
da kdaj še to bom doživel,
da bom z otrokom h krstu šel!
Povedal sem ti,
Trentar,
že,
kaj rojenice bajale
otroku so v življenju vse,
gorje,
če krst ga ne otme!
Tako je Ahasver dejal,
otroka je očetu dal,
in kot bi se zamude bal,
že dalje je odpotoval.
Duhovni in moža v cerkvo
nemudoma vstopili so,
vstopili so,
molili so,
otroka brž krstili so…
0
5. ROMARJI
Tema zemljo še krije,
strmo steza se vije
med smrečjem na goro,
po njej pobožno zbrani
se vzpenjajo Bovčani,
na božjo pot gredo
k Mariji na Višarje,
da jim izprosi milosti
ob svojem godu rožnici
in zlega jih obvaruje.
O Devica ti premila,
naša dobra Mati,
iz ljubezni si sklenila
tu med nami prebivati,
usliši naših prošenj glas
zdaj in naš poslednji čas
prosi Jezusa za nas!
Pobožno romarji gredo,
gredo,
pojo in molijo.
Pred njimi deček kodrolas,
ko češnja ves rdeč v obraz,
hiti,
da prvi na goro
bi še pred zarjo jutranjo
prišel in bi oko veselo
kdo ve kam zastrmelo…
Nebo za sinjimi gorami
se piše že,
se zarja drami,
in ko da roka zlata
odpira dnevu vrata,
prameni v somrak segajo
in zadnje sence begajo,
a na Višarjah so vzbudili zvonove,
da so zazvonili tako glasno,
tako lepo,
ko da v nebesa vabijo.
So romarji jih slišali,
korak so svoj pospešili
in so se vrhu bližali.
Ivanček že stoji vrh gore
in se nagledati ne more
lepot,
ki sleherna jih stran
očem odgrinja v mladi dan,
a ko zagleda romarje,
kako že k cerkvi se vrste,
k očetu steče,
k materi,
ki se ji orose oči
in srce polni ji veselje,
ko sina v cerkev pelje.
So romarji vstopili,
v oltar se zamaknili
in Materi premili
v pozdrav se oglasila
je pesem in prosila:
Prišli smo,
Marija,
k tebi romarji,
vsi potrebni,
o Marija,
tvoje pomoči.
O Marija s Svetih Višarij,
ti nas varji,
nam pomaj,
in veseli bomo peli
tebi zdaj in vekomaj!
Ko lepa pesem romarska
privrela jim je iz srca,
še romarji v molitvi tihi
nebeški dobri Materi
s prošnjami in z obljubami
in s solzami
in z vzdihi
so v varstvo se izročali
in se ji priporočali…
Ivanček pred oltar je šel,
pokleknil je in vprl oči
v Devico,
polno milosti,
in ji je v mislih pel:
O Devica Pomočnica,
prosi Jezusa za me!
Tebi,
naša Priprošnjica,
usliši vse prošnje
lahko bo ti izprositi,
da bom v šole mogel iti,
kamor žene me srce!
Sta k sinu prikleknila
še starša in molila.
Je oče prosil,
da družina
bila bi zdrava
in živina
in šlo bi vse po sreči
na njivi in pri seči.
A mati je prosila,
kar v srcu je nosila
in bolj
in bolj želela,
da kdaj bi doživela:
Glej,
nebeška Mati,
sina enega imam,
a ti zdaj obljubljam,
da ga Bogu dam.
Sprosi razsvetljenje
svetega Duha,
da bi šlo mu učenje,
in vzredim ti mašnika.
Ko uslišiš,
Mati,
to mojo željo,
pa pokliči k sebi
v sveto me nebo!
Minile so pobožnosti
in sonce se je nagnilo
in z žarki popoldanskimi
v oltar je posvetilo,
da s Sinom vsa ožarjena
Marija je poslušala,
kako Bovčani ji v slovo
še zadnjo pesem pojejo:
Dolga je pot še
in temna bo noč,
sprosi nam Marija,
nebeško luč…
Odpeli so in že gredo
po strmi stezi raz goro
vsi bovški romarji,
samo Ivanček z materjo
le še pred cerkvijo stoji,
otroško nepočakano
kar brž izvedeti želi:
O mati,
kaj vi pravite,
ali Marija usliši me,
da v šole mogel bom hoditi
in šol se pridno učiti?
Pogladi mati mu glavo
in potolaži ga tako:
V Boga,
Marijo,
otrok moj,
zaupaj in se nič ne boj!
Kdor se Mariji izroči,
Marija ga ne zapusti
in vseh potrebnih milosti
izprosi mu v obilosti.
Gotovo Mati usmiljena
bo tudi tebe uslišala
in v šole ti pomagala,
da boš kdaj pred oltarjem stal
in njej v čast svete maše bral!
Vzžarel Ivančku je obraz,
pogledal je še južno stran,
kjer z zarjo je umiral dan,
in šel je z meterjo ljubečo
in,
ves zamaknjen v svojo srečo,
poslušal pesmi romarske je glas:
Dolga je pot še
in temna bo noč,
sprosi nam Marija,
nebeško luč!
Tema zemljo še krije,
strmo steza se vije
med smrečjem na goro,
po njej pobožno zbrani
se vzpenjajo Bovčani,
na božjo pot gredo
k Mariji na Višarje,
da jim izprosi milosti
ob svojem godu rožnici
in zlega jih obvaruje.
O Devica ti premila,
naša dobra Mati,
iz ljubezni si sklenila
tu med nami prebivati,
usliši naših prošenj glas
zdaj in naš poslednji čas
prosi Jezusa za nas!
Pobožno romarji gredo,
gredo,
pojo in molijo.
Pred njimi deček kodrolas,
ko češnja ves rdeč v obraz,
hiti,
da prvi na goro
bi še pred zarjo jutranjo
prišel in bi oko veselo
kdo ve kam zastrmelo…
Nebo za sinjimi gorami
se piše že,
se zarja drami,
in ko da roka zlata
odpira dnevu vrata,
prameni v somrak segajo
in zadnje sence begajo,
a na Višarjah so vzbudili zvonove,
da so zazvonili tako glasno,
tako lepo,
ko da v nebesa vabijo.
So romarji jih slišali,
korak so svoj pospešili
in so se vrhu bližali.
Ivanček že stoji vrh gore
in se nagledati ne more
lepot,
ki sleherna jih stran
očem odgrinja v mladi dan,
a ko zagleda romarje,
kako že k cerkvi se vrste,
k očetu steče,
k materi,
ki se ji orose oči
in srce polni ji veselje,
ko sina v cerkev pelje.
So romarji vstopili,
v oltar se zamaknili
in Materi premili
v pozdrav se oglasila
je pesem in prosila:
Prišli smo,
Marija,
k tebi romarji,
vsi potrebni,
o Marija,
tvoje pomoči.
O Marija s Svetih Višarij,
ti nas varji,
nam pomaj,
in veseli bomo peli
tebi zdaj in vekomaj!
Ko lepa pesem romarska
privrela jim je iz srca,
še romarji v molitvi tihi
nebeški dobri Materi
s prošnjami in z obljubami
in s solzami
in z vzdihi
so v varstvo se izročali
in se ji priporočali…
Ivanček pred oltar je šel,
pokleknil je in vprl oči
v Devico,
polno milosti,
in ji je v mislih pel:
O Devica Pomočnica,
prosi Jezusa za me!
Tebi,
naša Priprošnjica,
usliši vse prošnje
lahko bo ti izprositi,
da bom v šole mogel iti,
kamor žene me srce!
Sta k sinu prikleknila
še starša in molila.
Je oče prosil,
da družina
bila bi zdrava
in živina
in šlo bi vse po sreči
na njivi in pri seči.
A mati je prosila,
kar v srcu je nosila
in bolj
in bolj želela,
da kdaj bi doživela:
Glej,
nebeška Mati,
sina enega imam,
a ti zdaj obljubljam,
da ga Bogu dam.
Sprosi razsvetljenje
svetega Duha,
da bi šlo mu učenje,
in vzredim ti mašnika.
Ko uslišiš,
Mati,
to mojo željo,
pa pokliči k sebi
v sveto me nebo!
Minile so pobožnosti
in sonce se je nagnilo
in z žarki popoldanskimi
v oltar je posvetilo,
da s Sinom vsa ožarjena
Marija je poslušala,
kako Bovčani ji v slovo
še zadnjo pesem pojejo:
Dolga je pot še
in temna bo noč,
sprosi nam Marija,
nebeško luč…
Odpeli so in že gredo
po strmi stezi raz goro
vsi bovški romarji,
samo Ivanček z materjo
le še pred cerkvijo stoji,
otroško nepočakano
kar brž izvedeti želi:
O mati,
kaj vi pravite,
ali Marija usliši me,
da v šole mogel bom hoditi
in šol se pridno učiti?
Pogladi mati mu glavo
in potolaži ga tako:
V Boga,
Marijo,
otrok moj,
zaupaj in se nič ne boj!
Kdor se Mariji izroči,
Marija ga ne zapusti
in vseh potrebnih milosti
izprosi mu v obilosti.
Gotovo Mati usmiljena
bo tudi tebe uslišala
in v šole ti pomagala,
da boš kdaj pred oltarjem stal
in njej v čast svete maše bral!
Vzžarel Ivančku je obraz,
pogledal je še južno stran,
kjer z zarjo je umiral dan,
in šel je z meterjo ljubečo
in,
ves zamaknjen v svojo srečo,
poslušal pesmi romarske je glas:
Dolga je pot še
in temna bo noč,
sprosi nam Marija,
nebeško luč!
0
6. DOBER MARENJ
Na jug so lastovice odletele,
okoli hiš le taščice vesele
in drobceni stržiči gostolijo,
gozdovi rumenijo in ječijo,
v megli so jutra,
dolgi so večeri
mraz pritiska že na dveri.
Tako jesen v deželi se oglaša,
puščobo in dolg čas prinaša.
A v Trenti je pomlad v jeseni.
Pred hišo jablana ne zmeni se
za megle in dež
in mraz,
ko da je maj,
nadahnjeno rdeče
cvete v jesenski pozni čas
ko sladek smeh prijazne sreče.
Ivanček gledal je zavzet
na jablani jesenski cvet
in ni mu,
ni mu v glavo šlo,
kaj naj bi to pomenilo,
da jablana v ta čas cvete,
in šel je,
vprašal matere:
Povejte,
mati,
kaj pomeni,
da naša jablana v jeseni,
ko jabolka obral sem zrela,
tako lepo je zacvetela?
Je mati v jablano pogledala
in sinu je povedala:
Ivanček,
veš,
star mož nekoč,
ki k nam prišel je kresno noč,
o tebi,
sin moj,
je prerokoval.
Ko jablana tu zunaj,
je dejal,
požene v letu dvojen cvet,
edinca sina pošlješ v svet,
kjer se bo učil in se modril
in se za srečo bo lovil…
Veš,
zdaj je tisti čas prišel,
ki čakal si ga in želel,
boš kmalu v šole šel vesel.
O sin,
ko v šolah boš,
nikoli ne zabi,
kar sem te učila,
Boga se boj in moli,
moli,
kakor bom tudi jaz molila,
da bi hudoba te ne premotila
in srečno šole bi prestal
in sveto novo mašo bral!
Ivanček materi je vse obljubil,
poskočil
in se že izgubil
v grmičje,
kjer so pasle se ovce
in zadnjo še zelen obirale.
Za njim je mati gledala
in kmalu je izvedela,
kaj ga k ovcam je gnalo v laz,
zaslišala je njegov glas:
Ovčice moje,
ali že veste,
da boste pasle se same?
Jaz moral vas bom zapustiti
in daleč,
daleč v šole iti.
In so ovce k Ivančku priletele,
in ko da so pastirja razumele
in bi ga rade obdržale,
so gledale ga in blejale
in še roke so mu lizale,
vodniku ovnu pa je zvonček pel,
ki ga Ivanček je tako umel:
Cin, cin, cin,
vrh planin
bele ovčice,
doli pod robom
rdeče nožice.
Mlada ovčica
pot je zgrešila,
padla čez rob je,
noge zlomila.
Pojte po njo,
da ne boste ob njo!
In kot bi že slovo jemal,
Ivanček ovnu je dejal:
Ne boj se,
saj se vrnem včasi,
le pridno in lepo se pasi
po rebrih s čredo
in jo vodi,
a na robe kar nič ne hodi,
potem nobena ti ovčic,
zlomila si ne bo nožic!
Zdaj še,
ovčice,
velike in male,
zahvalim se vam prav lepo
za volno,
ki ste mi jo dale,
da mi iz nje obleko stko!
Ko ovce same so ostale,
so zablejale,
se zagnale
in poskočile,
šle za dečkom,
a danes bil je prehiter.
Doma že v izbi za zapečkom
sedel je in opazoval očeta,
kako iz prožnih,
belih viter
za čompe nov koš spleta.
Je mati ob kolovratu sedela
in ko s povesma je naprela
in napolnila je vreteno,
na motovilu volno v štreno
presukala je in jo snela,
Ivančku jo na roke dala,
in ko da bi se z njim igrala,
je šlo zdaj sem,
je šlo zdaj tja,
da sta smejala se oba,
tako je volno v klobec zvila
in ga je k drugim odložila.
Hoj,
saj doma ste in živi?
Poznan so v izbo glas zaslišali
in že je boter Gregor na stežaj
odprl in z glasnim
Bog vam daj vsem dober dan!
je k peči šel,
pogrel roke in je začel:
Sem rekel,
moram krošnjo odložiti
in v Trento malo v vas stopiti,
da jim povem kako in kaj.
Ivanček,
kar lepo poslušaj zdaj.
Ko se približajo vsi sveti,
bo v culo brašno treba vzeti
in palico v roko in z njo
mahniti v šole jo na pot dolgo…
Veste,
se k staršem je obrnil,
te dni sem se iz Vidma vrnil
in vam povem,
lahko smo vsi veseli,
Ivančka v klošter bodo vzeli.
Ivanček brž je s stene snel
leseno pratiko in dni preštel.
Še mesec dni,
še mesec dni,
a da le hitro bi prešli!
Je srečen in vesel želel
in v mislih že na pot je šel…
Na jug so lastovice odletele,
okoli hiš le taščice vesele
in drobceni stržiči gostolijo,
gozdovi rumenijo in ječijo,
v megli so jutra,
dolgi so večeri
mraz pritiska že na dveri.
Tako jesen v deželi se oglaša,
puščobo in dolg čas prinaša.
A v Trenti je pomlad v jeseni.
Pred hišo jablana ne zmeni se
za megle in dež
in mraz,
ko da je maj,
nadahnjeno rdeče
cvete v jesenski pozni čas
ko sladek smeh prijazne sreče.
Ivanček gledal je zavzet
na jablani jesenski cvet
in ni mu,
ni mu v glavo šlo,
kaj naj bi to pomenilo,
da jablana v ta čas cvete,
in šel je,
vprašal matere:
Povejte,
mati,
kaj pomeni,
da naša jablana v jeseni,
ko jabolka obral sem zrela,
tako lepo je zacvetela?
Je mati v jablano pogledala
in sinu je povedala:
Ivanček,
veš,
star mož nekoč,
ki k nam prišel je kresno noč,
o tebi,
sin moj,
je prerokoval.
Ko jablana tu zunaj,
je dejal,
požene v letu dvojen cvet,
edinca sina pošlješ v svet,
kjer se bo učil in se modril
in se za srečo bo lovil…
Veš,
zdaj je tisti čas prišel,
ki čakal si ga in želel,
boš kmalu v šole šel vesel.
O sin,
ko v šolah boš,
nikoli ne zabi,
kar sem te učila,
Boga se boj in moli,
moli,
kakor bom tudi jaz molila,
da bi hudoba te ne premotila
in srečno šole bi prestal
in sveto novo mašo bral!
Ivanček materi je vse obljubil,
poskočil
in se že izgubil
v grmičje,
kjer so pasle se ovce
in zadnjo še zelen obirale.
Za njim je mati gledala
in kmalu je izvedela,
kaj ga k ovcam je gnalo v laz,
zaslišala je njegov glas:
Ovčice moje,
ali že veste,
da boste pasle se same?
Jaz moral vas bom zapustiti
in daleč,
daleč v šole iti.
In so ovce k Ivančku priletele,
in ko da so pastirja razumele
in bi ga rade obdržale,
so gledale ga in blejale
in še roke so mu lizale,
vodniku ovnu pa je zvonček pel,
ki ga Ivanček je tako umel:
Cin, cin, cin,
vrh planin
bele ovčice,
doli pod robom
rdeče nožice.
Mlada ovčica
pot je zgrešila,
padla čez rob je,
noge zlomila.
Pojte po njo,
da ne boste ob njo!
In kot bi že slovo jemal,
Ivanček ovnu je dejal:
Ne boj se,
saj se vrnem včasi,
le pridno in lepo se pasi
po rebrih s čredo
in jo vodi,
a na robe kar nič ne hodi,
potem nobena ti ovčic,
zlomila si ne bo nožic!
Zdaj še,
ovčice,
velike in male,
zahvalim se vam prav lepo
za volno,
ki ste mi jo dale,
da mi iz nje obleko stko!
Ko ovce same so ostale,
so zablejale,
se zagnale
in poskočile,
šle za dečkom,
a danes bil je prehiter.
Doma že v izbi za zapečkom
sedel je in opazoval očeta,
kako iz prožnih,
belih viter
za čompe nov koš spleta.
Je mati ob kolovratu sedela
in ko s povesma je naprela
in napolnila je vreteno,
na motovilu volno v štreno
presukala je in jo snela,
Ivančku jo na roke dala,
in ko da bi se z njim igrala,
je šlo zdaj sem,
je šlo zdaj tja,
da sta smejala se oba,
tako je volno v klobec zvila
in ga je k drugim odložila.
Hoj,
saj doma ste in živi?
Poznan so v izbo glas zaslišali
in že je boter Gregor na stežaj
odprl in z glasnim
Bog vam daj vsem dober dan!
je k peči šel,
pogrel roke in je začel:
Sem rekel,
moram krošnjo odložiti
in v Trento malo v vas stopiti,
da jim povem kako in kaj.
Ivanček,
kar lepo poslušaj zdaj.
Ko se približajo vsi sveti,
bo v culo brašno treba vzeti
in palico v roko in z njo
mahniti v šole jo na pot dolgo…
Veste,
se k staršem je obrnil,
te dni sem se iz Vidma vrnil
in vam povem,
lahko smo vsi veseli,
Ivančka v klošter bodo vzeli.
Ivanček brž je s stene snel
leseno pratiko in dni preštel.
Še mesec dni,
še mesec dni,
a da le hitro bi prešli!
Je srečen in vesel želel
in v mislih že na pot je šel…
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
12.06.2018 ob 17:22
Joža Lovrenčič
SHOLAR IZ TRENTE
Goriška Mohorjeva Družba
Gorica 2000