❕ To se je izcimilo iz mojega večletnega "zdravljenja":

Prvič sem se psihiatrično “zdravila” že pri 15. letih, ko sem se ukvarjala s šolo vsa leta, da sem bila v 9. razredu konstantno nenaspana, dokler nisem začela kar naenkrat pisati dvojno, trojno čez besede, zavijati črke, skratka nisem bila več sposobna normalno pisati. Pristala sem na psihiatriji v pediatrični bolnici, kjer sem ostala 3 mesece in kjer so mi “diagnosticirali” obsesivno-kompulzivno motnjo in socialno fobijo in me začeli šopati z “zdravili”, Zoloftom (antidepresiv) in Risperdalom (antipsihotik). K pedopsihiatrinji sem hodila več kot tri leta in pol. Tablete sem jemala od 15 do 17. leta, Risperdal 2 leti in Zoloft 2,5 let, ki sta bila brez učinka.

Vsa leta (od 18. naprej) sem se obsedeno ukvarjala z življenji drugih ljudi in jih zalezovala po spletu. Ljudi, ki se vlačijo po tujini, sem začela dojemati za nadljudi – ptičje ljudi s krili, da lahko letijo oz. nadljudi z nadnaravnimi sposobnostmi, s katerimi se lahko teleportirajo oz. preslikujejo na druge konce Evrope oz. na druge konce sveta.

Pri 22. pa sem se znašla drugič v umobolnici, ker sem nekajkrat doma razbijala svoje stvari. Na psihiatriji, kjer so mi “diagnosticirali” še shizoidno osebnostno motnjo, sem ostala 6 tednov, ker pa moja tastara ni želela, da pridem domov, pa sem mogla iti prisilno v stanovanjsko skupnost, kjer sem ostala 4 mesece in sem komaj zdržala, ker bi me lahko “strokovne” delavke kar prisilno strpale s CSD-jem v socialno-varstveni zavod (Hrastovec, Dutovlje), če ne bi bila pridna, če ne bi upoštevala njihovih pravil, če ne bi jemala tablet, kaj šele če bi imela kakšne izpade. Mogoče bi me nekajkrat strpali na psihiatrijo, če bi se pa to ponavljalo, pa bi slej ko prej že kar dali vlogo za premestitev v socialnovarstveni zavod. Kot sem dojela, pa iz takih zavodov ne moreš prostovoljno izstopiti oz. tam ostanejo tudi doživljenjsko.

Zaradi antipsihotika olanzapina sem se v treh mesecih zredila za 10 do 12 kg ter spala po 14 ur dnevno, zato sem že v stanovanjski zadnje dva meseca na skrivaj stran metala tablete. Domov sem prišla pred sedmimi leti, ko sem takoj naslednji dan nehala jemati še antidepresive (Zoloft).

Že od 18. leta živim v svojem svetu, sem brez socialnega življenja, ne predstavljam si sebe niti komunicirati kaj šele delati skupaj z drugimi ljudmi, pri svojih 30. letih nisem nikoli opravljala niti študentskega dela in nimam niti izpita za avto kaj šele svojega prevoza.

Poleg tega se zadnjih šest let v svoji glavi ukvarjam tudi z nasilnimi mislimi.

___________________________________

Pri 19. letih in četrt v 4. letniku srednje šole, sem kar naenkrat začela drugače dojemati realnost oz. sem začela drugače dojemati sebe in okolico. Po mnenju psihiatrinje naj bi šlo za depersonalizacijo, ki pa da se lahko pojavi ob psihotičnih motnjah ali pa ob hudi anksioznosti.

In sicer sem se kar naenkrat začela počutiti kot duh oz. kot da ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj. Začela sem se počutiti kot da ne obstajam, ker (tako sem si razlagala) z naravnostnim gledanjem ne morem videti ne svoje leve ne desne roke, ne zadnjega hrbtnega ne sprednjega trebušnega dela telesa, ne leve in desne noge, ne sprednjega in zadnjega dela vratu.

To kar govorim z usti, se mi je začela zdeti popolnoma druga zavest kot to kar gledam z očmi, ker z očmi ne morem govoriti, in usta so zame tako kot da so mrtva, ker znotraj ust ni oči, s katerimi bi lahko iz ust gledala, in tudi oči kot take so popolnoma svoja zavest, ker z njimi ne morem govoriti. Tako sem si začela predstavljati, da bi morala biti usta in oči skupen organ oz. bi morale biti znotraj ust tudi oči, da bi to postala skupna zavest, ker sedaj to dojemam kot da sta to ločeni zavesti.

Poleg tega zame zavest obstaja samo znotraj oči in ust in zame nikjer drugje po telesu ta zavest ne obstaja (niti na levem in desnem delu nosnice, na levem in desnem licu, na čelu, na vratu, na zgornjem in zadnjem delu glave itd.), tako da sem si začela predstavljati, da bi morala imeti po celem telesu nedoločeno število oči in ust oz. nedoločeno število obrazov ali glav, da bi tako moja zavest lahko obstajala po celem telesu.

Istočasno s tem sem se kar naenkrat začela počutiti tudi utesnjeno in majhno v svojem telesu, začela sem se počutiti majhno proti vsem drevesom, proti vsem stavbam. Ljudi sem začela dojemati za tako neskončno majhne lutke, ki so že na 20, 30 metrov razdalje tako neskončno majhni kot da sploh ne obstajajo oz. so tako neskončno majhni, da se lahko vidi samo še zadnji hrbtni in sprednji trebušni del telesa, leva in desna noga in mogoče leva in desna roka, glava, kaj šele oči ali pa usta, ki so temelj zavesti, pa se praktično ne morejo videti.

Potem sem to stopnjevala, da so že na ‪‪50 – 60‬ metrov razdalje ljudje tako neskončno majhni, da praktično sploh več ne obstajajo. Zato sem si začela predstavljati, da bi morala s svojim telesom oz. da bi morali biti vsi ljudje visoke metre in metre, desetine in desetine metrov kot celotne stavbe ali drevesa, in to samo zato, da bi se ljudi videlo tudi na desetine metrov razdalje oz. da na desetine metrov razdalje ne bi bili tako majhni, kot da sploh ne obstajajo. Oz. sem si začela prestavljati, da bi morali biti ljudje visoke kar cele stotine metrov ali pa celo tisoče metrov v višino kot celotne gore, in to samo zato, da bi se nas videlo na stotine, tisoče ali pa celo na desettisoče metrov oz. desetine kilometrov razdalje.

Potem sem si začela predstavljati, da bi s svojim telesom morala segati v višino vse do vesolja. Poleg tega pa sem si začela predstavljati še, da ne samo, da bi s svojim telesom mogla biti visoka cele tisoče metrov v višino, ampak bi morala hkrati s tem s svojim telesom obsegati tudi v širino in dolžino cele kvadratne in kvadratne metre širine in dolžine, desetine in stotine kvadratnih metrov širine in dolžine, tisoče in tisoče, … stotisoče in stotisoče kvadratnih metrov širine in dolžine, da bi torej s svojim telesom obsegala kar celo zemlji.

___________________________________

Štiri leta nazaj sem poleti moji sestri in tastari uničila vrt (pohodila in zruvala sem zelenjavo) ter ji grozila, zaradi česar si je tastara drznila (ponovno) klicati policijo, da bi skoraj pristala na cesti. Potem so me z rešilcem peljali v psihiatrično bolnico najprej na zaprti oddelek, kjer so mi na podlagi povedanega ponovno predpisali ista “zdravila” (Zoloft in Risperdal), logično, ker niso imeli pojma, kaj bi mi sploh predpisali. Po nekaj dneh so me premestili na odprti oddelek, kjer sem ostala en mesec.

Takrat sem prišla domov pod prekleto pogodbo, ki si jo je izmislila moja tastara (da bom redno jemala “zdravila”, da bom doma sodelovala in pomagala, da se ne bom prepirala, da ne bom grozila itd.)

Doma se samo pretvarjam (ker sem v to prisiljena), saj bi se še zmeraj morala vesti tako kot sem se vedla prej (torej se prepirati, ne sodelovati, groziti, uničevati lastnino idr.)

Spomladi tri leta nazaj sem bila ponovno za mesec in pol hospitalizirana zaradi menjave “zdravil” (antipsihotikov), saj Risperdala nisem dobro prenašala (v 8 mesecih sem se zredila za 14 kg, skupaj do danes pa že za 20 kg).

Nazadnje sem bila ponovno za mesec dni hospitalizirana na psihiatriji, ker sem osebnemu zdravniku grozila s samomorom.

Trenutno imam predpisana sledeča “zdravila”:

– Cipralex (antidepresiv) maks. odmerek 20 mg zjutraj,

– Abilify (antipsihotik) maks. odmerek 30 mg zjutraj,

– Risperdal (antipsihotik) 2 mg zvečer (so mi ga ukinili že prejšnje leto, ampak občasno ga še vedno jemljem).

KAJ NAJ STORIM? KDO ME BO PREŽIVLJAL?