☕ To ni vic

Bila je poroka. Tristo povabljenih in vsi so prišli. Le ena ženska ni bila povabljena, a on dobro ve, zakaj.
Ulica ima dva izraza za žensko. „Nora“ je tista, ki se smeje na glas, pove, kar misli, gre, kamor hoče, in pleše prva. „Razumna“ pa ne dela težav. Prevod tega je preprost: „nora“ je živa, „razumna“ pa je pristala.
Bili sta dve ženski in isti človek. S prvo se je smejal do treh zjutraj in ni gledal na uro. Z drugo je gledal stanovanja in mamo. Mama je le prikimala. Eni je ostalo morje, drugi prstan.
Nihče mu ni ničesar prepovedal. Samo rekli so mu. Mama je rekla: „Ta ni za v hišo.“ Teta je dodala: „Kaj bodo rekli ljudje.“ Prijatelj pa: „S takšno se ne gradi.“ Ko je dopolnil trideset let in se je vse skupaj začelo z vprašanji, kdaj se bo ustalil, je nenadoma v okvirju na steni stala ženska, ki jo je izbrala cela ulica. Samo on ne.
Tako so ostale tri žrtve in ena poroka. Pri njem doma je hiša mirna – preveč mirna. Zvečer gleda v telefon in dobro se ve, čigar ime išče. Ona, „razumna“, spi poleg človeka, ki se je poročil s seznamom, in ne z njo. Ona, „nora“, pa je dobila diagnozo, da z njo nekaj ni v redu. Ni bila dobra za v okvir, za življenje pa je bila.
Na poroki vsi vse vedo. Poročna priča pozna ime tiste druge. Mama ve in se zato smehlja. Nevesta ve in zato ne sprašuje. Nihče ne reče ničesar, kajti kdor koli bi kaj rekel, bi pokvaril poroko. Problem namreč ni v tem, da se ženi brez ljubezni – problem si ti, ker si vprašal.
In to ni samo v zakonu. Na delu ima „nora“ sodelavka ideje, „razumna“ pa dobi položaj. V družbi se z „noro“ hodi ven, „razumno“ pa kličejo za botro. V hiši „nora“ hčerka odide, „razumna“ pa ostane in molči. Vse, kar je živo – je za čez vikend. Vse, kar molči – je za stalno.
Ti dobro veš, katera si bila. Ona z morja ali ona s prstanom. Če si bila „nora“ — te ni zapustil on, zapustila te je ulica. Če si „razumna“ — veš, čigar imena iz svojega srca ni izbrisal. Če si on — potem to veš tudi sam.
Ulica je takrat rekla: „Razumno se je poročil,“ kar v prevodu pomeni le to, da se je poročil po seznamu. Isti ljudje, ista ulica, dvajset let kasneje pa pravijo: „Hladen človek, nikoli se ne nasmeje.“ Sami so izbirali, sami so kimali, zdaj pa se čudijo.
Z eno hodi ven. Z drugo se ženi. Tako je tukaj, odkar veš zase. Ker se ljubezen imenuje „norost“. Pristanek pa „razum“. Naslednjič, ko slišiš „nora“ — vprašaj: nora ali živa? Ko slišiš „razumna“ — vprašaj: razumna ali samo tiha? Vsako kimanje z glavo je podpis. Na še eno poroko brez ljubezni.
Nekje nocoj ena „nora“ gleda tujo poroko. Ena „razumna“ gleda njegov telefon. On pa gleda v strop.