☕ Težko prenašam staranje

V redu je. Upočasni se. Pri 50 bo malo šoka, potem pa vse lepše. Vsa velika pričakovanja do sebe in drugih lahko spraviš v kot.

Kako? Grozno! Depresivno, zafrustrirano, počutim se kot da sem še v študentskih letih… pa se tudi bližam 50. Ma grozno, kako čas beži.

Halo pa niste stare nooo. Za ženti ste.

Pri 50tih veš,da si že vsem v napoto,pri 55 si že tudi sebi v napoto, vid se poslabša, osiviš,pritisk naraste,ponoči slabo spiš, za opravila porabiš 3x toliko časa kot pred petimi leti.

Tam do 50. se mi ni zdelo, da se staram. Potem je prišlo stresno obdobje in mena, kar me je upočasnilo, naredilo tesnobno, živčno in utrujeno. Pri 60 plus menda navzven delujem pozitivno, izgledam dobro, a me razjedajo enake misli in problemi. Nimam se kaj slepiti, da je še veliko zanimivega pred menoj. Ta dokončnost tudi mene mori.

Saj niste resni!
Mislite, da morate biti vedno mladi?
Kaj je z vami?
Clovek je mlad, je star. Kaj vam tu ni jasno?
Ma, na Q mi greste vse zenske, ki zanikate svoja leta, klimakterij in starost! Jebela cesta, saj to je vse naravno!

@resno? @resno?
Kje si v mojem zapisu prebrala zanikanje let? Saj ravno o tem pišem, o zavedanju staranja, predvsem pa o dejstvu, da se končuje tisti bolj uspešni del življenja. Med 25-35 let je najlepši del življenja, vsaj meni je bil, takrat si ustvarimo družino, do 45 leta se ukvarjamo z otroci, potem pa pridejo leta realnosti, ko ugotovimo, da smo za menjave službe prestari (tako nas jemljejo delodajalci), za začetek svojega posla nimamo toliko energije, poguma, zavedamo se da prehajamo v drugo obdobje, ki je manj produktivno. @60+
Povzela si mojem ušli, hvala ti. Enako tudi mene mori občutek, da me ne čaka nič večjega v življenju, le še drobni trenutki zadovoljstva, kakšno lepo potovanje vsako leto, nekoč bodo prišli vnuki. Sam sem v sebi zelo energična, hkrati sem zblokirana

@Skoraj abrahamovka
Se pravi do sedaj si živela v neki iluziji, da boš večno mlada, večno polna energije, večno brez problemov? Oprosti, ker se mi ne smiliš, pač pa mi greste taki pošteno na jetra. Vse življenje ti je bilo očitno vse super fajn, zdaj pa naletiš na nekaj težav, pa si takoj v depri. Ko se zaveš, da ne boš večno živela? Ma daj, ozri se naokoli, pa res poglej. Veliko je ljudi, ki imajo res težave, pa se borijo in ne smilijo toliko sami sebi. Glej s tega vidika - si v najlepših letih, ko se res lahko posvetiš samo sebi in svojemu partnerju. Ko imaš finance in ko zadeve na svojem področju precej dobro obvladaš. Kaj hočeš več?

Kaj tako velikega pa bi rada doživela ali naredila?

At birth, success is being alive

At age 3, success is not pooping your pants
At age 10, success is having friends
At age 16, success is having a driver's license
At age 20, success is having sex
At age 30, success is having money.
At age 40, success is having money
At age 55, success is having sex
At age 70, success is having a driver's license
At age 75, success is having friends
At age 80, success is not pooping your pants

At age 90, success is being alive

Pri meni se je zacelo po 45em letu. 50ka ni dala nobene razlike. Kar cez noc bolijo sklepi, celulit na mestih, kjer mislis, da ne more bit, vid pesa itd itd.

Nic ne skrbi, vse bo v redu. So slabi in dobri dnevi. Kdo pa te sili, da se moras ucit nekaj novega? Ti sama. Cona udobja? To je pa ja super. Saj je dovolj ce samo korak stopis ven, ne rabis si celega zivljenja postavit na glavo.

Pojdi ven na sonce in uzivaj

@Jaz že lepo biti na sončku, a ne pozabite na sončni kremo. Glavni krivec staranja kože je ravno sonce oz UV žarki.

samo mene ni, verujem v večnost. Imam 58 in spremembe so velike, vse boli, energije ni, služba postaja breme veliko. Največ še 20 dobrih let imam, ki bodo minila kot blisk. Potem pa domovi, oskrbovana, bolezni, smrt.
gledala v moji bližini zdaj tri drage, ki so šli. In ne, sploh ni lepo!

@lahko nas je strah zdaj si pa predstavljaj mlajše od 40, ki bodo morali delati do 70. leta starosti. Pokojnine zagotovo ne bodo dočakali.

saj to je cilj, da ljudje pomrejo pred penzijo, ali jo uživajo le par let. Že nas kradejo, vsi po vrsti delamo 41, 42 let!
Vladajo nam fašisti, proti katerim je bil Tito vajenec.

@trnje
Rada bi najprej zamenjala službo, že tu boleče ugotavljam, da sem sedaj v težji poziciji. Dobivam odgovore, prestara ste, ne povejo direktno, ampak rečejo, da imam preveč izkušenj. Samozavest je zato nižja, kandidiram tudi na delovna mesta, ki so potem slabša. Nimam težav z zdravjem, sklepi, ampak boli ta občutek, da se krivulja obrača navzdol, da so se najlepše stvari že zgodile (ustvarjanje doma, rojstvo otrok, poroka, to mi je bil čudovit čas), da bodo sedaj le drobni trenutki ki me bodo veselili, potovanje, vnuki , če bodo Zavedam se, da so mladi v ospredju. Saj se ne rabim nikomur smiliti, ni moj namen tega pisanja, vem da je marsikomu težko, da so vojne, lakota. Mori me , da moram še 17 let delati. Rada delam, nisem lenuh. Cona udobja? Raje bi danes gradila hišo, kjer bi nekaj rastlo, kjer bi videla napredek, da bi padla v posteljo utrujena ampak srečna, kot to stanje na mestu. Dela se ne bojim, imam urejen vrt, obrezane grmovnice, po sluzbi grem na sprehod, kolo, kar mi časovno in vremensko dopušča , za silo mi da zadovoljstvo, ampak želim si več. Služba je varna ampak mrtva, kjer imam občutek, da nisem nič naredila (ni gospodarstvo), en za drugega ne vemo , kaj delamo, zmeda, neurejenost me psihično ubija. Razmišljam o lastni službeni karieri, spet kaj naj začnem, kako bi preživela, bi šlo? Tisoč vprašanj strahov in blokad imam v glavi. Meni je to obdobje pač zelo težko. Ne gubice, ne to da me bodo slej ko prej sklepi začeli boleti, da bodo lasje redkejši, ampak ta občutek, da se življenjska krivulja obrača dol.

In potem ko naredi samomor na videz vse ok človek, ki ima družino, ki je zdrav, ki ima službo, se spet zgražate da mu ni noben pomagal. Že tu iz vaših odgovorov se vidi čisto pomanjkanje empatije in razumevanja , nezmožnost razumevanja, , da nimajo vsi enakih težav kot vi. Takoj avtorico napadate, da ima polno rit, da so drugje vojne. Ko so vojne, se rešuje življenja, ko vojna mine, generacije zdravijo postravmatske težave. Ampak težko je to razumeti .

Po dolgih letih nasilja psihičnega in še dodaj....ni konca, treh otrocih, dom, družina, služba .
In, ko so se pojavile težave sem morala nekaj spremenit.
Sem se sama z sabo pogovorila. Druga stran že leta in leta ni imela posluha.
Torej , ločila sem se pri 52, zamenjala službo in ne, ne bojim se.
Temveč si kdaj očitam, da bi morala zaključit to že zdavnaj.

Ne boj se novih izzivov.
Probaj !

Najprej z kakšnim pop.s.p. pa potem naprej, ko vidiš kako gre .

Ja res je mladost je najkrajše obdobje.

Samo pogumno !!!

@resno?

Daj pomiri se! Me zanima, koliko let imaš ti, da še prebrati in razumeti ne znaš zapisanega. Nihče ne pravi,da pričakuje večno mladost ali da zanika vse, kar leta prinašajo. Normalno in življenjsko je, da leta prinašajo izzive, psihološke in fizične. Ko si mlad, si poln sam sebe in ne razmišljaš kaj dosti, kaj bo jutri. Okoli 50-ega se pa začne zavedanje, da je življenje minljivo...kaj si že doživel, kaj in kako še boš...
Ja, ni enostavno. Imam 56, se kar dobro počutim, fizično nič posebnega. Psihično pa je malo drugačna zgodba, melanholija in nič pravega veselja do življenja. Upam, da mine in je to samo to prehodno obdobje, ko se moraš prilagoditi na prihod starosti. Pa da fizično ostanem zdrava. Poskušam si tudi vzeti več časa zase, ne gledam več toliko na druge. Sebe na prvo mesto, v dobrem pomenu.

Skoraj Abrahamova
Avtorica ne boj se narediti spremembe v svojih zrelih letih. Iz svoje izkušnje ti povem,da tisto kar si že leta želiš in potem res izpelješ nosi v tebi največje zadovoljstvo.
Sama sem 50+ pustila službo, ki mi ni nudila več nobenega veselja in se odločila za tisto,ki mi je dala vnovičen zagon [ rejništvo]. Žal sem se zaradi poslabšanja zdravja morala po desetih letih posloviti od tega poslanstva. A,sedaj ko sem 60+ se spet podajam v nov izziv in odhajava skupaj z možem v malo stanovanje,ker je hiša prevelika za najinem stare sklepe 😉
Avtorica,ne silim te, da moraš iti po moji poti. Vendar je čudovito, če se tudi v zrelih letih s pogumom podaš novim izzivom naproti.
Želim vse dobro!

Jaz pa zelo razumem avtorico. Mislim da nas veliko občuti podobno. Sama imam že otroke ki so polnoletni. Imam svojo dejavnost (s.p.) za katero ne vem kako bo zdržalo , nekaj novega spomniti se pa tudi ni lahko. Prijateljica ima mlajše otroke, ki so 12 let mlajši od mojih, pozno jih je rodila, ukvarja se z otroci, s šolo, z nalogami , ona čist drugače živi kot jaz. Služba ji ne pomeni, glavno da ima lahko bolniške in redno plačo. Njeno življenje se pri 50 letih se vedno vrti okoli otrok. Je naporno, a živi za njih pri mojih letih. Zato nisem zdolgočasena, ker so moji otroci že polnoletni, hiša končana, me je pa strah prihodnosti pri s.p. kje bom našla službo pred pokojem, če se zalomi. Prijatelj od moža živi za vnuke, pa odšteva do pokoja, službo sovraži. Sigurno je drugače in najlepša leta , kjer se je dogajalo , so minila . Ko smo hišo gradili, imeli otroke, bili utrujeni , ampak lepo je bilo.

Stare ste - pa ne po letih, po razmišljanju! A ko ste hišo gradili vam je bilo lepo? A takrat vas ni nič panika grabila, če boste finančno zmogli? Ni bilo nikoli krize s časom? Pa ker je bila kriza, ali bomo še imeli službo ali ne...Ste bili že takrat tako dobro stoječi? Meni je bilo zelo zelo naporno - fizično in psihično. Samo najbrž eni tega nismo pozabili in zato znamo zdaj naš čas precej bolj ceniti, predvsem pa manj jamrati.
Ne verjamem, da je bilo včasih vse boljše, verjetno je bilo marsikaj precej težje, samo časa niste imeli, da bi o tem toliko razmišljali. Nehajte jamrati, poiščite si nekaj, kar vas bo veselilo. Pa bolj realno poglejte nazaj!

“Nisem več mlada, počutim se neatraktivno”

Ene pa tudi kot mlade niso bile privlačne, Tamara Vonta in Sukička sta znan primer, in zanimivo obe sta šle za levičarke, kako da nikoli nobena privlačna ne pade tako nizko?

KO vas berem... ugotavljam da je starost izgleda predvsem v razmišljanju.

Med kolegi in kolegicami imam kar nekaj tudi takšnih, ki so 65 in še kaj več - pa imajo ljudje marsikaj lepega še pred seboj, cilje, izzive in svoja veselja. Imajo občutek, da jih najlepše še čaka, marsikaj imajo še za opraviti, dolgoročne načrte... in dovolj energije za vse to.

Pa tudi njih kaj boli, rabijo več časa da zjutraj pridejo k sebi in delajo nekaj počasneje kot 30-ih... le volje niso izgubili.

@rok-1
Točno to - najhujše je staranje v glavi. To najbolj postara.
Moja mati je en tak primer. Kao se ničesar več ne veseli, nič ji nima več smisla, nič se več ne splača...kao samo čaka se na smrt. Do takrat pa bi imela pozornost, pa animacijo. Sama ne bi naredila pa nič. Težka ko cent je.

@Skoraj abrahamovka

Sem sredi 50ih, otroke sem imela v 20ih, najboljsa leta so mi bila 40ta, tvoja leta, druga najboljsa pa 50ta.
Seveda sem pocasnejsa kot pri 20ih, pa kriz in sklepi me bolojo, mena me rudi ze daje, celulit imam in gravitacija dela svoje, lasje so vse bolj sivi in tudi gube so se ze pojavile...
A kompenziram z iskusnjami, samozavestjo, ki je pri 20ih nisem imela, gledam nazaj in vidim, da imam tudi kaj za pokazat, gledam naprej in delam plane zase, za naju z mozem, s katerim nama je zdaj boljse kot kdajkoli prej v vec kot 30ih letih zakona.
Sluzbo sem zamenjala nekaj let nazaj, pred tem sem pa sla v prejsnji sluzbi na nizje delovno mesto, ker mi res ni treba vec garat in se stresirat za brez veze.

Staramo se, pa kaj! Se vedno lahko damo veliko od sebe on za sebe, ce le hocemo in zelimo.

@Skoraj abrahamovka
Saj to. Sprejeti, da smo minljivi in zato še bolj okrepiti stik s sabo. Občutek neživetega vsakdana izvira iz življenja navzven, kaj se vidi, kaj se da meriti, prešteti. Petdeseta so povabilo, da se povežeš s svojo dušo. Devetdesetletniki so lahko bolj živi kot petdesetletniki ravno zaradi ohranjanja in negovanja življenja v sebi.

@Gigantura

Povsem res!

@resno?
Podpis! To je prav odnos, ne pa en sam jamr na jamr.

Sej mene tudi moti, da moram brati z očali, da lasje ob strani malo sivijo in da nimam več energije kot pri 30-ih. Zvečer bi najraje počival. Po drugo strani imam več prostega časa, ko si mlad živiš ful našponano, sploh če si zagnan in bi rad nekaj dosegel. Ko vse seštejem, meni je zdaj bolje. Ko si mlad se skoz primerjaš z drugimi in si obremenjen s tem, da moraš biti všeč nasprotnemu spolu. V srednjih letih živimo bolj zase in prav je tako.

Moram priznat da mi je pri 53tih super. Z možem sva si uredila tako, da nimava polnih delovnikov, posledično časa veliko. Greva ven v hribe, na kolo, potujeva na vse konce in v resnici zelo uživava. Zdaj sva začela obiskovat muzeje po Sloveniji, koliko vsega ... nova znanja in vedenja te dodatno rasvetlijo in naredijo še bolj zvedavega. Želiš še in še, brskaš vedno znova .. kam pa zdaj, kam še?
Kljub določenim zdravstvenim težavam sem ok, tudi zgledam mlajša in velik se družim z mladimi in tudi nase dam veliko. Zjutraj vaje, čez dan aktivnosti da se ne zasediš, ne zapustiš. Ko paše počitek, si ga vzamem, tudi čez dan grem na kavč brez vsake slabe vesti.

Včasih pa vseeno razmišljam , da sem že čez polovico življenja in kaj vse imam za pokazat, kaj sem dosegla, kaj bom zapustila in ob teh mislih mi gre na smeh. Sem prav vesela kaj vse mi je v življenju uspelo. Upam da bo še dolgo tako. Toliko vsega imam še v planu ...

Predlagam ti da iz vseh teh tvojih želja izluščiš eno, tisto največjo in si jo prizadevaš uresničit. Tudi če se ti zdi nemogoča, potrudi se. Ko boš enkrat na koncu, ti bo žal vsega kar nisi naredila in nič kar si naredila ... vsaj poskusila naredit.
Daj na list papirja vse kar bi in potem počasi, eno za drugo poskušaj svoje želje uresničevat. Pa ne pozabi, življenje je tvoje, od tebe je odvisno kako ti gre, od nikogar drugega. Majhni koraki.

Avtorica je lepo opisala staranje luzerjev oz., če povzamem, vaše umiranje na obroke. Saj vas razumem. Namreč, po dolgem času sem ravno včeraj med prometno konico opazoval zamorjene mase, ko so se
vračale domov iz svojih duhamornih služb. Običajno vas sploh ne registriram, ker ste nepomembni. Tokrat pa je naneslo, da sem svoj konjski zrezek užival za mizo s pogledom na glavno cesto, od koder se ni dalo spregledati zunanjega hrupa. In veste kako je odreagirala punca, ko sem jo vprašal, če je danes kak poseben dan, da je toliko prometa? Da živim v svojem mehurju, hahaha. In čisto prav je imela, ker moje življenje že dolgo več nima nič skupnega z življenjem luzerjev.

Poglejte, luzerji, pri 20ih je naše življenje še najbolj odvisno od drugih. Predvsem od staršev, ki so nas naredili. Začenši z genetiko in materialnim. Šele nato okolja. Pri 50ih pa odraža nas. In, če ste pri teh letih brez energije, denarja in svobode, da živite tako kot vam paše, da v življenju
uživate na polno, si lahko krivca za to pobliže ogledate kar v bližnjem špeglu. Preprosto povedano, življenje ste si sami zavozili.

Tudi jaz sem teh let. In ni prav verjetno, da je kdo med vami dobil slabšo življensko popotnico kot jaz. Pa že dolga leta uživam, da ni za povedat. Pol mlajše peljem scat kar se tiče “energije” in vsega kar zmorem in počnem. Zato s temu primernimi tudi delim posteljo, da se v ostalo niti ne spuščam.

Že res, da se da s pomočjo mentalne gimnastike na marsikaj gledati kot, da je kozarec na pol poln. Skratka, lahko se prepričate, da vam je čisto cool čeprav vam niti zdravje več ne služi, zgledate kot presušeni krompir, nimate za burek, brezciljno životarite iz danes na jutri, … medtem, ko sanjate penzijo, ko boste še bolj v kurcu. Ampak to še vedno ne spremeni dejstva, da si življenja niste zavozili včeraj ampak z vsem kar ste počeli preteklih 30 let. Zato za vas tudi ne obstaja nobena rešitev. Ker vaš domet ste že demonstrirali s tem kar ste postali pri 50ih. In prav nobene empatije ne premorem, ker še preveč dobro poznam vse kar ste in dobro vem, da ste si vse kar vas še čaka prav zaslužili. Tako kot tudi jaz.

Kdor ima resne težave s staranjem, sta mu na razpolago plastični kirurg ali pa psihoterapevt. Oba sta draga, ampak je slednji boljša izbira, ker potem ne rabiš prvega in stalnih obraznih korektur, ki vodijo v izmaličenost in groteskno umetnost.



Nevaljo, kaj boš pa ti naredil na področju duševnega zdravja? Ne kaže ti dobro, ker nisi več med najmlajšimi.

@nekoč nekje

Pozabila sem omenit vid.
Od nekdaj imam ocala za na dalec, ki mi zdaj kvarijo vid na blizu in to je vsakdanja borba z ocali, gor, dol, vidim, ne vidim, klinc, ne vidim ne z ocali, ne brez - depilacija nog je prava akrobatika, da fokusiram oko na dlacice. So what? Se vsaj razgibam med depilacijo.

Res je kar pravi avtor zgoraj. Pri 20-ih je naše življenje omejno s tem, kar nam lahko v rit stišijo starši. pri 50-ih pa je odraz nas samih. začenši s kilogrami in zdravjem. Mene čudi, kako ljudje v srednjih letih jamrajo, da so zanič, ob tem pa imajo odrasle otroke in vnuke. To dejstvo bi jih moralo razbremeniti, ne dodatno obremenjevati, aali pač ne?

Ovire gelde uživanja življenja, take in drugačne, pa si vsak posameznik postavlja sam. In bolj kot živi v skladu z večino, več ovir si je do 50-ega leta postavil. In seveda je potem "nemogoče" menjati okolje, zaposlitev, če si je pa marsikdo z vsem, kar je počel desetletja, bivanje zabetoniral.

Nisem še 50, še kr nekaj let manjka, ampak ja, v teh letih je naš lajf to, kar smo si naredili iz njega..

Letje ima svoje obdobje, sprememb. Vsako sem občutila deugačno. Vmes tudi tisti, kamor je izven ))) Svetujem, da se manj sekirate z malenkstmi in poskusate oz. preizkusite kvaliteto. Ki vam bo dala snernice življenj. Brez udolov karšidank. Nekqj me je prehitelo, nejaj imam zapoznelo z leti ))). Se ne sekiram na zalogo. , z joj, kaj pa če. Imam sicer mlajso gensko nasmehno. Ampak, realno znam tudi za svoje obdobje povedati, da se mladoat, kot je pei ne 20ih zaradi upornosti obdobja, ne da z elastičnostjo kasnejših let kit zamenjati. Tudi, če si šporrno aktiven. Kdo pravi, da se Štukelj naravno gibčno ni postaral? Brez da bi vedel, s čim se je nazal. Res se ni pa stresno obremenjeval za streane gube in jih z lepotnimi ooeracijami reševal, novz ozempic po novem. Ko pol vse bolno z dahovo delujejo in nič zdravo. Jest mam gensko mladist, tako videzno kot orgazmično. Zato nič ne rabim za pospešek. Da bi bika zagrenjena še zarad smejalnih gub. )))

No, včasih smo na roke popravljali tekst. In zdej tud vem, da na oqmet ne smeš tipkat po kerikoli tipkovnci. Kjer te z desetletjem poleni tudi vsa lepotna računalniška gsm sitnost z novitetami u oka tren. Ok, rabim očaka frderberja. )))

Jaz kažem manj let kot jih imam, sem zdrava, nisem v menopavzi, nimam težav s sklepi. Sem živahna in energična. Ampak obdobje ki ga sedaj preživljam, mi ni všeč. Ne bojim se gubic, staranja kot staranja,ampak občutka, da sem v drugi polovici življenja , ki bo manj produktiven. Da moje življenje postaja bolj zanemarljivo in so otroci v ospredju. To v sebi čutim, čeprav navzven ne kažem. Niti nisem zagrenjena, sem vesela sogovornica. Seveda sem bolj modra, ampak kaj me je naredilo bolj modro? Izkušnje in razočaranja. Ne upam se veseliti nekaj na pamet, ker je zadaj strah, kaj če se ne uresniči. Kaj če bo spet nekaj narobe, kaj če bom spet razočarana. Veliko ljudi me je močno prizadelo. Marsikaj obžalujem, ampak to je usoda, splet ki ni bil od mene odvisen, mi je pa povzročil bolečine. Veliko tega se nabere skozi življenje. Včasih si zelo želim biti naivna, nezrela, kot ko smo bili mladi. Ampak ne gre.

@Jaz tako
Če bi imela neko prijateljico, iskreno, bi mi bilo lažje. Tako pa ljudje samo hitijo, noben si ne vzame čas, v službi so odnosi formalni, dober dan, nasvidenje, prijateljice nimajo časa nikoli, ali pa želje.vsak je le zase. Škoda, pogrešam tiste momente , trenutke veselja, ko smo se res nasmejali , ko smo hodili ven, ko smo še več družili . Sedaj grem na kolo, da se malo sprostim.