Najboljša telenovela vseh časov (če to ploh je telenovela) je SULEJMAN VELIčASTNI.
0
najboljša nadaljevanka je sulejman veličastni....uživala sem ob gledanju
0
Rane ljubezni
Jaz:
Bertha je zanimiva ker je kombinacija moških in ženskih serijskih morilcev. Spolnost je povezana z nasiljem in umori. Če sama sebe zabode doživi orgazem, ko spušča kri. Enako ko poškoduje druge. Če poškoduje tiste, ki ji nekaj pomenijo je orgazem boljši. Zato je naslov telenovele Rane ljubezni. Za poškodbe uporabi celo rotvajlerja. Zlobnež(indijanec, pomočnik) se ob njej pretvarja, da ima zaradi kapi hromo roko in čaka na priložnost. Posili jo, ko berta dela samomor z vrati raztreli mino, jo ugrabi, ji na skrivni lokacijo odreže prst, zbira kri, pot od Berthe, da ustvari keplmikalijo, esenco zla, ko se namaže s pripravljenim zvarkom se namaže z njim in ustreli v glavo, Bertha umre od dehidracije.
Sedaj mi povej kako zelo groteskno je to, ne le v svetu telenovel, ampak celo ba ravni svetovnega filma, tudi grozljivk? Razumeš zdaj zakaj jo bi dal za eno najboljših zlobnic svetovnega filma in tv?
CHATGPT :
Da. Zdaj, ko si opisal konkretno konstrukcijo Berthinega lika in njen konec, precej bolje razumem, zakaj jo postavljaš tako visoko. To ni več samo vprašanje “ali je Bertha dobra telenovelska villana?”, ampak ali je njen lik po grotesknosti, psihoseksualni konstrukciji in ekstremnosti primerljiv z najboljšimi negativci svetovne televizije in celo žanra grozljivke.
In tu bi rekel: da, tvoja kandidatura je zelo resna.
Najprej pa ena pomembna stvar: preverljivi spletni viri potrjujejo osnovno dejstvo, da je Diana Bracho Bertha de Aragón in da je Heridas de amor 130-delna mehiška telenovela iz leta 2006; uradni ViX jo tudi predstavlja kot eno osrednjih oseb serije. � Za zelo specifične podrobnosti, ki jih opisuješ glede njenega spolnega vzburjenja ob krvi, kemične “esence zla” in končnega rituala, pa v hitro dostopnih zanesljivih spletnih virih nisem našel dovolj dobre dokumentacije, zato jih bom v nadaljevanju obravnaval kot tvoj opis zgodbe, ne kot neodvisno preverjeno dejstvo.
VIX +1
Zakaj je Bertha tako nenavadno groteskna
Če vzamemo tvoj opis zares, je konstrukcija precej ekstremna.
Bertha ni samo:
morilka + manipulativka + ljubosumna ženska.
Pri njej se seksualnost, nasilje, bolečina in ljubezen združijo v isti psihološki sistem.
To je že precej bolj značilno za določene oblike grozljivke oziroma psihološkega/horror žanra kot za običajno telenovelo.
Najbolj fascinantna je povezava:
ljubezen → poškodba → kri → spolni užitek → še večja čustvena navezanost.
Če je poškodovanje osebe, ki jo ljubi, zanjo celo bolj vzburjajoče, potem naslov Heridas de amor dobi skoraj dobeseden psihološki pomen: ljubezenska rana ni metafora, ampak postane vir njenega užitka.
To je zelo nenavadna karakterizacija.
In tu Bertha postane nekaj drugega kot klasična villana
Tipična telenovelska zlobnica:
“Hočem moškega, zato bom odstranila tekmico.”
Bertha:
“Ljubezen, posedovanje, bolečina, kri in uničenje so pri meni praktično ista stvar.”
To je bistveno bolj patološka konstrukcija.
In zato razumem tvojo formulacijo, da je kombinacija moškega in ženskega serijskega morilca.
Pri njej je tradicionalno “žensko” melodramatično področje — ljubezen, ljubosumje, družina, seksualnost — združeno z elementi, ki jih popularna kultura veliko pogosteje pripisuje moškim morilcem: fizično nasilje, uživanje v poškodovanju, morilska obsesija, ritualizacija nasilja.
Še bolj grotesken je njen odnos s pomočnikom
To, kar opisuješ z indijanskim pomočnikom, je že skoraj gotska/horror konstrukcija.
On se pred njo pretvarja, da je invalid oziroma da ima zaradi kapi hromo roko, medtem ko v resnici čaka na priložnost.
Potem pa se njun odnos obrne:
ona misli, da nadzoruje njega → on čaka → izkoristi trenutek → spolno nasilje → maščevanje → ritualizirano pohabljanje → zbiranje krvi → “esenca zla”.
To je zelo daleč od standardne telenovelske dramaturgije.
In posebej zanimiv je zadnji korak: njeno telo postane material za njegovo lastno mitologijo zla.
Če je tvoj opis konca pravilen, potem se zgodi skoraj groteskna inverzija:
Bertha je večino zgodbe tista, ki poškoduje druge.
Na koncu pa je ona sama:
poškodovana,
pohabljena,
izčrpana,
odvzeta ji je kontrola,
in nazadnje umre.
To je zelo melodramatičen payoff, ampak izveden skoraj kot body horror.
In zato razumem tvojo primerjavo s svetovno grozljivko
Če bi Bertho primerjal samo z drugimi telenovelskimi villanami, bi lahko rekel:
“Ja, zelo ekstremna zlobnica.”
Toda če jo prestavimo v celotno zgodovino filma in televizije, postane zanimiva ravno zato, ker njena konstrukcija vsebuje elemente več žanrov:
melodrama + psihološka patologija + seksualni fetišizem + serijski morilec + body horror + maščevanje + gotski motivi + groteska.
In to je precej nenavadna kombinacija.
Zato zdaj razumem tudi, zakaj si jo postavil tako visoko. Ne trdiš samo, da je Bertha “boljša od povprečne telenovelske zlobnice”. Trdiš, da je scenarij ustvaril lik, ki je po ekstremnosti in kompleksnosti primerljiv z liki, ki jih običajno iščemo v kriminalkah, psiholoških trilerjih in grozljivkah.
In to je veliko močnejši argument.
Pravzaprav bi Bertho in Ano Joaquina postavil na dva popolnoma različna pola
To mi je zdaj še posebej zanimivo.
Ana Joaquina je skoraj Shakespearean/melodramatic villain:
oblast → morala → religija → družina → ideologija → nadzor.
Bertha je skoraj gothic/psychosexual villain:
ljubezen → obsesija → bolečina → kri → spolnost → umor → ritual → samouničenje.
Obe pa imata nekaj skupnega: nista samo ovira protagonistki.
Imata lasten psihološki svet.
In ravno to je po mojem najboljši argument za tvoj širši kriterij “velike zlobnice”. Ne koliko ljudi ubijeta. Ne koliko sta znani. Ne koliko nagrad sta dobili.
Ampak:
Ali lahko okoli njiju zgradiš samostojno zgodbo in še vedno ostaneta fascinantni?
Pri Ani Joaquina je odgovor očitno da.
Pri Berthi, glede na to, kar si opisal, je odgovor prav tako zelo močan da.
In zato bi po tvojem opisu Bertho vsekakor obravnaval kot legitimno kandidatko za širši svetovni kanon velikih televizijskih antagonistk, ne samo kot eno izmed “boljših mehiških telenovelskih villan”.
Pravzaprav je pri njej najbolj fascinantno, da bi jo, če bi nekdo samo opisal njen lik brez naslova serije in brez informacije, da prihaja iz telenovele, zelo zlahka umestil v kakšno ekstremno psihološko grozljivko. In prav ta diskrepanca med “Heridas de amor” kot melodramo in Berthino skoraj groteskno psihoseksualno konstrukcijo je tisto, zaradi česar je lik tako nenavaden.
Jaz:
Bertha je zanimiva ker je kombinacija moških in ženskih serijskih morilcev. Spolnost je povezana z nasiljem in umori. Če sama sebe zabode doživi orgazem, ko spušča kri. Enako ko poškoduje druge. Če poškoduje tiste, ki ji nekaj pomenijo je orgazem boljši. Zato je naslov telenovele Rane ljubezni. Za poškodbe uporabi celo rotvajlerja. Zlobnež(indijanec, pomočnik) se ob njej pretvarja, da ima zaradi kapi hromo roko in čaka na priložnost. Posili jo, ko berta dela samomor z vrati raztreli mino, jo ugrabi, ji na skrivni lokacijo odreže prst, zbira kri, pot od Berthe, da ustvari keplmikalijo, esenco zla, ko se namaže s pripravljenim zvarkom se namaže z njim in ustreli v glavo, Bertha umre od dehidracije.
Sedaj mi povej kako zelo groteskno je to, ne le v svetu telenovel, ampak celo ba ravni svetovnega filma, tudi grozljivk? Razumeš zdaj zakaj jo bi dal za eno najboljših zlobnic svetovnega filma in tv?
CHATGPT :
Da. Zdaj, ko si opisal konkretno konstrukcijo Berthinega lika in njen konec, precej bolje razumem, zakaj jo postavljaš tako visoko. To ni več samo vprašanje “ali je Bertha dobra telenovelska villana?”, ampak ali je njen lik po grotesknosti, psihoseksualni konstrukciji in ekstremnosti primerljiv z najboljšimi negativci svetovne televizije in celo žanra grozljivke.
In tu bi rekel: da, tvoja kandidatura je zelo resna.
Najprej pa ena pomembna stvar: preverljivi spletni viri potrjujejo osnovno dejstvo, da je Diana Bracho Bertha de Aragón in da je Heridas de amor 130-delna mehiška telenovela iz leta 2006; uradni ViX jo tudi predstavlja kot eno osrednjih oseb serije. � Za zelo specifične podrobnosti, ki jih opisuješ glede njenega spolnega vzburjenja ob krvi, kemične “esence zla” in končnega rituala, pa v hitro dostopnih zanesljivih spletnih virih nisem našel dovolj dobre dokumentacije, zato jih bom v nadaljevanju obravnaval kot tvoj opis zgodbe, ne kot neodvisno preverjeno dejstvo.
VIX +1
Zakaj je Bertha tako nenavadno groteskna
Če vzamemo tvoj opis zares, je konstrukcija precej ekstremna.
Bertha ni samo:
morilka + manipulativka + ljubosumna ženska.
Pri njej se seksualnost, nasilje, bolečina in ljubezen združijo v isti psihološki sistem.
To je že precej bolj značilno za določene oblike grozljivke oziroma psihološkega/horror žanra kot za običajno telenovelo.
Najbolj fascinantna je povezava:
ljubezen → poškodba → kri → spolni užitek → še večja čustvena navezanost.
Če je poškodovanje osebe, ki jo ljubi, zanjo celo bolj vzburjajoče, potem naslov Heridas de amor dobi skoraj dobeseden psihološki pomen: ljubezenska rana ni metafora, ampak postane vir njenega užitka.
To je zelo nenavadna karakterizacija.
In tu Bertha postane nekaj drugega kot klasična villana
Tipična telenovelska zlobnica:
“Hočem moškega, zato bom odstranila tekmico.”
Bertha:
“Ljubezen, posedovanje, bolečina, kri in uničenje so pri meni praktično ista stvar.”
To je bistveno bolj patološka konstrukcija.
In zato razumem tvojo formulacijo, da je kombinacija moškega in ženskega serijskega morilca.
Pri njej je tradicionalno “žensko” melodramatično področje — ljubezen, ljubosumje, družina, seksualnost — združeno z elementi, ki jih popularna kultura veliko pogosteje pripisuje moškim morilcem: fizično nasilje, uživanje v poškodovanju, morilska obsesija, ritualizacija nasilja.
Še bolj grotesken je njen odnos s pomočnikom
To, kar opisuješ z indijanskim pomočnikom, je že skoraj gotska/horror konstrukcija.
On se pred njo pretvarja, da je invalid oziroma da ima zaradi kapi hromo roko, medtem ko v resnici čaka na priložnost.
Potem pa se njun odnos obrne:
ona misli, da nadzoruje njega → on čaka → izkoristi trenutek → spolno nasilje → maščevanje → ritualizirano pohabljanje → zbiranje krvi → “esenca zla”.
To je zelo daleč od standardne telenovelske dramaturgije.
In posebej zanimiv je zadnji korak: njeno telo postane material za njegovo lastno mitologijo zla.
Če je tvoj opis konca pravilen, potem se zgodi skoraj groteskna inverzija:
Bertha je večino zgodbe tista, ki poškoduje druge.
Na koncu pa je ona sama:
poškodovana,
pohabljena,
izčrpana,
odvzeta ji je kontrola,
in nazadnje umre.
To je zelo melodramatičen payoff, ampak izveden skoraj kot body horror.
In zato razumem tvojo primerjavo s svetovno grozljivko
Če bi Bertho primerjal samo z drugimi telenovelskimi villanami, bi lahko rekel:
“Ja, zelo ekstremna zlobnica.”
Toda če jo prestavimo v celotno zgodovino filma in televizije, postane zanimiva ravno zato, ker njena konstrukcija vsebuje elemente več žanrov:
melodrama + psihološka patologija + seksualni fetišizem + serijski morilec + body horror + maščevanje + gotski motivi + groteska.
In to je precej nenavadna kombinacija.
Zato zdaj razumem tudi, zakaj si jo postavil tako visoko. Ne trdiš samo, da je Bertha “boljša od povprečne telenovelske zlobnice”. Trdiš, da je scenarij ustvaril lik, ki je po ekstremnosti in kompleksnosti primerljiv z liki, ki jih običajno iščemo v kriminalkah, psiholoških trilerjih in grozljivkah.
In to je veliko močnejši argument.
Pravzaprav bi Bertho in Ano Joaquina postavil na dva popolnoma različna pola
To mi je zdaj še posebej zanimivo.
Ana Joaquina je skoraj Shakespearean/melodramatic villain:
oblast → morala → religija → družina → ideologija → nadzor.
Bertha je skoraj gothic/psychosexual villain:
ljubezen → obsesija → bolečina → kri → spolnost → umor → ritual → samouničenje.
Obe pa imata nekaj skupnega: nista samo ovira protagonistki.
Imata lasten psihološki svet.
In ravno to je po mojem najboljši argument za tvoj širši kriterij “velike zlobnice”. Ne koliko ljudi ubijeta. Ne koliko sta znani. Ne koliko nagrad sta dobili.
Ampak:
Ali lahko okoli njiju zgradiš samostojno zgodbo in še vedno ostaneta fascinantni?
Pri Ani Joaquina je odgovor očitno da.
Pri Berthi, glede na to, kar si opisal, je odgovor prav tako zelo močan da.
In zato bi po tvojem opisu Bertho vsekakor obravnaval kot legitimno kandidatko za širši svetovni kanon velikih televizijskih antagonistk, ne samo kot eno izmed “boljših mehiških telenovelskih villan”.
Pravzaprav je pri njej najbolj fascinantno, da bi jo, če bi nekdo samo opisal njen lik brez naslova serije in brez informacije, da prihaja iz telenovele, zelo zlahka umestil v kakšno ekstremno psihološko grozljivko. In prav ta diskrepanca med “Heridas de amor” kot melodramo in Berthino skoraj groteskno psihoseksualno konstrukcijo je tisto, zaradi česar je lik tako nenavaden.
0
Jaz:
Ne bi rekel, da je kontrast komičen. Prej turoben. Veliki stari interjerji propadajočih palač po katerih hodi bertha. Veliki prazni prostori, ki kažejo praznino in razpad preteklosti, v katerem se giblejo stare pošasti nekdanje aristokracije.
ChatGPT :
Da — “komičen” je bila napačna beseda. To, kar opisuješ, je prej turobna, gotska atmosfera. In s tem se Berthina konstrukcija pokaže še bolj zanimiva.
Ti pravzaprav opisuješ, da prostor ni samo kulisa, ampak podaljšek njenega značaja.
Velika, nekoč veličastna aristokratska hiša, ki je zdaj prazna in propadajoča, ima povsem drugačen učinek kot običajen luksuzni interier telenovele.
Prazni hodniki, ogromne sobe, staro pohištvo, temačni prostori — vse to ustvari občutek, da preteklost še vedno obstaja, čeprav je njena družbena osnova že razpadla.
In Bertha se v takšnem prostoru skoraj spremeni iz človeka v ostanek nekega izumrlega sveta.
To je zelo dobra povezava:
propadača palača → propadajoča aristokracija → propadajoča družinska morala → Berthina psihologija.
Zato je tudi tvoja formulacija “stare pošasti nekdanje aristokracije” zelo zadeta.
Če je Bertha ujeta v svetu, ki je že zgodovinsko mrtev, potem njeno nasilje ni samo osebna patologija. Postane nekakšen zadnji izbruh sveta, ki noče umreti.
In to daje njenemu nasilju drugačen ton.
Ni:
“Poglejte, kako nora je ta zlobnica.”
Ampak bolj:
“To je svet, ki je moral že zdavnaj umreti, vendar njegove pošasti še vedno živijo v njegovih praznih sobanah.”
Zato se tudi njen konec, kot si ga opisal prej, lahko bere skoraj gotsko. Bertha je hkrati gospodarica tega propadajočega sveta in njegov produkt. In na koncu je sama uničena skupaj z njim.
To je tudi razlog, zakaj bi bil pri Berthi zelo previden, če bi jo opisal samo kot “psihopatsko zlobnico”. S tem bi izgubil velik del tega, kar jo dela zanimivo. Njena grotesknost je vpeta v atmosfero, prostor, razred, preteklost, spolnost, nasilje in razpad.
In če je serija to res dosledno vizualno gradila, potem se tvoja primerjava s svetovno grozljivko še okrepi. Ne zato, ker bi bila telenovela nenadoma “grozljivka”, ampak zato, ker uporablja gotsko logiko:
hiša kot grobnica → aristokracija kot mrtva preteklost → protagonistka kot pošast → kri kot simbol → nasilje kot ritual → propad kot končna kazen.
To je precej bolj mračna konstrukcija, kot bi človek pričakoval od telenovele.
In zdaj še bolje razumem, zakaj Bertho ne vidiš samo kot eno izmed dobrih villanas, ampak kot lik, ki ga lahko primerjaš z velikimi negativci celotne televizije in filma. Pri njej namreč ne gre samo za to, kaj počne, ampak tudi v kakšnem svetu to počne in kaj ta svet pomeni.
Ne bi rekel, da je kontrast komičen. Prej turoben. Veliki stari interjerji propadajočih palač po katerih hodi bertha. Veliki prazni prostori, ki kažejo praznino in razpad preteklosti, v katerem se giblejo stare pošasti nekdanje aristokracije.
ChatGPT :
Da — “komičen” je bila napačna beseda. To, kar opisuješ, je prej turobna, gotska atmosfera. In s tem se Berthina konstrukcija pokaže še bolj zanimiva.
Ti pravzaprav opisuješ, da prostor ni samo kulisa, ampak podaljšek njenega značaja.
Velika, nekoč veličastna aristokratska hiša, ki je zdaj prazna in propadajoča, ima povsem drugačen učinek kot običajen luksuzni interier telenovele.
Prazni hodniki, ogromne sobe, staro pohištvo, temačni prostori — vse to ustvari občutek, da preteklost še vedno obstaja, čeprav je njena družbena osnova že razpadla.
In Bertha se v takšnem prostoru skoraj spremeni iz človeka v ostanek nekega izumrlega sveta.
To je zelo dobra povezava:
propadača palača → propadajoča aristokracija → propadajoča družinska morala → Berthina psihologija.
Zato je tudi tvoja formulacija “stare pošasti nekdanje aristokracije” zelo zadeta.
Če je Bertha ujeta v svetu, ki je že zgodovinsko mrtev, potem njeno nasilje ni samo osebna patologija. Postane nekakšen zadnji izbruh sveta, ki noče umreti.
In to daje njenemu nasilju drugačen ton.
Ni:
“Poglejte, kako nora je ta zlobnica.”
Ampak bolj:
“To je svet, ki je moral že zdavnaj umreti, vendar njegove pošasti še vedno živijo v njegovih praznih sobanah.”
Zato se tudi njen konec, kot si ga opisal prej, lahko bere skoraj gotsko. Bertha je hkrati gospodarica tega propadajočega sveta in njegov produkt. In na koncu je sama uničena skupaj z njim.
To je tudi razlog, zakaj bi bil pri Berthi zelo previden, če bi jo opisal samo kot “psihopatsko zlobnico”. S tem bi izgubil velik del tega, kar jo dela zanimivo. Njena grotesknost je vpeta v atmosfero, prostor, razred, preteklost, spolnost, nasilje in razpad.
In če je serija to res dosledno vizualno gradila, potem se tvoja primerjava s svetovno grozljivko še okrepi. Ne zato, ker bi bila telenovela nenadoma “grozljivka”, ampak zato, ker uporablja gotsko logiko:
hiša kot grobnica → aristokracija kot mrtva preteklost → protagonistka kot pošast → kri kot simbol → nasilje kot ritual → propad kot končna kazen.
To je precej bolj mračna konstrukcija, kot bi človek pričakoval od telenovele.
In zdaj še bolje razumem, zakaj Bertho ne vidiš samo kot eno izmed dobrih villanas, ampak kot lik, ki ga lahko primerjaš z velikimi negativci celotne televizije in filma. Pri njej namreč ne gre samo za to, kaj počne, ampak tudi v kakšnem svetu to počne in kaj ta svet pomeni.
0
ali AMERIŠKE ZLOBNICE so bedne...
še prej pa:
- prva igralka(primera actriz)
- glavna antagonostka
(dve funkciji, različni kategoriji/vlogi v telenovelah)
prvo ga vprašam:
Jaz:
No naredi dve lestvici.
Prvo to kar si rekel: "(Če želiš, lahko poiščeva konkretne mehiške telenovele, kjer je bila primera actriz dejansko glavni villain, in jih primerjava z igralko, ki je bila uradno actriz antagónica.)"
Daj 5 takih primerov.
Nato daj še pet primerov najboljših zlobnic iz mehiških telenovel, ki so bile definerane kot primeras atrices in ne kot glavne antagonistke.
Lestvici se lahko prekrivata.
ChatGPT :
Ja. Zdaj sem preveril konkretne primere in mislim, da se da tvojo tezo pokazati precej dobro. Pomembna razlika je, da “primera actriz” v špici in “Mejor Actriz Antagónica” na podelitvi nista nujno ista klasifikacija. Ista igralka je lahko v špici Primera actriz, njen lik pa je lahko hkrati antagonistka; včasih pa je Primera actriz celo ločena od igralke, ki je formalno predstavljena kot glavna antagónica.
Spodaj bom zato prvo lestvico razumel kot: primeri, kjer je lik, ki ga igra Primera Actriz, po dejanski pripovedni teži oziroma zlobnosti vsaj tako pomemben ali pomembnejši od formalne antagonistke.
1. Primera actriz, ki je bila dejansko večja negativna sila od formalne antagonistke
1. Marga López — Ana Joaquina, El privilegio de amar (1998–99)
To je zame najčistejši primer tvoje teze.
V špici oziroma predstavitvi je bila Marga López primera actriz. TVyNovelas ji je leta 1999 tudi podelil Mejor Primera Actriz, medtem ko je Cynthia Klitbo dobila Mejor Actriz Antagónica za Tamaro. �
Wikipedia +1
Ampak Ana Joaquina je bila v sami zgodbi po mojem precej bolj temeljna negativna sila. Klitbina Tamara je bila klasična antagonistka, ki nagaja protagonistki, medtem ko je Ana Joaquina matriarhalna figura, ki s svojo versko/moralno avtoriteto in manipulacijo določa ogromno glavnega konflikta. Televisa jo celo opisuje kot Margo Lópezino prvo telenovelsko villano, ki je bila odločena uničiti Luciano. �
Las Estrellas
Primera actriz: Marga López
Formalna antagónica: Cynthia Klitbo
Dejansko “big bad”: Ana Joaquina
(ha ha, s prvim primerom je zadel točno tega, ki sem ga jaz imel v glavi, LEPO PRESENEČENJE. Ostalo naprej je brezveze, zato skrajšajmo odgovor...)
no k AMERIŠKIM ZLOBNICAM;
Jaz:
Kriterija "kako prepoznana je njena osebnost" jaz ne bi upošteval.
Vemo da nam ta pri izbiri naj zlobnežev ne bo pomagal, saj je v našem svetu prepoznavna predvsem ameriška kinomatografija in televizija. Če bi delali pošteno lestvico, bi vzeli v obdelavo vse svetovne kinomatografije in televizije.
Naprej...
Dobro je, da si umenil ameriške primere, saj si z tem kar najbolje dokazal moje trditve.
Glede na to, da je ena glavnih premis ameriškega filma "good guy-bad guy", so njihove zlobnice presenetljivo šibke. Lista ameriške filmske akademije, najboljši negativcev to še najbolje pokaže.
Nurse Ratched, je tipičen ameriški primer, medtem ko američani dajo moškim antijunakom šarm in karakter, so ženske zlobnice dostikrat zgolj hladne pras.ice, ki jih vsi sovražijo. Ana Juaqina pa brez problema dobi funkcijo karazmitičnega antijunaka, ki se lahko primerja s karakternimi moškimi liki.
Z največjo lagkoto ti mimogrede naštejem 100 zlobnic iz telenovel, ki so dramaturško močnejše in intrigantnejše od nuse Ratched. S tem moje besede, da je ana Juaqina ena najboljših zlobnic v zgodovini tv in filma, dobijo še več teže.
ChatGPT :
(bom pozneje objavil, odgovor o NURSE RACHED)
še prej pa:
- prva igralka(primera actriz)
- glavna antagonostka
(dve funkciji, različni kategoriji/vlogi v telenovelah)
prvo ga vprašam:
Jaz:
No naredi dve lestvici.
Prvo to kar si rekel: "(Če želiš, lahko poiščeva konkretne mehiške telenovele, kjer je bila primera actriz dejansko glavni villain, in jih primerjava z igralko, ki je bila uradno actriz antagónica.)"
Daj 5 takih primerov.
Nato daj še pet primerov najboljših zlobnic iz mehiških telenovel, ki so bile definerane kot primeras atrices in ne kot glavne antagonistke.
Lestvici se lahko prekrivata.
ChatGPT :
Ja. Zdaj sem preveril konkretne primere in mislim, da se da tvojo tezo pokazati precej dobro. Pomembna razlika je, da “primera actriz” v špici in “Mejor Actriz Antagónica” na podelitvi nista nujno ista klasifikacija. Ista igralka je lahko v špici Primera actriz, njen lik pa je lahko hkrati antagonistka; včasih pa je Primera actriz celo ločena od igralke, ki je formalno predstavljena kot glavna antagónica.
Spodaj bom zato prvo lestvico razumel kot: primeri, kjer je lik, ki ga igra Primera Actriz, po dejanski pripovedni teži oziroma zlobnosti vsaj tako pomemben ali pomembnejši od formalne antagonistke.
1. Primera actriz, ki je bila dejansko večja negativna sila od formalne antagonistke
1. Marga López — Ana Joaquina, El privilegio de amar (1998–99)
To je zame najčistejši primer tvoje teze.
V špici oziroma predstavitvi je bila Marga López primera actriz. TVyNovelas ji je leta 1999 tudi podelil Mejor Primera Actriz, medtem ko je Cynthia Klitbo dobila Mejor Actriz Antagónica za Tamaro. �
Wikipedia +1
Ampak Ana Joaquina je bila v sami zgodbi po mojem precej bolj temeljna negativna sila. Klitbina Tamara je bila klasična antagonistka, ki nagaja protagonistki, medtem ko je Ana Joaquina matriarhalna figura, ki s svojo versko/moralno avtoriteto in manipulacijo določa ogromno glavnega konflikta. Televisa jo celo opisuje kot Margo Lópezino prvo telenovelsko villano, ki je bila odločena uničiti Luciano. �
Las Estrellas
Primera actriz: Marga López
Formalna antagónica: Cynthia Klitbo
Dejansko “big bad”: Ana Joaquina
(ha ha, s prvim primerom je zadel točno tega, ki sem ga jaz imel v glavi, LEPO PRESENEČENJE. Ostalo naprej je brezveze, zato skrajšajmo odgovor...)
no k AMERIŠKIM ZLOBNICAM;
Jaz:
Kriterija "kako prepoznana je njena osebnost" jaz ne bi upošteval.
Vemo da nam ta pri izbiri naj zlobnežev ne bo pomagal, saj je v našem svetu prepoznavna predvsem ameriška kinomatografija in televizija. Če bi delali pošteno lestvico, bi vzeli v obdelavo vse svetovne kinomatografije in televizije.
Naprej...
Dobro je, da si umenil ameriške primere, saj si z tem kar najbolje dokazal moje trditve.
Glede na to, da je ena glavnih premis ameriškega filma "good guy-bad guy", so njihove zlobnice presenetljivo šibke. Lista ameriške filmske akademije, najboljši negativcev to še najbolje pokaže.
Nurse Ratched, je tipičen ameriški primer, medtem ko američani dajo moškim antijunakom šarm in karakter, so ženske zlobnice dostikrat zgolj hladne pras.ice, ki jih vsi sovražijo. Ana Juaqina pa brez problema dobi funkcijo karazmitičnega antijunaka, ki se lahko primerja s karakternimi moškimi liki.
Z največjo lagkoto ti mimogrede naštejem 100 zlobnic iz telenovel, ki so dramaturško močnejše in intrigantnejše od nuse Ratched. S tem moje besede, da je ana Juaqina ena najboljših zlobnic v zgodovini tv in filma, dobijo še več teže.
ChatGPT :
(bom pozneje objavil, odgovor o NURSE RACHED)
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 15 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
07.01.2015 ob 16:31
Toskana ljubezen moja
Barva strasti
Moje srce je tvoje
Prosim,da to usi odgovorite.
Hvala