☕ Tašča odnosi snaha, zet , mit ali resnica

Sama sem se s svojo tašco dobro razumela, bili sva si naklonjeni, se spoštovali. S svojo snaho se odlično razumem, imava prijateljski odnos in precej skupnega. Obe sva trenirali isti šport, imava podobne hobije, poglede na življenje. Z mladimi se radi družimo, a spontano. Ne visimo drug na drugem. Čeprav smo si blizu, si pa življenja skupaj ne predstavljam, enako kot si ga tudi s svojo taščo ne bi.

2x na leto po pol ure vljudnega klepeta in to je to.
Je ne kličem, ona mene prav tako ne.
Na srečo živiva 2 uri narazen.

Daleč od idealnega, se pa z leti izboljšuje. Vedno je pomagalo tudi več kot 100 kilometrov razdalje. Da bi se mogle videvat vsak dan, se obema odpelje.
Tudi mojemu možu ni bilo vedno vse super z mojo mamo, sem jo morala kar parkrat ustavit.
Nikoli ni bilo pa kakšne hudobije, zlobe, sovraštva ali prepirov. Užaljenost pa ja.

Glej, kakor jaz vidim ima vsak človek neke svoje finte, ki drugemu ne ustrezajo. In ljudje smo različni tudi v tem kdaj in v kakšnem primeru in kako drugemu postavimo meje. Ter navsezadnje kako je drug pripravljen to sprejet.

Pa še nekaj, kdor misli da je človek samo zlat ali samo zloben, se pa zelo slepi. Taki ljudje ne obstajajo.

Moj tast nima pravice do besede, tašča pa, dokler sem bila samo ena iz skupine prijateljev in prijateljic, je bila čisto prijazna do mene, ko pa je izvedela, da sva par, pa je bil skoraj dobesedno ogenj v strehi.
Jok, grožnje, prepoved stikov, spuščanje gum na avtu, skrivanje telefona in podobna sranja.
Je imel mož vsega dovolj, poiskal službo na našem koncu in se odselil k meni.
Potem pa spet jok in stok, ker sem ga ukradla.

Posredno se mi je opravičila, ko se je opravičila možu, zdaj grem k njim tako za pol ure hladnega vljudnega klepeta ob njunih rojstnih dnevih. Nič več, 2x na leto.

Jaz sem živela s taščo v isti hiši kar dolgo in sva se čisto OK razumeli. Fajn gospa, daleč od popolne, ampak jaz sem še dlje:-) Ena drugi sva pogledali skoz prste, pa je bilo.

A je adminu iz SČ dolgčas in si piše sam s sabo?

Tast me je vzljubil takoj, ko me je mož pripeljal na 1. spoznavni obisk. Dokler je živel, sva imela izredno spoštljiv odnos in zavezništvo. Tašča me je sprva bila zelo vesela, češ končno se je našla prava, ki bo njenga sina spravila "v red". Ni pa verjetno razmišljala, da ko bom njenega sina spravljala "v red", da bo to pomenilo, da ne bo več njena beseda na 1. mestu pri njem. To je bilo obdobje ljubosumja, ko se je kao počutila ogroženo, da ji bom ukradla sina. Na koncu je prevladal zdrav razum, ko sem ji uspela dopovedat, da imava pri njenem sinu različni poziciji - ona bo za vse življenje njegova mama, jaz mogoče ne bom edina ženska za vse življenje. Potem sva se dolga leta zelo lepo razumeli. Čutila sem, da me je imela iskreno rada in jaz tudi njo. Tudi kadar sva imela z možem kak prepir, če je zvedela za to, se je postavila na mojo stran. Ko sva se ločila, je sprva bila na moji strani, potem jo je sine z lažmi o meni obrnil proti meni.

Snaho sem imela rada, bila je skrbna, pridna, varčna. Pri obiskih sem opazovala, da ni nekaj vredu. Izkazalo se je, da res ni bilo. Ločitev.
Šok za starše, otroka sta se mi smilila. Sin se odseli. Lep čas nisem mogla tega predelati. Ostali sva v stiku, grem na kavo, se slišiva po tf, če rabi popazim na vnuke. Sedaj bo tri leta, pa
mi je še zdaj hudo, ko grem od nje. Vnuki so zelo veseli ko pridem k njima na obisk. Tako je življenje.

@Bivša snaha Lepo, človeško.

Veliko žensk se ne predstavlja življenja z moškim kaj sele z taščo. 😲