Veliko družin razpade ko mame več ni. Običajno ženske skupaj družine držijo. Tu nimaš kaj drugega kot sprijaznit se. Mogoče si prej imela občutek da jih imaš, ampak glede na njihovo obnašanje....nikoli niso bili tvoji ljudje.
Kar se tiče prijateljev, odnose je potrebno ohranjat kot si opazila. Niso samoumevni. Ko smo starejši je potrebno dosti več truda in poizkusov da najdemo svoje ljudi. Ni pa nemogoče. Mogoče se vpiši kam kjer počnejo kaj kar te zanima. Ugotovi kaj te zanima. Nek hobi, mogoče kakšen šport organiziran, mogoče kakšno mamo od sošolcev otrok povabi na kavo, se zaklepetaj s kakšno sosedo, če hodite v cerkev se mogoče lahko tam v kakšno skupino vključiš, mogoče tudi mož...
Kar se tiče prijateljev, odnose je potrebno ohranjat kot si opazila. Niso samoumevni. Ko smo starejši je potrebno dosti več truda in poizkusov da najdemo svoje ljudi. Ni pa nemogoče. Mogoče se vpiši kam kjer počnejo kaj kar te zanima. Ugotovi kaj te zanima. Nek hobi, mogoče kakšen šport organiziran, mogoče kakšno mamo od sošolcev otrok povabi na kavo, se zaklepetaj s kakšno sosedo, če hodite v cerkev se mogoče lahko tam v kakšno skupino vključiš, mogoče tudi mož...
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 40 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
19.04.2026 ob 23:10
Po materini smrti pred 6 leti si je oče po enem letu našel novo partnerko. Preselil se je k njej in z mano in bratom pretrgal stike. Našel je brezvezen razlog za spor, na telefon se nama ni več oglašal, hišo je zaklenil in odšel. Brat se je vrgel v posel, je privatnik in kao dela cele dneve, tako da sem tudi z njim praktično izgubila stike. No sama že 11 let živim z možem in otroci na svojem, skrbim za družino, imam čudovitega moža, delam za minimalca,... se borimo, ampak se ne pritožujem. Moževi starši živijo 100km stran, na drugi strani, vidimo se 4krat na leto, za praznovanje rojstnih dni in za božič. Sorodnikov imava oba zelo malo, srečamo se na pogrebih in porokah vsakih nekaj let.
Zadnje dni pogosto razmišljam, kako je moja prvotna družina po mamini smrti razpadla. Obenem sem ostala tudi brez očeta in brata. V službi nimam sodelavk, delam v manjšem butiku, sem sama. Najboljše prijateljice nimam nobene, vsake toliko pred šolo srečam kakšnega starša od otrok, ki so sošolci z mojimi, to je pa to.
Zadnje čase zelo razmišljam, kako pravzaprav sploh nimam nikogar. Nikogar, ki bo ga poklicala in se z njim kaj pogovarjala, ki bi ga lahko kdaj vprašala za mnenje, se s kom nasmejala, komu kaj zaupala,... Razen moža, nimam nikogar. S prijateljicami sem se počasi oddaljila, novih prijateljstev pa nisem sklepala, nisem našla časa in energije.
Zdaj bi si prav želela koga, pa nimam nikogar. Še kdo morda tako?