☕ TAKO JE POTEKALO MOJE "ZDRAVLJENJE" NA PSIHIATRIJI (besedilo št. 2)

Prvič sem se “zdravila” že pri 15. letih, ko sem se obsedeno ukvarjala s šolo vsa leta od 7. do 9., da sem se v 9. razredu ukvarjala s šolo praktično da ne po cele dneve in še po pol noči, konstantno sem bila nenaspana, dokler nisem začela pozimi kar naenkrat pisati dvojno, trojno čez besede, zavijati črke, skratka nisem bila več sposobna normalno pisat. Pristala sem na psihiatriji v pediatrični bolnici, kjer sem ostala 3 mesece in kjer so mi “diagnosticirali” obsesivno-kompulzivno motnjo in socialno fobijo in me začeli šopati z Zoloftom (antidepresiv) in Risperdalom (antipsihotik).

K pedopsihiatrinji sem hodila več kot tri leta in pol. Tablete sem jemala od 15 do 17. leta, Risperdal cca 2 leti in Zoloft 2,5 let, ki pa sta bila oba neučinkovita.

Pri 22. letih pa sem se znašla drugič v umobolnici, ker sem nekajkrat doma razbijala svoje stvari. Prvo noč sem prespala na zaprtem oddelku, naslednji dan pa sem odšla na odprti oddelek. Psihiatrinja v sprejemni ambulanti me je vprašala, kaj sem že prejemala (torej sploh ni imela pojma, kaj bi mi predpisala) in mi na podlagi tega želela predpisati Zoloft in Risperdal, če bi odšla domov. Ker pa sem privolila v prostovoljno zdravljenje, sem dobila drugo psihiatrinjo, ki mi je že takoj začela pametovati nekaj v smislu, češ kaj pa če imam dvojno osebnost oz. se mi razvija druga osebnost. Ko sem jo vprašala, kaj jemljem, mi je rekla, da imam zjutraj “terapijo” escitalopram (antidepresiv) in zvečer olanzapin (antipsihotik), nakar sem ugotovila, da imam zjutraj v resnici sertralin oz. Zoloft (tudi antidepresiv) in ne escitaloprama.

Da sploh ne omenjam, da sem kmalu po sprejemu na odprti oddelek zbolela za trebušno virozo, ki je tam razsajala, nekaj dni bruhala in imela hudo drisko, nakar mi je čez nekaj dni sestra rekla nekaj v smislu, da “zdaj pa čim manj okoli tega, da je veliko tudi v glavi”. Iz tega sem sklepala, da bi me, če bi jih še naprej obremenjevala s tem, dojeli, kot da se mi je poslabšalo in me poslali nazaj na zaprti oddelek.

Na psihiatriji sem ostala 6 tednov, ker pa moja tastara ni želela, da pridem domov, pa sem mogla iti prisilno v stanovanjsko skupnost, kjer pa sem ostala 4 mesece in sem komaj zdržala, ker kot sem dojela, bi me lahko “strokovne” delavke kar prisilno strpale s CSD-jem v socialno-varstveni zavod, če ne bi bila pridna, če ne bi upoštevala njihovih pravil ali opravljala dežurstev, če ne bi jemala tablet, kaj šele če bi imela kakšne izpade. Mogoče bi me nekajkrat strpali na psihiatrijo, če bi se pa to ponavljalo, pa bi slej ko prej že kar dali vlogo za premestitev v socialnovarstveni zavod. Kot sem dojela, pa iz takih zavodov ne moreš ne moreš prostovoljno izstopiti oz. tam ostanejo tudi doživljenjsko.

Zaradi antipsihotika (Olanzapina) sem se v treh mesecih zredila za 10 do 12 kil in prišla iz 55 na 65-67 kilogramov ter spala po cele dneve oz. po 16 ur dnevno, zato sem že v stanovanjski zadnje dva meseca na skrivaj stran metala tablete. Seveda bog ne daj, da bi tam to izvedel kdo od zaposlenih. Ko sem prišla nazaj domov, pa sem takoj naslednji dan nehala jemati še antidepresiv (Zoloft), ker od njega pa sploh ni bilo nobenega učinka.

Psihoterapije ni bilo nobene, pogovorov tudi ne, najbolj važno je bilo, da smo se vsi zglasili pri sestri 2-3 krat dnevno in pojedli vse predpisane tablete. Če si na odprtem oddelku zavračal “zdravila”, so te poslali nazaj na zaprti oddelek, če pa si jih zavračal tam, pa je po pripovedovanju drugih že takoj sledila fiksacija in prisilno injiciranje. Imeli smo edino neke delovne terapije, kjer smo “ustvarjali”, če se jih nisi udeleževal ali na odprtem oddelku nisi hodil ven na sprehode, pa so te že takoj smartrali, da se ti je poslabšalo. Prav tako smo morali paziti na to, kako se vedemo in govorimo, drugače so to hitro obrnili proti nam, češ da se nam je poslabšalo in “blodimo” v prazno.