Krkavčanski kamen (tudi krkavčanski menhir, kamen Troglav ali preprosto Kamen) je 2,5 m visok neizglajen kamniti monolit, ki stoji blizu kraja Krkavče v slovenski Istri. Na njem je izklesana gola človeška (po nekaterih mnenjih božanska) podoba z razširjenima rokama in sončnim nimbom okrog glave. Skoraj polovica kamna je pod zemljo. Predvideva se, da menhir datira v prva stoletja našega štetja. Danes na mestu stoji replika, original pa je v muzeju. Med vojno je bil kamen zakopan, nato pa so ga postavili na drugo mesto, ampak še vedno blizu prvotnemu mestu. Prvotno je bil kamen večji, a je vrh kamna odlomljen in poškodovan. Krkavčanski kamen je eden redkih monolitev, za katerega se domneva, da je preživel stoletja in je še ostanek staroverskega (predkrščanskega) verovanja in je kot tak pomembna dediščina slovenske predkrščanske dobe.
Nekateri domačini omenjajo tudi češčenje kamna. Na dan sv. Vida so nanj polagali roke. Za Božič so nekoč ob njem celo noč kurili hrastovo deblo. Ko se je svitalo so se zbrali vsi vaščani in nazdravili. Vplival naj bi tudi na plodnost. Župnik jih je zaradi tega malikovanja kregal in sramotil, zato so ta obred opravljali na skrivaj. Domačini povedo tudi, da je podoba na kamnu bog sonca. Na vrhu monolita, kjer danes manjka kos, naj bi bila izklesana glava. Po drugi različici naj bi bile glave celo tri, kar naj bi pojasnjevalo ime Troglav. O treh glavah pa nekateri pravijo, da so bili to le trije obrazi, ki so bili izklesani v kamen.
Interpretacije[uredi | uredi kodo]
Upodobitev na kamnu je poskušalo interpretirati že več raziskovalcev. Na obeh straneh kamna je izklesana podobna podoba. Nekateri so podobo na kamnu povezovali z rimskim božanstvom Mitra, drugi so gq povezovali s Koledom oziroma praznovanjem zimskega sončnega obrata[1]. Zanimive interpretacije Krkavčanskega kamna so objavlene v zborniku Krkavčanski kamen [2]. Avtorji v zborniku monolit med drugim povezujejo z Belinom in bogom Triglavom, slednji je dokumentiran tudi kot eno od njegovih poimenovanj. Jože Munih, radiestezist, je v zborniku predstavil energije, ki delujejo ob kamnu in na drugih svetih mestih povezanih z njim. Ena od domnev je tudi, da si je vsako ljudstvo predstavljalo svojo podobo na kamnu in ga častilo po svoje. Po tej teoriji je kamen dediščina več različnih ver.
Arheologa Pleterski in Puhar sta kamen širše umestila v krajino in sicer je predstavil cerkve, ki v okolici tvorijo pravilen latinski križ s centrom pri Krkavčanskem kamnu[3]. Z zgraditvijo cerkva okoli kamna naj bi "uničili hudičevo moč kamna" in zvonjenjem zvonov, saj naj bi se ob kamnu slišalo zvonjenje vseh štirih cerkva. http://sl.wikipedia.org/wiki/Krkav%C4%8Danski_kamen
Clanek je zelo zanimiv. Omenja pa, da je bila Soca nepremagljiva ovira med ljudmi z obeh bregov. Zato me zanima, ce je bilo staroverstvo razvito na obeh bregovih, in ce je bilo, kako se je preselilo na drugi breg, ce ni bilo niti mostu cez Soco? Socca, kot se spomnim, ni mirna reka, ki bi jo po zelji lahko preveslali vsak dan.
Spominja me na severno ameriske indijance, ki prav tako castijo drevesa in vidijo reinkarnacijo v zivalski formi. Pravzaprav je zelo podobno, tudio cascenje dolocene zivalske vrste, sploh ker ti dve skupini nista imeli nobenih direktnih stikov.
0
he 15.05.2015 ob 19:41
Tole pa kar nekako sovpada z našimi razpravami tukaj . Pred meseci. Da smo Slovenci na tem prostoru že od nekdaj.
Tukaj, pri nas na obrobju Ljubljane velja, da ima vsaka hiša svojo kačo, ki jo varuje in bdi nad njo. Morda pa tudi to izhaja iz teh pradavnih izročil.. ?
Mici...kako pa, da si prišla do tetoviranih cro babic v bih? 😉
0
Fiddlesticks 16.05.2015 ob 6:09
Ker omenjas povezavo z indijskimi filozofijami o kacah in preroske asure, me zanima, ce je kaksna konkretna povezava. Jaz sem se namrec dosti ukvarjala z Jyotishem, indijsko astrologijo, kjer je mit o kaci zelo pomemben, vendar v bolj negativnem kot pozitivnem smislu. Namrec, Asura, neke vrste bozanstva ali duha je prisel nepovabljen na zabavo, kjer se je pila soma, pijaca, ki daje nesmrtnost. S prevaro mu je tako uspelo, da je tudi sam spil nekaj pozirkov. Bog Visnu je prvi opazil nepovabljenega gosta in mu odsekal glavo. Ker je Asura ze spil somo, je postal nesmrten, zato sta oba dela ostala ziva. Del z glavo, Rahu in del z repom, oz. kaca brez glave z imenom Ketu. Prvi prinasa materialne dobrine, drugi jih odnasa. Drugi daje duhovnost, prvi materializem. Simbolizirata se druge stvari, a to dvoje bi mogoce prislo najbolj v postev. Bi lahko bila tu kaksna povezava? Zanimivo je tudi ime the bozanstev, ki imajo skupinsko ime Asura, a sam prislek, eden od Asur, se je imenoval Svarbhanu.
Zanima me tudi, ce je kdo delal raziskave v skofjeloskem hribovju, ki je bilo tudi nekoliko odmaknjeno od glavnih poti.
Po drugi strani me pripoved o kamnih spominja na inuksuk, kamne, ki so jih polagali Inuiti. V prevodu bi se takemu kamno reklo ‘ namesto cloveka”. Polagali so posamezne kamne, zaobljene od ledu in domnevno so imeli razlicne funkcije glede na obliko. Sele v novejsem casu so zaceli polagati vec kamnov en na drugega. Ce drugega ne, je ocitno enako okolje pogojevalo razvoj kulture kamnov, saj je bil material v obeh primerih na razpolago.
15.05.2015 ob 18:54