Strah me je, kako naprej.

Težko je, sam sem potreboval ob smrti očeta leto in pol.
Lahko ti pošljem le močan virtualni objem rekoč, drži se. Vse dobro.

P.s. Takšen zajtrk kot si imela danes si večkrat privošči.

Hvala, ne vem kako bom, kako bom ostala močna za vse ostale doma.

Zajtrk je pač dopustniški, doma največkrat nimam niti časa zanj.

Metka, objem. Vendar, imela si za čas za pripraviti se. Seveda ne bo nikoli več enako, verjemi sčasoma bo bolečina zbledela, ostali bodo spomini. Prvo leto je pa najtežje.
Jaz pri mami nisem bila pripravljena niti pod razno, saj sem šla samo rodit, nikakor nisem pričakovala, da bom nazaj šla na pogreb. Pri očetu sem se pa iz dneva v dan pripravljala, ker je bilo ravno tako četrti stadij in samo paliativa, pa ko vidiš, kako hudo je vsak dan posebej, tisti, ki je dal skozi nego do konca doma, bo razumel, da sem si ob dveh malih otrocih doma, ko je bilo mimo, oddahnila. Pa če se še tako grdo to prebere.
Jaz sem se tolažila, da je šel tja, kjer ga več ne boli.
Moje sožalje.

Hvala Mačka, vedeli smo da je neozdravljivo, ampak ni prenesel, da ni mogel bit več tako aktiven, kot je bil. Enostavno se je nehal borit.
Vse se je še porihtal sam, samo vozil ni več, pa moč ga je zapuščala. Če bi imel voljo in se boril, bi bil še lahko z nami. Pa mu je tega zmanjkalo.

Metka, bi bilo drugače čez en mesec, dva? Pol leta? Ko o tem razmišljaš, samo sebe mučiš.
Morda bi ga potem bolelo, bi se matral, pa da bi bil odvisen od drugih. Vem, da je moj oče trpel, ko sem mu prvič plenico menjala, ker ga nikoli prej nisem videla brez gat. Razumeš kam ciljam?

Ja razumem, ravno zaradi tega se je nehal borit, ker se je bal, da bi obležal in bil čisto odvisen od drugih.

Metka, moje sožalje!
Vedi, da je izbral dostojanstveno pot sam. In to naj te potolaži. Manjkal bo, vendar bo vseeno ves čas z vami.

Kako? Tako, da obujate vse lepe in zabavne dogodivščine z njim. Da čim več govorite o njem in o sebi.
Tako, da počnete vse tako, kot bi mu bilo všeč.
Težko je, hudo je. Nikoli ne mine bolečina, ko izgubiš najbližjega. Malo se omili in postane znosna.
Ne delaj se močne. Življenje te včasih pahne v žalost in to je življenjsko.

@metka
Aprila smo pokopali očeta. Vozila sem ga na kemoterapije, ker je bil skoraj čisto gluh sem mu jaz povedala da mu ne morejo več pomagati, negovala sem ga, umiral mi je na rokah in umrl je doma.
Skoraj vsak dan jočem, vedno me nekaj spomni nanj. Jočem vsakič ko se peljem k mojim. Jočem ko te berem. Jočem, ko to pišem. Boli.
Žalovanje je proces, vsak gre čezenj po svoje. Drži se.

Mici. Globoko sočustvujem .

Jočem zdaj tudi jaz, ko sem to prebrala.

Nisem vedela, zakaj te nič ni sem. Zdaj vem.

Hvala, vsem za lepe besede. Zdaj sem doma, spet v reali.

Mici, tudi jaz sem ga vozila na terapije, pa na transfuzije, pa k specialistu, je naneslo, da sva bila kakšen teden 15x na hematologiji,
ni mi bilo težko, tudi vsak dan bi ga, samo da bi pomagalo.

Sprejeti bo pač treba, to je neizogibno, in se zavedati, da je odšel dostojanstveno,
da se ga bomo lahko spominjali skoraj takega kot je bil, ko je bil zdrav.

Poklon. Zato moraš biti močan.

Oh.
Iskreno sožalje obema. In poklon za moč prej in potem.

Mici, tudi tebi moje iskreno sožalje.
Verjemita bo sčasoma bolje, verjetno se navadiš ziveti s tem.

Vse bo ok ♥ Seveda boš zmogla.