☕ Starši so me naučili, kako biti pridna, poštena, delovna, ustrežljiva, dobra...

Se ne strinjam. To so zelo koristne lastnosti.

ja, tudi mene. Pa saj takšnih nas je mnogo. V današnjem svetu smo izgubljenci, luzerji.
Nepošteni in kruti zmagujejo na vseh frontah.

Dobrota se v neki obliki vedno vrne, če drugače na pa v zadovljstvu , da si nekomu pomagal .

Se strinjam, da nas, ki se trudimo bit pošteni in dobri, hitro pohodijo.
Zato pa moramo imet veliko samospoštovanja, da bomo ustavili tistega, ki nas skuša pohodit. Takrat lahko pokažeš zobe.
Jaz se res trudim vse naredit da so vsi zadovoljni, ampak ljudje kmalu ugotovijo da si "softič" in hitro znajo to izkoristit.
Jaz se zdej učim postavljat meje- bit dober ne pomeni da moraš bit tudi izkoriščen, ampak imaš vso pravico tudi rečt ne.

Pametna punca Dimmy

Tocno ni treba da si softic ce hoces bit dober posten delaven itd.... samo ljudje ne marajo tega da si vse to in se zraven zavedas se svojih pravic, ne pustis da si njihov cucek in in imas lasten jaz ter trdo kozo pa ti pac polena mecejo pod noge... jaz pravim da za vsakega palica raste pa tudi trud, prijaznost in dobrota se povrnej enkrat.

Navedene lastosti se mi še niso izplačale, razen tega, da se mi povsod posmehujejo. Vsi luftarji boljše pridejo skozi, zato se v prihodnje ne trudim več.

Žal se ne strinjam s takimi posploševanji. Tudi mene so starši učili vsega tega, življenje me je dodatno učilo še česa. Se imam za delovno, pridno, trudim se biti čim bolj poštena, uspešna sem, kolikor pač sem. Vse to pa predvsem zaradi tega, ker si ne dovolim, da bi mi ljudje, ki mi niso nič v življenju, krojili življenje, ne dovolim si, da bi za svoje napake krivila druge, predvsem pa si nikoli nisem dovolila smiliti sama sebi. To, da so uspešni samo neizobraženi in luftarski ljudje je v veliki meri samo skrivanje za lastno nesposobnostjo. Vsi kdaj trdno pademo na rit, da bi druge krivila za to, če se ne znam pobrati, mi ne pade na misel.

si pač imela srečo, ki je pa zdaj ne znaš ceniti, brezbrižnica.

Kakšno srečo? Srečo bi imela, če bi dobila na lotu! Pa nisem in sem morala (in še moram) za to, kar imam, pošteno delati in prav zaradi tega še kako znam ceniti to, kar imam. Če bi računala samo na srečo, bi najbrž razmišljala tako, kot avtor/ica posta.
Ne vem, da bi bila brezbrižnica, a če ti je lažje, ko si to napisala, potem naj bo!

Meni se zdi, da sta pridnost in delovnost vedno cenjeni in vedno koristni lastnosti. Podobno dobrota in ustrezljivost, samo pri teh dveh moras znati postaviti meno, sicer te drugi zacnejo izkoriscati.

Postenost je pa zazeljena lastnost, vendar ne danes, ne v zgodovini clovestva, cloveka ni pripeljala dalec nad financno povprecje. Mu je pa vedno dala veliko osebnega zadovoljstva in ponosa.

Fora je v tem, da če nisi priden in marliv imaš slabo samo podobo. V bistvu tepeš samega sebe. Takrat ko delaš moraš biti pošten, dober,...to se ti obrestuje tako ali drugače. Samo to je zate za navznoter. Tako delaš za svojo dušo. Na zunaj pa moraš biti trd, neizprosen, previden, skeptičen,...

Ti hollywoodski filmi niso taka potrata kot se zdi na prvi pogled. Če si gledala filme kot so, "No country for old men, Felon,..."in izluščiš bistvo nekako ugotoviš mogoeč pri sebi, da ni vse skupaj fikcija in na nečem mora biti zgrajeno in ta realnost je kruta bitka, ki vlada temu svetu in bolj kot si krut do drugih moraš biti tudi do sebe. To moraš vsak dan verjet, ker če pozabiš, da je vse skuapj ena kruta bitka potem si izgubljen in ti ni pomoči.